081_KURC PA POPOLNOST

Popolnost je (to rad priznam!) v naši opremljenosti s čustvi. 

Popolnost je sama ideja človeka opremiti s sposobnostjo emocionalnega doživljanja sveta, sebe in drugih. Druge popolnosti ni, vsaj jaz je ne potrebujem!

Popolnost je v naši želji po rabi čustev pri naši nenehni rasti v Stvarstvu. Pa da se nanje lahko zanesemo.
Ne gre torej za popolnost bitja samega po sebi, ker bi popolnost bitij ali enega bitja, vključno z Bogom! - pomenilo le to, da nima to več kam rasti, ker je vse dokončano in je vse dopolnjeno.
Popolnost je v naši sposobnosti doživljati svet in sebe z emocijami! Emocije so zdravnik človeštva in zaenkrat ostajajo človeku še neznan potencial.

Imeti rad bi v primeru "popolnosti" pomenil napis na zidu ali izjava na koščku papirja, povelje o tem, da je treba imeti rad in podobno. 

Končalo bi se že s tem, ko je nekaj zabeleženo, tako kot program vračunalniku. 

V tem primeru ne bi bilo živo, toplo, dihajoče, trepetajoče, v dvomu, me ima rad(a), me nima (več) rad(a)...?

V takem smislu je samo Smrt popolna.

Trupla so popolna, ker so nespremenljiva. Za vedno bodo mrtva.

Torej - ne dejanja sama kot takšna ne bitja kot takšna, temveč kapaciteta nas samih, sposobnost da nekaj ali nekoga doživljamo popolno - to je popolnost kot sposobnost rabe čustev! Da ta absorbirajo sedanje trenutke kot popolnost sedanjosti in jih doživljajo popolnoma (popolno), tako kot poleti poješ sladoled v parku ali se odžejaš s hladno vodo, potem si pa hladen kozarec še pritisneš na vroče čelo. Če to ni popolno.... potem ne vem kaj je.

Sposobnost absorbcije božje Luči je v tem, da vzameš, kar te obkroža in to ponotranjiš, ker te bogati, te dela srečnega in ker to potrebuješ. 

Blagoslov je pa v besedi POTREBOVATI.

Biti nepopoln pomeni - vsaj po moje - biti nezaseden z nečim, kar ne potrebuješ in ti je vsiljeno, kar od tebe zahteva vse in te zaradi tega zasužnji na način, da te sebi, zase, od tebe nič ne ostane. Biti odvisen od nečesa in pripadati nekomu in nečemu.... to je prijetno!

Tako se Luč od nas uči - in hoče še! 

Nikoli se nas ne naveliča, vedno nas zvabi v kaj novega, ker sama to potrebuje. Luč ve, da mi to potrebujemo!

Tako se (sebe) potrebujemo, ker smo drug drugemu potrebni.

Popolnost je v tem, da se lahko danes naješ, pa si jutri zopet lačen. 

Lahko te nekaj napolni, ampak s tem ustvari še večji prostor v tebi, ki pričakuje izpolnitev, ko to telo izrazi kot potrebo.

Ljubezen ni mirna (no, lahko tudi je, ko je, kadar jemlje zalet) je valovita, silna, strastna. Želje so različno velike, strast pa deluje tako, da je v majhnem prostoru še bolj ognjevita in tam, kjer skoraj ni zraka, se ogenj še bolj razgori. Da komaj sproti dihaš.

Več imaš od tega, da se dušiš v tesnem objemu, kot pa če si sam sredi velikanskega, praznega polja, kjer je prostor le navidezno neskončen in smo samo navidezno svobodni.

Ljubezen je kot pulover, ki ti sledi; če te tišči, mora malo popustiti, morda postati celo prevelik, da ga ne čutiš kot prisilni jopič. Da plavaš v njem. Če pa ti je nenadoma prevelik, da ne čutiš več njegove toplote, pa se mora skrčiti, da čutiš svoje ude in toploto, ki ti jo pulover da, da potem veš, da te ima rad. Rad ga nosiš. To pomeni, da te ima rad.

Odnosi so pa tudi nekaj takega, da sledijo potrebam. So pulover, ki ti sledi. Te posluša. Nekaj ti govori s tem, ko je tiho. Tako Luč deluje v Vesolju in v Stvarstvu!

Luč mojega Boga ve vse o potrebah.

Morda je bolje, če povem takole: Luč mojega Boga ve vse o potrebah, ker ima tudi sama potrebe! S takšno Lučjo se laže pogovarjam in ji tudi laže zaupam. In Ona meni zaupa.

Popolni ljudje, ki vse znajo, se ne učijo. Ni se jim treba, ker vse znajo. Zanje je lepota v tem, da Luči ne absorbirajo, temveč svetlobo samo odbijej od sebe, sevajo nazaj v prostor, ne da bi jo absorbirali. Ne potrebujejo je, odsevajo, da bi bili lepi. 

Tako so videti perfektni, kot kaka spolirana kromasta krogla; vse se od nje odbije, nič vanjo ne prodre.

Sama sebi je zadosti!

Le ona vedno vse kontrolira, kot velikansko božje oko. Vanj pa nihče ne sme pogledati. To vsiljivo vedno budno oko, ki se nikoli ne zapre, ne prenese pogleda nase. Ne vase, pa tudi ne prenese dvoma v lastno perfektnost. Zato kaznuje vse, ki podvomijo vanj!

Od drugih zahteva popolnost, ki je nikdar ne morejo doseči. Oni sicer tega ne vedo, ker jim Popolnost tega ne pove - a resnica je, da je Popolnost - mit.

Ponovim: popolnost je mit! 

Popolnosti ni, ker ne obstaja. Ta zabloda okrog popolnosti je naredila (v) Svarstvu že dovolj škode.

Ker pa potem še oni od drugih zahtevajo popolnost (ki je tudi sami ne morejo doseči), se drug drugemu maščujejo zaradi lastne nepopolnosti.

Kot bi si hoteli povedati, da so pogoreli pri tej velepomembni nalogi, kako postati popoln. Niso dovolj popolni za Boga h kateremu molijo in zato se počutijo krive. Zato niti ni čudno, da jih potem njihov Bog ne usliši, če so pa pogrnili pri nalogi, ki so si jo sami naložili.

Zato si zaslužijo edino popolno stanje, ki je dokončno - to je smrt! 

Smrt je edino popolna.

To sranje, skrito pod krinko skrbi za življenje, in kot nekakšno v etru prosto plavajočo "ljubezen" zdaj pridigajo današnji guruju New Age-a! 

Ne vedo, da ljudi s tem pripravljajo na skupno smrt. 

To počne Cerkev, in enako to počno tudi vse filozofije, vere in ideologije. Vse namreč častijo Smrt. Smrt častijo vsakokrat, ko jo postavijo pred Življenje.
To pa itak počnejo ves čas.

Ljubezen je pa živa in je aktivna. Miga podobno kot živalski mladički, ki jih ne moreš ustaviti, ne moreš jih disciplinirati, in poleg tega - zakaj bi pa jih? Zakaj bi jih ustavljal?!

Ljubezen ni neko blaženo pasivno stanje zagledanosti v popolnost, ki je ni.
Če je ranljiva, jo pa objemi! 

Če išče tolažbo, jo potolaži, če je žejna, ji daj piti.
Jebat ga, nič ni popolno, tudi Ljubezen ne!

Bog nas obvari pred popolnostjo. Popolnost nikogar ne potrebuje!