079_UTRUJENOST MATERIALA

Zanimivo je, da sodobne družbe, ki se imajo za demokracijo, na svoje čelo volijo samomorilne psihopate. Ti samomorilnost kažejo skozi zakone, ki jih "demokratično" sprejemajo v parlamentu.

Predlogi zakonov gredo skozi procedure, torej skozi preverjanje. Toda, le kakšno?! Nato jih pooblaščeno telo sprejme.

Kljub temu, da so "demokratični" - ti zakoni delujejo PROTI Življenju!
Kar pomeni, da se v parlamentu sme manifestirati samo samomorilnost te civilizacije, ne sme se pa volja do življenja!

Življenje torej kot omejitev, ne pa kot eksplozija radosti zaradi Življenja!

**** 

Govoriti bi morali o naveličanosti nad Življenjem v povezavi z utrujenostjo, kot posledico splošnih občutkov nemoči prebivalstva tega planeta.
Ta nemoč je globalna, kar kaže na to, da je preganjanje svobodne Volje globalen pojav in da je svobodne Volje ostalo le še malo na tem Planetu.
Tisto malo hoče živeti.

Drugo, kar pa je v večini - hoče umreti!
In demokracija je vladavina večine.
Toliko o tem, kaj je to Demokracija in kako jo razumemo in uporabljamo (zlorabljamo).

Stvarstvo - deluje drugače! Stvarstvo ni demokracija, ravna se po drugih pravilih. Po svojih pravilih!
Deluje v obrambo Življenja in ga ne zanima demokracija, ki je zdaj v našem primeru samomor.
Z zapisi o tem in predlogi kako reševati našo težavo je vredno razpravljati. Tudi prepirati se je potrebno, in to žolčno! Gre za velike reči. Če ne bomo zdaj preklinjali - kdaj bomo?
Nekaj jih je takih, ki svetujejo omejevanje rojstev in potem sprejemajo zakonodajo v smislu oglaševanja smrti kot pravice (abortus in evtanazija).

Teoretično je omejevanje števila ljudi na planetu mogoče doseči na dva načina! Od teh dveh človeštvo najraje izbere tistega najbolj drastičnega: pobijanje, iztrebljanje, genocid...
ker je to pač najhitrejši način redčenja prebivalstva.
Ljudje so tempirani na efekt, radi imajo hitre in očitne "rešitve".
Potem se ukvarjajo samo še s tem, kam pospraviti trupla. Huda jama je način pospravljanja trupel, potem je pa razglasitev trupel za drugorazredno najdbo, le še dodatno pospravljanje.

Drugi način je vzgoja ljudi. Poneumljanje otrok z ideologijo, religijo, dogmami!

**** 

Pojdimo raje stran od posilstva v vseh oblikah (duha in telesa!) in vztrajajmo pri komunikaciji z vsemi čutečimi živimi bitji. S tem se približamo razumevanju utripa in bitja srca, v drugih, pri sebi, pri živalih! Če ga nimamo, srca, če ga ne čutimo... ga pa zgradimo!
Ta način ni le daljši - je najboljši in edini pravi!
Poznamo ga pod imenom Evolucija človeštva.

**** 

Drugi načini "omejevanja" prirasta človeštva so nečloveški. Ta pa, ki ima pri sebi Srce za svetovalca, je človeški. Saj ohranjamo človeštvo, ne pa ne-človeštvo in nečlovečnosti, mar ne?!
Tisti najbednejši načini so začasni in ker so začasni, se ponavljajo.

Genocid se ponavlja, umor se ponavlja, zagovorniki umorov in genocida (fašisti, komunisti, nacisti, islamisti) se ponavljajo.
kučan se ponavlja, grožnje v Dražgošah se ponavljajo... Na živce jim gre, ker trupla sama skačejo iz Zemlje, kot bi ne hotela umreti.

Življenje se morilcem in zagovornikom umorov - upira!

Tudi odprto povabilo migrantom se zdaj ponovi kot orožje proti nam, ki nas je še nekaj ostalo, ki bi radi živeli in nam Življenje ni odveč.
Zato pa pravim, da ljudje, ki radi živimo, hkrati ohranjamo povezavo z Začetkom Stvarstva (vsega ustvarjenega). In to je re-ligija. Oziroma, to bi morala religija biti, kajti "religio" pomeni znova povezati, potem pa ohranjati stik z Začetkom.

Nekateri ohranjamo stik z Začetkom, z našim Bogom, ki je naša Zavest in nas vedno usmeri nazaj k Začetku. A le zato, da preverimo in razumemo zakaj je Bog ustvarjal.
In potem tisto, kar je ustvaril, vključno z nami, razumemo, cenimo in zato objamemo.
Drugi pa uničujejo.

In zdaj imamo konflikt!
Eni bi gradili, drugi bi uničevali. Bog ni imel v mislih parazitizma, ko je ustvarjal Življenje!
Zanimivo je, da so tisti, ki uničujejo, tempirani na trenutni efekt svojega delovanja.
Hočejo delovati uspešno, vendar tako, da tekmujejo, izrivajo, posplošujejo (ker je to pač hitreje in je bolj vidno!) hočejo efekt, hočejo količino, število.... hočejo velik aplavz!

