087_RESNICO INTERPRETIRAMO TAKO KOT PES TEČE

Moram priznati, da ko pišem, dobro vem, do kod sega moje pisanje. Zavedam se komu pišem, za koga pišem in kdo to (v nas!) bere.

Moj sogovornik niso možgani in tudi ne naš Bog, vsaj ne tisti in takšen, kot si ga zdaj predstavljamo. Moj sogovornik je Zavest, KI JE TELO.

Možgani delujejo kot filter, ne dovolijo nam, da bi besede šle skoz in se povezovale s Telesom. Možgani namreč ne želijo biti Odgovorni za Stvarstvo in za usodo Stvarstva!
Zato verjamem, da moje besede, ko pišem o Telesu, gredo skozi oči, a mimo možganov - naravnost v Telo. 
Telo jih prebere in spravi.
Vedno jih spravi. 

Telo spravi vse, tudi ko nekaj z možgani ne zaznamo. Verjamem tudi to, da možgani ne zaznavajo prav dosti, več energije kot za razumevanje, porabijo da lepo zgledajo. Narcisoidi so vsi v lastni glavi.

Prednji reženj neokorteksa v civilizaciji, ki jo je ustvaril neokorteks, dela to civilizacijo za spiritualno polarizirano. 
To je civilizacija, ki postavlja Intelekt nad vse, da lahko vlada in obvladuje. Temu rečemo polarizacija.
Telo pa prezira. 

Kljub temu - TELO predstavlja vse.

Civilizacija neokorteksa je zrasla kot obramba proti limbičnemu sistemu (čustvenim možganom) in zato predstavlja proti njim zaporo ali pa vsaj filter, ker drugače sebe ne more (ne zna!) braniti pred Resnico.

Zato jo potiska v Telo.

Potem jo jemlje jo ven po delčkih (kadar jo) in jo interpretira in re-interpretira do absurdnega, do te meje, da postane Intelektu sprejemljiva. 
Interpretacija Resnice poteka previdno in s pridržki!

Telo pa - ko da nima kaj povedati! A ko ne more povedati, ali ne sme povedati... zboli. Bolezen je njegova govorica! In, če se smem tako izraziti, je zato bolezen zdaj normalno stanje telesa.

Bolezen je interpretacija Telesa, ki ni samo interpretacija, ampak RESNICA.

Bolezen JE Resnica zato, ker je dovolj očitna, saj nas Telo z njo prepriča, da te Zavesti ni mogoče preprosto odmisliti. 
Danes bi rekli, da simptoma ne gre spregledati, ne prepovedati, in potem še pričakovati, da bo organizem zdrav po nekakšni administrativni odločitvi! Bolezen se ne neha tako.
Ne konča se 15 dni po objavi v Uradnem listu, ko ukaz začne uradno veljati.

Lahko rečemo, da je bolezen telesa (in duše) odgovor na nerazumevanje Resnice, in odgovor na to, kako resničnost interpretirata civilizacija in naši možgani. Ti so takšno civilizacijo postavili in ti jo zdaj vzdržujejo.

Če ne bi bilo bolezni, bi lahko celo pomislili, da je vse prav tako kot je in bi si resnico sproti izmišljevali in resničnost bi tako nastajala. Počasi bi vanjo celo verjeli, ne glede na to, kar tako izmišljena (in zlagana!) resničnost človeku lahko naredi. Zlaganost biva v dvomih in v takšni "resničnosti" bi upravičeno ves čas vanjo dvomili.
Potem bi si resnico in resničnost po svoje interpretirali in ne bi čakali da nas bo takšna resničnost potrdila ali izvrgla, saj ne bi bilo Evolucije, ki to za nas počne. Bila bi samo naša "ideja" o tem kaj je resnično!

Tako bi bili takoj z vsem zadovoljni. Razvoj po želji, predpisano bi bilo, da moramo biti zadovoljni - in mi bi bili zadovoljni!

K sreči je Telo "neumno", počasno in temeljito.
In zato rado samo preizkusi in se odloči, kaj da je res in kaj ne, kaj je resnično, ter to potem vtke v Resnico. 
Tako Telo "dela" (ustvarja) Resnico. Resnica je samo drugo ime za Telo!

Možgani mislijo, da resnico lahko sami ustvarijo.
Lahko tudi jo - ko so del Telesa! 

Vendar to v naši civilizaciji ni primer.

V Glavi živimo ločeno življenje od Telesa. Spopadamo se sami s sabo, le da tega ne vemo.

Zunanja manifestacija te razdvojenosti je zdaj dovolj natančna slika shizme Vesolja, in s tem povezano vztrajanje Življenja kot pojava v Univerzumu, da preživi in obstane, v kakršnikoli obliki sploh (z)more!

Pri ločenih Starših, ki jih otroci vidijo le ločeno in nikoli skupaj - otrokom ni lahko!

