Nekateri nimamo otrok, ne družine, toda naša naloga je razumeti tiste, ki jo imajo in jim pri tem pomagati. Družino pa spoštovati.
Tako človeško, kot živalsko.

Videl sem posnetek rojstva gorile v katerem mama gorila ravna z novorojenim mladičkom neskončno nežno - le kdo bi to pričakoval od ogromne gorile – novorojeno živalco drži v dlaneh, majhno štručko, ki ji s poljubi potrpežljivo čisti sluz iz ust, nosa in grla. Otročku, ki je še zaspan od rojstva, mama gorila tako posesa porodno tekočino iz dihalnih poti.

Umije ga z jezikom in ga pri tem nežno drži kot nekaj najdragocenejšega, kar je kdaj bilo njeno.

Svoje Življenje drži v rokah!

Prej ga je imela v sebi, zdaj ga ima pred sabo. Ob sebi. Njeno dete!

Lahko ga gleda, lahko se ga dotika... prej ga je čutila, ko se je v njej premikal, zdaj ga pa gleda, drži in čuti, ko je zunaj nje.

Čeprav sta zdaj fizično dva ločena organizma, ker imata vsak svoje telo, ga mati vseeno čuti, kot bi čutila sebe, kot bi njegovo telo bilo njeno!

Gleda ga kot vsaka ponosna mama, ki gleda najlepši obrazek, ki je pomanjšan obrazek nje same.

Z rojstvom se je novo bitjece manifestiralo v ta svet. Mati ga je podarila Vesolju.

Mama gorila je mogočno bitje, telesno je mnogo močnejša od človeka.

Če se ji zameriš, se ti slabo piše.

Če jo razjeziš...te njeni čekani lahko raztrgajo na koščke, kot bi mignil.

Če bi kdo hotel kaj slabega njenemu mladičku... raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo, njeni čekani bi se ob takšnem nesmiselnem dejanju napadalcu upravičeno zarili v vrat in ona ne bi odnehala, dokler ne bi bila popolnoma prepričana, da njenemu mladičku ne preti več nevarnost.

Vidite zdaj, zakaj je nagon?!

****

Povezanost dveh nagonov (oz. dva izraza istega)

Ohraniti nagon za obrambo družine je enako pomembno, kot čutiti ljubezen do nje.

Ko nekaj branimo, moramo najprej vedeti, kaj bomo branili. Branimo zato, ker je vredno braniti.

Če tega ne vemo, nam lahko kdorkoli podtakne karkoli. In tedaj branimo nekaj, kar ni vredno braniti, ampak bi bilo za skupnost bolje, če propade.

Oboje je nagon! Ljubezen in nasilje, s katerim jo branimo - oboje je nagon.

Nagon, ki brani Ljubezen, je del te iste Ljubezni. Želja braniti nekaj, kar imaš rad, ker ti pripada, ker potrebuješ, ker te osvobaja in te dela smiselnega, ti nekaj nekaj pomeni... ta želja je nagon, ki nas ohrani kot človeško vrsto.

Dva nagona - sposobnost ljubiti in sposobnost braniti ljubezen – sta oba potrebna temu svetu!

Pri tem je bistveno ohraniti povezavo med prvim in drugim, saj gre tu za izrazit primer vzroka in posledice.

Med vzrokom in posledico, torej med Ljubeznijo, ki je dejavna, ker ustvarja, in Ljubeznijo, ki brani in ohranja družino - je nasilje odvisno od tiste sile, ki Ljubezni nasprotuje in jo hoče uničiti. Logično je, da hoče najprej uničiti imunski sistem Ljubezni.

Temu smo zdaj priča.

Tisto nasilje, ki brani Življenje pred izginotjem - MORA biti odločnejše od nasilja, ki ga hoče uničiti in obramba mora biti močnejša sila od sile nasilja, ki deluje proti Življenju.

Pri tem pa je bistveno razumeti soodvisnost teh obeh nagonov in biti sposobni povezovati ju in tako spoznavati, da sta nujno potrebna eden drugemu zato, da lahko delujeta kot celota. Saj končno eden podpira drugega in le tako pojasnita drug drugega.

Tako eden drugega naredita za smiselna.

Sposobnost ohranitve družine spada k samoobrambi.

****

Družina je valilnica tistih primarnih odnosov, ki jih potem zunaj družine v mnogih oblikah ponovimo. Družba je samo širša družina. Naša!

Družina in družinski odnosi v njej so tisti, ki ohranjajo družini sorazmeren in zato potreben ter smiseln red v družbi.

Ne le v družini, temveč v vseh širših oblikah družine! To je pa lahko vsaka skupnost, ki upošteva in spoštuje pravila, ki nastajajo z odnosi in so ponotranjena kot potreba.

Tu nihče ne potrebuje zakonov, da bi vedel kaj je prav.

Družino vežejo še druge vezi, ne le tiste intelektualne in racionalne potrebe, ki se nam kažejo pri socializaciji z drugimi, dokler tam ne zgradimo pristnejših emocionalnih odnosov z njimi. V družini nastanejo pripadnost, želja po razumevanju, pojem skrbi za sorodnike, za skupnost, za sosede, za sovaščane, someščane... Tako nastanejo navade, ki pomenijo dajanje, sprejemanje in izmenjavo.

Biti koristen član družine je pomemben občutek, pomembno je vedeti, da nismo odveč!

Ta nas zasidra v okolje. To je ravno obratno od abortusa.

Vsi ti občutki, navade, duševna stanja... se prenesejo v širšo družbo in se tam bogatijo in nadgradijo. Kadar se!

V Sloveniji se ne.

Prav zaradi tega, kar nam v dobrem ali slabem pomeni družina, se lahko zavedamo, kakšni odnosi so nas gradili in nas ustvarili kot osebnosti.

Ne nazadnje so to morda tudi odnosi, ki jih nismo imeli in smo jih zato pogrešali ker jih nismo imeli. Telo jih je pogrešalo.

In zdaj nam to manjka kot izkušnja družine.

Če nam ne bi, potem ne bi hlepeli po objemu komunizma ali Cerkve kot nadomestilu za nekaj, kar sami ne ustvarimo. Pa bi morali! Imamo vse s sabo, da bi lahko, roke, noge, glavo, srce, izkušnje, znanje, voljo.... le zakaj potem ne?!

V takšni in drugačni obliki bomo naše družinsko življenje (spomine iz otroštva) poskušali ponoviti.

Če ne drugače – pa iz maščevanja!

V vsakem primeru pa so naša dejanja čitljiva, ker je abeceda družinskih odnosov čitljiva v razširjeni družini, to je družba!

Vzorci odnosov so enaki. Prerivanje za naklonjenost (boga, avtoritete, drugih članov skupnosti....) je enako, ker je tekmovanje enako. Izpodrivanje pri koritu, mržnja in želja po maščevanju... so enaki!

Vse je enako, kot v družini!

Če je v družini bilo vse to zatajeno, in zatajeno je bilo, ko smo se morali lepo obnašati in paziti kaj govorimo, bo izbruhnilo drugje kasneje, ko bo pokrov odletel!

Kakorkoli že – vse to bo čitljivo ravno zaradi Abecede, ki izhaja iz družinskih odnosov in jo vsi nosimo v sebi.

Ko zavidamo – zavidamo na enak način, ko bolimo, bolimo na enak način. V Bolečini smo si vsi podobni, po tem, kako boli, v izražanju Bolečine, smo si enaki!

Po načinu, kako Bolečino zanikamo, pa smo tako prekleto različni, originalni, posebni...

Brez potrebe!

Bolečina je univerzalna in je zato Abeceda sporazumevanja, ker smo si v njej podobni. Način, kako se pretvarjamo, je pa - civilizacija! Zato imamo različne civilizacije in različne kulture (tudi podobne, seveda!), ki nastanejo tako, da zanikamo bolečino. To dvoje je povezano! Civilizacija nastane tako, da zanikamo bolečino, in nastane zato, d ajo čimbolj uspešno skrijemo. In zato imamo ponos (vsak svojega, lepo prosim, ker je PONOS pokrov), da opravlja to nalogo.

Civilizacija je organizacija zanikanja Bolečine!
Ponos (patriotizem, mitologija, ideologije, vera...) tišči pokrov dol in brani Bolečini, da bi nekontrolirano ušla.

Zdaj pa ta pokrov spušča.

Zato je izražanje Bolečine skupni imenovalec. Zanikanje pa način, kako jo tajimo in zato se ne moremo srečati v edini skupni točki: v priznavanju Bolečine in priznanju njenega obstoja in bistvene vloge pri tem, kdo smo in kaj hočemo biti.
Kontejnerji za Bolečino?!
Da, to smo zdaj!

Poudarjanje patriotizma skriva Bolečino, ponos je pa pokrov, ki potrebuje redno vzdrževanje (proslave!), menjavo tesnila, da pokrov ne bi spuščal.

V resnici je zanikati nekaj, kar bi nam pomagalo razrešiti Bolečino, ko bi jo razumeli in posvojili, le potrata časa.
Gledano z očmi Zgodovine, ki se izteka, je pa samomorilsko in pomeni konec civilizacije ter vsega, kar ta pomeni. Natančneje: kar nam pomeni!

Pomeni pa ponos, kot varen nadzor Bolečine. Straža, da ne uide.

Pomeni postavljanje s civilizacijo, pomeni čaščenje babilonskega stolpa civilizacije, Zlatega teleta (bančništva), pomeni ohranitev simbolne govorice namesto resnične... itd., itd... kar ni nič slabega samo po sebi!
Ravno narobe. Saj nas je to ohranilo, nas zgradilo, zato, da bomo lahko nekoč...

No - kaj bomo!
Pa sploh bomo kaj?!

Le da nam tedaj, ko pomanjkanje, ki ga (ne) čutimo, v obliki hrepenenja po nečem še neznanem, edino lahko pokaže pravo pot in nam ponudi izhod iz stiske v kateri se je znašla civilizacija.

Omogoči nam iskanje pogrešanega!

Tudi to, da nečesa nismo imeli in smo zato pogrešali nam pomagajo razumeti družinski odnosi. Zaradi Abecede, ki se ustvarjav družini (oče, mati in otrok), ki je abeceda odnosov, nam pomaga razumeti vse odnose v svetu! Tako smo sposobni razumeti odnose, ko prispevajo k napredovanju družbe, pa tudi pri razumevanju njenega zaostajanja.

Slovenija zaostaja.

