072_HOJA V KROGU

Sem razmišljal o tem, kar pravijo avtoritete o sedanjih dogodkih, zakaj se nam to pojavlja in kako lahko na to reagiramo v sedanjem času (včasih smo lahko ubili, zdaj pa zakon tega ne dovoli).

Bili so momenti, ko so pravi ljudje govorili prave stvari.

Potem so ravno ti vodilni "strokovnjaki" zdrsnili v navijaštvo in seveda svoje odločitve "pokrili" (se pravi opravičili) s teorijo. vsak strokovnjak ima teorijo, ki jo zagovarja, ki je uradna (zato jo zagovarja), ker je teorija njegova dogma.
in potem si tak "strokovnjak" misli, če mi hočete oporekati, potem se morate spopasti s teorijo in jo zamenjati... Do takrat mi pa nič ne morete in si bomo pač dokazovali, teorij je nešteto in vsaka ima sojo veljavo, svoje mnenje, ni skupnega imenovalca... itd, ipd, DDT...

Večina teh znanstvenikov uporablja stroko za ščit in potem jih dogma varuje pred tem, da bi nekaj pojasnili tudi nam bedakom, ki vprašamo preprosto, ker hočemo razumeti nek pojav. 

Tu potem nastane razkol med »znanostjo« in človekom. 

Kot bi ne znali uporabljati rok, če ne poznamo latinskega imena za vsako mišico in kosti, ki delajo roko uporabno!

Meni je to absurdno. Takšen pristop do "znanosti" predstavlja umsko amputacijo tri četrt njegovega sveta, od človeka, ki ta svet živi!

Tako mu znanost njegov lastni svet naredi popolnoma nedostopnega in kar je še huje, ukrade mu ga!

Naši možgani delujejo linearno, kar pomeni, da smo navajeni misliti, da Čas teče po neskončni ravni črti, od Preteklosti v Prihodnost.

Tako potem osmišljamo čas in rečemo za dogodke, da so bili»prej« in drugi, ki sledijo, so »pozneje«.

Jaz v svoji glavi izkušnje povezujem s krogom, pravzaprav s hojo po krožnici in s ponavljanjem istega kroga s krožnico dogodkov, po kateri se gibljemo. Torej, ne hodimo po ravni črti, ampak po krožnici, ki se slej ko prej ponovi, saj je edino krog neskončen.

In tega ponavljamo.

Tisto, kar je novo, je pa doživljanje istega kroga (krožnice) in dogodkov na njej, ki so pa zaradi vsake ponovitve kroga in novih izkušenj, ki jih doživimo na krožnici - vedno novi!

Recimo: hodim po krožnici v enem življenju, potem pa grem mimo vseh stojnic s sladoledom in se nikjer ne ustavim, da bi ga poskusil.

Niti pri tisti, kjer imajo krasen jagodov sladoled in tam visi gruča otrok in uživa!

Zato ne vem kakšen okus ima sladoled. Sploh nimam  v zavesti, v spominu, kakšen je jagodov!

V naslednjem življenju se enkrat pa le ustavim pri stojnici. Stopim k sladoledarju in si kupim sladoled.

Ugotovim, da je krasno jesti sladoled in da sem prej, preden sem ga poskusil, nekaj zamudil. 

Zaradi tega, ker zdaj jem jagodov sladoled, življenje ni več enako! Hodim isti krog, toda.... nova senzacija pomeni novo izkušnjo in zato sem sam, torej ta jaz, ki hodi po isti krožnici, ki jo ponavlja... drugi!

Drugačen sem zaradi nove izkušnje istega! Življenje je mnogo bolj interesantno, ko smo svobodni izkušati ga.

Domišljija raste s tem, ko se ustavimo in ližemo sladoled; ko nam ni treba na nič misliti, smo najbolj ustvarjalni. 

Denimo, da en svoj krog prehodim kot odrasel človek, kot moški, ki je oče! Potem prehodim drugega, kjer sem v enem delu krožnice otrok, ostalo mi pa manjka. (umrl sem v vojni, in nehal izkušati...)