V Dualnem Vesolju (v dvojnem Vesolju) obstajamo v različnih dimenzijah. V tej dimenziji smo utelešeni, ko pa umremo, nadaljujemo brez telesa. Tam smo duše, brez telesa.

Ne nehamo se, se samo "selimo". Selimo se od Očeta k Materi in potem nazaj k Očetu. Ko gremo od tu, zapustimo telo (in Telo) pustimo ga kjer smo ga prejeli. Del spomina odnesemo s sabo. Večina ostane z Mater(i)jo!

Sicer odnesemo samo, kar smo s sabo prinesli. Kljub vsemu smo "Tam" bogatejši za izkušnjo življenja na Zemlji.

S kakšno izkušnjo? Ne vem. Najbrž z izkušnjo "odraslosti". Izkušnja je namreč v povezavi s ciljem, s katerim pridemo sem.

Po moje gre za procese odraščanja in starševstva, s katerimi Bogu dokazujemo, da smo odrasli, samostojni in vredni zaupanja.

Toda, vsakokrat, ko je vojna in so velike morije, mu sporočamo, da smo samo otroci, da sami ne znamo  bolje!

Ponavljamo namreč zgodbo naših Prvih Staršev, poskušamo biti boljši od njiju. Ko sta se razšla, smo mislili, da znamo bolje. Toda onadva se nista imela od koga učiti, mi pa se nismo hoteli od svojih Zemeljskih staršev... torej iz sebe!

To dokazujemo iz dneva v dan! In še vedno mislimo, da smo boljši, da znamo bolje, da obvladamo... Da so drugi krivi, če nam gre kaj narobe. 

Ko smo otroci, so nam za vse krivi starši. Potem, ko postanemo starši, so si pa otroci za vse sami krivi.

Vmes pa razmišljamo, kako bi se to stvar z dvojnostjo Vesolja sploh dalo rešiti. Sicer ne v teh besedah in s temi mislimi, pač pa z razmišljanjem o tem, zakaj ni življenje večno.

Tuhtamo, kako bi nam znanost lahko pomagala, da ne bi umirali, da bo bolezen izkoreninili in nam ne bi bilo treba zapuščati telesa.

Skratka, da bi z njim bili ENO.

Da ne bomo le "na pol", sami sebi polovica.

Naj spomnim, če bi bila naša Oče in Mati skupaj, nam vsega tega ne bi bilo treba. Vesolje ne bi bilo razdeljeno in mi v sebi ne bi bili raztrgani in ne bi bili več prisiljeni bivati v različnih dimenzijah. Oče bi bil z Materjo, in z nami.

Kako pa ta selitev med Staršema zdaj poteka? Enako kot pri vseh ločenih starših!

Ko smo pri Očetu, je vse fajn, super, v superlativih... le da sčasoma začnemo pogrešati Mater. Čutimo, da nas brez Nje pol manjka. Da nam manjka Telo.

Vsakega od nas polovica manjka!

Sem prihajamo po tisto drugo polovico.

Zakaj bi sicer prihajali, po kaj bi prihajali, ko pa je tako lepo pri Očetu, kjer ni bolezni, ni smrti, ni trpljenja... igrač je pa kolikor hočeš!

Mati ni bogata. Je pa lepa. Lepa in zanimiva.

Toda pri Njej moramo delati, in tudi Ona pogosto dela dva šihta, ker ne zmore vsega sama.

 Očetova familija ji ne pomaga dosti. "Tam" nanjo gledajo zviška, saj veste kako je pri ločenih starših.

Očetovi pravijo, da je Ona za vse kriva.

Otroci s teh kratkih obiskov pri enem in drugem prenašajo skrita sporočila, skoraj povelja, ki se le tako lahko prenašajo med Starši.

Potem se otroci polarizirajo... eni so mali Mamini maščevalci, drugi so Očetovi veliki maščevalci. Očetovi so uspešnejši, imajo orožje. Mamini so bolj fizični, neusmiljeni, kruti.

Imajo svoje možgane, vsak svojo dogmo, svojo zamero, ki jih poganja.

Oče in Mati zdaj že nekaj časa ne vplivata nanje.

Zadnje čase otroci s svojim obnašanjem sporočajo Staršema, "sej je useglih", katera dva ali trije, štirje... so starš1, starš2, starš3 so družina.

Otroci, ki niso imeli Prvih staršev za vzor (v dobrem in slabem), so sami kasneje v Manifestaciji ponavljali zgodbo Prvih Staršev, z vsem kričanjem, zmerjanjem, grožnjami...na koncu so podvomili, če so starši sploh potrebni. zato se s tem nehajo ukvarjati in pravijo, naj se držav ukvarja z njihovimi otroci. če se še kdo vpraša kdo so ateisti in kakšna je njihova vloga v Stvarstvu...

