071_ALI (TUDI) TA CIVILIZACIJA LAHKO ODMRE

 

To, kar hočejo v nas ubiti, je Lastna Volja.
Glavna lastnost Lastne Volje je, da hoče biti SVOBODNA.
To jih moti.

Preganjajo jo kjerkoli jo opazijo, hočejo jo iztrebiti s planeta. Ne dovolijo ji biti SVOBODNA. Nam ne dovolijo biti svobodni, iskati svobodo, jo osmišljati, jo razumeti... sebe razumeti!

V zameno za to krajo nam ponudijo ideologijo. Z ideologijo, oz. z ljudmi, ko so indoktrinirani, je lahko manipulirati, ker so brez Lastne Volje. Z Lastno Voljo, ki je SVOBODNA – pa a to ni mogoče!
Ne zavedajo se, da Življenje brez lastne Volje sploh na planetu NI MOGOČE.

Saj so poskusili, pa brez prisile (brez diktature) ne gre.

Slovenija je kot Wile E.Coyote iz risanke, ki dirja po puščavi, ko pa prileti do roba prepada, dirja po zraku še naprej. Pa še dobro mu gre - dokler ne pogleda dol! Ko pogleda dol - zgrmi z višine, enako kot vsi drugi, ki bi radi hodili po zraku.
Tedaj pač risanka preneha biti risanka. 

 

Demokracija je samo »pavza«, ki si jo Diktatura vzame za nov zalet.
To je prazen prostor oz. prazni tek (nad prepadom!), ko ne smeš gledat dol. Premor je začasen.

Demokracija restavrira upanje, vendar se mu zaradi vsesplošnega navdušenja tedaj nič ne kaže kot opozicija. Preprosto, ne upa si. Upanje je prelepo, upati je prelepò! Govoriti resnico sredi upanja v prisotnosti brezupa je lahko nevarno.
(Glej spis PREKLETO UPANJE, https://obstajajoljudje1.blogspot.com/2017/04/upanje.html)

Odraslost ni odraslost sama po sebi! Odraslost je odrasla takrat, ko zna z otroci.
Demokracija NE ZNA.

Ideologija je nadomestek za "lastno voljo". Napišem v narekovajih, zato ker neodrasli odrasli (infantilne vladajoče elite) sploh ne vedo kaj to je.

In temu nadomestku pravimo: Demokracija.

Ne pozabimo: tudi najtrša diktatura sama sebi pravi demokracija!

Čeprav navidezno zagotavlja svobodo, se demokracija vedno nahaja znotraj neke diktature. V najboljšem primeru pa znotraj Pravnega reda (= diktat Pravnega reda), ki ga vsi spoštujejo, ker so ga dolžni spoštovati (če sploh kaj spoštujejo) in kjer Pravo velja za vse enako.  

Pri nas Pravni red ne velja za vse enako.

Toda, raje najprej definirajmo kaj je to civilizacija.
Ali bolje: kaj MENI pomeni ta beseda.

Bomo potem videli, če res lahko umre.  

****

Ni dvoma da civilizacije umirajo, v preteklosti so že umirale (pravzaprav so čisto vse umrle), le zakaj ta ne bi mogla?! Kaj pa je ta tako posebnega? (razen tega, da je naša).
Z vidika Evolucije človeštva, človeka, človeške družbe in človeških odnosov v družbi.... nekaj pomenimo!

In ker sam verjamem, da nismo »slučaj«, ker nismo slučajno tu, (»slučajno« pomeni - brez Namena) in nismo slučajno nastali, temveč namenoma... ima zdaj to vprašanje iz naslova tega spisa nekoliko drugačen pomen.
Meni ga ima!

Torej: kaj je civilizacija?

Civilizacija je način organizacije človeške norosti (mnogo naših norosti!) na način, da je življenje vzdržno ali vsaj smiselno v smislu preživetja in ohranjanja Življenja.

Naša civilizacija je torej način urejanja človeške norosti, da se norosti med sabo ne pohodijo, ali bolje rečeno, ne pomendrajo do smrti! In da z njimi (in z drugimi) lahko živimo ne da bi se pobili.

To pomeni, da kot človeška družba iščemo »druge« možnosti, ne le fizičnega spopada in umora. S civilizacijo razumemo, da so rešitve drugje in ne v ubijanju.

Neka druga civilizacija pomeni več ali manj isto. Pomeni organizacijo njihove norosti znotraj njihove kulture, a z enakim ali vsaj podobnim namenom!

Do spopada civilizacij pride, ko ena (ali obe!) umirata, ker lastne norosti ne zmanjšujeta (ne zdravita) temveč se te povečujejo in ogrožajo življenje navznoter. Takrat pač prevladujoči norosti doma ne moreta več organizirati samih sebe na zadovoljiv način. 
Vojna je izvoz domačih konfliktov prek meja lastne države! (kulture, civilizacije...) V državljanski vojni, kjer meja ni bilo (vse je eno, usi smo glih, bratstvo i jedinstvo....) se meje šele ustvarijo. Če prej tistih nevidnih ni nihče spoštoval, bodo od tedaj naprej vidne! 

Tako je bilo s SFRJ.

To, kar se zdaj dogaja na planetu (v ZDA), smo mi že prej vse doživeli v prejšnji državi!
Kaj pomeni, če civilizaciji grozi izumrtje? Pomeni samo to, da ni več sposobna organizirati svoje norosti – znotraj Zavesti!
(Zavest kot zavest Božjega Namena, ki potrjue, da nismo "slučaj v vesolju"). 

V določenem času lahko družba norosti (ko jih je preveč in hočejo vse vladati) organizira le s pomirjevali.

Ampak tega pa TELO ne prenese!  

Telo namreč zahteva Zavest (Telo JE Zavest!), in zahteva Znanje. Uahteva svobodno Voljo, zahteva lastno Izkušnjo, ker samo z njo spoznava delovanje Stvarstva. 

Logični sklep je: TELO je Zdravnik Vesolja! Telo je "obleka" Namena. 

Je forma Vesolja, njegove logike... Telo je Oče Stvarstva! 
Je hkrati čuvaj Resnice in zato Resnica sama.  

****

Mir, kot stanje blagostanja v družbi, je relativno kratko stanje med dvema vojnama. Dosegamo ga, dokler se naše norosti ne dotikajo. Dokler jih imamo varno spravljene in se jih tudi sami ne dotikamo. Ali, dokler jih ne začnemo odpravljati, zdraviti (to slednje nas zdaj še čaka).
Namesto tega, smo ustvarili prostor za "človekove pravice", fenomen, ki predpostavlja, da so norosti - normalne, in da je bolezen enaka zdravju.
Izgovor, ki ga pri tem zasledimo je, da bi bilo (volilno) večino težko zdraviti, namesto zdravja jim zato raje ponudimo Demokracijo! 

Zato je tole navidezno stanje humanosti in vladavine "človekovih pravic", zraven seveda blef s klimatskimi spremembami... res samo uvod v krajo in morijo biblijskih razsežnosti in priprava človeštva na samo-žrtvovanje za nekakšne "višje cilje".

Norosti ne moreš zdraviti v odsotnosti zavesti o tem, kar se nam dogaja in je samo posledica tistega, kar se nam je v preteklosti zgodilo!

Zavedajmo se: Lastna Prihodnost se nam pa zdaj dogaja! 

Človeštvo..... potrebuje Zavest o skupnem nastanku in skupnem Namenu, da bi lahko razumelo kako smo se tu znašli, kaj je sodelovali pri naši "Usodi".

Ko to enkrat veš (ko to povežeš z vzroki in posledicami), potem.... na to reagiraš z mirom in ne z vojno. 

Definirajmo še, kaj je Dobro in kaj Zlo!
Pojdimo najprej k Luciferju! Naravnost k temu pojmu, ki Zlo pooseblja.

V nadaljevanju bom seveda omenil tudi kaj je Dobro kot nasprotje Zla, vendar bom to pojasnil v posredni obliki, indirektno, glede na to da Dobro sploh ni nasprotje Zla, temveč je samo njegovo logično nadaljevanje. Seveda, v primeru, da sprejmemo logiko Namena v evoluciji človeštva! 

Ali še drugače povedano: ko sprejmemo povezavo med Posledico in Vzrokom, Usoda tu nima več kaj iskati! S tem sprejmemo Odgovornost za dogodke, zase, za človeštvo, za živa bitja na planetu. 

Dobro je pa nadaljevanje Zla zato, ker je Zlo samo nedokončana naloga in nič več! Nič bolj mističnega, nevarnega, neobvladujočega, nadzemskega... ni to! Samo nadaljevanje znanja, odkrivanje Zavesti v nas in odstranjevanja ovir za potovanje Zavesti, da ta Zavest (ki je Bog) lahko svobodno zaživi v nas! 

Naša zavest potrebuje evolucijo same sebe in zato potrebuje prisotnost Zavesti pri tem, da vemo, kdo sploh smo. Ali bolje: kaj nam je namenjeno postati in kakšno vlogo imamo v Vesolju.

Nič ni ustvarjeno kar tako, nič ni slučaj, vse ima smisel in svoj namen, ki je sestavbni del Božjega Namena!
Dobro je »onkraj« nezavedanja in je tisti del zavesti, torej Svetlobe (Luči!) ki vsebuje znanje o Dobrem.
Dobro mora torej najprej imeti izkušnjo o tem, zakaj je Dobro, da bi samo lahko vedelo zakaj je dobro oz.kdaj je (če sploh je) Dobro!
Ko ima Dobro o sebi to izkušnjo, tedaj brez Dvoma ve, kaj dobrega (nam) počne.
O tem imamo zdaj le malo pojma! Veliko več imamo dvoma v sebi v sebi, o sebi.

Večinoma k sebi grabimo drobtinice našega hrepenenja in Želje (kolikor je je še ostalo), potem ko smo jo vso Zgodovino ubijali ali vsaj poskušali ubiti.  

Veste kaj pomeni "živeti tuje življenje?"

Vsakokrat ko preberem ali slišim: danes obeležujemo svetovni dan spomina na žrtve holokavsta... si rečem tole: Mi smo živi samo še zato, da se ima kdo spominjati žrtev holokavsta, da se častimo herojsko preteklost partizanstva, da slavimo zasluge in zaslugarje in se klanjamo tujim dejanjem.

Ko bodo nas iztrebili, pa ne bo nikogar, ki bi se nas spominjal.

Hoteli smo, da bi Dobro obstajalo samo po sebi, mi bi se mu pa približevali. Brez nas in naše aktivne Volje pa ne bi čisto jasno (popolnoma brez dvoma!) vedeli kaj to je. Dovro torej, kot nedosegljiv ideal! (zmeraj smo lahko še boljši....)
Naše predstave o Bogu izhajajo prav od tu! Nič ni dovolj dobro zanj!

Pa za Hudiča tudi ne. 

Strah nas je bilo (nas je še vedno!) da ne bi z »dobrim« zvlekli Hudiča k sebi, ki nam bo pod pretvezo »dobrega« prinesel grozo, z njo pa razdor in propad v sleherno družino, potem pa vse to šprenesel še v družbo, na pleme in v civilizacijo...  

Demokracija je zdaj demokracija prav toliko, kolikor je današnja humanost - humanost! Niti senca same sebe! 

Sem pozabil omeniti Pravni red? Pravni red ni niti senca Pravnega reda, ni niti senca Prava, da o kakšnem "redu" sploh ne govorim! Za primer: Na vsak list na drevesu v gozdu posije sonce. Narava (Mati Vsega v Vesolju) da vsakemu to, kar potrebuje - to je red! 

****

Družba, pleme, civilizacija... so oblika obrambe pred zunanjostjo, v resnici pa beg pred lastno notranjostjo. Zunanjost in notranjost sta soodvisni, ena drugo ustvarjata in gradita.
Branimo se, ko organiziramo norost na način, da se ta ne spopada navznoter (ker je to bolj "nevarno", temveč jo projiciramo navzven kot "resničnost". 

Nekateri (denimo državna televizija) mislijo, da to lahko počnjeo tudi v narobe smer! Resnmičnost si enostavno izmislijo, potem jo pa projicirajo nazaj in pričakujejo, da ji bomo dali prednost pred lastnimi čustvi. Ali drugače: da bomo izgubili stik s Telesom in se vdali indoktrinaciji.

Organizacija norosti (civilizacije) nam predstavi rituale, protokole, navade, zakone... in načine združevanja v skupine in podskupine, z namenom "da manj boli". 

Tako, kot je denimo psihotičnost nadaljevanje nevroze, ko se telo samo ne more več spopadati z njo, je norost nadaljevanje psihoze, ko se telo samo ne zna več boriti s psihozo. Postati "nor" je obramba! V vseh smislih, osebnem in družbenem.

 
Resnici na ljubo - je tudi smrt samo oblika ohranjanja Življenja v Vesolju, in izhod organizma v sili... Smrt je izmišljotina (tu razmišljam kot večno bitje, ki gleda na Zemljo iz Vesolja in drži pesti za vse človeštvo!) 

