075_BOG JE EDEN

Sam sem najbolj vesel, kadar o tem kaj je Dobro, sodi Navadnost in ne Posebnost.

Ko si Posebnost prilasti pravico do ukazovanja, je posledica tega pač to, da vsi pa že ne morejo biti deležni dobrega... kam bi pa prišli (tako razmišlja Posebnost!), če bi glih vsak lahko vse razumel.

Posebnost rada postavlja pogoje.
Navadnost tega nikoli ne počne.

Zaradi takšnega načina razmišljanja (vsiljenega, kajpak!) je Bog poseben in nedoumljiv. Mora biti takšen, ker če bi bil navaden, ne bi bil nič posebnega.

No, moj je navaden. Ni nič posebnega. Povsem navaden je.

Pa še nekaj: nemogoče je imeti rad nekaj, česar se bojimo in nekoga, ki se ga bojimo. Ponavadi strah povezujemo z neznanim in nerazumljivim.

Ergo: Boga ne razumemo - zato se ga bojimo!

Otroški možgani razmišljajo takole: zapovedano je, da moramo imeti Boga radi, hkrati se ga pa moramo bati...
Moji možgani so še vedno otroški. Tako tudi razmišljam. Po otroško.

Zadnjič sem prebral tole na internetu:
“There is no path to happiness: happiness is the path.”
― Gautama Buddha

Denimo, da moja zahodnjaška pamet tega ne razume, denimo, da moram zase prevesti ta stavek, da bi ga lahko razumel. Pa recimo, da namesto sreče uporabim denar, da mi bo v Zapadnem svetu laže razumljivo (sreča - denar, saj razumete povezavo...)

Evo:
Ni poti do denarja; denar je pot!

Eh, jebiga! Če bi stal pred Budo, ko je to zinil, bi ga verjetno čez gobec. Takrat še nisem civiliziran in super naveličan teh neumnosti, kot sem zdaj, pa bi to kljub temu storil.

Telo ne sprejema cinizma! Nima z njim kaj početi.

Zakaj tako govorim? Ko preberem takšno misel (pa še od Bude, mama mila!) nanjo ne reagirajo moji možgani, temveč - telo. Citat je - tako namreč čuti in razmišlja (moje) Telo! - ekvivalent brci v želodec.

Kaj pa moji možgani? No, moji možgani so zdaj že dovolj pametni, da vedo, da ima Telo vedno prav! Možgani pa - prej ne kot ja.

Zato naj se umaknejo in naredijo prostor Telesu, da pove tisto, kar čuti in kar ga prizadeva. Z drugimi besedami, naloga možganov je biti v službi Telesa!

Telo pa je od tega Sveta.

Narediti varen prostor, da Telo lahko izpove tisto, kar mora biti povedano in kar nikoli ni bilo povedano - ker ni smelo biti povedano - je naša dolžnost!

Takšna je poglavitna naloga možganov. Vem, da mnogi tega ne vidijo tako, vendar zase lahko povem s stoprocentno natančnostjo, da ima telo VEDNO prav.

Izrazi so lahko različni, a vedno vodijo k istemu vzroku. Vedno vse vrnejo tja, na Začetek. Nekakšen vesoljni "reset", ki obnovi začetno logiko, preden se ta izgubi zaradi nekega neravnovesja med posameznimi deli energij, ki so ustvarile Vesolje, pa ga ne obvladujejo povsem, ker ga v enem delu ne razumejo.

Če to prenesem na "višji" nivo, potem lahko rečem, da moj Bog zelo previdno pristopi Človeku in mu reče:
"Glej, v preteklosti sem bil zelo nasilen do tebe, ker te nisem razumel. Razumel pa te nisem zato, ker sem bil prepričan, da vem vse tisto, kar veš ti (za tisto sem resnici na ljubo mislil, da je le tvoje neznanje, bilo pa je moje neznanje) in še dosti več zraven, za kar pa sem mislil, da ti nikdar ne boš sposoben razumeti.

Zdaj pa vidim, da sploh ničesar ne razumem, dokler tebe in tvojih izkušenj ne sprejmem, tvojega telesa pa za svoje Telo in svojo Zavest!

Iz tega potem zamesim svojo izkušnjo, počasi kot kruh, s tvojo pomočjo in razumevanjem, s tvojo potrpežljivostjo...

Ko to razumevanje postane tudi moje, potem sva ti in jaz brata!

Za naprej pa menim, da je moja resnična vloga pomagati tebi, biti v tvoji službi, v službi Navadnosti. Moja "posebnost" pa naj se zgubi kamorkoli že, ker med nama nima kaj početi.

Naj priznam, da sem te svoje vloge zelo vesel, kajti prej mi ni bila jasna in sem se ji izogibal, kjer sem se le mogel. Bal sem se je.

Toda zdaj vem, zakaj sem tu. Končno vem, ZAKAJ sem tu.

Vem kaj je zdaj moja naloga in sem je vesel. Sprejemam jo, našel sem novo veselje, ki ga prej nisem poznal.
Tako bova izgubila strah eden pred drugim, in nerazumevanje bosta nadomestila ljubezen in zaupanje. Kaj praviš?!"

Moj odgovor Mojemu Bogu je: takšen je vedno bil moj namen... dobrodošel, Moj Bog!

Zdaj pa, če posplošim, menim da bo sčasoma ta vzorec splošen tudi za Vesolje! Tudi za ta planet, seveda, zanj še prej, predvsem in najprej, in najbolj!

Naj sklenem: jaz se svojega Boga ne bojim. 

Poleg tega ga razumem in on mene razume, se tudi on mene ne boji več. Zaradi istih vzrokov, kot se jaz njega ne (več) in to me napolni z upanjem in zaupanjem. Zaupanje je več kot upanje. Več je pa zato, ker je oboroženo z izkušnjo. 

Vera in upanje največkrat nimata podlage in njun temelj visi v zraku.
Zaupanje pa je v Telesu, kjer se gradi z izkušnjo.

Trudil sem se biti čimbolj jasen, še posebej zato, ker kljub temu, da vedno govorim o svojem (Mojem) Bogu, vem da je Bog eden - vsem!

08.02.2014