Razumemo, da so ti odnosi ključni in razumemo, da so drugi bili ENAKO ustvarjeni, ker so nastali po podobnem vzorcu. Imajo enake pomanjkljivosti in iste zamere kot jih imamo mi sami.

Niso Marsovci, ki jih ni mogoče razumeti.

Pa naj so Zemljani že s takšno religijo, ki je mi morda ne maramo – vseeno imajo telo, ki ga pa razumemo, saj razumemo delovanje psihe in telesa, ker reagira na »naš« način.

Bolj je neka kultura nasilna, manj Abecede življenja se je učila v otroštvu, torej v družinskem okolju! Družina nas uči osnovnih črk in pomenov ali pa nam to znanje odreče in ga pogrešamo kot znanje. Ampak, osnove Abecede so potrebne, saj iz črk potem sami s tem, kar imamo in kar še pogrešamo, lahko tvorimo lastne besede, svoje stavke in izrekamo SVOJE misli. Te misli so misli TELESA.

Telo je »vmesnik« med Umom in Mater(i)jo!

Mi vsi skupaj smo pa VSI odnosi v tej komunikaciji med Nebesi in Zemljo, kajti TO JE komunikacija.
Tako se Oče in Mati pogovarjata! Prek nas.

Ta komunikacija se imenuje ŽIVLJENJE.

Gibanje teh dveh temeljnih energij Vesolja, je Življenje. Pogovor med Očetom in Materjo. To je – Življenje! To je definicija Življenja.

In mi – otroci ! – prevajamo Očeta Materi in Mater Očetu. Zato živimo. Sčasoma to, kar ponavljamo, sami postanemo in zato lahko Življenje nadaljujemo.

Zdaj je to ogroženo. Ker je Abeceda ogrožena in je njeno razumevanje ogroženo.

In zato (pa naj je to razumljeno kot še tako hudobna ugotovitev...) je zdaj prav NASILJE najpogostejša komunikacija med ljudmi na Planetu.

To nasilje kaže, kako velika je zamera zapuščenih otrok (človeštva) ločenih staršev.

S tem namigujem na naše Prve Starše.
Zamera obstaja do naših Prvih Staršev, do Očeta in Matere Vsega v Vesolju, ki sta Bog!
Drugo je posnemanje osnovnega vzorca, ki ga ponovimo v družini in v prenesenem pomenu kot člani družbe v družbi. Tudi tam igramo vlogo in sicer kot otroci, ki ponavljajo zgodbo svojih Prvih Staršev z vsemi prepiri, nežnostmi, spori in spravami, potem zamerami, pa s smrtnimi zamerami, z maščevanjem... z ločitvami in nasiljem, nad ženo, nad možem, nad nesrečnimi otroci, zaradi razdrte družine...

Vse, kar počnemo zdaj in tukaj, je odslikava (manifestacija) te iste igre, ki se je odvila v Nebesih med našimi Prvimi Starši. Tisto, kar nam govori religija, je idealiziran pogled na naše Prve Starše, ki z resnico nima dosti povezave, saj upošteva mitologijo, ne pa resničnih odnosov. A mitologija (religija in ideologija) se je razvila ravno iz tega križem-pogleda na resnico, ki je takratni akterji (očitno tudi sedanji) nismo prenesli, ne sprejemali!

Govorim o shizmi Vesolja in o njegovi (in naši!) Dualnosti, ki je nastala potem, ko sta se Oče in Mati ločila.
Gre za dve polovici nas samih, ki se skušata poiskati in iz ločenih delov narediti ENO. Težka naloga za vsakega otroka.
In človeštvo je samo otrok!

Pred našim prihodom sem na Planet (kamor smo prišli iskat Mamo!) sta ta "družinski odnos" in igra posnemanja tega odnosa že obstajala. Mi smo bili tam prisotni, videli smo jo in jo sprejeli kot Vzorec. Ta vzorec zdaj ohranjamo, dokler obstaja upanje o vesoljni spravi v nas (to ni zavestno upanje, a je vgrajeno v materijo, z nami pa v Telo!). Potem to ponavljamo s pojavljanjem v Materialnem (Materinem) svetu.

Rešujemo ga po svoje. Ali pa ga ne rešujemo – toda, spet po svoje!

Prav v tem, da ga ponavljamo..... je naša veličina!
V tem je veličina našega vztrajanja in obstajanja, ohranjanja upanja! Tu je veličina vseh propadov, nato pa vstajanja in ustvarjanja.

Zakaj je v tem trenutku videti, kot da je nasilje edina univerzalna komunikacija na Planetu?

Zato ker Bolečino vsi enako razumemo in je edini skupni imenovalec človeštva, tega kar smo.
Na videz je vse narobe - a je v resnici vse prav.

Razumemo jo enako zato – ker jo enako izražamo. V tem se prepoznamo kot enaki, ne glede na to, kdo smo in od kod prihajamo.

V primeru urejenega družinskega življenja, kjer starši nadomeščajo »Boga« svojemu otroku in je zato deležen Ljubezni, odrasli ljudje (odrasli so le malo starejši otroci z več izkušenj) ne uporabljajo nasilja za komunikacijo, ne prej ne kasneje v življenju.

Še več: moji starši so nasilje uporabljali, vendar ga jaz vseeno ne.

Ni razloga, da bi ga uporabljal, se mu uklanjal, pokoraval ali pa sprejemal kot nadomestek za resnico. To počnemo, ko sprejemamo ideološko razlago sveta (ideološko ali versko - enako!), se pravi nekritično, mimo čustev našega telesa.
VSE ideologije in religije zanikajo Telo!

Ker zanikajo nekaj, kar je očitno (očitno je pa zato, ker je resnično, in resnično zato, ker Telo ne zna lagati), mislimo, da je nasilje potrebno in edini način za urejanje sveta.

Kje pa je težava?!
Težava je naše videnje človeštva in izbira pravega vodstva zanj. Kdo naj ga vodi? Morilci?

Problem manjkajočih ustreznih staršev je problem Boga, ki je odsoten. In ker je odsoten, nam ne govori neposredno, ne govori Oče in Mati Vsega v Vesolju.

Govori pa nam pa kot Zavest Telesa! Torej, kot zavest tistega, ki ga najmanj spoštujemo , ki ga najbolj izkoriščamo, na katerem parazitiramo, ga ponižujemo.... ima pa največ izkušenj z nami!

To da mi, ki smo umsko polarizirana (paralizirana) civilizacija, racionalni da bolj ne bi mogli biti Telesa sploh ne poslušamo - in še ko ga slišimo, ga ne upoštevamo - Živali slišijo, ker slišijo Mater. Imajo imajo nagone, mi smo pa nagone ubili, jih predelali v nekaj, kar lahko zlorabljamo. Zasužnjili smo jih, jih zasramujemo, ponižujemo, dajemo v nič, preziramo njihovo pravo vlogo.... in zato Matere ne slišimo.

K sreči nekateri slišimo krike živali. In vemo, kaj govorijo, ker vemo kako se počutijo.

Če bi človek čutil to, kar živali čutijo vsak dan, vsako uro... vse do smrti pod nožem, človeštvo ne bi preživelo.
Ker ne premore te sposobnosti preživetja v neznosnem življenju, ki je namenjeno živalim. Kako se počuti živalska vrsta, denimo govedo, ki mu je namenjeno služiti za prehrano. Življenje živi od rojstva do klavnice, eno za drugim, vsako enako prejšnjemu. Pogled naprej pomeni gledati v nože, za sabo pa čutiti topel dih druge prestrašene živali, ki čaka v vrsti na smrt.

Precej človeška usoda, kajne?

Razlika je le v tem, da mi ohranjamo upanje do konca, živali pa imajo gotovost lastne smrti zapisano v sebi.

Upanje pomeni verjeti v Stvarstvo, v Namen, v Mater vsega v Vesolju, ki je ŽIVLJENJE... Živali premorejo samo gotovost brez upanja.

Vendar imajo obljubo.

To premorejo. To premore stik z Mater(i)jo. Imajo obljubo.

In to obljubo mi ubijamo.

Kaj pa vodstvo Prvih Staršev, brez katerega smo ostali?

Nadomestijo ga naši starši (kdo bi ga pa sicer?!), zagotovo pa ne Greta, Stalin, Tito, kučan... in ostali bedaki, ki so brez ustreznega vodstva sami rasli v svojih nefunkcionalnih družinah in ponavljajo svojo zamero Očetu in Materi ter jim kričijo: mi znamo bolje!
Mi zmoremo bolje... in potem ubijajo.

Družina je torej prostor, kjer nastaja Abeceda družbe in prav zaradi družinskega življenja, ali pomanjkanja družine in kvalitetnih odnosov znotraj nje, znamo brati okolje, saj ga tako prepoznavamo in nam je blizu... ali pa se nam zdi tuje. Če nam je tuje, je to zato, ker nam je brezsrčnost znana. Torej domača....

Toda v obeh primerih vemo kam spadamo in kam ne spadamo ali pa nočemo spadati.

Čeprav smo morda v otroštvu trpeli pomanjkanje emocionalnega odziva s strani okolja - pa smo lahko kljub temu ali pa celo prav zato, sposobni sočustvovanja z drugimi, če ohranimo stik s tem, kar v sebi pogrešamo. Z »notranjim otrokom«. Torej s hrepenenjem.

Če hrepenenje ohranimo in ga še nadgrajujemo z Željo.... ohranjamo lastno normalnost. Normalni smo zato, ker ohranjamo normalnost! To ni neaktivno stanje, temveč zelo aktivno in temelji na lastni Volji, ki je SVOBODNA.

Ko čutimo svoja čustva in se ne izogibamo podoživljanja travm, ki izhajajo iz pomanjkanja, predvsem iz pomanjkanja emocionalne gotovosti, in če namesto podoživljanja vzrokov za naš manko raje zgradimo ponos okrog lastne bolečine, da bi ta manj bolela - je to nepremostljiv in zelo moteč zid, ki nam prepreči stik z resničnostjo, z resničnim sabo.

Najprej nam prepreči stik s sabo, nato z drugimi. Tako kot izločimo vsa grda čustva iz sebe (mislimo da jih, a jih v resnici ne, ker ostajajo del našega miselnega in emocionalnega sveta!). Ko jih zanikamo, na enak način izločimo dele sveta okrog nas, ker jih ne vidimo oz. ne zaznamo. Kot da jih ni!