Smrti, kot nehanja nečesa, kar je, kar obstaja, kar je bilo ustvarjeno... tega pravzaprav ni.
Potem, ko se sprijaznimo z omejenim znanjem (to pa je - slučajno, če že kdo vztraja, da je nekaj slučajnega v Vesolju, da smo vsi skupaj samo nek »slučaj«), človeštvo rado reče, da smo ujeti v usodo in da samo ponavljamo neke vzorce. Torej je smotrno pričakovati, da bomo grozo ponavljali, sami pa ne vemo kdaj se bo ta zgodila (se ponovila).  

Kajti z usodami je hudič, pri usodah se stvari kar »same zgodijo".
Stalnost ponavljanja v tem primeru ne pomeni olajšanja, temveč Strah, da če že dolgo ni bilo vojne, je potem v naši (pod) zavesti zdaj tudi to, da je vse večja verjetnost, da se bo ta kmalu zgodila. Ker pri usodi (saj se spomnite!) se stvari "zgodijo".
Baje se kar same zgodijo! 

V resnici Usoda ni usojena in ničesar se ne zgodi samo od sebe. Mi sami jih zgodimo, zato da so se potem zgodile "same od sebe". Tako se nam ni treba zagovarjati pred Vestjo, ni nam treba odgovarjati pred Zgodovino. Raje smo krivi kot pa zavestni, raje krivi kot Odgovorni.
Krivdo je namreč laže prenašati, ker jo lahko zvrneš na koga drugega (in vedno jo!), laže je, ko si izbereš Neznanje (Neznanje je omejeno znanje) za cilj svojega bivanja na tem svetu.

Z Odgovornostjo tega ne moreš storiti. Odgovornost ne odriva informacij stran, temveč jih spravlja k sebi in ureja. Uči se. 

Pri Neodgovornosti je drugače. Neodgovornosti se držijo neznanje, sprenevedanje, slab namen. 

Potem neodgovorno obnašanje ponavljaš. Ponavljaš, toda razreda ne izdelaš! Jasno, ker se pri Neodgovornosti ničesar ne naučiš. 

Zato definirajmo še kaj je to Lucifer! Sicer se ne bomo znali pogovarjati o tem in se bomo besedam izogibali »da ne bi koga užalili....« in podobne oslarije! V Vesolju NI sovražnega govora, sta samo laž in sprenevedanje kot nasprotje resnici. Torej sta tudi laž in sprenevedanje samo začasno evolucijsko stanje na poti k Resnici.

Pri meni (pri moji Vesti in pri Mojem Bogu) ni nič nedefiniranega, ker v manifestiranem svetu MORA vse biti vse definirano. Takšen je namen Manifestacije!
Namen Manifestacije je manifestirati.

Brezmejno neumno je biti jezen na Manifestacijo zato - ker manifestira! Saj takšna je vendar njena naloga.
Kako pa naj bi se sicer česa naučili iz ne-manifestiranega??? Izmišljali bi si kar nekaj sproti, in potem bi tako kot kak budistični menih ves čas poudarjali, da je vse neresnično (z nami samimi) in da smo sami samo plod naših misli.

Tako nekako delujejo ideologije. Vsekakor pa vlade po svetu (predvsem v tej civilizaciji) zdaj. Nekaj si sproti izmišljajo in rešujejo stvari z administrativnimi ukrepi.

Diktature ubijejo lastno Voljo v ljudeh, da jo potem nadomestijo z ideologijo. Potem ideologijo uporabljajo kot "lastno voljo" in temu pravijo "demokracija".

****

Naša naloga je učiti se v manifestiranem svetu.

Imeti izkušnje. Potem to združevati v zavest, nato več oblik zavesti (pravzaprav vse oblike zavesti) sešteti v Zavest – ki jo obogateno z novimi izkušnjami vračamo Bogu!
Zavest je orodje miru. Na žalost je ljudem več do orožja, kot do orožja, raje se naučijo streljati, kot znati uporabljati orodje. 

Razlika je v Namenu! Namen uporablja orodje in znanje - ne orožja! 

Ljubezen je ljubezen - samo ko je uporabna! Ljubezen MORA biti uporabna. Ljubezen na daljavo... je neuporabna oz. omejeno uporabna!
Otrok ti bo umrl, če nisi zraven. Če ga ne ujčkaš, če ga ne pobožaš, če mu ne nudiš varnosti, če mu ne nudiš gotovosti ponovitve lepih trenutkov, če ne odgovarjaš na njegove želje... če ne zadostiš njegovim potrebam, potrebam duše in telesa... ti bo shiral, nato pa umrl!
Biti moraš tam.

Nič ne pomaga če mu pišeš pisma (pa tudi če je to Sveto Pismo), češ da ga imaš neskončno rad nekje iz Neskončnosti.
Otrok ti bo umrl zaradi pomanjkanja bližine, čeprav ga boš prepričeval, da ga ima Bog rad (v našem primeru pa Ideologija). Neskončno imeti nekoga rad – pomeni imeti ga rad od blizu, tako blizu, da čutiš njegov topel dih, vonjaš njegov (njen) vonj, da veš, da je tam vsakokrat ko odpreš oči... in mu lahko v uho zašepetaš, kako ga imaš rad.

Neskončno rad pomeni nekoga imeti rad od blizu, neskončno rad ne pomeni nekoga imeti rad od neskončno daleč!
Rad imeti pomeni biti na dosegu roke, imeti ga na dosegu roke, poslušati utrip njegovega srca.
Človek je orodje Ljubezni.

Imeti rad po božje je, ko se Ljubezen manifestira v ljudeh, ko ti imajo v sebi »božje srce«, in so njihove roke podaljšek srca. Tako se te božje Srce, prek njih, dotakne. Objame te in te drži!

 

Ko te te roke objamejo, ko te imajo radi - te Bog drži!

In takrat ti Bog pripoveduje tisto, kar ti te roke govorijo. 

Lahko bi povedal še kaj o telesu. 

Telo je iz materije, ki je tukaj in zaradi katere smo to kar smo – tukaj! Povsod drugje nas pol manjka, tu pa smo celi.
Duša je tisto, kar pride in odide... Telo je pa tisti del nas, ki nas vedno tu čaka. 

Bog Oče je Luč, ki nas polni in oživlja. Mi oživljamo materijo! Pomislite - mi to moremo, mi to znamo, kaj se vam to zdi malo?! 

Materija je Mati. Mi našega Očeta prinesemo k Materi!

Materija NE MORE manifestirati Krivde na način, da bi ta obstajala in imela prostor na Planetu. Kar je pravzaprav dobro!
Kadar telo manifestira Krivdo, jo je zato prisiljeno manifestirati kot Bolezen in jo tudi manifestira kot Bolezen. ker JE bolezen. 
Telo je namreč samo drugo ime za Resnico!

V vesolju je Resnica referenčna točka, ki izpričuje Začetni Namen. Ta se ne spreminja, in se tudi NIKOLI ne bo spremenil! Stvarstvo vedno in v vsakem primeru deluje pravilno. Karkoli že počne - varuje Življenje kot tisti pojav v Vesolju, ki ga je potrebno varovati.

Namen, ki je ustvaril Življenje, je DOBER.

Brez tega ne bi vedeli kaj sploh je Resnica in bi si jo preprosto lahko izmislili. Če je treba tudi vsak dan drugo! Toda Stvarstvo in Narava ne delujeta tako.

Zato lahko Resnica obstaja, zato se manifestira!

Komunista zjebe tisto, kar se manifestira, 

ne pa to, kar si on »zamisli«. 

Zjebe ga torej Resnica.

Zaradi dvoma (dvom je manifestacija neznanja), ki obstaja oz. MORA obstajati - vse dokler nevednost vanj ne prikliče znanja (v resnici ga prikliče želja po znanju!), da dvom izgine.

Dvom postane Znanje, in prestopi k Zavesti. 

 

Do tedaj pa namesto znanja obstaja privid, ki ga je človeštvo sprejelo za "resnico". A je le navidezno "znanje". 

To pa je prepričanje:
- da je duša popolna (kaj samo zato, ker je večna?!?)

- da pa telo ni popolno, in je zato Materija (Mati) nekaj nepopolnega, in zato ne more biti Bog... Ne njegov del!

Narobe.

Mi smo po nastanku (v principu, v Začetku, po Namenu....) božje Srce in srce je - otrok. Otrok raste!
Vsebuje vsebini svojih staršev (vsebini obeh staršev), v Nebeškem smislu smo otroci Očeta in Matere!
Otrok vsebuje obe energiji, ki sta ga ustvarili: očeta in mater. V primeru človeštva (človeštvo je "otrok") pa: Očeta in naše Matere.
Jezus, ki je ena od inkarnacij njunega Srca, pooseblja še drugo inkarnacijo (manifestacijo) Njunega Srca - ki je ČLOVEŠTVO.

Vsak otrok nosim oba starša v sebi, enako kot človeštvo nosi svoja Prva Starša v sebi.
Tudi če smo v sebi razklani, razdvojeni, tudi če pogrešamo tistega od staršev, ki ga trenutno ni z nami... in če vztrajno prihajamo po drugo (manjkajočo) polovico starševskega para sem na Zemljo - pa kot Srce! - spajamo Boga Očeta in Boga Mamo v sebi že s tem, ko ju v sebi združimo v ENO in ko sebe kot človeštvo, čutimo kot eno.
To manifestiramo s svojim življenjem tukaj.

Človeštvo (in vsak človek kot individuum) združuje v sebi našega Očeta in Mater (dušo in telo z nagoni in zapisi o tem, kar se nam je v zgodovini zgodilo....), torej: ohranjamo naša Starša v sebi. Še bolje: poslušamo Željo (ki je Mati Vsega v Vesolju), ki nas vodi in nam govori kaj potrebujemo, kaj naj iščemo, po čem naj hrepenimo.
Definicija Zgodovine je tole:

zgodovina je čas, ko smo bili sami...

Mi osmišljamo Željo. Identiteta je pa način, kako to počnemo.

Definicija Identitete je torej tale:

Identiteta je način, kako osmišljamo Željo.

Vsak od nas ima svoj način, ima torej lastno identiteto, ker ima vsak tudi svojo lastno izkušnjo tega sveta.
In zato je POMEMBNO, da jo imamo - lastno izkušnjo! 

 

Ker če je nimamo – na čem naj potem počiva naša identiteta?! Kaj smo brez lastne izkušnje materialnega (Materinega) sveta? Smo samo verniki v eno izmed dogem, in potem »verujemo« brez znanja. Kar pomeni brez zavesti in brez Vesti.

En pol (Materin) vesolja ponudi Željo (hrepenenje), drugi pol (Oče) ponudi znanje!

Igramo igro, ki je ne moremo odigrati, ki se ne more skleniti? Ki je prav zaradi tega nelogična, zato nesmiselna in sama sebi namen?
Tukaj moram povedati, da zelo globoko razumem neznosne občutke nemoči, nezadostnosti in razočaranja kot posledico frustracij človeštva (in vsakega človeka posebej!), da ne more združiti ločenih Staršev, v sebi in na način, ki je otroku lastna. 

 

To se dogaja samodejno, tudi če ne vemo, da v bistvu gre prav za to. Vsak otrok v sebi združuje oba svoja roditelja.
Gre za sindrom ločenih (Prvih!) staršev vesolja, gre za to, da je družina cela, da je Bog Oče tu z nami in z Mater(i)jo skupaj z nami – prav tu, v našem manifestiranem svetu. Tukaj smo celi - drugje nas pa povsod pol manjka. Za to gre.

Človeštvo je otrok ločenih staršev. In se tako tudi obnaša.
Polariziramo se po liniji: smo Očetovi ali Materini?!
Kva je mali, koga maš rajš, očija ali mamo???

Toda, zagotavljam vam, da prihajamo (prihajamo, odhajamo, in se vračamo..) sem na Planet ravno po to, kar sem tukaj opisal. 

In da Stvarstvo in Vesolje delujeta v tem smislu.
Mi pa se bližamo temu cilju, pa če nam je to prispelo v zavest ali pa še vedno ostaja globoko v telesu, v Materiji, kjer je obležalo pozabljeno (zatrto!), odrinjeno v Podzavest.

Vesolje je dualno zaradi ločitve Materinega sveta od Očetovih Nebes... mi pa v Želji po obeh - nismo dualni! Dualnost sprejmemo samo, ko omagamo... a tedaj umremo.

To dogajanje, oziroma stanje (stanje, ko se nič ne dogaja!) zdaj Manifestacija manifestira. Mnogo tega se dogaja v Dvomu, zelo malo ali skotraj nič zavestno, v doesganju Znanja!

Stanje frustracij pri človeštvu je natanko takšno, kot je notranje stanje pri otroku ločenih staršev. Otrok bi rad ob sebi imel starše, oba, očeta in mater, ker je to normalno, in je naravno, saj ju oba potrebuje! V resnici mu pa okolje ponuja vse druge možnosti, le tega ne, kar on potrebuje in si želi. 

Potem pa okolje temu pravi »svoboda«.

Medtem on v sebi hira in umira.