Boga ni! Tako pravijo. Potem se postavijo v Njegovo vlogo, in ker ga ni - so karkoli se jim zdi, da bi Bog lahko bil. Maščevalen, recimo. Diktator in morilec.

V resnici ti ljudje opišejo svoj odnos do očeta, če jim rečeš, naj opišejo, kako si predstavljajo Boga.

Za nekoga to pomeni: zame ga nikoli ni bilo, ko sem ga potreboval....

Rojstvo otrok zdaj ti ljudje vidijo kot proizvodni proces. Otroke imajo za proizvod. Sam ga lahko določiš, izbereš, ga naročiš, kupiš in potem prodaš.

Lahko ga pa zamenjaš v trgovini, če ti ni všeč, če nisi točno takega naročil in so ti ga podtaknili.

Zahtevaš lahko odškodnino od prodajalca!

Kakorkoli že, brez Telesa nismo celi.

Tako preprosto ali komplicirano (kakor komu) je to.

Zdajle se nam civilizacija sesipa.

Interpretirajte to kakor hočete - toda Glava nam gre "fkurac".

Podobno kot oblast, ki ves čas trdi, da ni ene same Resnice... Od začetka je trdila, da ima lahko vsak svojo resnico, potem je počasi poskrbela, da je od vseh resnic ostala samo ena - njena!

In zdaj gredo še oni "fkurac" skupaj s svojo zlagano resnico.

Gospodarijo lahko le  z lastno interpretacijo resnice, zato jo pa branijo pred vsako drugo.
Ta lahko vlada le zato, ker je njena. Njena je pa je zato, ker vlada! 
Ena. Sama. 
Samo njena Edina!

Temu rečemo interpretacija resnice. Včasih smo temu rekli - velika Laž!

Danes že resnico interpretiramo tako, kot pes teče.

Vendar pa ljudje pomnimo tudi s Telesom in vedno obstaja bypass okrog velikih možganov, tudi ko tega ne zaznamo ali bolje povedano, če sami možgani tega ne zaznavajo. Ker se poistovetimo samo z našim neokorteksom, je jasno, da obstaja še velik del nas, ki čepi v temi in čaka.

V vsakem človeku čaka. Preprosto povedano, čaka in s tem ostaja del Narave. Tudi ko organizem vodijo od narave odtujeni veliki možgani! Ni važno, če je človek osel, večina ga je še vedno del narave in mora jesti, piti, iti na stranišče, potrebuje toploto, varnost, ljubezen..., Sportske novosti vsako jutro, kavica, cigareta... itd.itd.

In prav za ta del v človeku pišem in se mu trudim pojasniti svojo izkušnjo.

Zato je odziv drugih ljudi na moje pisanje drugotnega pomena. Vsaj za enkrat je tako. Pišem Telesu - ne neokorteksu!
Telo sliši tudi ko oči mižijo in nočejo videti, možgani pa sprejemati. Telo vidi in sprejme VSE. Telo je Resnica.

Meni je lepo pri srcu, če nekdo že samo zasluti, da je v Vesolju neka živa sila, moč, ki bdi nad nami in nam ne dovoli, da Življenje izgine iz Vesolja ali da ga mi od tam spodimo v Nič. 
Zavest, ki je Starševska!

Zavesti o tem je zdaj že dovolj na Planetu, in po mojem mnenju ta vse bolj vdira iz Vesolja sem, v Materijo. In Materija - to Zavest sprejema!
Oboje je Zavest in obe zavesti ena drugo zdaj sprejemata.

Dovolj dolgo je hrepenela po njej, po Očetovi zavesti, jo čakala, upala...

Ko Meso verjame Besedi, zato ker je Beseda končno spoznala, da je v službi Resnice (se pravi v službi Telesa), potem to postane nepremagljiva vez med Očetom in Materjo. Religija! Povezava!

Nihče več je ne more razdreti.

Tedaj se Oče vrne domov. Mati je znova na prestolu Vesolja in Oče ji pri vsem pomaga.

Imam notranjo izkušnjo o tem, da se bo nam, človeštvu, to zgodilo.

****

V začetku osemdesetih se mi je zgodilo, da sem padel v stanje, v katerem je vse, kar so si umislili veliki možgani, postalo nesmiselno. Skratka, izgubilo je pomen.

To pomeni, da sem izgubil identiteto, svet pa je bil nenadoma videti drugačen od tistega, na katerega sem vedno bil navajen in kar je bilo zapisano v filtru za razumevanje "realnosti". Torej, zapis o njem v neokorteksu, velikih možganih, je postal neuporaben!