Žal, večina izbere ponos namesto hrepenenja. Tako ostane brez kompasa, predvsem pa brez stika z resničnimi vzroki svojega slabega počutja in nastanka Bolečine.
Norost se vedno ukvarja s posledicami! Normalnost gre k vzroku in ga potolaži, da ne ostane neuslišana potreba.

V nadaljevanju tak človek hlepi po maščevanju namesto po Ljubezni. Zadovolji se z uveljavljanjem lažne podobe v družbi, s položajem s katerega prepričuje druge o tem, da jim je potreben....

Ne verjamem, da se tak človek zaveda, kaj počne in zakaj to počne. Tako, kot ne verjamem da se žrtve njegovega obnašanja zavedajo, zakaj so ravno njega izbrali da jih vodi.

Ponos je pokrov, ki tišči dol bolečino vzroka in dokler ta pokrov dobro tesni (če je treba, si pomagamo s pomirjevali) je življenje dokaj enostavno. In tudi precej lagodno, dokler ostajamo znotraj dogme.
A je človek hkrati tudi brez stika z lastno resnico.

Če ohranjamo pogled na to, kar smo ko smo resnični, če imamo stik z vzroki naše Bolečine, se pravi za utesnjenost, samoto, občutek nezadostnosti... potem nam naše pretekle izkušnje nikoli niso odveč. Tudi če so krute, težke, travmatične...

Postanejo nam vir izkušnje in prinašajo informacij o nas samih, o svetu, o ljudeh... pomagajo nam razumeti svet drugih, saj je ta napisan z isto Abecedo, nastajal je na enak ali podoben način, kot naš!

Zato Gospodarji sedanjega sveta brišejo sledi za sabo in menjajo Abecedo. Kjer tega ne počno sami (zaradi zakonov, ki so jih sami napisali!) povabijo druge, da to opravijo zanje. Tedaj se sklicujejo na višje »dobro«. Na humanost.

Skratka – uničujejo družino!

Do ideje, da je to potrebno, so prišli tako, da so z uničenjem (zanikanjem) živalske družine prisilili živali v vdanost gospodarju človeku, v poslušnost, ker so odvisne od njega, v vdanost, v prostovoljno izpolnjevanje nalog, zahtev, pa tudi k prostovoljnem žrtvovanju za "višje cilje". Ki niso njihovi, jasno!
Potem, ko so ljudje bili zadovoljni z rezultati, so to ponovili na ljudeh.

Zato zdaj uničujejo družino. Ta je še zadnji branik trdnih in večnih odnosov, ki vladajo med ljudmi, ki skupaj dihajo isti zrak in si zato zaupajo, saj verjamejo drug drugemu in se skupaj branijo pred nevarnostjo. Predvsem pa znajo sami definirati sovražnika njihove družine in kdo ukinja ali spreminja odnose v njej oz., kdo jim grozi.

V luknjo, ki jo v Gospodarji sveta v nas tako ustvarijo, vdenejo ideologijo, religijo, predpis - karkoli! To potem nadomešča lastno Voljo.

Lastno Voljo - preganjajo po Planetu (od tod želja za globalizacijo, kajti globalizacija je globalizacija kontrole) in kjer je ne morejo izkoreniniti, ali si jo podrediti... jo ubijejo!
Zato je je zdaj le še zelo malo na tem Planetu. Zelo malo.
Drugje v Vesolju pa lastne Volje sploh ni!

To govorim zato, da bo jasno, kaj se zdaj dogaja na Planetu.
In kar se dogaja tu na Planetu - se dogaja tudi (v) Vesolju! Mi samo manifestiramo to, kar se dogaja v Vesolju.

Še nekaj:

Živali ubijamo zato, da v njih ubijemo Bolečino! Poiščemo jo v njih - in jo jih ubijemo, ker s tem mislimo, da bomo iztrebili našo Bolečino.
Sovražnik - ni za nas nič več kot samo žival!

To sicer počnemo podzavestno, nemalokrat jim bolečino sami povzročimo tik preden jih potolčemo. Mislimo, da smo usmiljeni, če živali pokončamo "humano" in imamo o sebi tako boljše mnenje.
Za pobijanje ljudi velja isto!

Mislimo tudi, da nas to ne bo prizadelo, ker... jesti pač moramo, in živali služijo za prehrano človeku, poleg tega je treba režim braniti pred sovražniki...

Prepričani smo, da živali (kot tudi fetus pred rojstvom!) nič ne čutijo. Družba nas je strenirala, da pri tem početju emocije ne sodelujejo, oz. mi si jih sami ne dovolimo. Vendar, če naši možgani nečesa ne zaznajo, to še ne pomeni, da Telo nič ne čuti!

Ali da ne misli.

Telo je solidarno z drugimi telesi, ker razume njihovo govorico. Tudi če možgani pri tem ne sodelujejo zavestno - ali z drugimi besedami - če se ne čutimo odgovorne, Telo kljub temu beleži dogodek na sebi lasten način, in temu ni mogoče pobegniti.

****

Življenje branijo nagoni, ne brani ga nek Telesu odtujen Intelekt, ki služi samo sam sebi, ki je odrezan od telesa in ne komunicira z njim.
Ne branijo ga indoktrinirani možgani, ne politični program ne Manifest ne verske Dogme.... Branijo ga nagoni.

Z nagoni mislim Mater Vsega v Vesolju, ker nam je Ona dala nagone, da se z njimi branimo in da varujejo Življenje pred izginotjem.

Kdor misli, da lahko jezi Mater in zanika pomen njenih nagonov... naj še enkrat dobro premisli, preden se spopade z Njo.

Ona JE Življenje! Branila ga bo z vsem, kar ima - branila ga bo z Vesoljem!

VSE je namreč Njeno. Ona je VSE to naredila, Ona bo VSE branila!

Nagoni so zdaj zlorabljeni. So močno orožje, ki ga je Lucifer »ukradel« Stvarstvu in ga obrnil proti njemu samemu, proti Stvarstvu!

S tem se Lucifer posmehuje Stvaritvi.

Po Luciferjevem navodilu ukradeni nagoni ubijajo Življenje, ne branijo ga, ker nimajo povezave z vzroki svojega slabega počutja. Zato je človeštvo zmedeno. Predvsem je zmedeno v tem, kar počne, v načinu kako reagira na grožnjo po obstoju.

Luciferju verjame na besedo, in to na tisto besedo, ki je nikoli ni držal!

Nagon teh ljudi je zaradi luciferijanske vzgoje naredil direktno povezavo (obvod, bypass!) iz preživetvene čakre (čakra preživetja!) pod pasom, pa vse do prednjega režnja v možganih v glavi.

Prednji reženj v možganih odloča o tem, kaj bomo storili, ko smo v nevarnosti.

Obvod impulza poteka mimo Srca (ne skozi Srce!), mimo čustvenih možganov, zato to dvoje ne sodeluje pri odločanju o reakciji. Zato je ta v tem primeru vedno pretirana in nikoli sorazmerna z napadom.

Rezultat (malo karikirano sicer, pa ne preveč...) deluje tako, da ob sugerirani "nevarnosti" zavlada preplah in vlada sklene, da bo izdelala, potem pa vrgla, atomsko bombo.
Brez dosti razmisleka ali je to potrebno, smiselno, nujno ali zdravo za kogarkoli. Druge možnosti vlada izključi. Po radiju naenkrat ni več moč slišati miroljubnih pesmi, organizem je napet in pripravljen na udarec.

Brez srca in brez čustev človeštvo svojih reakcij ne more pretehtati trezno. Poleg tega so zlorabljeni nagoni, ko so postavljeni ob bok diktatorju, ki jih usmerja - nesposobni varovati Življenje drugače kot z eliminacijo, z ubijanjem.

Ob vsaki grožnji - pa tudi brez nje - se vlade takoj počutijo ogrožene, ker drugega načina komunikacije s sosedi (recimo takega, kjer vlada zaupanje) niso izdelale.

Očitno so potrebovale sovražnika.

Kar seveda ni normalno, saj večina groženj v našem življenju ni resnična, je samo napihnjena, namerno slabo razumljena in stvar manipulacije. Kar je značilno za politiko.

Spori so umetno povzročeni z namenom, da bi diktator lahko branil svoj režim na oblasti. Pri nas to zveni takole!

Erjavec: napadi name so politične narave...

Seveda. Kjer ni pravnega reda, da odloči o tem kaj je kriminal in kdo kriminalec, in kriminalce obsodi ter jih izloči iz družbe - se mafijski politik, ki je to zaradi tega, ker služi kriminalni združbi, vleče ven s takšnimi floskulami. Da politika napadajo politično!

Kako pa naj ga napadejo? Po veterinarsko? Potapljaško? Avtomehaničarsko?

Sodno ga ne morejo, ker ima mafija sodišče v rokah in z njim upravlja.

Politiki Erjavčevega kova so si sami izmislili besedno zvezo "... saj bodo volivci na prihodnjih volitvah presodili....", kar pomeni, da sodišče ne sodi, da pa volivci sodijo z volitvami.

Kako torej politika napasti drugače kot politično, če nimamo pravnega reda?!

In zato, ker Lucifer zlorablja nekaj, kar nikoli ne sme biti zlorabljeno, je nasilje umetno povzročeno. Z namenom manipuliranja z ljudmi in s človeštvom. Ko pa se to enkrat sproži, postane nasilje samo sebi dokaz, ki vztraja na tem, da je bilo potrebno.

Ko v resnici sploh ni bilo!

Nasilje je zdaj najbolj razširjena komunikacija na Planetu, medtem ko je v bistvu komunikacija, s pomanjkanjem črk v besedah in zato pohabljen govor med ljudmi! Od tod popolno nerazumevanje in napačna raba Abecede.

Rezultat nasilja je maščevalnost. Maščevalnost in Krivda sta pa Luciferjevi najmočnejši orožji.

Vsa Moč Vesolja je Materina.

In zdaj je ta ugrabljena in zlorabljena.

****

Tako opisana povezava oziroma pomanjkanje stika med čakro preživetja in prednjim režnjem možganov, ki vodi mimo Srca in mimo čustvenih možganov, tako ostaja predstava o Stvarnosti - brez razumevanja Stvarnosti, ker ni uravnovešena v Srcu.

To, kar počnejo ti morilci, ki tako vzgajajo svoje otroke, je natanko to, kar njihov Gospodar Lucifer od njih zahteva.

Ti ljudje so brez lastne Volje, pravzaprav so tam samo zato, da lastno Voljo preganjajo in uničijo, kjerkoli jo zasledijo. Potem jo omejijo in če se ne vda, jo ubijejo. Zato tudi pojma Odgovornosti ne poznajo.