Potem sem v enem krogu dedek, kar se zgodi le redko, saj mnogi umremo v vojnah in to je naša naloga (usoda?). Ko sem dedek, se čudim lepoti starosti, vnukom... ah, kaj bi vam govoril... če tega ne doživite...

Enega preživim kot ženska, najprej kot žena, nato recimo kot mati brez otrok. Nato kot mati z otrokom... potem kot mati, ki izgubi otroka...

Potem pa enega kot morilec.

Nato kot bogat človek, pa kot revež. Potem kot domobranec, pa kot komunist, potem kot peder, travestit, naslednji krog kot lezbijka (znanost je napredovala, tako da tole slednje lahko vse troje doživim v enem, istem krogu!)

Enkrat sem zagnan aktivist (česarkoli). Nato enkrat menih (v nekem samostanu, kjerkoli na svetu že).

Življenje - kot ogrlica izkušenj istega!

In ponavljanje, dokler se sladoled ne stopi. Če ne ližeš - se stopi!

Zaradi različnih načinov izkušanja istega, je jasno, da isto nikoli ni »isto«. Je pa zato neskončno, in je VSE HKRATI. Torej istočasno!

Čas je iluzija. Vedno je - gledano z očmi Stvarstva - vse HKRATI.

Odvisno samo, koliko te resnice je Zavest sposobna sprejeti.

Bližamo se trenutku, ko bodo ljudje jasno videli ta krog, ker jih bo Lijak stisnil v točko na dnu Lijaka.

In tedaj zunaj ne bo več prostora, samo znotraj v nas, tam bo prostor neskončen. In naše izkušnje bodo tedaj zaznane v nas, naši možgani bodo morali sprejeti, če bomo le imeli Domišljijo in to videli v sebi! Vso to Resnico Telo že ves čas nosi in (ubogo moje telo) ne more več vsega nositi samo. Ne, brez moje pomoči.

Težava je v tem, da so vsi krogi (Preteklosti in Prihodnosti) zdaj združeni v zadnji krog, ki ga pravkar tečemo.

Ko to vidimo, nam postane jasno, da "zmagovalci" ne zmagajo, saj se najhitrejši sam sebi v rit zaletavajo in potem.... hodijo po sebi!

Če gledam druge na krožnici, mi kmalu postane jasno, da gledam sebe na nekem drugem (mojem preteklem, morda celo na prihodnjem) krogu.

Zdaj tam, po mojih stopinjah, hodijo drugi. Hodijo prepričljivo, vsaj tako, kot jaz hodim svoj krog.

V njih prepoznavam sebe od prej, vendar pa sam ne posplošim te izkušnje na moje sedanje življenje! Zakaj pa ne???

Bežim od tega, da bi sebe zdaj primerjal s tistim mano iz mojih otroških let. Življenje to stori zame!

Če me kot odraslega ne privlači misel, da bi zopet doživel nemoč otroka... me Življenje spomni potem, ko sem star in betežen.... na to isto nemoč! Po vseh štirih v začetku - po vseh štirih na koncu!

Škoda je tega ne videti in ne vedeti.

Škoda je ne pomisliti, da sem kljub temu, da sem danes  črnec iz Nigerije in sovraži belce, ker so kolonizatorji... ne pomisliti, da sem na neki drugi krožnici (v bistvu pa na isti kot sedaj!) nekdaj bil beli kolonizator, da sem posiljeval, ubijal, kradel, pohabljal, kot Belgijec v Kongu, pridni podložnik svojega kralja. Tam smo pobili 10 milijonov ljudi, pokradli smo vse kar se je dalo, obešali, posiljevali, sekali roke....

Toda zdaj se repenčim po ameriških kampusih in med drugimi študenti stresam sojo jezo: pobijmo belce! Maščujmo se! Posilimo belke!

Za sabo imam ves bes ljudi, ki sem jim sam delal krivico, in ta Bes, ki je navidezna pravičnost me podpira pri tem, ko uveljavljam svojo voljo nad drugimi, izsiljuje svojo prisotnost v meni. Vodi me, da delam nove krivice, vendar zdaj pod zastavo pravičnosti!
To se imenuje "sprememba forme", in je prej pravilo, kot izjema.

