097_OTROK JE KONTEJNER MATERINIH ŽELJA

Morda bi moral reči, da je otrok SRCE. Res je srce, vendar to ni srce, ki bi bilo tako enostavno in idealizirano plehko, ter hkrati dobro (kot - dobro po srcu!), kot je v predstavi odraslih ljudi. 

Otrok je komplicirano srce, tako komplicirano kot so odnosi v vesolju, kot je komplicirano samo Vesolje, kajti otrok - je Vesolje! Je Univerzum zase.

Otrok je Srce, sestavljeno iz dveh ustvarjalnih polov, iz očeta in matere. V Vesolju sta to bila Oče in Mati Vsega v Vesolju! 

Kot takšno, Srce spaja svoja dva Stvarnika tudi tu na Zemlji (v Manifestaciji!) kjer manifestira in ponavlja Zgodbo Stvaritve.

Zato otrok ni enostavno srce.

Otrok je komplicirano srce.
Človeštvo je - komplicirano srce!

Otroci v patriarhalni družbi prenašajo družbi "skrito" materino sporočilo in v njem je materino izročilo in "naročilo".

Ta "program" jih potem žene v nadaljevanje simboličnih konfliktov s "tekmecem" (simboličnim očetom, z avtoriteto) v družbi.

Najprej je to upiranje očetu, doma v družini, kar je del normalnega razvoja otroka (edipalizacija). Avtotiteta je Bog-oče, šef v službi, učitelj, ravnatelj šole, policaj, politik ali komunistični politik, udba...

Upiranje Avtoriteti je normalen del razvoja vsakega normalno odraščajočega človeškega bitja, ki išče svoj prostor pod soncem. Ta pravica je od Boga dana in pripada vsakemu. Brez tega bi se svet ustavil in napredka ne bi bilo, družba ne bi napredovala.

Najprej je torej upor doma, navadno med sinom in očetom, nato se ta upor simbolično nadaljuje zunaj družine v širši družbi, ki je v več smislih ponovljena družina z vsemi odnosi, ki so v družini prisotni ali pa jih v njej ni bilo. Če jih ni bilo, se v človeku manifestirajo kot pomanjkanje teh odnosov.

En tak masovni upor je bil hipijevstvo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki pa se ni prav dobro obnesel. No, morda le deloma, ker je prinesel več svobode ustvarjanja in razmišljanja v družbo - da so lahko potem bogatejši bili še bogatejši in so krivice lahko delali hitreje. Kar po računalniku. 

V resnici so ljudje samo razmišljali hitreje, vse drugo je ostalo kot je bilo, ker je Namen ostal isti. 

Ne le enak - isti! Hitreje so kradli, hitreje morili, hitreje lagali... hitreje nadzorovali, zasledovali, zasliševali, strašili množice in izumljali vedno nove "človekove pravice". 
Človekove pravice so Demon! 
So izmišljotina družbe, ki ne ve kaj je Svoboda, ker se je bila odpovedala lastni Volji.
Otroci teh "hitrih" sprememb smo mi zdaj.

Na primer mladina (še posebno v diktaturi starcev, kakršna je naša) se ne spopade s starejšimi generacijami. (Samo)zadovolji se z računalnikom in z računalniškimi igricami, v katerih je vse možno. V resničnosti, kjer jim nič ni možno, ker so jim jo prepovedali, jim pa starci vladajo. 
Njihov zrak zdaj njihovi starci dihajo!

Ampak mladina je zadovoljna z - računalniki!

Upor se je v preteklosti v primernem trenutku odvil v simbolični obliki, kot upor proti simboličnem očetu in Avtoriteti (Bogu). Vladarju, carju, kralju.... To potem imenujemo REVOLUCIJA.

Revolucija je samo vnaprej propadli poskus masovne (množične) edipalizacije! Nič več kot to.

