088_POSEBNOST OSEBNOSTI IN OSEBNOSTI POSEBNOSTI

31.12.2011, objavljeno na tedanjem forumu Financ!

Najprej naj povem, da mene niti malo ne prepričajo aktivisti raznih interesnih skupin, kot so homoseksualci, lezbijke, črnci, židi, DESUS, trenirkarji, romcigi, invalidi paraplegiki in podobni.

Ko jih malo naštudiraš, vidiš da njih pa ne zanimajo pravice drugih ljudi. Ne tiste drugih skupin in tudi ne drugih ljudi, na splošno. Ne drugih ne drugačnih.

Ne zanimajo jih pravica na splošno ne zanima jih svoboda za vse, zanimajo jih le njihove pravice. Se pravi oni sami sebi, za vse druge jih boli kurac. Skratka, pojma nimajo ne kaj je to pravica ne kaj je svoboda. Če veljata za VSE.

Pri njih gre preprosto za to, da najprej sami sebe izločijo iz družbe, v naslednjem koraku pa se institucionalizirajo, oz. institucionalizirajo

svoj manko, svoj hendikep!

To jim potem podeli pravico, da se postavijo nad tiste, od katerih so se oddaljili.

Ampak, najprej so si priskrbeli pravico biti različni od drugih (zakonsko so torej opredelili svoj hendikep in z njim posebno pravico in privilegije na račun različnosti, torej neenakost), potem pa so hoteli biti enaki! Vendar to storijo na način, da jih pravice drugih ne zanimajo preveč.

S tem, ko sebe proglasiš za hendikepiranega, imaš kot skupina

pravico do egoizma. In ta egoizem potem privzame obliko »pravičnosti«, postane

nasilen in po zakonu se mu nihče več nima pravice približati, ne upirati se mu

ne spraševati o tem kaj sploh ta egoizem v preobleki pravičnosti počne drugim.

Pravičnost, ki je ločena od celote, je nepravična do vseh

drugih in s tem tudi do sebe.

Le videti je, kot da se bori za svoje interese. A v resnici

je to popačena oblika pravičnosti, ki ne more nadomestiti tistega, kar se je

samo sebi odpovedalo.

Upokojenci, združeni pod idejo DESUS-a so praviloma ljudje,

ki so zastrupljeni z idejo socializma in nostalgije po jugoslovanskih časih, ko

so generacije ustvarjalcev SFRJ socialističnega samoupravljanja v svoji

otročjosti in neodgovornosti posnemale neko idejo odraslosti, ne da bi v

resnici bile odrasle in postale odgovorne (to dvoje gre skupaj).

Približno tako, kot bi se otroci v peskovniku igrali odrasle in v igri posnemali svoje starše.

Listi z dreves, ki jih jeseni lahko po tleh pobiraš in papirčki v otroški igri nenadoma postanejo denar! Kamenčki so pa blago. Pesek je moka in cukr, deska je prodajni pult. Pride mimo punčka z otroškim vozičkom, v njem je barbika in prodajalka za pultom vpraša kaj želite, punčka z vozičkom pa pravi: ah, saj ne vem kaj bi danes za kosilo… dajte mi eno štruco kruha, pa en liter mleka, pa tole oblekico bom vzela…

In plača s papirčki in listi z dreves. Naredi dva kroga,

pozdravi druge punčke z vozičkom, vpraša kako ste kaj danes, doma vse dobro?

Ah, tamala ima gripo, saj veste kako je z otroki, grlo jo boli, pa ošpice je

zdaj imela. Adijo, adijo, grem še malo v trgovino… In tako naprej, igra se

ponavlja.

Zdaj so punčke ostarele in nam sporočajo blazno pametne ideje

prek M.Kožuh Novakove, prve drame (!) DESUS-a, da one pač morajo imeti dobre penzije

ker sicer… kdo bo pa pomagal našim mladim družinam, če ne prav oni?!

Oni se še kar naprej nekaj igrajo.

Dve lezbijki posvojita otroka, predvidevam, da deklico, oziroma že pri umetni oploditvi poskrbita, da se jima rodi deklica. Potem se ločita in imata presenetljivo podobne spore pred sodiščem, kot jih imajo vsi drugi. Če je otrok posvojen, je možno, da ga hoče ena, druga, ali nobena. Se pravi, možno je tudi to, da ga posvoji ena tretja lezbijka, ki si želi otroka. Je pa možno tudi to, da se dve ženski spreta za otroka, pa je sodnik en trenirkar Solomonović, ki se odloči, da bo otroka na pol presekal in dal vsaki polovico otroka, dve lezbijki pa sta kar zato, ker gresta ena drugi na kurac in nobena ga ni rodila, saj se jima gre za princip, se pravi izključno in samo za pridobljeno pravico in s tem za maščevanje ena drugi, češ, kaj bo ona zdaj meni tu nakladala, saj sva ga skupaj posvojili, kenede - torej je od obeh!