Človeštvo zdaj manifestira svoj upor proti Zavesti (proti Očetu). Lahko bi to imeli za "skupinsko edipalizacijo"!
Skupinska edipalizacija je je brezumno dejanje, saj je edipalizacija individualen proces. Enako, kot je naš odnos z Bogom (ali lastnim očetom) individualen.

 

Človeštvo zdaj briše dokaze za sabo o svojih dejanjih (požig Nôtre Dame, rušenje spomenikov v ZDA...), ker ne prevzame Odgovornosti zase, za lastno Zgodovino, ne želi odrasti... kar bi bilo odgovorno in zavestno.

Prepoveduje izražanje simptomov (sovražni govor!), telo pa temu ne more slediti, ker Telo JE Resnica!

In zato se človeštvo pripravlja na vojno, ki se bo »zgodila sama od sebe«, v želji disciplinirati Telo (prikrojiti Resnico). 

Ne razume, da to ni mogoče.

Če je kdo že kdaj slišal ali uporabil izraz »konec zgodovine«, pa tedaj ni imel prave predstave o tem, kaj naj bi to sploh bilo – je to, kar sem tu opisal, moj predlog za dojemanje konca Zgodovine.
Poleg tega, da je »hepi end«; ker to tudi v resnici je. Le da se zdaj Dvom Resnici še upira, pa ne bo več dolgo.

Nismo slučajni, nismo se zgodili kot slučaj! Imamo namen, in Namen! In ta je - Dober!

Vedno sem najraje imel tiste, ki so bíli vnaprej izgubljen boj,
(Sv. Juda je svetnik izgubljenih bojev), ker jih imam za sebi enake! 

 

Obračajmo besede kolikor hočemo, a to čustvo... vztrajanje pri nemogočem, je nekaj najlepšega, kar v sebi nosi človeštvo. Ponavljati »napako«, ko delamo za Dobro (za Namen), vsemu in vsem navkljub... v tem je nekaj veličastnega! In zato je človeštvo VELIČASTNO! In je Zgodovina zapis tega početja, ki priča za nas!
Biti človek – je veličastno.

Živiš, umreš, se znova rodiš... greš in se trgaš in oadaš in vstajaš... se trudiš, in si razočaran... a kljub temu vztrajaš in nadaljuješ boj. 

Moj poklon!!! Moje spoštovanje!

****

Vztrajati pri ohranjanju obstoja Podzavesti in njene vsebine nedotaknjene... pri tem gre za ohranjanje mitov, ki jih tam ohranjamo, ki itak vedno o vsem odloči naša podzavest namesto nas (kar je povedal Jung), pomeni vztrajati pri poveličevanju in celo deifikaciji Neznanja!

Tako poklanjamo Temi (in z njo Dvomu) poseben položaj v družbi. S tem dobi pomen, ki si ga ne zasluži. Dvom obstaja zato, da ga razrešimo in da s tem izgine (enako kot bolezen!), ne pa da ga poveličujemo ali celo delamo božanstvo iz njega, ga imamo za hobby, ga vzdržujemo... kot se premnogokrat zgodi z boleznijo, ko je ta kronična.

Tako »manifestiramo« Temo znotraj območja Svetlobe. Mi pa smo po svojem nastanku bitja Svetlobe, otroci Luči!

Toda ohranjanje Dvoma, na način, kot so to denimo mehurčki v mineralni vodi... Mehurčki CO2 predstavljajo koščke Teme ujete v svetlobo (v tem modelu je to voda) - pomeni dajanje prednosti Luciferju, Temi namesto Svetlobi. Mehuirčki v mineralni vodi težijo za tem, da se dvignejo na površino in izginejo v atmosferi. Če stresemo kozarec z vodo, se to zgodi še hitreje.

Dajati Luciferju prednost pri odločanju o nas samih, je vloga, ki si je Lucifer ne zasluži.
Ohranjanje Teme, ki zase misli, da je popolna samo zato ker je sama nesposobna učenja saj že vse ve in zna... (in je zato »popolna«) je izrojena predstava o Stvarnosti. Ta predstava ne zdrži logike po kateri je Vesolje ustvarjeno.

V resnici Tema, kot pomanjkanje Zavesti, sama ne dovoli razvoja in uživa v svoji samozadostnosti in zaostalosti. 

Izkorišča jo za parazitiranje - na ustvarjalnih ljudeh. Jalovost ukazuje plodnosti, podjarmi si jo, podjarmi ustvarjalnost in oboje, plodnost in ustvarjalnost, izkorišča. Življenje pa ostaja brez njiju. Normalnost ostaja brez njiju. 

Posebnost pa se bohoti in ponaša s krajo.
To je najkrajši opis Parazita in parazitizma!

Posledice so izsiljevanje, korupcija, vladavina Laži, sprenevedanje... Zato Tema (ki je pomanjkanje zavesti) ne prestopi v Luč (na svetlo!), ampak se raje skriva po vogalih in laže. Tako lahko ohranja videz »popolnosti«.
Lucifer bo na koncu pristal na robu Vesolja, ker mu je tam namenjen njegov pravi prostor. 

Namreč: Nič v Vesolju ni odveč! Le na svojem pravem položaju (še) ni.
Kaj pa je pravi položaj? To je tam, kjer se najbolje počutimo. Tja smo namenjeni, tja potujemo, tam nam je namenjeno biti, tja spadamo. 

****

Na obrobju Vesolja je tako malo Luči, da drugi tam ne morejo obstajati. Le Lucifer.
Imel bo s sabo toliko svetlobe, kolikor je sam ima!
Premalo, da bi živel z nami in preveč, da bi bil čista Tema, ji je popolnoma brez zavesti.

To je tisti skrajni rob, na obodu ustvarjenega Vesolja, kjer naprej od tam - ni Nič! Ali je Nič.

Tudi izraz "naprej od tam" ni ustrezen. Ker tam kjer nič ni ne moreš meriti razdalj, ne določiti časa.
Lahko pa z ustvarjalnostjo rob pomikaš in s tem povečuješ Vesolje, ki je zaradi tega (potencialno!) NESKONČNO.
Ker mi Temi - v temi - zavesti ne moremo slediti, ker smo svetlobna bitja, nam Tema očita, da smo neinteligentni! 

Neinteligentni smo menda zato, ker nismo sposobni slediti poveljem in jih izvrševati tako, kot so napisana. In zato, ker ne znamo preprosto ponavljati in izvrševati ukazov, nas država kaznuje. 

Kaznuje nas, ker smo neinteligentni.

Tako država razume inteligentnost. Zanjo je inteligentnost = ubogljivost. Takšna država ne razširja Vesolja, najprej nam uniči notranji Univerzum, potem nam skrči še zunanjega. Ustvarjalnost sicer vedno lahko najde nove načine, vendar pa tako ne more biti dejavna v okolju, ne more ga spreminjati. Vsaj takoj ne in po sprotnih potrebah.

Predvidevam, da je tako nastala umetnost.

Tačas Luciferjevi mignončki mislijo, da mi ne znamo dovolj ceniti njihovih "veličastnih idej" o idealni ideološko/religijsko pogojevani družbi, kjer vsa doktrina počiva na dogmi!
In zato pravijo: po žepih jih je treba udar't, da bo bolelo... Dokler ne bodo ubogali! Dokler se ne uklonijo... 

Zvišajmo kazni! 

Tako vladajo, ker drugače ne znajo. Tako bodo povečali inteligenco v državi. 

****

Najprej pa razčistimo kaj je "Lucifer"!

Lucifer je administrativni pripomoček Vesolja. 

To ne pomeni, da je izmišljotina ali da ni resničen - ker je še kako resničen! Je pa administrativni pripomoček. Drugače ne znam povedati.

Drugi ga lahko mitizirajo, jaz ga ne.

To je tista "soba" (črna kamra) kamor Zavest spravi (pravzaprav skrije, vanjo spravi ali začasno odrine) VSE, kar Zavest v Začetku ni znala razložiti. Kar še vedno ne zna v trenutku, ko se zgodi.

To je Zavest zaprla v klet (temu danes pravimo travma) in je tedanja Zavest dejanje sama pri sebi komentirala takole (tako sem denimo jaz reagiral, ko sem bil otrok in ko česa nisem mogel razumeti):
Nekoč bom razumel, zdaj bom pa to spravil vase in vzel ven, ko bom imel(a) več izkušenj, ko bom odrasel in si bom tedaj vzel časa... da bom sprejel, popravil, se opravičil vsem tistim, ki bodo zaradi tega trpeli in so bili žrtve mojega Neznanja...

To se imenuje prevzeti Odgovornost. 

Ko bom razumel (ko bo Zavest razumela), ko bom sprejel... in vgradil v Zavest in ji našel pravi prostor v Vesolju, zanjo in za vsa bitja, vse pojave, vse odnose... torej, dal bom Bogu v uporabo, tedaj bo - po domače povedano - VSE to moje!

In ko bo moje, ne bo več strašilo po Vesolju kot neka tuja, nam neznana sila, ki je zbezljala brez nadzora, ker ji nihče noče biti oče (ker se je boji) in zanjo nihče ne odgovarja. Ker je nihče noče (ker ji nihče noče biti oče!), ji zato nihče ne svetuje, je ne okara, je ne posvoji... 

In zato ZLO predstavlja energijo, ki je zaostala v razvoju.

Z Odgovornim Očetom pa ne bo več brez vodstva, ne bo več delalo škode, ker mu nihče noče biti oče in nihče niti ne poskuša prevzeti odgovornosti za to, kar Zlo počne... Vsi so dobri.

Tedaj ne bo več vodilo skrivne vojne proti svojemu avtorju, se mu hotelo maščevati zato, ker je samo, in ga izriniti s položaja Očeta, potem pa samo prevzeti Njegovo vlogo, ki je ni sposoben opravljati!

Ta izgubljena energija ne bo več ustvarjala svojega paralelnega Vesolja za mojim hrbtom. Ne bo nagajala drugim otrokom in jih strašila, ne da bi Jaz, ki sem Zavest Vesolja (ker to hočem biti in se tega ne bojim) o tem kaj vedel.

Ne da bi si priznal(a), DA JE VSE MOJE.

Če si Teme zato ne znamo predstavljati brez Strahu... si tudi Luči (Svetlobe) h kateri molimo ne znamo predstavljati. In tega niti ne poskušamo. 

Bojimo se je, ker je maščevalna. Cerkev nam grozi s pravičnim Bogom, ki se maščuje... Oče, da se maščuje?? Svojim otrokom?

Do tedaj, dokler tega, kar vsega kar se bojim, ne bom znal posvojiti - dokler Luciferja ne bom posvojil, dokler ne sprejmem Odgovornosti zanj - bo v tej "kleti" mučilnica človeštva ion bo Lucifer razsajal in odločal v njej!

Toda – na žalost! - je v nadaljevanju Zavest umetnost shranjevanja (skrivanja) vsega njej "Neznanega" in nerazumljivega, zato pa nerešljivega, še izpopolnila.
Tistega drugega dela obljube... da bo nekoč "kasneje" prevzela Odgovornost, in lastno klet izpraznila in dala vso staro šaro, vso vsebino, na svetlo... na to je pa pozabila.

Vendar pa Manifestacija kljub temu manifestira.
Kljub očitkom, da tega ne sme. Kljub izrecni prepovedi!

MI samo ponavljamo napako, ki jo je storil Bog v Začetku.

Le da to tedaj ni bila napaka, temveč preprosto pomanjkanje informacija in zato tudi znanja o sebi! 

Stvaritev tedaj ni bila "idealen", beri: popolna, je pa ustvarjanje in zato tudi Stvarstvo, bilo LOGIČNO. In takšno je še vedno.

Potreben je bil svet, v katerem se bodo odnosi in misli... manifestirali. S tem, ko se manifestirajo, nam pokažejo kaj so in kaj (kdo) smo mi. Kažejo nam, kaj želimo biti, kam bi radi prišli, kam smo namenjeni...

Preprosto: kažejo nam, kaj bi radi.

Beseda "HOČEM" ni kar tako! Prepovedana je postala šele kasneje, ko jo je Lucifer spridil.
Vam je zdaj kaj bolj jasno, kakšen Namen imamo, kakšen Namen ima človeštvo in ga je vedno imelo? Potem ga je pa izpolnjevalo v znanju ali neznanju, kakor je pač vedelo in znalo.

Tukaj živimo v Manifestaciji, ki je svet telesnosti. V telo nam je Mati položila vsa orodja za razumevanje Stvarstva s čutili, da z njimi pre-izkušamo Vesolje, ne le tega Stvarstva.
Kajti če je Telo zemljevid Vesolja, je potem tudi zemljevid odnosov, ki vladajo v Vesolju, ki pa se drugje niso mogli (znali ali hoteli....) manifestirati, medtem ko se v Manifestaciji morajo manifestirati. 

Manifestaciji se ne morejo izogniti.

Pri nekaterih (recimo pri meni je tako) pa velja, da se jim izogniti niti nočejo.

Kar je v glavi, to je v Nebesih. Tako deluje model.
In kar je na (v) Zemlji – to je v našem telesu! 