Le kako naj bo nekdo odgovoren, če je pa lastno Voljo - tisto ki si želi biti svobodna in Odgovorna - zamenjal za Dogmo, za navodila in program? Torej za neodgovornost!
V primeru napake je v tem primeru vendar odgovoren program, ta pa si lahko privošči neodgovornost, saj namesto Odgovornosti pri sebi poišče Krivdo v drugem. To je tudi bistvo političnega programa: da je vernik, ki takemu programu sledi, lahko neodgovoren!

Ideologija in religija sta nadomestek za naše izgubljene emocije in za njihovo vlogo voditi nas in nas varno usmerjati.
Politični program pa je DOGMA, ki zahteva služenje - dogmi! Zato religija in ideologija ne preneseta lastne Volje in lastnih čustev, saj bi z njimi programi postali odvečni in nepotrebni.

Lastna Volja nadomesti povelja z lastno izkušnjo! Ker pri njej učenje poteka z emocijami, to ne potrebuje dodatnih razlag kaj je res in kaj laž. Resnico emocije doživljajo, zato jim je ni treba razlagati.
Politični program pa je slab nadomestek za lastno Voljo! Sistemi zato ubijajo lastno Voljo, jo preganjajo, zasledujejo in iztrebljajo. Na Planetu je je še zelo malo.
Lastna Volja izhaja iz naših izkušenj, iz izkušenj človeštva s svetom.
Živeti dogmo pomeni živeti po tujih izkušnjah in se tako odpovedovati svojim. To seveda ni življenje, saj Življenje ni program!

Religija in ideologija nikoli nista ustvarjali Odgovorne ljudi, vedno delujeta samo v okviru Krivde, ki jo uporabljata za preganjanje namišljenih sovražnikov. Te pa sami sproti določita, ker norost tako ohrani samo sebe, tako se zavaruje pred spremembami.
Dogme so diametralno nasprotje tistemu, čemur sicer pravimo Evolucija.

V tej situaciji zdaj, je Dogma (vsaka dogma!) degradacija že dosežene stopnje civiliziranosti.
Skrajna najnižja točka degradacije družbe sta sužnjelastništvo in kanibalizem. Pri tem je kanibalizem, poleg ljudožerstva, tudi pomanjkanje vseh vrst vrednot.
Nam se zdaj prav to dogaja.

Prišli smo tako daleč, da se religijskem kanibalizmu zdi, da je ideološki kanibalizem bolj kanibalski in je zato zdaj ves boj le v okviru tega, da bi manjši kanibalizem požrl večjega, ker ima manjši več tradicionalnih navad (tradicionalnih, v smislu preizkušenih!), ki služijo Življenju.

A tako nizko smo padli?! Kaj si ne zaslužimo česa boljšega in kaj več od tega?

Ideološka dogma in religijska dogma nastajata kot nadomestek izkušnje, NISTA pa del tiste človeške Zavesti - ki JE TELO.

Takšno stanje odsotnosti ljubečega Duha v Telesu je - Lucifer.

Prav zato velja, da če ohranjamo notranji stik z resničnimi emocijami, so nam drugi ljudje razumljivi ali vsaj razumljivejši. Ubijanje soljudi je torej program, ki znotraj emocij postane nekaj nezaslišanega, nepotrebnega, človeškem srcu tujega in zato sramotnega, predvsem pa je znak neznanja, kot institucionaliziranega zavračanja učenja!

V primeru, da bežimo stran od »nemočne« variante nas samih, če zanikamo obstoj našega »notranjega otroka«, potem ne razumemo ne sebe ne drugih.

Mnogi so se oddaljili od svojega »notranjega otroka« in ga ne prepoznajo več.

To pomeni, da mu ne sledijo, ne pomeni jim vodila (kar denimo moj notranji otrok meni pomeni), brez njega nimajo notranjega kompasa.

Zatajili so ga, da jih ne bi bolel in s tem postal moteč pri vzponu med »odrasle«, ki tekmujejo med sabo in se prerivajo sredi vseh sort nesmislov, ki nam jih okolje ponuja kot zamenjavo za nas same.

Izgubimo sebe s tem, ko se odločimo, da smo sebi odveč. Nadomestimo pa izgubo s tistim, kar drugi hočejo, da bi bili. Tako se oddaljimo od tega, kar resnično potrebujemo in si želimo.

Posledica tega je ustvarjanje lažne realnosti. V tem smo dobri, to znamo.

Če pa ohranimo emocije in prek njih vidimo našo povezavo z resničnostjo, potem smo sebi in drugim logični in se zavemo, da naša dejanja, dobra in slaba, VEDNO imajo vzrok.
In podobni vzroki ne vodijo le nas, vodijo tudi druge.

Zato je Abeceda Življenja sploh čitljiva. Mogoče se je je naučiti brati v družini!

Družba je v tem primeru odprta knjiga, tudi ko družine ni več, ko ustvarjamo novo ali pa smo sami, brez nje in je zaradi različnih razlogov in vzrokov morda ne želimo ustvariti.
V vsakem primeru - to knjigo beremo!

Slabe izkušnje iz mladosti zaradi tistega, kar nam je bilo slabega storjeno, ko okolju ni bilo dovolj mar, ali pa sploh nič... bodo najbrž slej ko prej sprožila približno enak povračilni odgovor nazaj v okolje, brez dosti razmišljanja o tem, da to okolje, ki se mu zdaj maščujemo za pretekle stvari, ni imelo nič z nami v naši mladosti. Delujemo povsem samodejno, reagiramo na impulze, ne da bi jih razumeli ali jih preverjali; ne damo jim dosti možnosti, da bi se izjasnili.

Tako deluje maščevanje.

Ne vedno takoj, pač pa kasneje, ko smo dovolj močni, da lahko komu škodujemo. Nekoč kasneje, ko žrtev ne more več molčati in tiho prenašati krivice, pa tudi ne pravilno reagirati na vzroke za bolečino, se bodo žrtve hotele maščevati zanjo. Maščevanje je znak, da ne znamo povezati Posledic z Vzroki zanje!

In zato reagiramo z zamudo in neresnično. Torej simbolično.

Vojne so popolnoma simboličen akt, ki je maščevanje z zamikom!

Diktatorji zmanipulirajo Bolečino v množicah tako, da ta služi njihovem namenu, ki je zopet samo maščevanje.

Povezava posledice z vzrokom je temelj Logike in s tem sposobnosti učenja!

Reagirati simbolično je nadomestek za resničnost, ki jo s tem, ko reagiramo simbolično, izgubljamo. Bolj in bolj reagiramo na simboličen način, bolj izgubljamo lastno resničnost!
Reagirati simbolično recimo pomeni sovražiti in ubiti nekoga, ki nam ni nič storil, ki ga še nikoli nismo videli. Diktator nam je naročil, da mora umreti, ker da je naš sovražnik.... In zato mora umreti.

Odgovornost in Krivda se izključujeta! Obe hkrati ne moreta obstajati.

****

Nezadovoljneži si poiščejo prijatelje, ki so na podoben način nezadovoljni kot so sami. Ti se potem včasih združujejo v tolpe... in ko gredo študirat, se tam pridružijo gibanju in skupaj z drugimi simbolično izražajo svoje nezadovoljstvo.

Potem, ko gibanje začne upoštevati politični program, ki jim ga nekdo sestavi in zapiše na ppair, izgubi stik z Vzrokom in postane politika.

Torej: v začetku je Načelo, potem Politika.

Za načela je značilno, da se ne prilagajajo. Politika je pa "umetnost možnega", torej se prilagaja! Nič drugega pravzaprav ne počne, kot le to.
Ko rečemo, da se prilagaja, pravzaprav mislimo, da sebe prilagodi Bolečini in Bolečino ideologiji. Tako ideologija, ter bolečina zaradi nje (bolečina je povzročila ideologijo!) postaneta medsebojno povezani in sta vir navdiha vsem idiotom, ki imajo ideologijo za boga (ali religijo, saj je vseeno!)

Ko gibanje postane Politika, pozabi na načela, ker se obnaša politično.

Ko rečemo, da je človek politična žival, pravzaprav s tem sebi povemo, da se vsi izražamo simbolično in takšno simbolično civilizacijo ter simbolično družbo tudi gradimo.

Babilonski stolp je simbolična zgradba, ker je civilizacija simbolična zgradba, ker je zgrajena iz simbolov.

Ko se podirajo, jih podpiramo.

Načela jih ne bi! Načela bi jih pustila propasti.

Politika jih podpira, da ne propadejo. V tem je razlika.

Nezavedne želje, to so tiste želje, ki "jih ni, ker jih ne sme biti!", a kljub temu so - protestirajo proti svojem ne-manifestiranju. Podobno kot otrok, ki se šele uči govoriti.
Zato nase opozarja neartikulirano. Kriči, da bi opozorile nase, dokler mu nekdo ne napiše dovolj prepričljivega (napol odraslega) manifesta, za katerim se skrije. Potem pa kriči manifest.
Ko imajo ti ljudje svoj manifest, nase pozabijo! Mislijo, da je manifest pomembnejši od posameznika.

Toda, nihče ni pomembnejši od posameznika, od enega človeka, od vsakega človeka!

Skupina artikulira svoje nezadovoljstvo z njegovim posploševanjem, ker je to enostavneje in ker tako lastna bolečina ne boli ali pa manj boli.

Najprej takšna skupina kriči in opozarja nase in šele nato govori oz. sebe organizirano artikulira. Govori pa šele, ko se nauči govoriti, ko se nauči uporabljati jezik in medije.

Včasih raje razbija šipe in zažiga avtomobile na ulici in tudi to je govorica.

V pomanjkanju delujočega pravnega reda, družba ki ne spoštuje pravnih norm, kriči kot mali otrok.

Brez Pravnega reda in brez Prvih Staršev, v tem stanju kakršno zdaj prevladuje, kaj drugega ne more.
Vse družbe se izogibajo temu, da bi postale Odgovorne. Za enkrat samo iščejo Krivdo. Torej krivce.

Ta svet je svet osamljenih in zapostavljenih otrok. Zato ni čudno, da je v Sloveniji vsak drugi prebivalec - pesnik.

Toda te pesmi so večinoma nasilje avtorja nad sabo, vsaj jaz jih tako dojemam.