Revolucija je še bolj bedna ponovitev poskusa spreminjanja družbe, kot je bil hipijevstvo. Zdaj je to pripeljalo do legalizacije kajenja trave, kaj več pa mladine niti ne zanima. 
Zanje je pač to pojem svobode. Imeti omejeno zavest s tem da se odpoveš Odgovornosti. 
Drugem so se pa odpovedali.

*****

Edipalizacija je individualni proces in ne množični. 
V množični obliki edipalizacija SPLOH NI MOGOČA!

Vnaprej propadel poskus pa je zato, ker je prava edipalizacija emocionalno zahteven in zelo oseben odnos. Nikakor ni posplošen in s programom zaukazan. Sploh pa ne s komunističnim Manifestom!

Manifest, povedan z enim stavkom, sporoča tole:
"Dajte mi večjega kurca, pa vam bom pokazal, kako se fuka!"

Marxove blodnje o proizvodnih sredstvih.

*****

Masovnost pri edipalizaciji ni mogoča.

Revolucija se namreč konča z ubojem avtoritete in tekmecev (torej očeta in bratov), simbolično pa vladarja in Boga. REvolucija ubija vse avtoritete, ki niso Partija in so podoba očeta! 
Od tod ateizem komunizma in vztrajanjem pri njem. 
Po moje je od tod potem prišlo ime "edipalizacija" za opis odnosa v družini, ki povzema zgodbo o Ojdipu. Ta (nevede) ubije očeta in se poroči z materjo. Tudi to nevede!
Zgodba govori, da se ta proces odvija v podzavestnem.

Edipalizacija kot pozitivna izkušnja, kadar gre za osebno doživetje, pa se ne konča z ubojem očeta. Ne z ubojem družine, bratov in sestra!

Gre za razumevanje delovanja družinskega vzorca, za odraščanje osebka v njej, v okviru njenih pravil in za prevzemanje vloge odraslega človeka, za njegovo prevzemanje in sprejemanje Odgovornosti! 

Zase, za družino, za okolje v katerem živi, za vse tiste ki so od njega odvisni, ki nanj računajo, pa za celotno družbo in njen razvoj in nadaljevanje. Ter za preživetje skupnosti, družine, plemena, naroda... Za to gre!

Gre za to, da delaš in si prizadevaš pošteno živeti in o tem učiti svoje otroke. Ne pa krasti in ubijati, ne kot pri Revoluciji, kjer je glavni program parazitiranje na "sovražniku", ko kradeš od svojih ljudi, ubijaš svoje lastne ljudi in na njih parazitiraš. Zato, ker je to tvoj politični program! 

Pri nas se ta program imenuje zaslužništvo oz. zaslugarstvo in je pri nas poklic. Z enotno besedo - to je PARAZITIZEM.

*****

Poleg tega, se "masovna edipalizacija", kakršna je Revolucija, pojavi med vojno, ki lepo sovpada z Revolucijo.
Ima enaki vzorec ponavljanja in isti vzrok, le da se pri vojni ta konflikt, ki je v družini, zaradi avtoritarnosti očeta prelije zunaj meja države, izvozi se drugam. Tam potem lahko posiljuješ tuje sestre, tujo mater, ubijaš tuje brate.

Svojci doma ti po vrnitvi podeljujejo medalje za hrabrost, najbrž iz hvaležnosti, da si jih preskočil, ker jih nisi posilil in ubil. To lahko delaš v Revoluciji. Posiljuješ sosedu ženo in hčerko. Sicer si pa vzgojen v "bratstvu i jedinstvu".

V primeru Revolucije pobijaš brate, posiljuješ sestre, za kar ti medaljo podeli Partija!
Tudi, če se takšni simbolični dogodki zgodijo v določenih časovnih obdobjih oz. presledkih - se potem ponavljajo. Nikoli niso dokočni, ker se odnosi ne rešijo, "rešujejo" se namreč samo simbolično. In Mitologija ni resnica, je samo prekleta LAŽ, ki jo režim sproti nadgradi, saj se lahko z njo istoveti.