Podobno kot pri ljudeh, ki so sami povedali, da se jim je v trenutkih smrtne nevarnosti odvrtel film celotnega njihovega življenja, je tedaj pri meni (zaradi sesedanja možganov) začel delovati spomin telesa in je Telo ponudilo stavke, besede, misli, odgovore... z namenom pomagati mi pri novem razumevanju Stvarstva. Brez poprejšnjih predsodkov ustvarjenih v neokorteksu.

Neokorteks združuje le fenomenalno ogromno Neznanje, in z njim vzdržuje lažnivo sliko delovanja Stvarstva!

Kako naj vodja ve, kako Stvarstvo deluje, če negira pomen "telesa" in ga vidi le kot žival za izkoriščanje in ne kot popoln "stroj" za razmišljanje?!?

Če Bog vidi telo kot nekaj, s čimer lahko manipulira, potem človek (človeštvo) to posnema!

In takšno civilizacijo smo zgradili.

Zato so mi tedaj veliki možgani odpovedali. Sesedli so se.

Namesto njih sem začel uporabljal telo, kot možgane. Zavest telesa pa je Telo!
Telo razumem kot koncept, ki razume delovanje Stvarstva, kot Zavest tega sveta, ki nas razume, ko smo del tega sveta.
Tu smo, da se iz njega učimo!

Skratka, moj neokorteks je bil voljan prisluhniti temu, kar mi Telo pripoveduje. Priklonil se je vlogi kralja-služabnika in v tej svoji novi vlogi našel svoj resnični smisel.

Tako je sedaj pri meni. Moji možgani so v službi Telesa, to imam pa za Božjo Zavest, ker temelji na izkušnjah človeštva. Torej na resničnosti.

Svoje doživetje zdaj vidim kot Vesolje, ki se skozi velikanski lijak prelije v mojo glavo in od tu naprej v telo. Do dna! Do DNK.

Moč tistega trenutka je bila tako silna, da sem se vprašal: Kako lahko telo vse to zdrži, kako lahko drži in prenese vse to skupaj, zakaj ne umrem od groze?!

Odgovor je sledil vprašanju (isti, ki je vprašal, je poznal odgovor in ga je dal): Ker veš, da je Smrt samo obramba pred tem, da bi vedel. Smrt si je nekdo izmislil, zato da mu ni treba vedeti. Smrt je zasilni izhod, laže je namreč umreti, kot pa se srečati z VSEM, kaj šele sprejeti Odgovornost za VSE.

Lažje je ne vedeti kot pa vedeti. Vendar je vedeti nujno, zdaj še posebej.

Hotel si vedeti, svojo željo si jasno izrazil (tudi to bom lahko kdaj povedal, o tem kako sem jo izrazil, na kakšen način, da je Želja bila nedvoumna...), torej, je zdaj lijak obrnjen tako, da teče vate in - vse je TVOJE!

Za vse si zdaj ti Odgovoren.

Dobil sem odgovor na vsako vprašanje in na vsa vprašanja, ki sem (si) jih tedaj zastavil. In vsi odgovori in vsa vprašanja so prišla iz mene.

Zanimivo je, da sem tudi tedaj, ko se je to zgodilo vedel, da odgovori prihajajo z dna Vesolja. Iz mene. Iz Telesa.

Ne pa od zgoraj.

Le model Lijaka, ki požira Vesolje od zgoraj, je bil očitno primernejši, da so si ga moji možgani izmislili. Priredili so si predstavo, vendar v funkciji pomoči Telesu!

Pomembno je ZAKAJ nekaj počnemo, ne le to, da počnemo.

V resnici je Vesolje Telo in vse prihaja od tu, iz Telesa. Iz zavesti telesa.

Naše telo je konzularno predstavništvo tega planeta pri nas (v nas!) s sabo ga nosimo in ves čas smo z njim v stiku z okoljem, s Planetom! Samo z Glavo se ločimo od vsega, kadar sledimo indoktrinaciji okolja.

In mi z njim (Telesom in Planetom) komuniciramo, torej imamo diplomatske stike, ali pa ne, odvisno od nas samih, od tega, za kaj se odločimo, od naših preteklih izkušenj. Tudi iz preteklih življenj!

To, da je vsebina pritekala zvrha, skozi glavo in v telo, je zame bil znak, da vsa vsebina Vesolja (vsa zavest!) nekam spada in da preprosto mora nekam iti. In da lahko gre le tja, kjer bo sprejeta.

Ne pa denimo nekam, kjer bo spet pozabljena.

Predolgo je bila odrinjena in sama sebi prepuščena. Kaj pa bo iz Vsebine nastalo, je od mene odvisno. Tudi to je v povezavi z mojim strinjanjem (pravzaprav pa z zahtevo, s pripravljenostjo), da hočem vedeti!

Vesolje je vdrlo vame od zunaj, in znotraj hkrati, že naslednji dan, ko sem se zavestno sam odločil, da HOČEM vedeti.

