OBSTAJAJO LJUDJE II

"Naša dejanja ne slavijo več Boga, temveč so namenjena našemu lastnemu častihlepju." Ivan Šokić, v članku Posledice permisivne vzgoje: Ko odrasli ostanejo otroci - na Novi 24TV, 23.feb.2019 Rad bi povedal, kako gre to pri meni (namreč s hvaležnostjo in izkazovanjem hvaležnosti!), kako to poteka v mojih odnosih z ljudmi, predvsem s tistimi, ki so mi ljubi. Kadar sem hvaležen komu, mu to povem. Denimo, da si nekaj sposodim od njega, potem pa, kot dogovorjeno, vrnem. Odnesem sposojeno orodje, pripravo, (ali denar) nazaj - ter človeku pokažem, da sem mu hvaležen! Povem mu to, kako sem mu hvaležen. V mojem življenju je hvaležnost pomembna. In izražanje hvaležnosti - je meni pomembno! Še posebno zato, ker živimo v družbi, kjer je komunizem iz ljudi naredil oportuniste in podleže. Takšne, ki si sposodijo denar (to dela država!) in potem se niti ne spomni, da bi ga vrnil. Ko potrebuje, se klečeplazi, slini in obljublja vse živo... ko enkrat dobi, kar hoče - te...

Kam spadamo, ko ne spadamo več. Razlika med abnormalnim in normalnim je zdaj razlika med polarizirano družbo - in človeško integriteto. Ta slednja je postala nezanimiva za ljudi, ker se zdi neprivlačna. Neprivlačna in brezizhodna. Včasih so ljudje razmišljali pripadnostno, v smislu naroda, plemena, danes se ljudje polarizirajo glede na vero, ideologijo, spolno travmo. Po norosti, torej! Naučili so jih, da je tako najbolje in temu demonu so se naučili podrejati. Ne razmišljajo prav dosti kam spadajo, ne kaj so, čakajo da jim drugi povedo kam spadajo, in oni mu verjamejo. Tako močna je želja v ljudeh nekam spadati, ne biti sam. Ideologija in religija, oz. manifest gibanja, poskrbijo, da jim ni treba razmišljati. Sledijo histeriji gibanja, več pa nihče ne pričakuje od njih. Niti oni sami od sebe. V resnici privoščijo drugim, da se notri v sebi strgajo, ko nikamor ne spadajo. To potem z namišljeno varne razdalje in iz zavetja ideološke ali religijske dogme opazujejo in s...