Od konca Prve Svetovne Vojne je do začetka Druge Svetovne Vojne bil potreben čas le ene generacije.
Če bi si vse sovraštvo sveta predstavljali kot tisto ledeno goro, iceberg, ki je potopil Titanika, potem se je z vojno od te ledene gore odkrhnilo ledu za en tamali viski. Za toliko se zaradi vojne zmanjša Sovraštvo! Več ledu primrzne na goro, kot pa se odkrhne z nje.

Žensko nezadovoljstvo in maščevalnost namreč delujeta hitro, in zato se naročilo (program) hitro obnavlja. 

Materina "nesreča" je v tem, da sebe ne vidi v svoji tašči, s katero se spopada za sina! Zato se bo prisesala na dušo svojemu sinu, in od njega njegova bodoča žena ne bo imela NIČ.
To je slovenska tragedija.

In zato je ženska duša ves čas v sporu sama s sabo, zato deluje proti sebi.

Ves svet in vse vojne so spor ene Ženske proti sami sebi. Ona je ves čas v vojni sama s sabo, civilizacija je pa manifestacija tega spora Ženske same s sabo.

Moškega, ki bi jo razumel.... pa ni, ker ga ne zna vzgojiti; zato vzgoji MAŠČEVALCA. To pa zna!

Moških je po I Svet. vojni bilo manj, zagrenjenost zaradi poraza je bila prevelika in je preglasila vse drugo. Svoje očetovske naloge očetje zato niso opravili. Ker jih ni bilo ali pa so bili osramočeni zaradi poraza.
Niso opravili vloge, ki jo edipalni vzorec v normalnih pogojih od njih zahteva.

Ker moških po vojni ni, ali pa so pohabljeni in razočarani... ženske posledično vzgojijo moške otroke v maščevalnem duhu. Kot male mamine maščevalce, ki branijo njeno bolečinico. 

Vojna in Revolucija sta združljivi, ker v sebi obe obliki spopada nosita enako simboliko upora.

Sovražim izraz - "edipalni", ker je z mojega stališča popolnoma neustrezen, zato tudi menim, da je izraz narobe razumljen. Sem namreč NETEKMOVALEC! Ni mi treba tekmovati in se dokazovati, sem pač sebi dobrodošla napaka Narave. Luzer!

*****

Sinovi so nosilci Materinega programa.

Otroci so kontejner materinega nezadovoljstva.

Družbo, kulturo in civilizacijo postavijo ženske, njihovi otroci so pa shramba njihovih (materinih!) zamer.

Otroci so mali mamini maščevalci.

Odrasli - so pa NEVARNI mamini mali maščevalci!
(tako imenovan odrasel, odgovoren, moški, je samo konglomerat maščevalnosti svoje mamice).

Za komunizem je zelo značilno, da komunisti, kot verniki Manifesta, ne znajo povezovati Vzroka s Posledico, zato ODGOVORNOSTI ne poznajo!

Za lastna dejanja niso odgovorni in njihova odgovornost se zato prelevi v Krivdo pri nekom drugem.

Tega preprosto določijo.

Zato nikoli ne znajo popraviti svojih napak. Diktatura NE POZNA EVOLUCIJE, ker se nima kam razvijati.

Kaj? Vse to da izhaja iz družinskega vzgojnega vzorca?! 

Iz vzorca po katerem smo doma tradicionalno vzgojeni?

Da, vse to izhaja iz družinskega vzorca, iz vzorca po katerem smo doma vzgojeni! Zato komunizem uničuje družino in raznaroduje narod. Država pa prevzema vse funkcije družine, ker tako potem laže manipulira z ljudmi.

Iz istega razloga tako vzgojeni (v bistvu pa nevzgojeni) ne znajo popraviti napak v družbi.