Recimo, na moje direktno vprašanje, zakaj ne umrem, je Telo formuliralo odgovor: zato, ker Smrti ni! Smrt je samo lažja pot ven iz tega. (lažja pot iz Življenja!)

Tako sem resetiral svoj neokorteks, ki je zdaj v službi tistega, ki v resnici vlada Materialnemu svetu (Manifestaciji).

Telesu, ki je zdaj moj koncept Boga, se globoko priklanjam in sem mu hvaležen, da je ohranjal Stvarstvo tudi tačas, ko s(m)o ga drugi ubijali (kar smo počeli vede ali nevede).

In ko zanj nihče ni bil Odgovoren.

Temeljni kamen Vesolja je zdržal vse pritiske in ostal Temelj.

Zato si zasluži vso mojo hvaležnost in neskončno spoštovanje za vse čase.

****

Reset neokorteksa je nastal potem, ko se je stari neokorteks pokazal za neuporabnega, torej za nesposobnega srečanja z Resnico.
Seznam laži, ki jih sicer poznamo kot izobrazba, ker jih je tja znosila (deponirala) civilizacija, je treba samo drugače razporediti in povezati v Smiselno celoto, in to zna Telo!

Ko je vsebina Vesolja postala pregosta in pretežka, se je stari "nosilec" prirejene zavesti sesul v nič. Tudi človeštvu se bo.

To, kar se je zgodilo meni, me je navedlo na misel, da se bo ta model morda ponovil drugim (pri meni je to bilo l.1983).

To se bo zgodilo v tistem trenutku, ko bo Civilizacija zašla v mrtev rokav, in se v nadaljevanju sesula. Enako, na enak način in po istem vzorcu, kot so se moji možgani tedaj.
Preprosto - nehali so delovati in nanje se nisem mogel več zanesti. Moje Telo me je rešilo! Telo je razmišljalo, ko možgani niso mogli več razmišljati.

Temu smo zdaj že zelo blizu. Globalno smo blizu temu!

Spominjam se, da sem Telo tedaj spraševal, kaj bi bilo, ko mu ne bi zaupal... ko ne bi verjel, da ima Telo svoje možgane in z njimi misli tiste misli, o katerih nič ne vemo, ker glava nič o tem ne ve? Torej, neokorteks o njih nič ne ve, ker nima stika z zavestjo preostalega telesa!

Kaj bi se tedaj zgodilo z mojim Vesoljem, z mojo predstavo o njem kot celoti? Če si tega ne bi priznal...

Prej bi temu rekel retorično vprašanje.

Strah pred tem, da Telo ne bo zmoglo samo takšno kot je, kaj če ne bi moglo zdržati Vesolja v svojih rokah... ta strah je odveč.

Telo dogovarja: Jaz sem model Vesolja!

Kar je v meni, to kar sem - JE Vesolje.

Jaz sem Zavest Vesolja!

Vsi odnosi znotraj mene so identični tistim v Vesolju. Način, kako Telo drži vesolje v rokah, pa je enak temu, kako ti (tvoje Telo) podpiraš in ga razumeš kot svojega Boga. Zdaj tega vidiš v velikih možganih.

Potem je pa odvisno, kako tvoj Bog (veliki možgani!) razume svojo Odgovornost za Materialni svet! Za svoje otroke, za vsa živa bitja, kako čuti odgovornost do svojega Telesa.

Vse to, kar živi, je NJEGOVO Telo!

Jaz pa:

Pa ga pogreša? Ga je kadarkoli pogrešal? Ga dojema za svoje Telo? Mu želi pomagati? Ga kaj zanima o njem samem, ko se odloči biti in postati Telo?

Če ne - zakaj se mu izogiba? Se ga boji?

Takrat sem dobil vpogled v svoje odločitve v dotedanjem življenju. In priznam, da sem se tedaj imel zelo rad, zelo, zelo rad!

Ker sem pogrešane dele sebe tako močno pogrešal, da se jim nisem hotel, ne mogel, odreči.

Ampak to znanje, ki ga ima telo, ta Zavest, ki kljubuje in sega z rokami navzgor kot dete k materi... ne le zato, ker je potrebna stika z Bogom, da ji pomaga, temveč tudi zato, da Telo Njemu pomaga, da ostane Vesolje celo in da je Bog - Eden.... pa čeprav narejen iz več delov od katerih ima vsak svojo vlogo in se zdaj vsi deli vračajo z vsem svojim znanjem in izkušnjam nazaj k celoti, ker tja spadajo....

Toda zavest, da smo Eno in da imamo skupen cilj, je zdaj močnejša, kot je bila kadarkoli poprej. In zdaj ta zavest obstaja in je drugačna kot je bila tista v Začetku.

Bogatejša je za vse izkušnje.

Na Začetku smo bili Eno in na koncu smo tudi Eno.