Še prej pa zahtevata sodnico, ki bo tudi lezbijka, jasno, ker

sicer ne bo razumela njunega trpljenja in njune ranjene psihe! V šoli bosta

hoteli učitelje, ki so opravili izpit iz tolerance do istospolnih parov,

istospolnih porok, istospolne psihologije, istospolnega prava, ker če ne, ne

morejo vzgajati njunega otroka, sodniki ne morejo obravnavati njunega primera,

notarji ne morejo sestaviti primerne oporoke, pesniki ne morejo napisati

primernih ljubezenskih pesmi (Elton John napiše ljubezensko besedilo ženski,

medtem ko bi ga v resnici rad moškemu, ker se mu ženski poljub gravža na enak

način, kot se meni denimo gravža moški poljub!)

Filmarji snemajo posebej verzijo za homiće, ker je ogabno, če

se moraš pretvarjati, da si oficir in da osvajaš ženo nekega bogataša, ko pa v

resnici osvajaš bogataša, soproga pa je ena prasica negativka, ki na koncu

nažene ubogega bogataša, da naredi samomor tako, da skoči pod vlak.

Skratka, tako kot imamo zdaj dva pravna sistema, bi jih tedaj

imeli lahko tri, štiri, pet, ker ne moreš recimo romcigumigu soditi za

pedofilijo, ko je pa pri njih fukanje dvanajstletnic običajna stvar, in ker ne

sledijo kdo koga štepa, tudi slediti ne moreš temu, kdaj je prišlo do incesta.

Če pa imaš poleg tega še romciga lezbijko, ki posvoji črnčka paraplegika, pa si

pripeljal stvar do tega, da celotno ustavno sodišče v primeru ustavnega spora

naredi sepuku, obredni samomor. Ker je to laže kot pa sklepati o tem, kaj je

sploh pravično v družbi, ki je popolnoma nora že v vseh porah življenja. Gre za

ekskluzivnost, za izločevanje posebnosti iz skupnega, ki postane vodilo v

družbi. Zakone piše pa za večino!

Pri moških homoseksualcih je možno predvidevati, da bodo raje posvajali fantke, kot pa deklice. Če želje po zarodu lahko podrediš politiki, recimo tako, kot nam DESUS sugerira, ja, dejmo vendar več rojevat, madona, sej bomo izumrli če ne, kenede, kdo bo pa delal za naše penzije?!

In če še država temu prisluhne, lahko recimo subvencionira večjo produkcijo fantkov, če je to družbi kot celoti v korist.

Lahko sprosti uvoz iz držav tretjega sveta, lahko uvozi eno celo religijo, če se pokaže potreba, ali več religij, kenede. Narava je pomanjkljiva, sistem pa je popoln, zakaj bi se torej tu nazaj držali.

V Angliji sta stric in oče, priseljenca, zaklala hčerko oz.nečakinjo, ker

je rekla, da se bo poročila z Angležem. Na sodišču sta trdila, da je pri njih

to pač v navadi, da se spere sramota z družine. In kaj boš zdaj storil?! V

poroti bi morala biti vsaj polovica porotnikov, ki razume krajevne značilnosti,

tradicijo, navade, priseljenih družin. Ker sicer vse pravice niso bile

spoštovane (bla, bla, bla...).

Polovica prebivalcev ne ve več, kako naj preživi, kaj naj dela, da jim bo od zaslužka sploh kaj ostalo, druga polovica pa misli samo na svoje pravice (beri: privilegije). Nor sistem bo še nekaj časa bičal mrtvega konja, potem pa bo se ne bo več vedelo kakšna je pravzaprav razlika med demokracijo in diktaturo. Ti isti, ki uporabljajo »manjšine« in hendikepirane grupacije kot ščit za prikrivanje lastnih lopovščin, bodo najprej odpravile socialo, ko bodo ščitili lastno rit.

Tudi do odcepitve Slovenije je prišlo zato, ker je kučan nekoč pomislil, da ne bo več denarja za vzdrževanje beogradskog ogranka KP d.o.o., in da je bolje, če gre SFRJ v stečaj, sam pa odpre banko Nova SFRJ, ker bo tako pridobil vsaj še 20 let, preden bo kdo sploh opazil, kaj počne.

Janković je kučanov še predzadnji poskus obdržati NLB šparovček

odprt nekaj časa, preden se zapre. Potem mu ostanejo le še kulturniki, intelektualci,

bivše-sedanji kulturnopolitični delavci, FDV priskledniki, ki krivic fizično ne

prenesejo! Zato bodo, ko pride za to čas, javnosti naravnost povedali, da

sprememb sistema ne bodo dovolili.

Seveda ne, saj prav oni so ta sistem. 

Tedaj se bo pokazalo, kako majhen je pravzaprav korak med

našo demokracijo in diktaturo. In kako blizu sta si pojmovanje svobode in pa

suženjstva v slovenskih glavah.