Rečejo jim izpovedne pesmi, ampak v pijanem stanju ta izpoved nima kaj dosti stika z vzrokom Bolečine, saj je notranja povezava Bolečine z Vzroki zanjo, s tem, ko pesem postane umetnost prekinjena. Po možnosti je zbirka še nagrajena.
Pomanjkanje stika, ki sebe išče, pa raje od razrešitve poišče neko mitologijo, ki Bolečino ohranja, iz nje naredi "boga", kajti to je "roba", ki se jo da prodajati.

Lastnik se zapije, vzdržuje nekakšno ravnovesje s kokainom, poišče družbeno priznanje svoje umetnosti, ki je izogibanje spopadu z vzrokom bolečine - in sebe slej ko prej tako uniči!

Temu, kar počne, se reče "bypass zavesti na poti k nezavesti".

Bolečina ni zato, da bi jo racionalizirali, temveč zato, da jo čutimo in iz-čutimo.

Tako Bolečina poneha in izgine. Njena naloga ni, da ostane ali da bi jo poveličevali, molili, jo imeli za božanstvo, vzdrževali in ji služili.

Njena naloga je, da izgine.

Ko razumemo Vzrok, tedaj Bolečine ne ponavljamo več, je ne ustvarjamo, in posledic ne zlorabljamo.

V resnici zdaj dovolimo, da Bolečina postane predmet naše osebne (ali celo skupinske) Mitologije. Zdaj jo idealiziramo, ji služimo, jo imamo za sveti gral.

V tem primeru Bolečina postane Bog.

Potem s tem z bogom (ki je naš bog!) komuniciramo prek kompliciranih medicinskih aparatov. Diktatorjem dovolimo, da z njo v nas manipulira, da nam jo on razlaga, in mi ga molimo in se mu zahvaljujemo ter mu postavljamo spomenike.

Bolečina je pa še vedno tam.
Le da je zdaj v lasti svečenikov naše Bolečine.
Predsednik države, Diktator, Cerkev, UKC, Znanost, guru, napovedovalka prihodnosti... vseeno je, kako se ti svečeniki imenujejo, na takšen in drugačen način predstavljajo moderne svečenike, in vsi skupaj so "painkilling drug", ker izvajajo to funkcijo rezanja Bolečine od Zavesti. Lažejo nam o njej, o njeni vlogi za človeštvo, za Stvarstvo, o tem kako jo zdravimo (oni jo zdravijo tako, da jo otopijo do nezavesti!), družba pa samo skrbi za organizacijo teh služb, ki Bolečino zanikajo, skupaj z njeno vlogo v Stvarstvu.
Zakaj? S tem iz Boga delajo bedaka.

Oni pa, namesto da bi odrasli, Stvarstvu dopovedujejo, da so pametnejši od Boga in da brez njih mi ne bi preživeli.

Bolečina tako ostane tam, kjer je. V nas! In odloča o nas, namesto nas - VEDNO!

Naše življenje je pogojeno z njenim obstojem. Dokler bo obstajala v nezavednem stanju, je vsako govorjenje o Svobodi neumnost. Imeti svobodo odločanja o tem ali se bomo dali evtanazirati... ne vidim kot svobode, ampak kot obup, ki pravi: "ne morem več... ne znam, preveč je zame...." skratka - ne morem nositi Odgovornosti za to
!

Povsem razumljivo, vendar to ni rešitev, sploh pa ne odgovor na vprašanje - zakaj smo tu? Kaj smo prišli iskat, kaj si prihajamo sem odgovoriti?

Biti Odgovoren pomeni ravnati z lastno Bolečino neprizanesljivo!

Neprizanesljivo v smislu terapije za pretekle travme pomeni BREZ IDEALIZIRANJA bolečine, samih sebe in soljudi.

Naši sopotniki v življenju, po navadi so to bili naši starši, so prispevali k nastanku travm, v bistvu so nam jih povzročili. Vede - nevede, to je vseeno. Tam so!

Naše življenje je v nadaljevanju postalo iskanje izgovorov. Najprej zase, potem za starše, potem smo začeli oboževati nasilneže, ceniti nasilje in zahtevati maščevanje. Prenos (izvoz) maščevanja kot vojna, simbolično povračilo za tisto, kar nas boli.

Vojna je izvoz nasilja iz domačega kraja, ko je to prenešeno čez meje lastne države v druge kraje, na druge kontinente, proti ljudem, ki jih sploh ne poznamo in nam niso nič storili!

Doma to pomeni ohranjanje in ponavljanje istih napak na naših otrocih, ki bodo nekoč v prihodnosti delali vojno drugim.
Ko bodo posiljevali tuje sestre, matere... jim bomo po vrnitvi domov pripeli medaljo v zahvalo, ker niso posiljevali lastnih mater in sester.
LGBT je pravzaprav s svojo odkrito incestualnostjo dosti bolj "fer", da ne rečem "iskreno" gibanje!

Kaj sploh pomeni biti brezobziren z lastno Bolečino?

Pomeni brcniti v mitologijo, ki nam jo vsiljuje okolje, v rit!
Kajti poglavitni refleks okolja je (z)graditi čim močnejšo Mitologijo okrog Bolečine in jo tako otopiti.

Miti pa imajo samo eno nalogo. Narediti simbole iz navadnih pojavov, ki jih navadna čustva lahko izrazijo brez mitologije.
Čustev ne moreš prodajati, ker jih lahko vsak ima! Kadar jih ima, seveda. Zato družba dela na tem, da jih ne smemo imeti.

Simbole pa lahko prodajamo, jih kupujemo, zanje delamo reklamo po televiziji in jim podeljujemo umetniške nagrade in nagrade za dosežke. Trgamo se zanje, ker je vse to privlačno. Mi sami to delamo za privlačno!

Simbole prodajamo in kupujemo, predvsem pa o njih lažemo.

O Bolečini ne moremo lagati. Lahko jo le čutimo. Če je prevelika in vsa hkrati... pa niti tega ne!

Bolečino lahko iz-čutimo v odmerkih, ki jih telo še lahko prenese. Vse naenkrat bi bilo smrtno. Malo po malo... pa deluje.

Terapija pomeni pomeni znati upravljati z Bolečino na način izboljšanja osebnega zdravja – ne pa je dajati jo v najem Diktatorju, ki jo bo združeno z drugo človeško nesrečo masovno izkoriščal za svoj boj proti lastni Bolečini, ki je simbolične narave in zato ni terapija.

Maščevanje namišljenem sovražniku NIKOLI ni terapija, ki bi se končala z boljšim zdravjem ali sploh z Zdravjem!

Za to slednje se je potrebno spopasti z vzrokom Bolečine.

Iz vidika človeštva, se ta boj prenaša iz roda v rod. In vsi nerešeni spopadi (dvoboji) z Bolečino ostanejo nerazrešeni, ker čakajo na nekoga, ki jih bo razrešil namesto nas.
Nekomu, ki je omagal, sledi nekdo drug v vrsti in neodgovorjena vprašanja človeštva postanejo izziv nekomu drugemu, ki prihaja. Videti je, kot da se ta boj nikoli ne konča, prav zaradi takšnega obnašanja teh, ki delajo vojno! Simbolično zanikajo obstoj rešitve! Rešitev - ubijejo!

Ti delajo mitologijo iz navadnih stvari.

Vojna je simbolična manifestacija tistega sicer nezavednega v nas, ki čaka vsakega posameznika na Planetu. Ko ima dovolj zavesti, da sam vso to grozo sveta neha, ko sam poskrbi za svojo Bolečino, da jo varno pripelje čez razburkano morje, brez najetih ladij in njihovih norih kapitanov, ki pretepajo mornarje na njihovi poti čez oceane.
Ko se ta neha v njem, se proces ponovi v Vesolju.
Vesolje se uči pri posamezniku. Zato smo tu.

Nagnjenost družbe k diktaturi je znak, da je družba infantilna. Infantilna je, ker ne sprejema nalog odraslih, ali krajše povedano: nesposobna je sprejeti Odgovornosti za svoja dejanja, navade in obnašanje. Slovencem je več do reguliranega življenja in predpisanih življenjskih navad, kot jim je do svobode, do svobodnega življenja, do izražanja lastne Volje. Značilnost lastne Volje je pač ta, da se bori proti diktaturi vseh vrst in vztraja pri svoji Svobodi. Svoboda pa ni tisto kar ti nekdo da, ni nekaj, kar ti nekdo podari, temveč je to, kar si ne pustiš vzeti. Zato jo braniš z vsemi štirimi, ker Svoboda želi sama odločati o sebi. Predvsem pa želi sebi poiskati najprimernejšo obliko življenja, takšno s sobivanjem z drugimi. In zato temu sorazmerno ustvari prostor, v katerem je takšno življenje mogoče. Slovenija tega nima, in kot je zdaj jasno videti – si tega niti ne želi. Nikoli si tega niti ni želela, razen seveda na deklarativni ravni, ko ji ni bilo jasno, kaj Svoboda je. Tipično infantilno! Naučeno v osnovni šoli. Tam vsi otroci znajo o svobodi povedati za pet. Diktatura je ubila svobodno Voljo v ljudeh in oni jo zamenjali za ideologijo in/ali religijo. Tako jim je očitno bolj všeč! Odvisnost od diktature in njene ideologije je postala mentaliteta tega naroda, režim jo je vtkal v šolske programe, mediji jo oglašujejo kot pridobitev. Mediji se do iznajdb režima obnašajo nekritično, kot da so strankarsko glasilo, in to so po naravi stvari. In klub temu to poneumljanje sami plačujemo! Na RTV so še bolj butasti in zaostali kot Cerkev. Kar je sicer težko verjeti, pa je vendarle tako. Televizija v Sloveniji je srednjeveška. Oboje, tako ideologija kot religija, se naslanjata vsaka na svojo dogmo, in zato ne enim ne drugim niso potrebne lastne izkušnje. Ni jim mar! Vse je že zapisano. Brez lastne Volje tudi ne moreš imeti lastne izkušnje, ker je imeti lastno izkušnjo prepovedano, saj odstopa od večne resnice zapisane z dogmo. V Cerkvi je verska Dogma, pri ideologiji pa je tvoji resnici predpostavljen Manifest. Vse je zapisano v dogmi, ki se ne spreminja oz. se spreminja vsak dan sproti, odvisno od politike. In ta dva koncepta dojemanja sveta se zdaj spopadata. V resnici pa gre za dva koncepta zgrešenega pojmovanja sveta. Če bi ga razumeli - bi bil naš. Ker ga ne, je tuj. Zanimivo je, da nam tujci pridigajo, da je ta svet naš in da je Slovenija naša. Okupator nam pravi, da je ta država naša in da imamo demokracijo. In da je himna naša. Zakaj nam je potem vse tuje!?