Toda to Eno zdaj, ni več enako tistemu, ki je bilo prej. Razlika je ogromna.

Bog se uči!

Tako ogromna je ta razlika, kot če nekomu, ki nikoli ni jedel sladoleda, opisuješ okus čokolade, vanilje, jagode, limone...

Tu ni teorije, da opiše življenje. Tu je "na vrat na nos", z izkušnjo, kjer moraš planiti v Življenje in se mu vdati, se mu predati, da si lahko zmagovalec.

Zame je ta informacija tedaj bila tako zgoščena, tako nasičena sama s sabo in s svojo Željo nekam spadati in biti sprejeta, da je v meni zbudila zavest, da me bo to kot človeka in kot bitje definiralo za naprej, in da me to definira - vedno! Le da zdaj zavestno in z mojo privolitvijo.
Demokracija je demokracija celote! Takšne, ki išče ravnovesje.
Če o vsem odloča le en fragment, potem ta ne uravnoveša ničesar. To potem ni demokracija, ampak prevlada enega dela nad drugimi, in sicer tistega dela, ki je bolj specializiran v nečem. Recimo, da je specializiran za prevaro!
Celota pa to ni. Je nihče tudi ne išče.

Ko enkrat odpreš vrata, jih ne moreš več zapreti in reči: ničesar nisem videl, nič ni tam zadaj (prepričam sebe da nisem nič videl...), zaprem vrata nazaj, kot je bilo prej, verjamem, da ni bilo nič, da nisem nič videl.

Otrok nenadoma ni več nedolžen. Nikoli več ne bo nedolžen in posledično - odraste! S tem se mora spoprijeti.

Za razliko od drugih se jaz tedaj nisem odločil iti v osamo ali postati menih.

Naredil sem nekaj povsem nepričakovanega: nadel sem si ime, ki so mi ga dali moji starši.

Le da mi ga tokrat niso dali oni - sam sem si ga dal!

Nenadoma se mi ni več zdelo tuje, ko sem ga izgovarjal. Pred tem mi je pa vedno delovalo, kot d ani moje.
Zdaj ga nisem več izgovarjal s strahom, tokrat mi je vzbujalo zaupanje. 
Isto ime - drugačen okus!

Potem sem osmislil še svoje starše in videl njihovo vlogo v mojem življenju. Šel sem skozi svoje spore z njimi, predvsem z mojim očetom, a se tu nisem ustavil in sem šel še korak dlje v tem. Na enak način sem osmislil vse svoje sorodnike, vse moje prednike, ki jih nisem spoznal (a sem zdaj poznal njihovo vsebino in razlog da so tu, z mano in v meni), vse  tja do prvih dveh, "Adama in Eve".

Do Enega Boga. In sem postal ENO z Njim.

Prevzel sem odgovornost za vse. Za Adama in Evo, in za njune otroke. 
Plezal sem po generacijah in generacijah, vzel vse rodove za svoje in se zarasel v vse, kar se zdaj manifestira na planetu. Vse sem jih naredil smiselne in potrebne! Meni potrebne.

Smiselni so postali v meni.

Ker če njih ne bi bilo - bi jaz sam bil brez smisla!

Če njih ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo.

Potem sem opazoval ljudi na cesti in sam pri sebi govoril: hvala Bogu, hvala bogu....da so zatopljeni v svoje delo, da so izgubljeni v svojih mislih, hvala šoferju, ki vozi mestni avtobus... hvala gospodinji, ki kuha za moža, hvala celo mesarju, ki ubije živali, da jih ljudje pojejo in hvala celo pijancu, ki na nek svoj način in po neki svoji čudni izbiri ali usodi s svojo nezavestjo in izogibanjem resnici - z vso svojo temino v sebi - vzdržuje to Stvarstvo in z njim Vesolje!

Pa čeprav na pol mrtev in pijan.

Hvala vsem, ki so na kakršenkoli način vzdrževali to Stvarstvo, ki je meni ušlo iz rok, zato ker ga nisem znal voditi, ker ga nisem mogel voditi, ker ga nisem poznal.

Ker sem ga zapustil in sem se mu hotel izogniti, da me ne bi zaposlovalo z vsemi svojimi težavami!

Tako sem gradil svojega Boga.

Zdaj ga razumem in sočustvujem z Njim (zdaj mu govorim kot Telo!)

Ljubim ga neizmerno! Ljubim ga v Njegovi osamljenosti, žalosti in izgubljenosti.

To je bil moj prvi korak v Temo, v kateri sem povezal dva strgana konca Istega, ki sta se iskala, hrepenela eden po drugem, pa si nista upala niti upati, da bo eden ali drugi sprejel Odgovornost za vse tisto, kar je ostalo za zaprtimi vrati. Zaprtimi že tako dolgo, da na njih zdaj piše: Tega ni, ker ne obstaja!