Mirno to zadrego (ki je sami sploh nimajo za zadrego) popravijo z odstranjevanjem nasprotnikov in nezadovoljnih. Če je to neuspešno, pa z ubijanjem "notranjega sovražnika", ki si ga preprosto izmislijo po potrebi. 
Če ga ni - si ga naredijo! Takšen sistem NE MORE funkcionirati brez "notranjega sovražnika" ali brez "sovražnega govora". Mora imeti notranjega sovražnika, da sploh lahko deluje!
Medije imajo vse v svojih rokah in to deluje, ker ljudje preprosto ne znajo več sami odčitati vsebin iz okolja in izbrati tisto, kar potrebujejo iz okolja. Režimi so jim izprali (izlužili!) svobodno Voljo iz Telesa in jo nadomestili z indoktriniranimi vsebinami.
Zanesejo se samo na "preverjene" vire, ti pa so državne šole, državni mediji, državna televizija, državne inštitucije, državne-nevladne organizacije, nastavljeni strokovnjaki....

V pomanjkanju fašistov nam rečejo, da smo mi fašisti.

Argumentov pri tem ne uporabljajo, ker jim jih ni treba, nihče jih v to niti ne sili. Če jih sam poveš in jih uporabiš proti njim, te ne poslušajo. Vse, kar morajo storiti je, da te ne spustijo v medije in da pazijo, da kdo drug ne pride na oblast. Kajti Odgovoren človek na oblasti bi hitro dokazal, da ti, ki nam zdaj vladajo, ne znajo vladati, ne znajo upravljati z državo, ker so preprosto povedano NESPOSOBNI.

Če pa samo oni vladajo, tega ni opaziti, ker potem lahko rečejo: ja, kaj pa mislite da bi bilo kaj bolje, če bi bil ON (sledi ime vodje opozicije....) na oblasti!
In opotem še dodajo: vam, opoziciji, je samo do oblasti!

Matervola, naj jim že nekdo namigne, naj si gredo pogledat kako definicijo opozicije v demokraciji. In ta je (glavna naloga opozicije) priti na oblast!

Diktatura se ne pogovarja.  Diktatura se ne dogovarja in ne sklepa kompromisov. Debate ne prizna. 
RTV je televizija, na kateri ni soočenj. So samo pogovori med ofenzivnimi pristaši vladarjav in defenzivno opozicijo, ki se "lepo obnaša" na televizjskem srečanju več ali manj istomislečih, ker če ne... jih ne povabijo več na televizijo.

To ni soočenje! Ti ljudje ne priznavajo demokracije, tisto, kar je zanje "demokracija" sploh nima elementov demokracije, in zato tudi ni demokracija!

Demokracija je zanje = fašizem!

Kdor tega ne verjame, se bo v to kmalu lahko sam prepričal. Brž ko bo opozicija zmagala na državnozborskih volitvah bodo rekli: Opaaaa! Fašizma pa mi ne bomo dovolili! O, ne! Fašizma pa pri nas že ne bo...

In bodo tako, kot so to lani naredili in kot to zdaj počnejo v Italiji, morda tudi v Angliji.... združili vse stranke, ki so izgubile volitve, v eno koalicijo, ki bo prevzela vlado. Medtem bodo stranke, ki so zmagale na volitvah - potisnjene v opozicijo!

NA VOLITVE PA NE BODO HOTELI, PREPREČILI JIH BODO!

Vse to pride iz.... malega otroka. Njemu namreč mati pripoveduje zgodbo Ženske, ki je večna, kot je njena nesreča večna!

Večina njenega govora poteka skozi gibe, podzavestna naročila v fazi otrokovega neverbalnega obdobja razvoja. Skozi dogodke, ki jih ne razume, ker ne zna razvozlati materinega mrščenja, solz, počutja, nervoze, pa tudi nenadne nežnosti, ki se izraža na njem, ki ne izvira pa iz njegove trenutne potrebe.... kar pomeni, da je vzrok zanjo drugje, in ne v njem... Otrok je tu zbegan, ne razume!