Kaj pa lastna izkušnja?

Ni je, oziroma, ta ne šteje nič, tudi kadar jo imaš.

Ljudje izkušnjo smrti in razdora mirno ponovijo celo z istimi voditelji, ki so jih poprej VEDNO peljali v nesrečo.

Le da jih zdaj že sami od sebe svobodno volijo za diktaturo na volitvah in imajo to celo za znak svobode, za človekovo pravico.

To kaže da so verniki religije in ideološki verniki okuženi s samomorilnostjo, ki izvira iz njihovih dogem. Verjamejo v Bolezen.
In Bolezen jim pridigajo vse življenje, oni pa objemajo Smrt, medtem ko mislijo da objemajo Življenje.

Zdaj že večina misli, da je laže živeti tako, da pač država odgovarja za vse, kar se nam zgodi, zato ker tudi poskrbi za to, da se nam zgodi. Tako, da nihče ne odgovarja za nič, ostane le "država", ki je dolžna zagotavljati vsem enake življenjske pogoje, ali karkoli že to pomeni.
Pomeni pa, da je denar treba vzeti tistemu, ki ga ima.

Zaradi takšne mentalitete je logično, da je država dolžna predpisati odnose in regulirati obnašanje, tiste pa, ki je ne ubogajo, mora država kaznovati.

V bistvu gre za produkcijo Pomanjkanja! Gre za produkcijo revščine in njeno porazdeljevanje.

Država sama producira revščino, ker jo režim potrebuje, da sploh lahko vlada. Režim najprej ustvari pomanjkanje, da potem lahko odreja kdo ga bo deležen več in kdo manj.

Prerazdeljevanje Pomanjkanja je glavno opravilo režima!

Regulacija življenja, pri kateri gre za predpisovanje vsega do najmanjših podrobnosti je to, kar se nam je že zgodilo. I obseg tega predpisovanja, do kakšnih podrobnosti bomo še šli, je odvisno samo od tega, kdaj se bomo začeli zavedali, da je predpisovanje - Življenju nevarno!

To, da se ljudje začasno navidezno bolje počutijo če je vse predpisano, se zdaj dogaja večini.

Sam mislim, da gre za množično (globalno) histerijo in za podzavestno željo, da bi umrli. Željo po nehanju Življenja.

Kaj lahko temu rečemo "privatizacija" Življenja? Prav! Bom pa tako rekel. Samo da bo razumljivo.

To je zdaj civilizacijska bolezen.

Toda civilizacijska bolezen je zato, ker se posamezna življenja, ki so brez lastne Volje živeti, ker svoje Volje nočejo. Zavračajo jo!
In te posamezne proti-Volje se seštejejo v skupno željo po smrti. Utrujenost materiala?

Potem pa si takšni ljudje izberejo predstavnike, ki jih vodijo. Ti slednji so najbolj nori. Izpolnjujejo lastno Voljo ljudi, ki ne obstaja.
Izbrani so, da napolnijo luknjo z vsebino, ki je nimajo.

Kaj pa lahko takšni predstavniki odločijo?! O čem?

Odločili bodo tisto, kar želi večina. In večina hoče Smrt.

Abortus, evtanazija... so znaki socializacije odgovornosti za umor. V resnici gre za negacijo Bolezni posameznika in družbe in za sprotno prikrivanje in brisanje simptomov Bolezni.

V Sloveniji socializiramo Neodgovornost, da s tem prikrijemo režimski kriminal. Režim ne zna vladati, lahko samo krade, poneverja, parazitira, laže.

Njihovega kriminala ne kaznujemo in ga tudi ne preganjamo. Gledamo nanj kot ne nekakšno nadaljevanje Revolucije.
Če bi imeli delujoč Pravni red, bi se revolucionarji znašli v zaporu!

Preprosto, vsi skupaj plačujemo zapitek za tiste, ki kradejo. Zato pa še naprej kradejo, mi pa samo zapolnimo luknje, ki jih oni ustvarijo.
Tako na videz vse deluje.

A v resnici razpada.
Prav to vodi k socializaciji dolgov, ki jih vsi plačujemo.
Na poti je nekakšno ponovno ustvarjanje splošne zavesti o tem, da nihče za nič ni odgovoren, da smo vsi odgovorni - kar vsi skupaj! - za vse, samo zato, ker smo žrtve vsi skupaj, kot bi to bil že zadosten razlog.

Neodgovornost je skupna, in je tudi ime za to, kar država predstavlja.

Država se manifestira kot Neodgovornost! Dobra služba je pa dobra zato, ker je dober položaj tisti, s katerega lahko ti izsiljuješ druge, medtem ko tebe lahko izsiljuje čim manj ljudi, po možnosti pa nihče.

Najboljša služba in najboljši položaj je torej tisti, s katerega ti izsiljuješ vse, tebe pa nihče ne more. Preprosto, kaj?! To je Slovenija! Vprašajte kogarkoli hočete, pa vam bo tako povedal! Dobro službo bo tako opisal. Ta država je manifestirana Neodgovornost, podprta z ideologijo neodgovornosti, vzdrževana z njenim terorjem. Biti odgovoren bi pomenilo nadomestiti vse nesposobne s tistimi, ki so odgovorni, si to želijo biti, toda režim tega ne bo dopustil.
Režim potrebuje Krivdo!

Odgovornost v družbi kjer vlada Neodgovornost, ne obstaja! In v družbi, v kateri vlada Neodgovornost, se vse slabo zgodi samo od sebe, nakar se poišče krivce za to.

Takšno stanje družbe zdaj odgovarja večini ljudi. Tako zelo so navajeni ne povezovati Posledic z Vzrokom, da je to zanje postalo nekaj vsakdanjega, tako naravnega kot dihamo zrak in pijemo vodo.

Če slučajno kdo sam ni osebno nagnjen k temu, da bi zanikal vzroke za polom države in vladanja v njej, si zraven tega še upa omisliti in graditi Ljubezen zase in za svoje bližnje... in je od tega svojega dejanja, ki izvuira iz lastne Volje potem odvisen - pa ne iz prisile, temveč iz notranje nuje! - je gledano z očmi od sistema odvisnega človeka - popoln bedak!

Kajti biti odvisen od nekoga, ki ga imaš ti rad in ima tebe rad.... in si poleg tega še odgovoren za njegovo in svojo srečo, velja v tej družbi, ki naravnost uzakonja nezaupanje v sočloveka, no, to velja za bolestno odvisnost od nečesa, kar ima kratek vek trajanja in je zato nevredno zaupanja. ne tako, kot "velike ideje" na katerih počiva režimska ideologija!

Večen in popoln je lahko samo sistem, ki ga vodi vedno en in isti režim, in ta ne trpi ugovorov ali nasprotovanja.

V resnici je želja pripadati nekomu in biti odvisen od ljubljene osebe, vse kaj drugega!
To je krasno življenje, božansko, in česa boljšega si normalen človek ne more želeti. Spadati k nekomu, pripadati mu brez pomisleka, brez dvoma popolnoma in z vsem srcem... Da! Takoj podpišem!

Tudi v primeru, če sami nismo bili deležni ljubezni v otroštvu, je kljub temu možno zgraditi ljubeče odnose in posledično tudi imeti takšno življenje, v katerem bomo odvisni od Ljubezni.
Zgradimo jo, ker smo (če smo) radi odvisni od nje.

Če nečesa ni, potem to, kar potrebujemo, lahko ustvarimo - iz pogrešanja.

Ustvarimo Iz želje, da bi imeli, ustvarimo iz Želje, da bi nekaj obstajalo. Osnova pa je Želja!

Ne predpis in zakon, ki to zahteva od nas, temveč preprosto - Želja!

Zakon in prisila nista ustvarjalna, kazni tudi niso ustvarjalne. Želja je ustvarjalna.

Kadar je gibljiva v sebi in ko vztraja, dobi smer. In potem lahko ustvarja! Ve, česa si želi in ji to daje energijo ter sposobnost ustvarjanja. Slediti lastni Želji - in ustvarjati! To je bistvo ustvarjalnosti.

Zakoni samo poskušajo prisiliti Jalovost, naj postane nekaj kar ni, kar ne more biti, kar nikdar ne bo! Ustvarjalna.

Jalovost (duha in telesa) ne bo nikoli ustvarila znosnega družbenega okolja.

Pa pri tem ne gre le plodnost samo v smislu razmnoževanja, torej reprodukcije in regeneracije naroda, temveč še za ustvarjalnost v smislu ustvarjanja okolja in družbe, ki narodu pomeni varno življenje, ki vsebuje skrb za sosede, za druge, najprej pa za svoje. Za naravo, za živali, za rastline...

Tu govorim o sebi, o lastni izkušnji!

Ko pišem o Bogu, o Stvarstvu, o ljudeh... opisujem lastno izkušnjo.

Moja izkušnja pravi: ko nič ni - lahko VSE ustvariš iz NIČ-a.

Potem sem iz lastnih izkušenj, iz pomanjkanja in iz hrepenenj, iz Želje, da bi bilo (čeprav zame tam zunaj tega ni bilo), iz domišljije... sam v sebi sem ponovil vse odnose, ki sem jih tam zunaj pogrešal.

Zame jih tam prej ni bilo!
Niso mi bili dostopni, bili so mi prepovedani... tisoč razlogov je bilo, zakaj sveta nisem mogel (nisem ga smel) uporabljati na način, kot mi ga je Bog ustvaril, zato sem ga zdaj sam ustvaril!
Ponovil sem ga v sebi, naredil sem ga po svoje in zame.

Ta svet ponuja izkušnje zato, da nič ne zmanjka v Manifestaciji.

Vse, kar se je moralo zgoditi, se je zgodilo, vse je nabito z energijami, treba jih je samo urediti in jim povedati, da si želimo biti njihov gospodar.

Potem nam same pomagajo, s tem, da nam sporočajo svoje želje, mi pa jim sledimo.

Tako sem v sebi osmislil Vesolje! Ko boste tistega zunaj zjebali do konca, bo moje pripravljeno in se bo prevesilo navzven. Ne bo le notri, bo tudi zunaj!

Sam iz hrepenenja naredim, in iz Želje, da bi nekaj bilo.
In zato JE.