Mi, ki nam ni do tega, ker smo počasni, skrbni in nismo interesantni tistim "ta hitrim", ki jim "hitr' pride". Radi se dotikamo ljudi za katere skrbimo. Strah nas je zanje.
Ne bi radi, da se jim kaj hudega zgodi.

Zato skrbimo. Ljubimo jih žive in zdrave in žalujemo, če umrejo.
Ko so živi, bi jih radi zavarovali pred grozo izničenja in negotovosti jutrišnjega dne. Ta družba nam večkrat grozi in nam hkrati ne zagotavlja varnosti.
Konservativni, kot se temu reče, kar smo, radi prej vemo kam gremo. Zato hodimo previdno in počasi. Hodimo z rahlim korakom in razmišljamo, ko hodimo.

Ne žrtvujemo ljudi.
Ne skačemo v težave na vrat na nos, da bi potem poslali vojsko z napalmom, ki naj namesto nas problem reši tako, da ga izžge iz organizma Življenja.
Raje se gremo zmenit in če se že ne moremo zmeniti, potem rečemo: Prav, pa postavimo meje in jih spoštujmo! Varujmo jih in upoštevajmo, dokler se ne bomo mogli dogovoriti, in ko bomo našli skupni jezik, se bomo dogovorili.

Meja ne postavljamo zato, ker bi nam bile meje lepe, ampak zato, ker moramo najprej ohraniti tisto, kar nas je naredilo kot ljudi, kot narod, kot pleme... in to želimo ohraniti, ker nam to zagotavlja varnost naših otrok.
Zato, ker želimo vse to ohraniti, nas skupna obramba tega, kar spoštujemo, naredi to kar smo.
In ker smo na pravi poti do cilja (saj slišimo živega Boga v sebi, ne tistega iz knjig)… nam ni do tega, da bi nas nekdo izrival s poti do našega cilja, ter nas tako zakasnil v razvoju za stoletje ali dve. Ne zdaj, tik pred koncem!
Radi bi boljše življenje za naše potomce (za svoje ljudi), zase, za svoje drage - vendar na način, da je naša smer vedno ista, ker je naš cilj vedno isti.

Pri tem se zavedamo, da cik-cak gibanje in prekinjanje poti s klanjem, pobijanjem... ni dobra popotnica za narod! Da umor predstavlja odklon od poti in izkazuje SLAB NAMEN.

V Sloveniji volimo na čelo države ljudi, katerim je odklon postal način življenja!

**** 

Najprej je Življenje! 
Prvo in predvsem je Življenje kot pojav v Vesolju. To je zdaj ogroženo, če kdo tega še ne ve, ali se tega še ne zaveda, se bo pa kmalu.

Dobro je vedeti v obrambo česa naj se postavimo, kadar želimo nekaj braniti! Kaj bomo branili, kaj moramo varovati? Življenje ali Smrt?!
Odgovornost ali Krivdo?
Ustvarjalnost ali Parazitiranje?

Ko se sistem organizira na način, da sistematično ubija svobodno Voljo v ljudeh, potem politični sistem Življenju in potrebam človeka ne more več slediti.
Takšna dejanja sistema pomenijo da nam vlada sistem Laži, in da takšen sistem teži za tem, da bi Življenje reguliral, ga predpisoval tudi do najmanjše podrobnosti!
Takrat začne sistem omejevati naše obnašanje.
Govori nam: To se sme, tega se ne sme...

Evtanazija bolnikov je samo zunanji izraz (manifestacija) evtanaziranja družbe in posledično civilizacije.
Ne moreš desetletja ubijati človeka, mu zanikati pravico do uveljavljanja lastne Volje in ga s tem zanikati v samem svojem bistvu, v človečnosti - nato pa od njega zahtevati naj se veseli življenju!
Človečnost je posledica razumevanja Življenja, ko ga živiš, ne pa ko se mu izogibaš.
Gradila se je počasi, zlagoma in se preverjala sproti. Narejena je iz občutljivosti, ki se pojavi v družbi samo takrat, ko se ta počuti varno!

K sreči je za predstavo o tem dovolj, da se posameznik počuti varno, ali razsvetljeno, da bi ta pojem lahko prenesel drugim.
Če bi čakali na vso družbo, bi to bil samo izgovor, zakaj ne naredimo nič v tej smeri.
Tako kot imajo zdaj nekateri izgovor za vdor migrantov v našo civilizacijo: "Probleme migrantov moramo reševati tam, kjer so nastali..."

Parazitu je najlaže ziniti tisto floskulo, za katero ve, da je neizvedljiva. Zato njemu ni treba nič storiti, da bi težavo rešil. On samo pove floskulo, s katero ne bo nič storil.

To mu daje ogromno manevrskega prostora za nadaljnje parazitiranje, kar pa je natanko tisto, kar hoče!
Zato pa ve, kaj mora ziniti, da bi utišal vse druge!

Morali bi...

Nič ne bi morali. Morali bi samo paziti, da paraziti ne pridejo na oblast, to bi morali. Vse drugo se bo samo uredilo z ljudmi, ki skrbijo za ljudi, ker znajo skrbeti.
Pa pri tem ne mislim na črnce v Afriki ali pa na Arabce v njihovih deželah, temveč nase, na nas, na to civilizacijo.