Mali pa, poleg svoje nesreče ko trpi pomanjkanje, emocionalno in fizično (kot pogosto s fotografije govorijo oči malih otrok iz Tretjega sveta), mamine nesreče ne zna interpretirati. Ne more je niti razumeti, ne zna je povezati s sabo, ne kot vzrok zanjo ne kot posledico, kar naj bi sam bil s prevzemanjem krivde za njeno slabo počutje. Tudi, in še posebno ob ločitvi staršev, ter v "družini", ki predstavlja otroka z materjo samohranilko.

Take rab'mo! Bo rekel komunist, take nam bodo dale feministični zagon, ki hrani Partijo s sovraštvom, jo vzdržuje na oblasti, jezne ženske pa kot gonilna sila, da lahko njihova nesreča nekoga krivi za polom družbe....

Otrok tega ne razume.
Ne more - še posebno če ob sebi nima očeta, s katerim bo prek odnosa, ki mu pravimo edipalizacija (ker drugega imena temu še ne znamo nadeti) ki je še vse kaj drugega kot pa uboj očeta in tekmovanje za mamo. In se zato v družbi simbolično ohranja kot Revolucija!
Partija pa seveda tega pojava (edipalizacije) ne zna rešiti in se zadržuje v okviru lastne Mitologije, ki jo vzdržuje, obnavlja, skoznjo obnavlja grožnje.... skratka, ne vodi k rešitvi težave.

V resnici je edipalizacija učenje odraslosti. 

Slovenija je infantilna, socializem je infantilen!
Proces učenja odraslosti in odgovornosti poteka vzporedno s sprejemanjem najprej soodgovornosti, nato Odgovornosti, ko je oseba sposobna ratumeti, kako pomembno je povezovanje Vzroka in Posledice in sprejemanje Odgovornosti za odločitve!
To je proces, ki ga socializem in komunistična doktrina preprosto ZABRIŠE, ukine, prepove! Zato komunizem potrebuje notranjega sovražnika.

Edipalizacija je možnost in priložnost učenja od nekoga, ki je že Odgovoren (moj ati ve vse - moj ati je bog!) in ga tako posledično pripravi, da skrbi za svoje potomce, za druge ljudi in za skupnost v kateri živi.

Skrb za ves svet, razen za svoje ljudi, svoj narod... je komunistični izgovor, da se lahko doma obnašajo popolnoma neodgovorno.

Komunizem - socializem pa je v sedemdesetih letih obstoja pri nas pridelal SAMOHRANILKE, razpičkane feministke, ki s svojo maščevalno energijo predstavljajo glavno gonilno in gibalno silo komunizma. Bencin za njihov motor!

Zato jih komunizem rabi, za to jih tudi proizvaja.

Z njimi je naredil nesrečne otroke, ki zdaj v parlamentu dvigujejo rokice za mamico in njeno nesrečico.

Ko boste prihodnjič gledali kakšno sejo parlamentarne komisije ali prenos iz parlamenta, boste pri koaliciji sestavljeni iz malih razvajenih maminih maščevalcev in gvardijanov njene nesrečice, prav iz njihovih bedastoč razbrali odsotnost očetov, ki bi poskrbeli (ki bi morali poskrbeti!) za to, da svoje sinove bolje pripravijo za Življenje. 
Pri tem moram poudariti, da za ODGOVORNO življenje.
Ne pa za parazitiranje in slavljenje parazitizma kot oblike nadomestnega življenja, za katero je značilna popolna neodgovornost. To namreč gledamo vsak dan po televiziji.

Otroka je treba pripraviti za Odgovornost! Ne za ubijanje "notranjega sovražnika" in uničevanje ter brisanje dokazov za sabo.