****

Spadati nekam in biti del nečesa - je prav tako nagon! Pripadati nekomu ali nekam, je potreba.

Tudi ko smo sami in brez družine, ko nimamo svojcev, smo kljub vsemu še vedno del plemena.
Smo del naroda, neke države, civilizacije...

In ko je vse to pred nevarnostjo izničenja – reagiramo! Izničenju se upremo, ker hočemo spadati, ker smo del nečesa, ker hočemo biti del nečesa.

Če je vse prav, potem to skupnost, ki ji pripadamo, gradimo tako, da je varna za nas, za druge, sebi in zase.

Zato se je nujno zavedati, kaj iz česa izhaja in potem to branimo.

Zavedati se moramo kaj je ogroženo, kdaj je ogroženo in kdo grozi temu, kar nas ohranja kot pripadnike plemena, kaj nas ohranja in nas varuje v tem, kar smo radi.

Zavedati se moramo čemu naj zaupamo in znati moramo definirati kaj nas ogroža, določiti napadalca pomeni natančno vedeti kdo in kaj nas ogroža. To je bistven podatek, ker brez katerega ne moremo organizirati obrambe.

Branimo se, ko vemo kaj moramo braniti, branimo, kar je treba braniti.

Predvsem pa je treba vedeti - kaj sploh je vredno braniti. To slednje je pomembno.

V zgodnjih devetdesetih, ko je bila vojna v B. in H., sem govoril s teto po telefonu. Rekla je: zdaj ne morem več govoriti, ker izstrelki padajo zelo blizu, zdaj moram bežati v klet...

Kdo strelja, sem jo vprašal? Ne vem, je odgovorila!

Takrat so ljudje mislili, da se bodo nenadoma od nekje prikazali partizani in jih rešili te môre, in bo vse spet tako kot prej. Teta si ni hotela priznati, da so s hribov nažigali po mestu ravno tisti partizani, na katere so ljudje, kot je bila moja teta, računali, da jih bodo reševali.

K meni v Slovenijo se ni hotela umakniti, ker se je bala, da ji bodo ukradli stanovanje.

Kot sem rekel: treba je znati definirati svoje sovražnike. Ne pa, da ti ga drugi določijo, ti pa samo reagiraš na način, kot ti rečejo.

Po novem je neumnost plačljiva in ni več zastonj! Po novem se zaradi neumnosti umre.

Toda v jugo-socializmu so ljudje izgubili lasten nagon po samoohranitvi in niso znali sami določiti sovražnika. Ideologija jim je požrla imunski sistem in ljudje zaradi lenobe verjamejo Parazitu, ki jim polni možgane z ideologijo. Vbrizga jim strup, da jim laže požre meso.

Namesto lastne Volje, ki jim jo sistem uničuje, se ljudje zanašajo na dekrete, proglase, navodila. To gre tako daleč, da v Sloveniji ljudje Parazita vsakokrat z volitvami znova potrdijo. Mislijo, da si človek lahko na svobodnih volitvah izvoli diktaturo in je potem to naenkrat demokracija, ker je tako pač odločila večina.

Tako nore je ljudi naredil sistem!

Ideologija brani samo sebe in žrtvuje ljudi. Ideologij in religij NI VREDNO braniti.

Mislite da Islam brani pleme?!

Islam je enako kot komunizem religija, ki brani samo sebe in pri tem žrtvuje otroke!
Dogma zahteva od nas, naj se žrtvujemo zanjo. Religija in ideologija žrtvujeta svoje otroke, ker potrebujeta žrtve, saj se le tako lahko maščujejo. Maščevanje imajo zapisano v programu in šole tako učijo otroke od malega.

Tudi krščanska cerkev temelji na maščevanju, le da se to drugače imenuje. Oni temu pravijo Ljubezen (žrtvovanje za drugega), a je to v enem primeru sovraštvo obrnjeno navzven in proti drugim, v drugem pa navznoter, proti sebi! V obeh primerih je sovraštvo in v obeh primerih gre za maščevanje.

V obeh primerih gre za čaščenje Smrti in ne Življenja.

Tiste religije oz. ideologije, ki zahtevajo od žrtev naj se same ponudijo (to je sovraštvo do sebe, s tujko self-hatred!), ljudem vzbujajo Krivdo in zato se ti potem maščujejo sami sebi. Tako pomirijo Krivdo ali drugače: sebe sovražijo!

Navzven sicer kažejo, kot da so ponosni, a je ponos samo pokrov, ki tišči vso to fermentirano gnilobo navzdol in jo stiska pod pokrov.

Takšni gnili režimi temu sorazmerno pridigajo človeštvu sovraštvo do sebe.

V sedanji situaciji to počnejo celotni evropski celini, sicer ne bi govorili o koncu civilizacije in pustili sovražnika da se prosto sprehaja, da posiljuje, požiga, kolje – medtem ko civilizacija gleda stran!
Branili bi se.

Predvsem pa ne pustili neznancev, za katere jim ne veš imena, ne tega kaj hočejo od nas, da trumoma vdirajo v naše kulturno okolje. Medtem ko oni svojega sploh nimajo.

Vzrok je usodno nerazumevanje razlike med Odgovornostjo in Krivdo, kar ima za posledico ponavljanje vedno istega kroga, pri katerem Krivda povzroča maščevanje, ki zahteva žrtev, ki zahtevajo novo maščevanje.... in tako brez konca in kraja, brez razrešitve problema, ki se ga nihče niti ne loti rešiti, niti si ne postavlja vprašanja.
Maščevanje je samo sebi namen. Zato je obsojeno na ponavljanje.
Manipulatorju to še najbolj ustreza.

Samo Odgovornost lahko prekine krog in nič drugega.
O tem sem večkrat pisal na blogu, zato tukaj ne bom ponavljal.

Zdrav temelj družbe in civilizacije je Ljubezen, medtem ko je nasilje sprejemljivo le kot odgovor na grožnjo, da bi izgubili tisto, kar Življenje potrebuje, da sebe ohranja.

V bistvu sposobnost izvajanja nasilja v človeku izhaja iz njegove sposobnosti absorbiranja Ljubezni, njenega ohranjanja, razvoja, dograjevanja... jo tako delati uporabno.
Potem,ko veš kako jo uporabljati, ko veš čemu služi, jo moraš braniti pred izginotjem.

Z nekoliko manj besedami povedano! Varnost nam ponuja družina, ki smo jo sami gradili skupaj s tistimi, ki jih imamo za svoje. Dovolj je, da zgradimo odnose in je - družina!

Odnosi potrebujejo ovoj, v katerem se odnosi dogajajo.

In zato bomo družino znali ponoviti kjerkoli se bomo nahajali.

V spominu imamo tisto, kar si želimo čez vse in najbolj od vsega. v bistvu je vsa verska mitologija, pa tudi tista, ki izhaja iz ideologije, samo ponovitev "družine" in družinskih odnosov. To so dogodki med člani družine, seveda pa tam, kjer so "luknje" te mašimo z ideologijo in religijo, ki vsilijo predpisane odnose, namesto da bi gradili čustvenih.

Vredno je braniti družino pred uničenjem. Vredno je varovati svoje male pred izginotjem.

Kar pa ni mogoče, če moški hkrati ne varuje matere s otroki. Varuje jo pred bolečino izgube članov družine!

Branilci s tem ne branijo le svoje družine, temveč varujejo pleme.

To, da potem to simbolično prenašamo v svoje okolje in v njem ponovimo vzorec odnosov v širši skupnosti, ki je država – ne spreminja stvari. Ravno nasprotno! To kvečjemu poudarja, kako pomembno je imeti varnost kot otrok, imeti družino, ki je zavetje in možnost učenja ljubezni v ozkem in znanem krogu, v katerem si ljudje zaupajo.

Ker če si ne, potem to ni družina.

Potem je samo posnemanje, imitiranje nečesa, kar naj bi v predstavi »sirot« pomenilo družino. Potem je samo igra, imitacija, privid ustvarjanja lažne varnosti, ki pa je pravzaprav nevarnost.

Tekmovanje, izrivanje, prevladovanje... zavidanje in ustvarjanje nevarnosti, posledično pa sovražnosti... vse to ponovimo v družbi, ko nimamo tiste družine, ki varuje otroka in Življenje v njem. Otrok je zemljevid Vesolja.

Otrok, ki sta ga starša rodila, je nov svet, vse to je spravljeno v njem, in še mnogo več!

Odveč je poudarjati, da starši, ki pogojno ljubijo otroke, tudi sebi postavljajo enake pogoje in se potem sovražijo (sami sebe!) povsod tam, kjer sebe ne sprejmejo. Ne sprejemajo pa se tam, kjer sebi ne zaupajo. In tam, kjer sebi ne zaupajo - so sami sebi tujci.

Potem bo, kot posledica te zmešnjave v sebi, družba sovražila sebe.

Kako naj imajo otroci otroke, če pa so sami bili brez staršev?!

Naj preprosto igrajo vlogo, naj posnemajo druge? Koga pa? Mar imamo vzore, ki so vredni posnemanja? Za kaj takega bi morali imeti pravila, etiko, moralo... pa jih nimamo. Naj posnemamo ljubljanskega župana?

Naša družba je tipičen primerek takšne družbe, ki sovraži samo sebe.

Takšne ljudi potem tudi izvolimo, da nas vodijo.

En njen velik del družbe, to pa je tista večina, ki vedno znova izvoli diktaturo kot svojo izbrano obliko vladavine, se naravnost gnusi sama sebi.
Problem začasno rešuje s tem, da ta večina zmerja in pljuva na druge, ki sebe ne sovražijo. Pljuva nanje zato, ker vidijo, da nekateri sebe ne sovražijo in bi jih zato radi prisilili, naj se gnusijo sami sebi na enak način, kot se večina gnusi sebi.
Zato ni čudno, da se je ideologija zdaj ljubosumno spravila nad družino, tisto edino potencialno (in osnovno!) konkurenco, ki je ideologija ne prenese.

Družina je namreč celica zdravih odnosov, ki kasneje ustvarja takšno družbeno tkivo, da samo od sebe širi zdravo okolje in ga dela še bolj zdravega.

Ideologija pa tega ne mara. Trdi sicer, da se trudi izboljšati ljudem življenje, mi pa, ki smo pizde nehvaležne, ne razumemo njenega truda. Pa tako se martra!

Družina se pa sploh ne martra, ona to počne sama od sebe. Ker ji je to naravno. Če pa tega ne počne, potem tega ne more zato, ker je v njej več ideologije (religije!) kot pa je družine.

