078_NAJ SE ŠE TAKO TRUDIM

Tudi če se še tako trudim (sem poskusil večkrat, v mladosti!), Stvarstva ne morem obravnavati neosebno. Tega preprosto ne zmorem.

Zato tudi Boga ne morem obravnavati kot neosebo. Ne razumem ga, ko nima nič človeškega v sebi. Zato MORA biti človeški!

Mene je to pripeljalo do tega, da sem si ga sam ustvaril, po svojih potrebah in željah. Ustvaril sem ga takega, da lahko popivna in vzame pod svoje tudi vse tisto, kar je do sedaj narejenega, kar smo mi ušpičili v svojem neznanju in tudi za to prevzame odgovornost. 

Za vsako, tudi najmanjšo pizdarijo, ob katero se človeštvo zdaj spotika.

Za nič nas ne krivi.

Moj Bog nas za nič ne krivi.

Njegova težava je v tem, kako naj nas prepriča, naj spustimo Krivdo iz sistema, da se ta vrne k Temi, kajti Krivda je Nič! Nič naj gre k Niču, Luč pa nazaj k Luči, vsak k svojemu.

Krivda je brez zavesti.
Krivda ostaja vedno ista, ne pozna evolucije, ne glede na pretečeni čas, nikoli se nič iz nje ne razvije. Služi pa samo za manipulacijo z nami, ki mislimo, da moramo to Krivdo nositi, ker da je to naša naloga in dolžnost.

Razmišljam takole. Če v knjigah piše, da si nas je Bog izmislil po svoji podobi, potem smem tudi jaz Njega ustvariti (ali ustvarjati, ker to traja!) po moji zamisli. In sem ga.
Naredil sem ga človeškega!

Potem pa, ko sem ga imel natanko takšnega, kot sem ga potreboval, me je tam On že čakal. 

V bistvu mi je povedal, da imam prav! Rad si mislim, da me je samo zato čakal, da mi to pove. 
Da si je to želel.

Poglej, kaj bi se zgodilo, če bi se novorojenček moral prilagoditi svojemu očetu.
Saj je vendar oče postal nek moški, ki poprej ni bil oče! Se pravi, da je novorojeno dete rodilo očeta, da mu je dete roditelj!

Zato je Jezus rekel: pred vsem in pred vsemi sem (bil) jaz!
On je determiniral vesolje! Otrok.

In kaj od človeškega deteta determinira človeškega očeta? Njegove potrebe!
Boga determinirajo pa naše potrebe, potrebe človeštva. 

Torej, tisto, kar dete potrebuje, naredi očeta. Iz nekega moškega, ki je lahko kdorkoli, ki je do tedaj bil kdorkoli - postane oče. Oče je vsebina, ne neka 'objektivna pozicija', ki piše zapovedi, potem nam jih pa vsake toliko pošlje po pošti s povratnico. Če ne, niti ne vemo, da sploh obstaja.

Torej, pravico imamo, da si Boga zamišljamo po lastni podobi in po naših potrebah, On pa se nam prilagaja! Tako raste v nas in mi rastemo v Njem.

Nismo sami, nismo vrženi v prazen prostor in nismo brez upanja ali nas bo sploh kdo pričakal in nas ujel, če pademo v prazen prostor brez konca, v jamo brez dna!
Meni Moj Bog pravi takole: Vem, da mi boste zdaj težko verjeli, ker je bilo toliko slabega med nami, toda kamorkoli boste stopili, ko se boste spotaknili in padli - vas bom na koncu ujel!!!

Ne morete pasti mimo. 

Lahko se samo vračate, ponavljate krog, nabirate izkušnje... 
Na koncu se boste vrnili k meni.