Srce ima pa stik z obema! 

****

Ko Nebesa ravnajo nespametno, tedaj Nebesa Telesu (Telo zapisano z veliko začetnico je Zavest telesa kot koncept razumevanja delovanja Stvarstva!) ne zaupajo.
Toda Telo črpa iz lastne izkušnje in iz izkušenj človeštva! To pomeni, vseh ljudi in bitij, ki so kadarkoli živela in hodila po Zemlji. In ker izvira iz Manifestacije - brani Resnico;pravzaprav JE Resnica.

Telo ne misli, da vse ve in zna. Telo je Bog, ki se uči, ali bolje povedano: je prvotni Namen, ki se uči, kar pomeni, da je ODGOVOREN.  

Zato je Telo – Oče v Stvarstvu in je Oče Stvarstva.

V resnici je Telo Bog tega planeta, je Bog Manifestacije v svojem svetu (ki ga razume!). Telo (Spiritus telesa) razmišlja kot telo in vodi človeštvo in tudi prevzame odgovornost zanj, za njegov obstoj!

Mnogokrat slišim ljudi, ki rečejo: če bi Bog v resnici obstajal, potem ne bi dopuščal vsega tega, kar se nam zdaj dogaja.

Drugi spet rečejo takole: Zakaj Bog ne uredi tega sveta, če je njegov... da ne bo več nesreče in bolezni in smrti na Zemlji!?

V resnici pa je s to stvarjo takole.
Kadar Bog "ureja" (tako kot si mi predstavljamo "urejanje" sveta), tedaj popizdi in pusti Luciferju proste roke, naj ureja svoj svet.
Nam pa je to videti kot da je pustil Zveri proste roke nad otroki, in ta jih zdaj mori, ubija, kolje... požiga domove!
V resnici vse to mi sami sebi delamo, eden drugemu to privoščimo.

Kaj je torej rešitev iz te zagate?
Rešitev je posvojiti Luciferja in sprejeti odgovornost za to, kar si počnemo in kar drugim počnemo.

Jasno in glasno:
vzeti je treba Luciferja v roke in ga spraviti k pameti. Dobesedno je treba še enkrat potegniti simbole iz naftalina, jih spraviti iz kleti na svetlo, pogledati kaj to je, spoznati kaj kdo je in kakšne namene ima. Spoznati, da smo to mi sami v stanju Podzavesti, in da je Zlo energija brez gospodarja... ki divja okoli in uničuje.

Potem je treba to energijo posvojiti preden postane Zlo »Bog« na Planetu!  

Da ne rečem, preden postane vsemogočna in nas v svojem besu in obupu vse pobije.
Če mislite da tega niste sposobni (biti tako besni, da bi vse pobili, uničili svoj lastni svet...), potem si tega izraza pač še niste dovolili. Pa saj si ga Papež tzuddi ne, pa Mati Teresa tudi ne.

Dovolite si ga!!! 

Dovolite si izraziti čustva (jezo in vse ostalo!) preden postanete diktator in Začnete pisati zakone, po katerih bo nekdo nekomu pulil nohte z rok, jih pretepal v temnici in jim nacionaliziral imetje. 

V resnici jim vedno to vi naredite in ne uradniki, ki jih plačujete.

Nekomu v resnici naredite krivico in prevzemite odgovornost zanjo, da boste videli njegov (in svoj) izraz na obrazu in vam bo lastno telo povedalo kaj v resnici počnete.

Spoznajte "nevihte" v sebi, preden vas te iste nevihte ne napadejo od zunaj.
Naučeni smo, da Luciferja povzdigujemo v božanstvo in on to potem res tudi postane. Služijo mu pa "narcisoidi", njegovi mignončki! Ritolizniki raznih poglavarjev.
Vsaj mi jim pravimo, narcisoidi, ker so ljudje brez lastne Volje. In ti vodijo ljudi, ki so tudi brez lastne Volje! 

Narcisoidi tvorijo sisteme, ki načrtno zasledujejo svobodno Voljo kjerkoli jo opazijo. Ko jo najdejo, jo napadejo, če se jim ne vda, jo iztrebijo! 

Če je ne morejo iztrgati iz človeka, potem človeka preprosto ubijejo.

Luknjo v nas, ki tako nastane, zapolnijo z dogmo ideologije ali religije. Ta ima namen nadomeščati lastno Voljo. Fanatik ideologije ali religije je fanatik zato, ker misli, da je ideologija (religija) njegova prava volja.

To enako velja za sprte polarnosti. Za oba pola, za enega in drugega, za vernike in ateiste. Luciferju je vseeno na kateri strani si!
Lucifer ima rad svoje podložnike, ko so v spopadu. Tako osmišlja lastno popolnost in potrebnost Stvarstvu. Predstavlja se za "Prometeja", za osamosvojitelja, za osvoboditelja... potem pa, kot zaslugar, prejema plačilo in zaračunava Življenje, kot bi ga bil on ustvaril.

Bog ne zaračunava zaslug. 

Bog je ves vesel, kadar mu "ukrademo" Življenje. Ponosen je na nas, tatove Življenja, ker le tako ve, da nam je res do njega in da z Življenjem mislimo resno. Da smo si ga sami izbrali!

Mi narcisoide sami izvolimo. Ali bolje: izvoli jih naša podzavest!

V bistvu pa volimo sami sebe. Našo Neodgovornost postavimo na položaje s katerih nam vladajo, zato jih branimo in zagovarjamo, tudi če ne izpolnjujejo tega tako, kot so obljubljali. Iščemo izgovore zanje zakaj ne delajo tako, kot bi morali. Trdimo, da niso oni (naši izbranci) krivi za to... da so krivi tisti drugi. 

Pravzaprav, naši izbranci nikoli ne izpolnijo tega, zaradi česar smo jim dovolili vladati. In zato je skrajno nemogoče, da bi v tako popolnoma ne-zavestnem ali nezavednem (polzavednem in podzavestnem) stanju pravilno volili. Ne dovolimo ai metati kovanca, da bi nam »slučaj« priskočil na pomoč, ker bi se tako lahko nekoč zmotili in volili nekega navadneža. Ki bi bil odgovoren že zato, ker navadnež pač ni poseben!

Izvoljeni niso »slučaji«. 

Tega Lucifer ne bi dovolil.

In tudi mi ne volimo slučajno! Voli naša Podzavest, ki hoče ostati varno zaprta in večno neodgovorna. Skrita v nas, v prostoru v nas, kamor ne hodimo, kjer je mučilnica naših čustev (resničnih!), na varnem in kjer so vse mučilne naprave delujoče, rablji delajo nič in dan, imajo popolnoma proste roke pri svojem delu in so skriti pred nami, pred očmi javnosti. Kolesje mučilnih naprav je tam vedno naoljeno in čaka naslednjo žrtev.
Skupaj z idioti na oblast namreč tudi žrtev sami izberemo (saj zato pa gremo na volitve!). Mislimo, da nimamo nič s tem, ko se to, kar smo hoteli in volil, tudi zgodi, ko sistem obračuna z izbrano žrtvijo. To od sistema tudi pričakujemo. Ampak mi nimamo nič s tem, ko se zgodi, kajne da ne!?

Spet se bo zgodilo, kot se je že velikokrat, pravzaprav - vedno, da bomo v zadnjem trenutku potegnili karto iz rokava in na njej bo napisano ime »krivca« za vso našo nesrečo.

Nek Diktator nam bo njegovo ime sugeriral. Njemu bomo sledili (Luciferju bomo sledili!), ne bomo pa videli, da sebe izdajamo, sebe prodajamo, sami sebe varamo, sebe imamo za norca.

Raje smo smo neodgovorni kot odgovorni!

Raje smo Krivi kot Odgovorni.

In prav takšne ljudi, to neodgovorno vrsto, izvolimo, da ponavljajo naše totalno neodgovorne neumnosti, ki jih slišimo vsakokrat ko odprejo usta. V bistvu s tem, ko jih poslušamo, sami sebe slišimo.

Le všeč nam je da oni to povedo, medtem ko sami lahko vedno rečemo: saj nisem tega jaz rekel...  

Zanje je značilno, da Luciferja (religijo in ideologijo) poveličujejo, ga obožujejo, ga častijo in mu postavljajo spomenike, se mu tako ali drugače zahvaljujejo, klanjajo pred spomenikom mučitelju in pobijalcu, hvaležni, da njim ni bilo treba pobijati, ker je on to počel zanje in namesto njih. Predvsem pa smo Luciferju hvaležni, da iz Navadnosti naredi posebno in iz vsake posebnosti – "navadno"! 

S tem Lucifer relativizira dva za nas sicer zelo pomembna pojma, Normalnost in Norost! Tako zabriše razliko med njima.

Eno "človekovo" pravico napihnejo čez vse nebo, da prekrije (poleg njihovega, ki to hočejo) še naše sonce, potem pa nas prepričujejo: saj vendar nismo nič spremenili! Mi v vaše svoboščine ne posegamo...

Kadar en majhen odstotek prebivalstva, takšen z nepomembno težavo (nepomembno, dokler ta ne postane večinska) preraste z množičnostjo v veliko težavo in potem si ta skupina sama sebi napiše zakone. Ti pa potem veljajo za vse ljudi.

Takrat nihče več ne bo govoril, da je manjšino (ko bo ta edina še ostala normalna) treba zavarovati.
Pozvali jo bodo naj se podredi večini. Ukloni naj se večini, zaradi »človekovih pravic« - večine! 

Zato, da neka skupina, ki ne zna živeti s sabo v miru, ker same sebe NE SPREJEMA takšnih kot so, ki sama sebi ni zadosti, nenadoma zahteva od drugih naj jo občudujejo, služijo njeni nečimrnosti. Slejkoprej pridemo do tega, da si sami pišejop zakone in z njimi grozijo, da bodo podredili svet sebi in svojim navadam. Zelo znajo biti pri tem prepričljivi!

V resnici se ne želijo soočiti s svojim Luciferjem!  

Pošljejo ga v boj proti drugim in tako silijo, da še sami (tudi oni!) pošljejo v boj svojega Luciferja. Kajti, tudi večina ni razrešila svojih travm, in jih ne namerava reševati, ne zdaj ne nikoli. V preteklosti jih je z vojnami, se pravi - nikoli. 

Zlo, to so vedno "tisti drugi". 

**** 

"Nenavadno" in "neznano", zaradi takšnega našega odnosa do teh dveh pojmov, še kar vztraja pri tem, da bo ostalo nenavadno in neznano. Da ta delitev pač mora obstajati!

V resnici pa sploh nima pravice obstajati kot "neznano" ali kot mit! Neznano in mit sta Zavesti izziv. 

Izziv je v tem, da ju razišče in da ju Zavest sprejme za svoje in razume, da ju razreši ujetosti v Nič. Potem pa za rezultate tega znanja ustvari nov prostor in vsakemu pojavu da tisti položaj, ki mu gre. 

Prostor pod-zavesti lahko obstaja samo kot potencialni prostor (stopnja zavesti!), ki je "prazna soba«, namenjjena začasnemu shranjevanju, nam zaenkrat še neznanih dogodkov in vzrokov zanje, ki so tedaj še nerazumljivi, ali preobsežni, da bi jih s tedanjimi izkušnjami in znanjem bili sposobni dojeti. Tam bodo, dokler jih ne raziščemo - a raziskati jih moramo! 

Delamo na tem, da bi podzavest izpraznili in da nas v razvoju podzavest ne bi ovirala in nas napačno usmerjala. Neznane stvari bodo pač neznane dokler jih ne pozdravimo (v obeh smislih besede!) in jih posvojimo.
Sicer bo Neznano vedno naš gospodar in vladar, in ne bo se nam dobro pisalo s takšnim vladarjem, s katerim nimamo komunikacije.

Neznano nas vedno vodi dalje k novim še nerazumljivim dogodkom, s tem prav Neznano osmišlja strah pred nerazumljivim, in včasih oboževanje neznanega, dokler se ga bojimo. 

Izdelamo si Mit o Strahu, in ko ga ne razumemo, mu pripišrmo lastnosti, ki jih nima in mu ne pripadajo. Denimo lastnost, da je večen. 

Tudi Bog je v naši predstavi večen. Zato, ker ga baje ne razumemo.

Tisti, ki nas učijo o Njem, sami skrbijo, da Bog ostaja Mit, da se ga bojimo in nas zraven prepričujejo, da nam Njegovih dejanj ni dano razumeti.

Slovenija to počne javno, z mnogimi rituali, nenazadnje z ritualno reinkarnacijo partizanov v Dražgošah, kjer nastopajo zombiji, ki državljanom grozijo. Vsako leto znova in znova. In teh proslav je vse več. 

Proslavljajo v upanju, da bo Krivda za storjene zločine zbledela, da jim ne bo treba odgovarjati za poboje in prevaro, ter za vse posledice, ki so iz tega izšle. Da se bo potuhnila in je ne bo za časa življenja.