Tja je Vesolje odmetavalo vse tisto, kar ni hotelo biti videno, priznano, pripoznano, spoznano.... sprejeto!

Potem sem se ustrašil: Kaj bo, če se tem ljudem (vratarju na občini, pijancu, sodniku na sodišču, kriminalcu, ki mu sodnik sodi, gospodinji, ki gre po meso v mesnico, šoferju, ki vozi mestni avtobus..., kaj bo, če se tem ljudem zgodi, kar se je meni?! Oni tega ne bodo prenesli...!?

In se bodo nehali...

Potem bom sam.... popolnoma sam. V Vesolju polnem Niča, obsojen vse začeti znova.

Kaj od tega, kar je okrog mene, se da popraviti?

Kaj si res ne morem odpustiti in sem samo do sebe neskončno krut, da sem si zamislil svet, in druge svetove, ki kažejo le mojo krutost? Kažejo jo že s tem, ko mi mečejo v obraz vse moje strahove, dvome, o tem kdo da sem, kaj da sem, kdo in kaj sem sam sebi, kakor tudi to, KAR SI ŽELIM BITI sebi in drugim.

Vse hkrati. Vse to hkrati mi je obsedalo misli in Telo.

Moja izmikanja, laži, sprenevedanje, stanja, v katera sem se skrival in skril in si pri tem ponavljal: nočem videti, ker nočem vedeti... To nisem jaz, pustite me, mamaaaaa ...... !!!!

In sem vse zgodbe, od tiste, ki sem jo slišal v cerkvi o Jezusu, do vseh romanov, ki sem jih kdaj prebral, do vseh izmišljotin, ki so ideologije, filozofije, religije... vse te stvari sem v sebi še enkrat obiskal, jih dal na plano in nisem odnehal, dokler nisem videl zgodb, ki so stale za zgodbami. Do Zgodbe, ki je tako velika, da sprejme vse druge, manjše zgodbe, in jih vzame za svoje!
Čisto vse.

In te zdaj pripovedujem, ker jih poznam. S srcem sem poiskal srce in ga vrnil vase.

Ničemur se nisem izognil, pa niti krutosti, ki sem jo uzrl v Srcu in zanjo nisem vedel. Raje kot da bi jo zavrnil, sem jo razumel in vrnil vase, ji našel prvi prostor in zdaj je moja. Jaz zanjo odgovarjam!

Srce je o sebi mislilo, da dela izključno samo Ljubezen, a sta tudi krutost in nasilje Izgubljenega srca enako plod Ljubezni, ki je sama, ko tava brez Očeta in Matere, ki nočeta slišati zanj, ker ne razumeta, da je Srce otrok, skupno Njuno srce!

Počasi sem sestavljal sliko v sebi. Telo mi je pomagalo sestaviti VSE, kar sem zdaj. In zdaj sem VSE!

Priznati moram, da ni slabo.

Moji miselni modeli funkcionirajo in se jih zdaj nič več ne bojim.

Ne izogibam se jim in se svoji notranji mnogoterosti - veselim! Dajem ji izraz, kjer le morem.

Največkrat v pisanju, ker imam tam največ svobode s tem.

Ko nekaj hoče iz mene spregovoriti, ko želi povedati svoje stališče in sebe postaviti na čelo, zakričati: hej... tudi jaz sem tu, poslušajte, imam nekaj povedati...!

Potem temu odprem vrata in za njim stojim, ko kriči svojo resnico v svet! Drugi morda nočejo poslušati, toda jaz poslušam ta glas v sebi in mu dam dovolj prostora, da pove.

Prisluhnem tistemu, kar govori iz mene, ne glede na to, kako je to slišati in čutiti, ker sem to Jaz!

Naj se bojim nečesa, kar sem Jaz? Ni govora!
Imam morda dvom... Ne! O tem nič več.

Vse v meni sem Jaz in vse je moje. In za vse, kar je moje, tudi sam dogovarjam!

Kaj je z dvomi? Kurc, stopiš vanje in vidiš, iz česa so sestavljeni, iz kakšnih strahov so narejeni. Iz tvojih strahov so narejeni!

Živa bitja narediš iz njih in potem jih gledaš kako živijo kot žive ljudi, kako se obnašajo, čutijo, reagirajo, se upirajo.... To so bitja z željami, potrebami, znanjem in neznanjem, z dvomi...

a so kot ljudje bolj logični.

Bolj so logični kot živi, kot pa tedaj, ko so nekakšne sive pege v mojih možganih ali v moji predstavi o Stvarstvu in manifestiranem svetu.

Odtujeni možgani mislijo, da lahko bivajo sami zase, ne da bi bili združeni (speti v) v VSE, ostali nepovezani z VSEM, in tako za nič Odgovorni! Zato pa Neodgovorni za VSE.

