OBSTAJAJO LJUDJE II

Popolnost je (to rad priznam!) v naši opremljenosti s čustvi.  Popolnost je sama ideja človeka opremiti s sposobnostjo emocionalnega doživljanja sveta, sebe in drugih. Druge popolnosti ni, vsaj jaz je ne potrebujem! Popolnost je v naši želji po rabi čustev pri naši nenehni rasti v Stvarstvu. Pa da se nanje lahko zanesemo. Ne gre torej za popolnost bitja samega po sebi, ker bi popolnost bitij ali enega bitja, vključno z Bogom! - pomenilo le to, da nima to več kam rasti, ker je vse dokončano in je vse dopolnjeno. Popolnost je v naši sposobnosti doživljati svet in sebe z emocijami! Emocije so zdravnik človeštva in zaenkrat ostajajo človeku še neznan potencial. Imeti rad bi v primeru "popolnosti" pomenil napis na zidu ali izjava na koščku papirja, povelje o tem, da je treba imeti rad in podobno.  Končalo bi se že s tem, ko je nekaj zabeleženo, tako kot program vračunalniku.  V tem primeru ne bi bilo živo, toplo, dihajoče, trepetajoče, v dvomu, me ima rad(a), me nim...

Prve sanje v Vesolju so bile sanje, ki jih je sanjala Mati Vsega v Vesolju! Njene sanje so vsebovale njenega pravega partnerja, Očeta Stvarstva, v fizični podobi. V človeški formi, s človeškimi značilnostmi! Sanjala je, da skupaj ustvarjata Vesolje in ga poseljujeta s svojimi otroci, ki jima sproti kažejo to kar potrebujejo za življenje. Onadva pa temu sledita in jim pomagata. Ta njun Namen je svet! V slovenskem jeziku beseda "svet", kot jo uporabljamo za svet okrog nas, namiguje, oz. natančneje dovoljuje misel na fizično podobo (manifestacijo) svetosti njunega Namena. Zato: Svet je svet. Starega Očeta Boga (tako bomo imenovali tisto primarno Zavest, iz katere VSE izvira) oz. Njegovo IN Njeno zavest, je sprva začudila ta silna strast čustev, kadar so ta razdeljena na dva pola. Ta dva pola sta kasneje ustvarila VSE. Opazoval ju je, kako se poiščeta v praznem prostoru, če se izgubita… in se najdeta, ker se privlačita! Potem pa v tej svoji Ljubezni ustvarjata nove svetove in se ...

Zanimivo je, da sodobne družbe, ki se imajo za demokracijo, na svoje čelo volijo samomorilne psihopate. Ti samomorilnost kažejo skozi zakone, ki jih "demokratično" sprejemajo v parlamentu. Predlogi zakonov gredo skozi procedure, torej skozi preverjanje. Toda, le kakšno?! Nato jih pooblaščeno telo sprejme. Kljub temu, da so "demokratični" - ti zakoni delujejo PROTI Življenju! Kar pomeni, da se v parlamentu sme manifestirati samo samomorilnost te civilizacije, ne sme se pa volja do življenja! Življenje torej kot omejitev, ne pa kot eksplozija radosti zaradi Življenja! ****  Govoriti bi morali o naveličanosti nad Življenjem v povezavi z utrujenostjo, kot posledico splošnih občutkov nemoči prebivalstva tega planeta. Ta nemoč je globalna, kar kaže na to, da je preganjanje svobodne Volje globalen pojav in da je svobodne Volje ostalo le še malo na tem Planetu. Tisto malo hoče živeti. Drugo, kar pa je v večini - hoče umreti! In demokracija je vladavina večine. Toliko o tem,...

Tudi če se še tako trudim (sem poskusil večkrat, v mladosti!), Stvarstva ne morem obravnavati neosebno. Tega preprosto ne zmorem. Zato tudi Boga ne morem obravnavati kot neosebo. Ne razumem ga, ko nima nič človeškega v sebi. Zato MORA biti človeški! Mene je to pripeljalo do tega, da sem si ga sam ustvaril, po svojih potrebah in željah. Ustvaril sem ga takega, da lahko popivna in vzame pod svoje tudi vse tisto, kar je do sedaj narejenega, kar smo mi ušpičili v svojem neznanju in tudi za to prevzame odgovornost.  Za vsako, tudi najmanjšo pizdarijo, ob katero se človeštvo zdaj spotika. Za nič nas ne krivi. Moj Bog nas za nič ne krivi. Njegova težava je v tem, kako naj nas prepriča, naj spustimo Krivdo iz sistema, da se ta vrne k Temi, kajti Krivda je Nič! Nič naj gre k Niču, Luč pa nazaj k Luči, vsak k svojemu. Krivda je brez zavesti. Krivda ostaja vedno ista, ne pozna evolucije, ne glede na pretečeni čas, nikoli se nič iz nje ne razvije. Služi pa samo za manipulacijo...

07.05.2014   Nekaj se mi je zgodilo pred leti, pravzaprav pred več kot tridesetimi, in zdaj verjamem, da se bo nekaj podobnega zgodilo človeštvu. Ne morem si kaj, da ne bi zdaj mislil na to. Zgodilo se je tako, da so možgani nehali delovati, padli so v Nič, se zvrnili v prazno, tako da z njimi nisem mogel upravljati. Nisem si mogel več pomagati. Ostalo je, kar je ostalo in hvala Bogu da mi je ostalo Telo. Telo me je potegnilo nazaj ven iz Niča. Ko možgani ne delujejo več - takrat pade vsa civilizacija! Izgine kultura, zbežijo ti navade (pravzaprav nič več ne pomenijo), odpadejo pogoji, odpade "intelekt" in še vse tisto, kar nas drži pokonci. Mislim: drži v smislu, kot drži, ko se imamo za "normalne"! Od vsega tistega, kar smo navajeni - ne ostane nič! Kaj pa potem ostane?! Ostane samo tisto, kar v resnici smo. Če me zdaj vprašate, kaj nam ostane - ostane nam vse drugo, in to je - VSE. Kajti tisto, v kar verjamemo, kar mislimo da smo, je pravza...

IZVENŠOLSKE AKTIVNOSTI Zdaj, ko sem v samoizolaciji, me je zadelo v živo! Spomini so kar privreli, spomini na mlade dni, ko se je odločala moja usoda. To je bilo v času mojih prvih šolskih nastopov z malo harmonikico, koj sem napisal svojo prvo pesem v čast naši državi. Tedaj je to še bila FLRJ. Pesmica je šla približno takole, če se še spomnim: Druže Tito ljubičice bela, živela naša FLRJ, pod nebo je vzletel ČMRLJ... potem mi je zmanjkalo...več se ne spomnim, ker je že dolgo tega. Sem pa bil ponosen ker se je lepo rimala (sem dolgo iskal rimo na FLRJ!) in sem jo zapel in zaigral tudi na pionirskem vsej-ugoslovanskem shodu v Loznici v Srbiji, kjer je požela je velik uspeh, publika je ploskala. Sem imel še dolgo časa potem shranjeno priznanje, ki sem ga prejel, rdečo rutko in plavo pionirsko kapico z zmačko. To so zelo lepi spomini. Potem smo postali SFRJ in se mi je rima malo zjebala. Kar je malo vplivalo na mojo ustvarjalno žilico, nastopov je zato bilo manj, navdušenja no...