Zato proslavljajo svoje »zmage«. Upajo, da če bo že kaj ven pogledalo, bodo to samo pohvale in zahvale. In če te umanjkajo, bodo še malo grozili, ker to po navadi uspe.

Krivda je samo, dokler te preganja! Ko te enkrat dohiti in ujame, ko se odločiš da jo sprejmeš za svojo – ni več Krivda, ampak je Odgovornost.

Kaj takšen svet hočemo zase in za otroke?! Svet, ki proslavlja "zmage", ki niso drugega kot iztrebljanje in ustrahovanje preživelih?

Bojimo se lastnega Strahu, radi bi, da bi Strah (ki se ga bojimo!) bil naš prijatelj ne da bi ga razumeli ali vedeli od kod prihaja, ne kdo z njim manipulira in zakaj hoče naj vse tako ostane?

Potem tkšne voditelje, ki manipulirajo z nami, sami izvolimo da nas vodijo. Zaupamo jim, čeprav ni, da bi jim lahko zaupali. V resnici nas strah preganja, mi ga pa na pobudo manipulatorja usmerimo v sovraštvo proti »notranjemu in zunanjemu sovražniku«.
Sicer ne razumemo lastnih travm niti toliko, kolikor se jih zavedamo, in zavedamo se jih manj kot jih v resnici imamo. Brez travm si ne znamo zamišljati ne Pekla ne Teme ne maščevanja nad sovražnikom. Tole slednje, namreč maščevanje, je glavno povelje! Maščevati se in ponavljatiu maščevanje. On je kriv, sovražnik je kriv, maščujmo se mu... tako nam sugerira Lucifer! 

Lucifer uporablja Krivdo. Krivda v nas je njegovo glavno orodje za manipulacijo.

Če strnem: več Podzavesti pomeni hkrati tudi več Luciferja. 

Ko je Podzavest močnejša in večja od Zavesti, tedaj je z nami več Teme kot Luči, in tedaj je tudi Luciferja več, njegova prisotnost je večja, bolj odločujoča, močnejši je in takšno stanje potem tudi vzdržuje.

Vendar pa velja tudi tole (in potrebno se je tega zavedati, če se hočemo boriti proti Luciferju!): 

manj je zapuščene vsebine v naši Podzavesti - več je znanja in s tem več Luči! Ker je vsega več v polju Zavesti!

Z več znanja je večja naša Zavest. Bog je večji!
Več Zavesti pomeni več Odgovornosti in z več Odgovornosti pridemo v stanje z manj Krivde, dokler ta ne izgine in je sploh ni več! 

Z nami je tedaj vse več Boga in Njegove Luči.

Šele, ko je človek svoboden, je Ljubezen uporabna. 

Pravilna raba Ljubezni je nekaj, česar se moramo šele naučiti. Prav to je smisel vsega tega, kar se nam zdaj dogaja!
Ljubezni namreč ne znamo uporabljati!

Kar ne znaš uporabljati, pa je nefunkcionalno.

Mitologija ni raba in raba ni mitologija. Mi pa Ljubezen enačimo z Mitom!

Ljubezen je praktična (vsakdanja) ali pa je ni.

Zdaj je Krivda bog namesto Boga na tem planetu! In zato je Lucifer praktično vsemogočen, nepremagljiv. Vsi pisani in govorni mediji so njegovi!
Verjamemo mu, nasedemo vsaki njegovi novi izmišljotini!

Bog je pa zanemarljiv do te mere, da je zdaj nemočen. Več je Teme kot Luči, in zato zdaj ta težak ovoj Teme (neznanja), okrog Planeta, (vsega neznanega, neizgovorjenega in neodgovorjenega!), pritiska civilizacijo k tlom! Pomeni pa avro tega planeta. Vsa Zgodovina planeta in vsa njena teža naenkrat pritiskata človeštvo z neznosno težo. To stanje zdaj na Planetu zahteva razrešitev.

Stanje grozi, da nas bo naša lastna teža Neznanega pokopala in prekucnila v Temo.
Če bo Tema močnejša od Luči - se tudi to lahko zgodi!

Mati nam je dala svobodno Voljo, da lahko naredimo kar hočemo.
V resnici je rešitev bliže, kot si mislimo.

 

****

Kjer je Odgovornost - tam ni Krivde! To dvoje se izključuje, ali je eno ali drugo! Oboje ne more biti, ker oboje ne more vladati.
Nadalje velja: kjer ni Krivde – ni Teme!

Kjer ni Teme, ni Smrti.... Ni maščevanja! Ni potrebe po sovražniku, ni ubijanja, ni revščine, ni pomanjkanja... In tako naprej.
Odgopvornost se uči, medtem ko Krivda ohranja stanje neznanja, da ga izkorišča za vladanje/parazitiranje! Krivda ne pozna evolucije. Odgovornost pa je ena sama evolucija, saj je z njo tudi znanje vse večje!

Če si Teme ne znamo predstavljati brez prisotnosti Strahu... si resnici na ljubo, tudi Luči /Svetlobe ne znamo predstavljati. Zato se je bojimo.  

Bojimo se je, ker nam je neznana in ker zna biti maščevalna (vsaj tako pravi Cerkev, ki je inštitucija za razširjanje vere in prodajo Boga). 

Inštitucija grozi s pravičnim Bogom! Kako lahko nekdo izenači kazen in pravičnost? Tega sploh ni mogoče pojasniti.

Bog ne grozi (Moj Bog že ne!) in se ne maščuje. Bog ima človeka (človeštvo) rad. Zaljubljen je v nas!

Hudo mu je, ko nas gleda takšne ki sebe sovražimo, si ne zaupamo in ne verujemo sami vase. Razmišlja o tem, kako lahko verujemo vanj, ko vase ne verujemo. Kaj potem pomeni, ko rečemo, da verujemo v Boga.

Ve le, da čutimo takole: le kako naj bi Bog mene ljubil, ko pa sem niče, in si Njegove Ljubezni ne zaslužim?!

Naš Bog ve, da ne moreš imeti rad nekoga, ki se ga bojiš. Bojiš se ga pa zato, ker ga ne razumeš, ker ne veš kako razmišlja.

In pa seveda zato, ker ga Cerkev opisuje kot nekoga, ki kaznuje, ki se bo razhudil in se maščeval.
Kako naj ljubimo druge, če sebe sovražimo? 

To, kot prvo, sploh ni mogoče, pravi Bog! In mu je zaradi tega hudo.

Pravico imamo Boga izločiti ga iz naših življenj, to nam je bilo dano že takoj v Začetku.
Ne sicer povsem do konca in vsega, ker potem ne bi mogli živeti, pa vendar! Izločimo ga toliko (tako sami mislimo), da sploh lahko živimo, saj spričo tolikšne strogosti ni mogoče preživeti. Tako smo naučeni in tako delujemo, pa če se tega zavedamo ali ne.

To pravico nam je Mati podarila takrat, ko je vzpostavila pravilo Svobodne Volje, ki naj vlada Vesolju!

Tu na Zemlji, v Manifestaciji, pa se ta naš upor Bogu tudi manifestira, ker ga v prostoru kjer se vse mora manifestirati, ni mogoče skriti. 

Manifestacija - manifestira! Tako se imenuje ta kraj, ki vse manifestira in zato so vse stvari resnične.

Kajti, naloga Manifestacije je, da manifestira VSE.

Ne more drugače! Pa tudi ni potrebno, da bi bilo drugače. Saj zato pa je vsak problem sploh rešljiv, sicer ne bi bil! Logika Stvarstva vodi Stvarstvo. 

Stvarstvo zato VEDNO, v vsakem trenutku in v vseh časih - deluje pravilno. Stvarstvo je smotrno, smiselno... ne gleda na to, kaj si mi o tem mislimo! Pravzaprav, Stvarstvo opazuje kaj si mislimo, vendar to ne spremeni Namena, ki je vtkan v Materialni svet.

To pomeni - tudi v naše Telo! 

****

Življenje ni prisila; roditi v Življenje smo se hoteli sami. Vse kar se je rodilo – se je rodilo, ker se je želelo roditi. Želelo je sodelovati v Življenju - in tudi zdaj je tako!

Preden smo se rodili, smo bili v očesu in v pogledu nekoga (Boga, naših Prvih Staršev, naših zemeljskih staršev),v delčku njegovih misli, v njegovem namenu...

Hoteli smo nekaj prispevati k Življenju, biti samostojni, svobodni. Hiteli smo osvobajati Željo v sebi, da bo gibljiva v zunanjem prostoru, ne le v mislih in bo zato ustvarjalna. 

Zato smo se rodili!

Ne moremo pa Boga povsem izločiti iz naših življenje, sicer bi umrli in prešli v drugo stanje, kjer obstajamo brez telesa. Večno – a z Bogom! 

Težko je uiti iz polja Zavesti, težje kot se nam morda zdi.

 

****

Če kdo misli denimo to, da Bog ni voda – naj poskuša živeti brez vode, če more!

Voda je prenašalka informacij, človeštvo pa je kot je kot vezna posoda, pri čemer je 60% našega telesa – voda! Prek vode smo vsi povezani. Vsi jo potrebujemo, vsem je dobrodošla...

 

Voda kroži v naravi in nas vključi v svoj krog obnavljanja, nas očiščuje, prenavlja... sporoča nam nevidna, neslišna Materina sporočila.

Pomaga nam, da ostanemo kot vrsta, se obdržimo kot pleme, kot človeštvo. 

Kot vsa druga živa bitja, ki so naši bratje in sestre po Življenju, nas je Mati opremila z nagoni in intuicijo. Ta slednja, ki je notranje učenje (učenje Telesa!), je najvišja inteligenca Vesolja in varuje Življenje!

To je Mati! Življenje je Mati.

Intuicija je ženska lastnost, ženska Inteligenca. Tudi pri moških je to ženska energija in ženska lastnost! Ne obstaja višji, boljši, večji, pomembnejši.... način razumevanja in učenja v nas, o Stvarstvu, Bogu, Življenju, o nas samih!
Hoteli smo živeti, se roditi, pridobivati izkušnje, se greti na soncu... čutiti bližino drugega bitja, sebi podobnega. Se poiskati in najti je velik cilj.

**** 

Mar to pomeni, da Luciferja ni, da morda sploh ni resničen?!
Pa kaj še! Še kako je resničen, saj je zdaj on GOSPODAR Planeta.

In mi smo njegovi sužnji. Ime mu je Krivda. Ta vlada in ukazuje. 

Krivda pogojuje vsako naše razmišljanje in ne dovoli, da se ji upremo. Nagovarja nas k temu, naj se ne branimo pred napadi, temveč pokleknemo pred morilcem in mu dovolimo, da zarije nož v nas.
Še celo več od tega: sami svoje morilce povabimo k sebi, jih spodbujamo, da bi hitreje izpolnili svojo nalogo in opravili z nami.
Naše sovraštvo do sebe ga vodi, naši dvomi ga spodbujajo, nas pa pripravijo, da se žrtvujemo za »višje Dobro«!

Krivda je Bog namesto Boga na Zemlji.

In na tem posvečenem položaju bo vztrajala dokler bomo vanjo verjeli in ji služili. Tako namreč služimo Luciferju.

Sebe vidimo v funkciji žrtvovanja za neko odtujeno »dobro«, ki sploh ne obstaja! Lucifer pa nam medtem pripoveduje, da Bog tako hoče in zato nas je vrgel sem, v ta usrani svet podoben Peklu, ki je komajda dovolj dober za nas grešnike in upornike, kismo se  odrekli Nebesom... 

Potem pa Lucifer sklene svojo krvavo logiko s tem, da preprosto konstatira stanje: ... ker tako to je! Pa mi dokažite, da ni tako!

 

****

 

V resnici Dobro ne obstaja, zato, ker (še) ni nosilcev Dobrega!

Cerkvi ni jasno kaj je Dobro, saj ne ve niti kaj je slabo, kaj šele Zlo! Verniki so verniki v ta nesporazum, ki pravi, da tega ne gre raziskovati, saj da je dovolj samo verjeti.

Oni so nosilci zoženega pojmovanja Ljubezni, takega, ki ga pridigajo v Cerkvi. Tej se ne zdi prav, da bi razlik podrobneje definirali ali jih raziskali, saj bi to pospešilo domišljijo vernikov, kar se je v preteklosti izkazalo za nezaželjeno. Ravno prav neumni verniki so zlata vredni. 

Dobro torej lahko manifestirajo le kot žrtve, pripravljene na samomor iz Ljubezni do drugega (nikoli do sebe!), in žrtvovanja za druge. 

Pa za vero, jasno!

Že iz tega je videti ozko pojmovanje Ljubezni. Njihova predstava o tem, kaj Srce zmore v Stvarstvu, ko je svobodno ustvarjati iz sebe, je nikakršna.

Ne poznajo (in tudi ne raziskujejo!) vloge njegovega pojavljanja med ljudmi, ne njegove vloge v Življenju. Ne zanima jih odvisnost Življenja od prisotnosti božjega Srca, oni v to preprosto verjamejo.
Ne vedo kakšna naloga je (bila) postavljena pred Njega, ki je Srce.
Zanje je edina naloga biti rablju na razpolago.