Pravičnost je kurba.

Kar nosim v sebi, je brez celotne Zavesti, brez povezave z Resnico, ker JE NISEM HOTEL v mojem življenju. 
Nočem, da mi je Resnica vodilo v življenju, laže je objeti Laž! Laž je samo en del, Resnica je pa vse, in VSE je preveč naporno zame.

Fragmentacija Stvarstva je zame dosti bolj privlačna, saj je laže biti svetovni strokovnjak št.1 samo za eno dlako v desni nosnici, kot pa za vse dlake sveta!

Zato ponavljanje in zato isti krog. Zato različne izkušnje istega, ki pa dajo različne rezultate, ker Zavest hoče (MORA!) biti cela.

Saj se še spomnite: Življenje z jagodnim sladoledom – življenje brez jagodnega sladoleda! Razlika je očitna, kot je dogodek očiten in kot je okus sladoleda očiten, ko ga enkrat poskusiš.

Lahko bi bil nekdo, ki uživa v tem, da drugi uživajo jagodov sladoled, tudi ko ga sam ne. Lahko? Lahko bi bil ta. Le da smo naučeni svet gledati, kot da če sam v nečem ne uživam, potem naj drugi ne uživajo. 

Ampak svet je zato, da ga uživamo! 

Jaz ga uživam, kadar ga drugi uživajo. Potem se moje življenje bogati.

Torej, vsi krogi, ki sem jih shodil, plus še tisti krogi, ki so tu v meni, so bogati, ker so izkušnje bogate. In ljudje, ki jih srečujem na poti, so smiselni, ker so v meni smiselni.

Neumni in pametni – vsi so jaz ob različnih časih!

In vsi, tako pametni kot neumni, imajo pravico do lastne izkušnje na svoj samo sebi lasten način. 

Vsi so v meni in vsi so živi!

Pamet in neumnost pa sta samo različni časi na isti krožnici. Slej ko prej smo vsi neumni in vsi pametni! Vse ob svojem času.

Ko torej gledam avtoritete, znanstvenike, strokovnjake iz različnih strok... potem pazim na to, kako se polarizirajo. Meni to pomeni, da nekaj sovražijo v sebi, da nečesa ne marajo. Jaz denimo - ne maram morilcev.

Še posebno ne teh, ki zdaj načrtujejo umor civilizacije in človeštva.

Hočem, želim si, da kmalu nastopi trenutek, ko se bodo morali odločati. Življenje DA, ali Življenje NE. Hočem ali nočem!

Danes pa vse smrdi po Smrti, po uničenju, po izničenju, po nehanju. Tudi ljudje se obnašajo, kot bi masovni samomor bil nekaj čisto normalnega! A je v resnici samo znak, da nočejo več živeti.

Razumem to čustvo, nič mi ni tujega v njem. Človek je pač utrujen in ne želi več živeti.

Dovolj mu je tega! 

Vse to razumem. Toda združevati ljudi zato, da planirajo samomor, da se združijo v politično silo z namenom institucionaliziranja (v resnici pa brisanja odgovornosti) samomora (abortus, evtanazija).

Sem spada prisiljeni uvoz morilcev od drugod, da tu ubijajo namesto teh, ki so jih sem poslali... zato ker tukajšnja zakonodaja norcem, ki vladajo, ne dovoli nekaznovano pobijati, zato zdaj migranti pobijajo zanje namesto njih. Oni jih pa zagovarjajo in imajo to za humanost! 

Vse to je zdaj postalo že tako očitno, da le tisti najbolj histerični še ne vidijo kaj se dogaja. 

In na žalost - ti so zdaj večina!

O Življenju ne bomo glasovali. 

Mati Vsega v Vesolju pravi, da bodo tisti, ki Življenja ne marajo, morali drugam! Dol s tega Planeta. Ker tudi Planet njih ne mara.

Ne mara, da mu nekdo ubija NJEGOVO Življenje! Če pa je Življenje všeč samo meni in živalim.... bomo tu ostali pač samo živali in jaz!

V skrajnem primeru.