No, takšen je moj Bog!

Ime mu je Telo. Telo je koncept, ki vzame k sebi VSE, tudi tistega Boga, ki sem ga prej opisal z vsemi njegovimi dvomi, pomanjkljivostmi, strahovi... ki pa se ne izražajo v ločenosti od Telesa, temveč so vsi njegovi izrazi, odnosi, želje... vezani za Materialni svet, na Stvarstvo (Stvarnost).

Telo jih osmišlja, jih dela resnične (najsi bodo prikriti, pozabljeni, zatrti, skoraj ubiti, zasramovani, prezrti, odrinjeni... ali pa jasno izraženi, torej Bogu sprejemljivi in "logični", v rit lezoči, pridkani, ponižni, slavo-bogu-pojoči, v vseh mogočih in nemogočih situacijah, ki se v materialnem svetu dogajajo.

Zakaj se dogajajo? Ker je Telo oče Forme!

Telo mora VSE izražati, nič ne more (za dalj časa) skriti, ker vedno bruhne iz njega!

Če ne gre drugače, izbruhne pa kot bolezen.

Rezati simptome od celote, v neskončnost... je pa velika bedarija, ki zdaj kaže na naše nerazumevanje delovanja Stvarstva.

Materija MORA izražati VSE! Zato zdaj toliko sovraštva do nje, zato tolikšno sovraštvo do izražanja simptomov!

Zato maščevanje Cerkve nad Telesom, zato vse mučenje in raz-telešenje, zato kazni, zato maltretiranje živali... Živali nam kažejo, kako človeški bi lahko bili, ko bi le malo bolj upoštevali nižje in počasnejše dele samih sebe.

Ko bi se le veliki možgani podali niže doli v svoje Stvarstvo in objeli svoje male.... ko bi sprejeli svoje nagone, se jim zahvalili, da so vzdrževali Življenje. Ko Očeta ni bilo doma!

Ko bi poljubili utrujeno Mater, ki je skozi Evolucijo naredila to, kar zdaj imamo. Brez tega ne bi preživeli.

Zdaj pa ji očitamo, kako nepopolna je, in polna napak. Mi bi jo popravljali z genskim inženiringom, ji kradli energijo z razdiranjem atoma, popravljali bi Boga in Stvarstvo - ker da sta nepopolna!

Toda Atom je opeka, iz katere je sezidan Materialni (Materin) svet!

Katedrala!

Meni ni do tega, da bi podiral Materin svet, ni mi do tega, da bi raztelešal Telo in dvomil v Srce. Srce VEDNO postavi vrata Vesolja znova nazaj v tečaje, kadar ta zgrmijo v prazen prostor!

Postavi jih, da se svet lahko naprej vrti in da se Življenje nadaljuje.

Po tolikih letih sem dobil znake iz okolja, da se je Bog zbudil in da z Materjo zdaj skupaj držita Vesolje v rokah! Nič ne bo zgodilo mimo Njiju.

In še nekaj: Niti ena solza nikoli ni padla v prazno.

Niti ena.
Kljub temu, da jih je bilo... bilo jih je.... dovolj!
Dovolj jih je bilo.

To, kar tu pišem, nosim v sebi od leta 83. Vsa ta leta živim s tem v sebi. Oči imam odprte, kamor grem, in sledim temu, kar se tu dogaja. In vse razumem po svoje.

Naša resnična identiteta je način, kako vsakdo od nas v sebi spaja naša Prva Starša!

Način, kako se Oče in Mati v nas ljubita, kako se gledata, kregata, kako se sprejmeta ali ne sprejmeta, kako se sovražita in si odpuščata, kako se ločita in si potem grozita.... kako si trgata otroke eden drugemu iz objema in si grozita s prepovedjo približevanja... kako se zjokata, če ugledata muco, ki ima mladičke, jih doji in skrbi zanje, kako jih ošteva, če je ne ubogajo in jih prenaša, skriva... da jih hudobni ljudje ne bi dobili in utopili.

Vse to je naša prava "identiteta"!

Vse to smo, oz. tisto smo, kar si od tega izberemo.

Veliki možgani so naš filter in oni odločajo, katero vero si bomo izbrali, kakšno ideologijo bomo objeli, katero razlago resničnosti bomo sprejeli, kateri laži bolj verjeli. In kateri manj.

Toda v Telesu je VSE. Tam ni filtrov. Telo nosi VSE.

Telo je Oče Stvarstva in nikoli ne reče: Vi niste moji, ker ste hudičevi... zato z vami nočem imeti opravka! Tega ne more reči, ker je vse, kar je v Manifestaciji - Njegovo in je Njeno!

Očetovo in Materino. Torej od Srca!

Inteligentnost se začne tam, kjer se različni deli Istega Boga srečujejo in poiščejo drug v drugem in v sebi - ravnovesje!