Bolje s tem ne bi mogli služiti Luciferju, kot mu služijo.
Luciferju se kar samo smeji, ko mu žrtve same skačejo v žep. Nič mu ni treba storiti, žrtve se prerivajo in tekmujejo, kdo bo to prej storil.
To se bo nadaljevalo vse dokler bomo verjeli v Krivdo in dokler bo Krivda naš bog.

To bo vse dokler sami ne prevzamemo Odgovornosti za to, kar se nam dogaja. Do tedaj pa nam bo Krivda poveljevala in delila ukaze.

Ta brezčutna, za zdaj še prosta (nevezana!) energija je Življenju nevarna. 

Zanjo, za zdaj, še nihče ne pravzame odgovornosti. Zato zdaj kot besna, maščevalna žival, kot nekontrolirana sila divja vsepovsod okrog nas, ubija, izsiljuje, posiljuje, in ubija skrivaj tudi tedaj, ko je na zunaj videti, kot da je vse v najlepšem redu.

Posredno in skrito uveljavlja pogoje preko katerih nas prisili, da vedno znova narobe izberemo, potem pa te naše izbire delujejo proti ljudem.

Tako je videti, kot bi nekaj sami hoteli in si želeli... v resnici pa prav tega nočemo! Vendar drugega ne moremo izbrati, ker nam ni bilo ponujeno. Podzavestno nas tisto, česar nočemo videti, preprosto izsiljuje! Prisili nas v napačno izbiranje. narobe.

Ljudje se odrekajo lastni Volji, ker nekdo, ki bolj verjame Dogmi kot živim ljudem, ustvari prepričanje, da je odrekanje sebi in lastni Volji naša dolžnost in da je zato najbolj racionalna rešitev hkrati tudi najboljša.

V tem duševnem stanju si ljudje izbirajo rešitve, ki to niso. So poguba in nekaj, kar nas ubija tudi ko imamo na voljo drugačne izbire, izbiro drugačnega življenja, ki temelji na drugačnih odločitvah, kot pa so te pogubne, ki nam jih zdaj ponujajo.

Zdaj je ta sila prevladujoča globalna histerija brez gospodarja.
Dogodke, ki se dnevno spreminjajo, nam predstavijo kot: stvari pač so, kakršne so, in jih je treba sprejeti! Tako nam je to predstavljeno.

Brez pravega lastnika ali brez krušnih staršev, torej brez nadomestnega očeta, posvojitelja -  ta Histerija (Krivda) nori, ubija in grozi. 

Pri tem sama o sebi misli, da je to Svoboda! 

Toda vse to MI SAMI sebi počnemo.

Dokler ne bomo iz sebe spravili Nezavednega! Dokler ne bomo spravili iz sebe vsega tistega, kar v odsotnosti Zavesti (znanja) odloča za nas in namesto nas, brez nas! Kar pomeni brez NAŠE zavesti.

V resnici se terapija (dejanja, ki vodijo k Zdravju) nahaja prav v tem, da Nezavedno spravimo nazaj v naročje k Zavesti!
Najprej pa moramo razumeti vzroke in posledice, ter posledice povezovati z vzroki. 

Po domače bi to opisali, da moramo za vsak kos oblačila najti ustrezen obešalnik in vsa oblačila spraviti, obesiti, zložiti... tja, od koder smo jih sneli oz. pobrali, ko smo jih rabili! To pomeni poseldfico povezati z vzrokom; da vemo kaj kam spada. Od kod je prišlo in zakaj!?

Dokler ne bomo razumeli povezave med vzroki in posledicami, bomo "krivi" in neodgovorni, ker nam je Odgovorni baje pretežko postati. Zdi se, kot da je "manj vedeti" bolje, kot pa vdeč vedeti. 
Baje tega nismo sposobni, baje je laže biti kriv kot pa Odgovoren. Krivdo lahko po potrebi preložiš na truja ramena, potem pa ubiješ (in to večkrat!) skupaj z nosilcem Krivde, ki ga po potrebi izbereš in žrtvuješ. Tako se kolektiv znebi neprijetnih posameznikov in njihovih prav tako neprijetnih vprašanj.

Krivda ne spreminja stvarnosti, ker je niti noče spreminjati. Želi jo ohraniti. Stvarnost spremeni lahko le Odgovornost.
Odgovornost je edina, ki ukinja Krivdo. Diktatura (... ki je manifestacija Krivde), ukinja svobodo in Lastno Voljo in ohranja Krivdo.

Krivda je Tema brez zavesti in zato na tem Svetu nima prostora; ta Svet ni bil ustvarjen za Krivdo, bil je ustvarjen zato, da bi Volja bila VEDNO svobodna manifestirati sebe, kajti tašen je Božji NAMEN!

Zato pa je treba pred očmi ohranjati začetni Vzorec, ki je pravzorec našega obnašanja. Tega je treba najprej razumeti, da bi se vse preostalo razpletlo in bi doumeli Načrt, z njim pa Zgodbo. 

Treba je vedeti zakaj je ta "prostor" (naš Svet) nastal, čemu služi, čemu je do zdaj služil, ker se bo to zdaj spremenilo. Zakaj je bila potrebna ta "shramba" vsega grdega, odvečnega, nerazumljenega, sovražnega... Treba je vedeti čemu ta prostor služi (je služil) - ker je to pomembno!
Moderna psihologija tej shrambi pravi Podzavest.

Zakaj sploh obstaja nekaj takega kot pod-zavest (podzavest je v bistvu stopnja zavesti), kakšen vpliv ima na nas, zakaj odloča namesto nas vsakokrat, ko smo pomanjkljivo zavestni in torej ne dovolj obveščeni o tistem, o čemer odločamo.

Zakaj je bil ta prostor ustvarjen in zakaj ga zdaj manifestiramo tako, kot ga? Zakaj se manifestira v obliki, kot se?

Brez takega prostora, kamor lahko odrinemo in spravimo vse, kat nam je tisti trenutek še neznano, se Vesolje sploh ne bi začelo, saj ne bi imeli dovolj zaupanja v tiste prostore, ki jih ustvari Želja z namenom, da bi se tam počutili varne.

Ta shramba je delovala kot zdaj pri računalnikih koš pri antivirusnem programu, kamor program spravi vse tisto, za kar še ne vemo, kaj je, dokler ne preverimo, če nam sploh lahko koristi! Lahko pa se izkaže, da je raba tega celo zelo nevarna! Tega ne moremo preveriti, dokler naše znanje ni popolnejše.

Včasih je v košu nekaj, kar je bistveno za delovanje računalnika (v našem primeru Življenja), toda dokler tega podrobneje ne pogledamo, ne razstavimo, dokler tega ne preverimo in ocenimo čemu služi oz. kje mu je pravi prostor... dokler ne vemo kaj to sploh je – tudi ne vemo kaj bi s tem. Ne vemo kam spada in ne vemo ali bi se bilo tega škoda znebiti. 

Kaj pa če je nekaj pomembnega za delovanje računalnika!? Kaj če zaradi tega Življenje sploh obstaja?

Ne vemo, kakšna je njegova prava vloga!

V Vesolju ni nič odvečnega!

Nič ni bilo ustvarjeno "kar tako". Ničesar ni, kar ne bi smelo biti ustvarjeno, vse ima svojo vlogo in svoj namen, vsaka stvar nečemu služi, nič ni odveč!
Potrebuje le svoj pravi prostor, ki je namenjen prav tistemu, za kar je bilo nekaj ustvarjeno. 

Brez tega »koša«, brez začasnosti "bivanja" v košu, med smetmi, Vesolje ne bi delovalo. Ne bi se moglo nadaljevati, se učiti o sebi, se spoznavati in upati, da bo postalo tisto, kar si želi nekoč biti. 

Ali pa vsaj to, kar je zdaj, ko Želja (še) ni svobodna ustvarjati.

 

****

 

Stvarstvo ne bi moglo pričakovati končne rešitve zase in za človeštvo. Ne bi moglo zavarovati Življenja v njem, torej ohranjati Namena! 

Brez vsebine "koša", ki potrebuje še en nov tek istega kroga, v katerega mora Um vesolja prej ali slej pogledati.... je zelo malo verjetno, da bi mi vsi to skupaj preživeli!
Um Vesolja – je potem, ko se je v Začetku kot Spiritus vesolja oddaljil od drugih svoji delov (drugih delov Boga!) je Um tedaj sebe imel za edino Inteligenco vesolja. Druge vrste "inteligenc(e)" je pa enostavno prezrl!
Denimo, intuicijo. Ta je značilna za ženski del Boga. 

Pravimo, da se je Bog polariziral. Um je bil prepričan, da je pametnejši od ostalih delov Boga. Popolnoma enak vzorec obnašanja je značilen tudi za nas, za človeštvo! To počnemo tudi sami, ko sebe imenujemo za "pametne" oz. višje razvite.

Polarizacija poteka po osi, ki loči spiritualno od nagonskega! Inteligentno od telesnega. 

Gre za ločitev duha od telesa.

Polarizacije si nismo izmislili mi, bila je izmišljena pred nami.

 

****

Telo je vse zanikano in odvrženo shranilo, vse (ob)varovalo, vse prenašalo. Upalo je in vztrajalo.... ter čakalo!
Čakalo je tisti Um, ki bo posvojil "Telo", in ga končno imel za svoje.

Bi bilo več škode ali koristi, če vsega tega ne bi bilo? 

Bog pravi: Šlo je tako, kot je šlo, ker drugače ni moglo! Če bi lahko šlo drugače, bi tako tudi šlo...  

**** 

Mi je ena od žensk, s katerimi sem nekoč bil rekla (pravzaprav sta mi dve do sedaj to isto rekli): Najraje bi videla, da te v življenju nikoli ne bi srečala!

No, ljudje vsaj izražamo svoje želje, in oni dve sta izrazili svojo! Torej le ni vse tako brezupno :))

In kljub temu, da bi večina najbrž rekla o tistem, kar sem prej govoril kako da je vse skupaj šlo in zakaj ne drugače... pa kaj potem - prava škoda, pa kaj, če vsega tega ne bi bilo...

Jaz menim drugače!

Vsak študent medicine ve, da bi se človeku zmešalo, če ne bi imel možnosti spravljati Bolečine, travm, nerazumljivih in neznanih groženj telesu in umu... v svojo Podzavest!
Podzavest je začasna rešitev, in pri tem Telo (Telo kot zavest!) deluje kot avtomatizem, s katerim telo shrani grožnjo umu in telesu v podzavest.
Zmešalo bi se nam, če bi morali vse hkrati razumeti. V zavestnem polju ne bi mogli funkcionirati, postali bi psihotični.
Videli bi prikazni v budnem stanju, videli bi strahove takšne, kot bi se jih naši možgani izmislili, kajti možgani so naklonjeni temu, da ustvarijo simbole iz stvari, ki si jih drugače ne znajo predstavljati. Videli bi simbole, namesto vzrokov zanje!

Toda simboli so začasna rešitev!

In zato civilizacije propadejo, ko simboli postanejo "trajna" rešitev z namenom nadomestiti Resnico.

Zavest ne more drugače razložiti svojih strahov, kot da ustvari simbole. Potem pa mi uporabljamo simbole (denimo denar!) kot bi ti bili živa bitja. Služimo jim in od njih postanemo odvisni.

Ti simboli so včasih grozljive slike. Morda se pojavljajo celo kot napovedi prihodnjih grozljivih dogodkov, kot vizije vsega tistega, kar bi lahko bilo.... kar se lahko še zgodi. 

Nekaj, kar je zdaj že prisotno v simbolni, podzavestni obliki. Čeprav tam zunaj tega še ni.

O resničnosti in navidezni resničnosti bi se lahko pogovarjali na dolgo in široko, toda mislim, da se bomo vsi strinjali, če rečem, da so môre otroka, ki se ponoči zbuja od groze, ker v sanjah vidi nekaj, kar ga preganja in ga bo, če ga ujame, mučilo in ga ubilo.... zanj še kako resnične! On verjame in strah je resničen.

Zunanje nasilje, ki ga potem sami ustvarimo, je še ena podoba tega našega notranjega strahu, ki se manifestira v tem, kar privoščimo našim »sovražnikom«.

V sebi si res ne znamo predstavljati, je pa v Manifestaciji (tako se imemuje naš Svet) tudi nemogoče - mogoče! In se zato ne more zgoditi, da se to "nemogoče" nekako, nekje, v neki obliki ne bi manifestiralo.
Manifestacija – manifestira! Ne more drugače.

Mi smo pa tu zato, da imamo izkušnje z manifestacijo v Manifestaciji.
Imamo možnost manifestiranja odnosov, s tem pa učenja. Vsaka nova izkušnja pomeni novo sposobnost povezave Vzroka in Posledice.

Tako zvemo, kako nekaj nastane. Ko pa pri tem še razumemo vlogo Svobodne Volje... tedaj to pomeni znati sprejeti Odgovornost zase in za Stvarstvo. Za vse kar se tu dogaja.

Odgovornost je pa EDINA, ki lahko prežene Krivdo s Planeta. Če bi obstajalo kaj drugega, ki to zmore, bi jaz to že odkril.

Pa ne obstaja! Odgovornost je edina, ki spravi Krivdo s Planeta.

Krivda je Tema, ki jo mi sami zadržujemo v območju Svetlobe ali Luči, da ne more s Planeta! Mi jo tu vzdržujemo in ohranjamo - in vendar ne more nihče drug Teme potisniti dol s Planeta, kot samo tisti, ki bo pretvoril Krivdo v Odgovornost.

Odgovornost namreč zmore to, kar ne more nihče drug: vreči Krivdo (in z njo Temo) s Planeta.

Krivda nima zavesti, Krivda je nasprotje Zavesti.
Zakaj tega Bog ni mogel storiti sam, brez nas?

Fizika!

Bog je Luč in kamorkoli stopi Luč – tam Tem izgine in je Luč! Luč je povsod in ni senc.

V njih pa so skriti naši strahovi in pošasti... 

in te so izginile vsakokrat, ko je naša Mati hotela Očeta opozoriti nanje! Pokazala je na njihovo prisotnost, na neprestano grožnjo, ki je prihajala od njih.
Toda - ko pride Oče, vsa Tema izgine in z njo, izginejo tudi strahovi.

Zato Bog ni videl v Temo, medtem ko mi lahko!
Potem smo se pa delali pametne in s tem našo Mater neumno!
Nismo mu o tem pripovedovali, ker nas je bilo sram. Hoteli smo biti hrabri v Njegovih očeh! S tem nas je bilo Matere sram.

Imeli smo jo za noro, histerično babo... Bolj ali manj je naš Oče z nami tu delil svoje mnenje o Njej, in kadar je grdo govoril o njej, smo mi to imeli za znak - glej, imeli smo prav!

Nismo znali razložiti ne sebi ne Očetu, sram nas je bilo, in strah nas je bilo! Mislili smo, da nas bo Oče okregal zaradi tega, češ - saj sem vas opozoril da ne stikate po predalih » odraslih« in jemljete njihove reči iz njih.

V resbnici nas je vse skupaj lahko sram za vse hudo, ki smo ji ga storili.

Krivda ne more obstajati skupaj z Odgovornostjo! Krivde se drži neznanje, Odgovornost pa sama po sebi prinaša znanje ter željo po še več znanja.

Tam, kjer je Odgovornost, je tudi Svetloba, in Oče je tedasj z nami. Tam je vodstvo, tam je učenje, tam so izkušnje!

 

Človek se tako slej ko prej sreča z Namenom, ki je ustvarjal Vesolje, in se zato počuti varnega, Ljubezen tedaj prepoznava sebe v svojem Stvarstvu.
Dovolj je Namen, dovolj sta vera in zaupanje vanj... vendar le takrat, ko človek dopolni Namen z znanjem o njem, o posledicah zapostavljanja podrobnosti, o tdem, kaj odloča v nas... 
Zbabje pomeni novo Zavest. Prenovljeno in živo.
Zavest je Oče, ko mu prenesemo svoje znanje in izkušnje.

Podzavest je pa del Zavesti, ki ga še čaka evolucija. Čim jo Zavest prizna za svojo, se evolucija zavesti prične!
In tedaj Bog, ki je Zavest, določa funkcijo Luciferju, ne pa Lucifer njemu oz. Zavesti! Lucifer ne izb ira sam sebi vloge in je tudi ne določa nam, ki smo Božji otroci.

Lucifer je definiran z našo podzavestjo, ko nečesa nočemo videti in vedeti, potem pa se ta nam maščuje tako, da upravlja z nami... takrat je Lucifer močan.

Zato je reči: zakaj Bog sam tega ni uredil... sicer po eni strani logično, enako pa je logično tudi to, da ko Bog "ureja" svet - tedaj spusti Luciferja z verige, da mu ga on ureja! Zanj in za nas.
Kaj pa se zgodi, »ko se Hudič sname?
Takrat nastopi nova priložnost, da se ljudje (človeštvo!) uči Odgovornosti. Da sploh dobi željo po njej.

Zato se ne splača želeti si, da bi Bog spustil Hudiča z vajeti, ker bi to pomenilo nadgradnjo Strahu in obstoječe Krivde, okrepilo bi že tako neznano vlogo Podzavesti, ki je postavljena proti Zavesti (torej proti Bogu), in z njim tekmuje za primat.

Kar pa se tiče vojne... no, če si vse sovraštvo tega Sveta, ki ga je zdaj Svet akumuliral (Materija ga je akumulirala in Telo ga zaznava!) predstavljamo za ledeno goro, za iceberg, takšen kot je nekdaj potopil Titanik... potem ena svetovna vojna zmanjša sovraštvo približno za toliko, da od cele te ledene gore sovraštva odkrhne ledu za en ta mali viski.  in nič več!

Kakšen je torej profit od tega?
Zaradi vojne ne bo nič več Zavesti, ne manj Podzavesti!

Kvečjemu bo več maščevalnosti, več bo zamere in sovraštva, več bo Luciferja!
Več bo neznanja, predvsem o tem kako in zakaj se je vojna začela.

Podzavest je Neznanje. In Neznanje ne ustvari znanja dokler ga ne posvojimo, ga vzamemo k sebi nas varno, da ga nihče ne more zlorabljati ali ga imeti za odraslo, ker to ni! Potem ve,. da je naše, ve kiam spada in ima drugačno pričakovanje do nas! Ve, da ga ne bomo prepustili norcem in da tokrat vemo kaj delamo. Neznanje, ki to ostaja, ker hoče ostati neznanje... pa ne gradi Zavesti.

Človek tako sam sebi zoži življenjski prostor, ko se izogne Odgovornosti.

 

****

Maščevalnost je najslabša popotnica. Naša družba je vzgojena v maščevalnosti, v naših šolah učijo otroke naj bodo maščevalni. Sistem misli, da bo tako režim sebe ohranil na oblasti, ker bo samo on lahko razlagal Resnico.
In zato so sedabnje generacije vzgajane v maščevalnosti in sovraštvu.

Naše šole učijo zamero, ki se nikoli ne neha. Ker sistem ne razume ljudi, ne razume Stvarstva,  ne ve kako to deluje.

To potem imenujejo "patriotizem"! Neznanje imajo za patriotizem. Poslušnost režimu imajo za patriotizem. Tako počnejo vse države.
To ni znanje in ni Zavest! To je TEMA.

 

****

Lucifer zase misli, da je popoln.
Za popolnost je značilno, da nikogar ne potrebuje, ker že vse ve in zna! Popolnost je narcisoidna, lahko si ga izdrka na lastno sliko, vendar iz tega nič ne bo nastalo!
Popolnost je namreč – JALOVA.
Popolnost je Mit.

Normalnost je, ko potrebuješ nekoga, ki ti odnos vrača, ki ga tudi sam potrebuje, in zato ker ga potrebuje, ga tudi sam išče. Odvisnost v tem primeru soodvisnost, in ji je ime (tudi sebe tako čuti!) Ljubezen, ker JE Ljubezen.

Ljubezen pa ni jalova, temveč je plodna. Plodna je v vseh smislih, ker je ustvarjalna. Ljubezen vedno potrebuje nekoga, da mu sebe daje, in njegovo Ljubezen sprejema. Sposobna je pripadati, rada pripada, ker rada nekam in k nekomu spada!
Rada ima rada, rada ima sebe in druge, pravzaprav MORA imeti rada, saj je zato Ljubezen!
Skrbeti mora za tiste, ki jih ljubi, skupaj z njimi ustvarja nove svetove, ki bodo znali imeti radi in tudi sami hrepeneti po nekom, pripadati nekomu, skrbeti za nekoga...

Popolnost pa je v svoji omejenosti obsojena na PARAZITIRANJE.
Prepričana je, da ne potrebuje nikogar - ker je popolna!

Lucifer misli da je popoln, ker ne potrebuje nikogar.
Zato je prepričan, da je bog. Da lahko zasede prostor Boga in tam ostane!

Toda - Lucifer ni Bog! Lucifer ne zna biti Oče - ker je JALOV.

Jalov je, ker ne potrebuje nikogar. Zato preživi le kot parazit, živi od parazitiranja, izkoriščanja, laganja, potvarjanja resnice, vzdrževanja mita o sebi, o lastni veličini in popolnosti.
Narcisoidi radi služijo Parazitu, ker jim ni treba nič znati, dovolj je biti tudi sami parazitski in verni eni dogmi, ki je sama parazitska.
Parazitirajo, ker sami ničesar ne znajo ustvariti, zato so odvisni od delas inm sposobnosti povsem navadnih ljudi, od njihove sposobbnosti. Hkrati pa se jim Navadnost gnusi, ker so sami radi "posebni". Uživajo v tem, da so posebni!  

Moj Bog, denimo, LJUBI Navadnost! Prav obožuje jo.

Tisti, ki nekoga potrebujemo, nismo sužnji popolnosti. Pridelamo več kot potrebujemo, zato da še nekomu damo in to je znak naše odraslosti! Pridelati več, kot sam potrebuješ.
Zato Lucifer takšne ljudi podjarmi in jih izkorišča - vsi sistemi to počno, ker vse sisteme zdaj nadzoruje Lucifer.
Ti ljudi prisilijo k odvisnosti od Luciferja. Služabniki nismo po svoji Volji, temveč smo v službo Luciferju prisiljeni.

Potem ti Luciferjevi mignončki, njegovi služabniki, skakljajo okoli in trobezljajo, da prav oni varujejo ustvarjalne ljudi pred tem, da bi jih "grdi" kapitalisti in tujci izkoriščali. 

Žrtvujejo se za nas, medtem ko nas menda varujejo pred najhujšim, pustijo si to plačevati! 

Sami pa živijo od parazitiranja.

 

Razlika med dobrim upravljanjem in gospodarjenjem in parazitizmom, kot načinom vodenja družbe je v tem, da je v prvem primeru človek za svoje delo dobro plačan, in mu tudi po plačilu vseh dajatev ostane dovolj za normalno življenje. Medtem pa Parazit človeško delo mizerno plačuje, oropa ga prekop prispevkov, in pretirano obdavčitev imenuje »solidarnost«, kar je njegova priljubljena taktika, saj bi sicer njegove žrtve spoznale, da jih ropa.

Neki dan sem prebral, da so se odločili doseči, da bodo v EU naši delavci enako plačani kot vsi drugi delavci... prepričali bi nas radi, da garajo na tem, da bodo naši na tujem delali za isto plačilo...
Kaj ko bi raje poskrbeli, da so zaposleni v Sloveniji normalno plačani za svoje delo. Ali celo sploh!

Dolžnost človeka je biti svoboden in ne pa prenašati Parazita. Človek ni rojen z vampirjem za vratom, ni dolžan prenašati, da mu ta ves čas šepeta, kaj da sme in česa ne.
Vampir/Parazit, mu nadomešča lastno Vest, ki mu jo je prej izpil, mu vzel lastno Voljo in jo nadomestil z ideologijo in religijo, z indoktrinacijo v šoli.

Žrtev mora znati Dogmo na pamet, zato da se laže odziva na ukaze.
Po tem skoraj "kirurškem" posegu družbe v njegovo pamet, si človek misli, da mu bo dogma zadostovala za relativno brezbrižno ali vsaj dovolj brezbrižno življenje pod Parazitovim okriljem, nadzorom in varstvom.


Takšen človek je mnenja, da mu ni več potrebna izkušnja, takšen človek je celo vesel, da se mu ni treba učiti. Ima Dogmo, ki jo uboga. In ker je že vse znano (manj ko veš, laže živiš....), saj vse piše v Dogmi, v Manifestu, v Svetih knjigah... in je dovolj, če temu slediš.

V resnici je učenje neskončno in je tudi znanje zato tudi neskončno. Vesolje je neskončno in Namen je, da je Ljubezen neskončna in sposobna naprej širiti svoje kraljestvo. Ki je zato - NEOMEJENO.

Bog je Ljubezen, ki se uči!

****

Kdaj Bog postane Oče?
Bog je postal Oče, ko se je učil od svojih otrok!

Uči se o tem, kar vidi. Vidi pa kaj potrebujejo njegovi otroci in odgovori z ustreznim ravnanjem, odgovori na njihovo prošnjo, odgovarja na njihove potrebe.... Potem je - Oče!

Prej je bil pa samo Bog.

Bog je lastno ime, tako kot Jože, Igor, Slavko... kot je Weinstein ali Frankenstein.
Oče je pa funkcija, ki se je je treba šele naučiti!

LGBT ideje o Ljubezni so še bolj butaste od Cerkvenega pojmovanja Ljubezni! Oni pravijo: Ljubezen je ljubezen...

V Cerkvi pa pravijo da je Bog - Ljubezen! 

Bog da je VSE, in VSE je Ljubezen.

Na deklarativni ravni je to lahko celo res! V praksi pa so ljudje lačni in bosi, strgani in žejni, nesrečni in maščevalni.
Takšna zapovedana »ljubezen« ni dosti vredna. Je leseno železo, tako kot sta leseno železo komunistična Demokracija in komunistični Pravni red!

To obstaja samo na deklarativni ravni, ne tudi v resnici.

V Začetku (Ustvarjanja) je navdušenje bilo veliko, ker je potreba po ustvarjanju bila velika. Toda, kasneje se je pokazalo, da samo to ni dovolj, da le dober Namen ni dovolj! Potrebno je tudi Znanje o tem, kaj počnemo!
Za Znanje pa so potrebne izkušnje.

Današnji pojmi o tem, kaj je ljubezen, so boleče ozka predstava inštitucije o Ljubezni in o tem kar naj bi Ljubezen počela (in zmogla!) v manifestiranem Svetu. Tako ozki so ti pogledi, da normalnega človeka od tega zaboli glava.

Ta predstava o Ljubezni, ki zdaj vlada na planetu, je samo borna slika prave Ljubezni, vendar je natanko takšna, kot jo potrebuje Lucifer za ohranjanje svojih sistemov!

Cerkev in Ideologija sta našli popolno ravnovesje Neznanja, na katero zdaj igrajo vsak svojo igro. Tako širita »Ljubezen in Pravico« med ljudmi in ohranjata njihovo zaupanje, ne da bi ljudje to prepoznali kot prevaro, kar pravzaprav je. 

V načrtu imata poiskati še tretjega igralca, ki se zdaj ponuja (Islam – ki mu civilizacija propada!) in vzpostaviti novo ravnotežje, ki bo tudi tokrat ravnotežje starega, torej starih odnosov, ki se nikoli ne spreminjajo. In ker so diktat - ne poznajo evolucije!

Pri Luciferju gre vedno za diktaturo in ohranjanje sistema!

Islam je igralec, ki nam ga zdaj vsiljujejo. Kar navadite se nanj! – je geslo dneva.

Pri tem seveda računajo, da bo Tema, ki jo ustvarjajo, z vsakim dnevom gostejša, brez vsake prisotnosti Želje, da bi nekaj iz Podzavesti končno le stopilo na svetlo, ugledalo Luč in da bo nekaj prevzelo Odgovornost za obstoj vsebine v Podzavesti, kot skritega igralca, ki odloča namesto nas iz svojega bunkerja.

Lucifer hoče samo povečati svojo sposobnost manipuliranja z ljudmi, in to lahko dobi le tako, da človeštvo drži daleč od Zavesti in v odvisnosti od Podzavesti.

Moj Bog pa LJUBI Navadnost in prezira Popolnost!
In to iz razlogov, ki sem jih prej navedel.

Moj Bog je Ljubezen, ki se uči. Ni nekdo, ki že vse zna ali pa je že vse znal od vsega Začetka. Uči se!

Vse, kar je pri Mojemu Bogu bilo stalnica (vedno isto) - je Namen!
Bog je ustvarjal, ker je bil sam!

Zato je nesmiselno govoriti o »popolnosti« v smislu tega, da je popoln le tisti, ki nič in nikogar ne potrebuje! Nesmisel je misliti, da je nekdo popoln, ko ne potrebuje.
To je Luciferjeva pogruntavščina! Tega se je domislil, ko je Bog iskal Mater, ker jo je pogrešal ob sebi... 

Del Njegove Svetlobe se ni strinjal s tem, da Oče išče Mater in jo potrebuje. Tu je ta del Svetlobe Božje hrepenenje razumel kot pomanjkljivost in se odcepil od Boga!

Ta del Svetlobe je postal Lucifer.

Božja izkušnja je drugačna. Božja izkušnja je, da je Srce Njun (Očetov in Materin) Otrok, in da Vesolju prinaša ravnovesje, z njim pa prideta mir in spoštovanje, s tem se pa v Vesolje naseli Ljubezen. Potem ima vse ustvarjeno svojo zvezdo, ki je Srce Boga, in njej sledi. Njej zaupa, ji verjame, jo spoštuje in ji zaupa.

 

Mir na Svetu! Tako govori ta zvezda.

In ljudje z njim čutijo v srcu: mir na Svetu!
Temu zaupajo, temu verjamejo. Hrepenenju, ki je v njih!

Popolnost je pa jalova!

Kaj bi bila ljubezen brez hrepenenja?! Hrepenenje premika Ljubezen, da postane gibljiva, zato se premika in zato je ustvarjalna, ker išče rešitve. Premakne se, da poišče sebe v drugem!

Ljubezen MORA biti gibljiva (svobodna), da bi bila uporabna.
Brez hrepenenja, pa to ni!
Namen s katerim je Bog (Bog sta Oče in Mati Vsega v Vesolju!) ustvarjal, je bil vedno eden, in ta je DOBER.
Dober Namen!

Kasneje se je izkazalo, da Namen ni dovolj, da je pomembno tudi Znanje, potrebno je vedeti tudi zakaj nekaj nastane, da ne nastane »samo po sebi«!

Pomembno je vedeti kaj bo v nadaljevanju z vsem ustvarjenim, kako nekaj nadgraditi, če se samo ne počuti dobro takšno kot je… kako bi zraslo v nekaj večjega ali boljšega ali uporabnejšega...

In seveda je potrebno tudi Znanje o tem, kdo naj nas vodi k večjemu Znanju, k večji Zavesti!

Zavest pa je BOG! Ta zdaj je mnogo večja, kot je bila tista Zavest v Začetku. Lahko da je ista – ni pa enaka!

Učila se je in pridobila Znanje z izkušnjami po poti, v manifestiranem Svetu.
V Vesolju so stvari nastajale, ker je obstajala Želja po njih s strani Stvarnikov (in v njih samih), enako kot pri naših starših sedaj - še preden smo se rodili. Želja je govorila, da bi tudi mi sami radi postali del Življenja in bili njegovi akterji. Ne le opazovalci nekje na varnem, v očeh tistih, ki so nas ustvarili!
Hoteli smo se roditi tudi takrat, ko smo bili še iskrica v Božjih očeh. Gledali smo iz njegovih oči preden smo se rodili. Hoteli smo skočiti iz Njega!

Želeli smo lastno izkušnjo. Ta Želja se je premaknila - in nas ustvarila!
In ker se Bog uči..... nad ljubi in potrebuje.

Mi smo pa njegovi otroci, in otroci kot otroci, mu jih skuhamo vseh sort... jezimo ga, ampak On nas prav zaradi tega ljubi!

Bog nas zaradi naše začetne neubogljivosti, svojeglavosti, nepremišljenosti in drznosti - ljubi!

Da pa je človeštvo vedno »nekaj« vodilo k svobodi, ga sililo v želji, da bi bili svobodni... pa čeprav nihče ni čisto točno tega v sebi znal definirati, razen kot pomanjkanje nečesa, potem pa v tem videl željo po zapolnitvi z nečim, s čimerkoli... je pa prisotnost lastne Volje na Planetu v ljudeh zapovedana!

Lastna Volja MORA biti svobodna iskati nove načine, kako bo človek srečnejši v okolju, ki si ga zato sam ustvarja. Samo to zagotavlja človeštvu ustvarjalnost!

To je tisto, kar nam je Mati Vsega v Vesolju dala. 

To je največ vredno.

To tudi kar naprej izgubljamo, ker z ideologijo in religijo (torej z dogmo!) postajamo invalidni, pohabljeni, sebi odtujeni (lastni želji tuji!), sami sebi pozabljeni!

Vnaprej se odrekamo novim izkušnjam.

Kjer ni izkušnje, tam tudi ni učenja! Kjer pa ni učenja - tudi znanja ne more biti. Predvsem pa ne Odgovornosti!
Lastna Volja je vodilo!

Tega nam dogma briše, ker se boji Znanja.

Želja v nas nam omogoči stikanje po Očetovih predalih pisalne mize v dnevni sobi, tudi po tistih, v katere sam že dolgo ni pogledal, jih pospravil, se jih dotikal, na katere je pozabil.

Oče je popoln v nepopolnosti. Očetje so takšni!

Mi smo pa Njegovi otroci. Otroci razmišljajo kot otroci! V tem smo pa mi skoraj popolni.

Popolnost je vedno zavidala Navadnosti prav ustvarjalnost! Zavidala ji je iznajdljivost, da v okviru tega, kar ji Ljubezen priporoča, ponuja in svetuje... poišče in ustvari to, kar sama najbolj pogreša. Kar si najbolj želi!

Potrebna je samo Domišljija. Ko imaš domišljijo - imaš vse!
Ljubezen pogreša druge ljudi, in skupaj z njimi lahko vse, česar nima in zato pogreša – sama ustvari!

Pogreša prijatelje, skupnost, pogreša sodelovanje, skupne načrte in skrb za druge. Ljubezen ni popolna, ker tudi ni sama sebi zadostna!
Popolna pa ni, ker lahko to, kar potrebuje, sama ustvari iz pogrešanja.

Popolnost je pa Parazit, ki svojo jalovost skriva za predpisovanjem in reguliranjem življenja. Potem pa Življenje kaznuje s predpisovanjem, prepovedovanjem, kaznovanjem. 

****

Na koncu (Koncu) se vrnimo k začetku (Začetku), za enkrat pa k naslovu tega spisa!

Ali lahko ta civilizacija umre?!
Vprašanje je napačno postavljeno. Iz perspektive branja tega spisa in iz informacije, ki ta jo ponuja bralcu, bi bil pravilen razmislek tale: Zakaj bi pa takšna civilizacija še obstajala, če vzrok, ki je organiziranje vseh naših norosti v neko znosno obliko ne bi več obstaja več... (takšna je namreč moja definicija za civilizacijo: Civilizacija je organizacija norosti v znosno obliko) zakaj torej vztrajanje pri civilizaciji, kot je zdaj??

Spet je potrebno sliko obračati in se vprašati: zakaj se nekdo tako zelo trudi zabrisati sledove svojega ne-dela na Planetu, zakaj tako histerično briše oz. prepoveduje simptome, prepoveduje sleherno pojavljanje svobodne Volje, zakaj vse ujeti v predpis, zakleniti v vnaprej določeno obnašanje, zakaj skuriti najlepšo arhitekturo Zgodovine, zakaj uničevanje slik, literarnih del, človeških navad, izničenje družine, pojma naroda, plemena.... zakaj kontrola nad vsemi in vsem? Od kod ta bolna potreba?
Ruševina je v tem trenutku najstabilnejša zgradba na tej ubogi Zemlji!
Poleg tega ruševina največ pove o sebi, več od vseh novih stavb, ki se zdaj bahajo pod nebo z bleščečimi fasadami!

Ruševina je živi simptom, ki priča o zgodovini nas samih, v njej so zapisane naše stiske, misli, hrepenenja, pa tudi zablode. V ruševini je naša vztrajnost, identiteta. Pretekle pa tudi sedanja.
In prav zato bi nas zdaj nekdo rad odrezal od tega spomina.

Tako, kot so intelektualno polarizirane civilizacije vedno Telesu odtrgale glavo, je storila tudi ta. Ta, zdaj, je Intelekt brez telesa. Intelekt je vzdignila v višave, vse ostalo pa zanemarila.
Ko glava ni več mogla komunicirati z lastnim Telesom, jo je bilo lahko nagovoriti v karkoli.

Telo pa ne deluje tako! Civilizacije delujejo tako kot deluje glava! Telo pa ne deluje kot deluje civilizacija. 

Civilizacije propadejo, medtem ko je Zavest Telesa – večna! Ker je BOG.

Lucifer je VEDNO poskušal Telo razčetveriti, ga razkosati in v njem poiskati tisto življenjsko silo, ki ustvarja...

Potem pa to sposobnost, ki je sam ne razume, izrezati iz Telesa, si jo prisvojiti, ukrasti Telesu. In obvladovati Stvarstvo.

Kot prvo – to sploh ni mogoče!

Telo je KNJIGA Vesolja, Arhiv vesolja! V tej Zavesti je zapisano VSE.
Telo je Aleksandrinska knjižnica, ki je ni mogoče uničiti, nemogoče se je znebiti se je, zažgati. Niti z napalmom!

Ni prvič, da je Lucifer to poskušal. To je Lucifer vedno počel, saj drugega ne zna. Toda Telo je trajen zapis Zgodbe, katere del smo vsi!

Ta mali, naduti in naivni, ljubosumni neinteligentni bedak se je ujel v lastno past. Zdaj sluti, da se mu čas na Planetu izteka.

Zato je paničen in njegova Histerija ukrepanja je videti kot strategija, ki se brani takole:
"...kaj bi vi brez mene... umrli bi, brez moje pomoči... Jaz sem se za vas žrtvoval.... jaz sem skrbel za vas - vaš Bog pa vas je zapustil, jaz sem edini bil tu z vami. Vi brez mene sploh ne bi preživeli!
Kaj ne vidite, da sem JAZ vaš dobrotnik, vaš rešitelj! Bog vas je zavrgel in pozabil na vas..." 

****

Bog ni neumen, pogleda in vidi. In razume.
Jaz mu povem - meni verjame!