Nasilje, kot obramba Ljubezni, ki izhaja iz odprtih odnosov v skupnosti osebkov, ki gradijo odnose kot ljubezen, je stanje ljubezni, ki se tega zaveda!

Človek, ki z nasiljem brani ljubezen, s tem brani družino in zelo natančno ve, zakaj takšno nasilje obstaja in čemu je namenjeno: obrambi.

Kajti sicer.... če te povezave ni, če ne veš kaj braniš, če nimaš pojma kaj je vredno braniti... je nasilje izolirano od vzroka in obstaja le kot samo sebi namen.

Osamosvojen nagon, ki ni v službi Življenja, je v službi nasilja. Takšno nasilje je nasilje zaradi nasilja.
Kot takšen pa je nagon samo zloraba nagona. Nasilje zaradi nasilja.

Je to tisto, kar kot človeštvo počnemo?! Zlorabljamo nagone?

Mnogo ljudi se danes rodi nasilno, na nasilen način, ne iz ljubezni ali zaradi nje. Ne rodijo se v ljubezen, ne rodijo se iz ljubezni (večina prebivalstva planeta je rojena samo iz moških orgazmov, ne iz ženskega), ne padejo iz varnega trebuha nosečnice v njeno varno naročje (kaj šele oba skupaj, mati in otrok, v očetovo naročje!), ampak obvisijo z nogami v zrak brez podpore, z glavo navzdol. Ki težka binglja v prazno.

Ne rodijo se otroci z namenom ponovitve zgodbe rojstva v ta svet, ki prav zaradi Ljubezni povezuje vsa toplokrvna bitja, ki so sposobna imeti čustva in razumeti njih vlogo.

Ne nazadnje tudi čustva bolečine zaradi izgube lastnih mladičev.

Večina živali čuti bolečino zaradi smrti svojega mladiča ter ob poginu živali lastne vrste žaluje.

Pri mnogokaterih vrstah živali vsi žalujejo kot pleme, kot čreda.

Mnogi ljudje že ob rojstvu novorojenčka svojim mladičem povzročijo bolečino.

Živali tega ne počno. Očitno smo samo mi tisti, ki zlorabljamo nagon.

Očitno smo samo mi sposobni osamosvojiti nagon, da zbezlja in razmišlja po svoje, brez gospodarja, brez lastnika, brez skrbnika!

Zlorabljamo ga kot nasilje.

Sposobni smo ločiti posledico od vzroka in v nadaljevanju še prenesemo (projiciramo) bolečino in s tem sovraštvo zaradi nemoči reševanja težave v druge.

V diktaturah prenašamo to kot Krivdo tja, kamor nam pokaže Diktator! Tedaj služimo njegovim namenom in zanj opravljamo ritual kaznovanja krivca.
To dejanje je simbolično in je samo sebi namen. Zato ga ponavljamo.

Maščevanje naše Bolečine služi drugim, je ne zmanjša, temveč jo še povečuje.

Vse to se zgodi zaradi našega prekinjenega procesa žalovanja! Mnogokrat ga sploh ni bilo, bil pa je zato ponos, ki je prekril žalost.

Diktaturi ni do tega, da bi žalovali, razen če je skupinsko žalovanje namenjeno novi manipulaciji in zato novi zlorabi. Temu so namenjene vse proslave, ki jih prirejajo režimi.

Ponos je tisti pokrov, ki prekrije naša resnična čustva! Ta pokrov je treba vedno znova preverjati, mu menjati tesnila.

Vzdrževanje z menjavo tesnil imenujemo "patriotizem".

Ljudje radi pozabimo, da imamo čustva zato, da Bolečino čutimo, in da je njena naloga ta, da jo čutimo, jo iz-čutimo, da poneha, nato pa izgine!

Diktat tistega, ki našo Bolečino izrablja za svoje podle namene, pa je ravno v tem, da mi ne bi čutili svoja čustva. namesto njih od nas zahteva ponos, ki skrije resnične vzroke bolečine in čustva nadomesti z "višjimi cilji". Ponos gre z roko v roki z "višjim ciljem"!

Tako diktatura, ki je pravzaprav diktatura zlorabe zatajenih pravih čustev in njihova zamenjava s pokvarjenimi (tujim programom) zlorabi nagon. V tem primeru je to preneseno nasilje, ker je preneseno stran od vzroka bolečine. Spet je le nasilje zaradi nasilja samega!

Mi smo tisti, ki diktatorjem podelimo licenco za ubijanje. Diktator pobija ljudi, ki nam niso nič storili, le nek drug diktator, ki je njim storil enako, kot naš diktator nam, zdaj njim razlaga kaj vse da jim bomo mi storili slabega, in da se zato morajo braniti pred nami.

Ampak, njihove družinske, in vse druge navade, ki jih uporabljajo za mučenje svojih otrok - ostajajo še naprej enake!

Prav te navade branijo z vsemi štirimi in jih imenujejo "our way of life", naš način življenja.

Otrok nihče ne sprašuje kaj mislijo o tem. Oni ta "our way of life" kažejo po tem, kako so zlomljeni v duhu.

Emocionalno pohabljene 19-20 letne jih bodo poslali na neko novo vojno, da bodo tam branili tiste vzorce, ki so jih pohabili.

Streljali bodo na tiste, ki jim niso (še) nič storili, da ne bi streljali doma v tiste, ki so jim.

Branili bodo vzgojne vzorce pohabljanja lastnih otrok svojega naroda in države! In bodo na to ponosni.

Če bi čutili lastno bolečino, ne bi povzročali nove! Ne sebi, ne drugemu.

In če bodo zmagali (saj je vseeno kdo, katera stran v boju), pa tisti drugi ne bodo izgubili.

Zmagali bi le, če bi odpovedali vsi vzorci , ki jih pohabljajo kot osebnosti.

Narobe smo interpretirali vlogo nagonov v Stvarstvu, ker nismo vedeli zakaj nam je Bog dal nagone.

****

Sirote zagotovo obstajajo.
Nesreče se zgodijo, otroci ostajajo brez staršev.

Toda namensko, načrtno, plansko ustvarjati jih.... je nečloveško!

Cilj pa je manipulacija z njimi, z velikansko množico sirot, ki "proizvaja" potrebo po nadomestnih starših in besno išče izhod iz notranje stiske! Gre za zapuščenost, ki se zato zateče in skrije pod okrilje religij in ideologij.

Nikar ne mislite, da sirote masovno nastajajo slučajno. Nekdo jih potrebuje in zato so ustvarjeni. Zato sploh so.

Osnovne družbene vezi nastajajo znotraj družine. Če ne nastanejo tam, jih pa nekdo umetno ustvari, kot surogat, s trgovino z emocijami, z izsiljevanjem, s pogojevanjem naklonjenosti in simboličnimi znaki ljubezni - zunaj nje!

Družina ne funkcionira idealno. Nikoli ni!

Vendar je najkrajša pot do razumevanja rabe lopate - pravilna raba lopate!

In enako velja za družino.

Lahko bi delovala dobro, če bi razumeli njeno vlogo v družbi!

Družba je skupek sirot, ki si izmišljujejo pravila po katerih živeti. Napišejo si zakone zakone in si jih potem prilagodijo, nato pa jih spreminjajo, zato ker jih NE ČUTIJO. Potem eden drugega kaznujejo, ker jih ne....

To se nadaljuje dokler ne uniči civilizacije! Zadnji stadij te apokalipse pa je globalno vsiljevanje zakonov, ki jih nihče ne čuti. Takrat je glava že tako daleč od Telesa, da se Organizem ni več sposoben obnašati in delovati uravnovešeno.

Izraz "uravnovešen" praviloma pomeni ravnotežje med odločitvami Srca, Telesa, Uma, pri katerem Telo, kot zemeljska Zavest Boga, zastopa Mater Vsega v Vesolju.

TELO je namreč Zavest in s tem koncept razumevanja delovanja Stvarstva, ki zastopa Materin pogled na Stvarstvo in na to, kako naj to deluje.

Mati ve, kako naj deluje tisto, kar je ustvarila in kar Ona je: ŽIVLJENJE!

Zato raznarodovanje in razosebljanje ljudi kakršna potekata zdaj, pomenita nasilno rezanje te soodvisnosti med telesom in Umom.

Sta boleč rez med Telesom in Umom (Intelektom), amputacija med vsem Ustvarjenim in njegovim Stvarnikom! Pomeni pa izgubo spomina na to, kaj sploh je Nagon in čemu je namenjen- v vesoljnem smislu in v vesoljnih razmerah!

Če povem v jeziku, ki je vsem razumljiv: Hudič se je snel!

Naš svet je bil ustvarjen zato, da manifestira božjo Ljubezen in jo materializira v takšni obliki in z Namenom, da vanjo nihče ne bo dvomil.

Očitnost resničnosti naj ne bi bila predmet Dvoma in podrejena različnim interpretacijam Uma, temveč je vsa njena resničnost, v Telesu kreirana resnica.

Telo je, namreč, drugo ime za Resnico!

Ko prekineš vzorec, ki daje pojavom smisel in s tem tudi njihov namen, tedaj določena dejanja in z njimi ustrezna počutja odplavajo nekam v eter in potem tam bivajo kot demoni, kot izgubljeni spomini, narejeni iz fragmentov (ker so nepopolni!) iztrgani iz Bolečine in iz dogodkov, ki so jih ustvarili. Iz naših Izgubljenih želja...

Tam čakajo svojega pravega gospodarja, da jih bo sprejel, jih posvojil, jih sestavil v bitja, ki bi morala biti, da bodo dohitela svoj razvoj, sprejela evolucijo in postala tisto, kar jim je bilo namenjeno postati.

Kot sem rekel: čakajo na gospodarja!

Tam jih najde samo Manipulator. Če jih nihče ne išče....

je Lucifer tisti, ki jih najde in jim obljubi... karkoli! Če nimajo druge izbire.... njemu sledijo.

In potem jih izkorišča in z njimi upravlja. Lucifer izkorišča vse, laže vsem, ne dela izjem.

Demoni obsedajo ljudi. Lucifer tako izkoristi njihovo energijo in izkorišča in zavaja ljudi, zavaja človeštvo, ga izrablja in zlorablja našo zmedenost. Povečuje krvoločno željo po zadoščenju, po maščevanju... Očetu se najlaže maščuje tako, da mu ubija in muči otroke.

V resnici je absurdno to, da ljudje sami sebe ubijajo za "višje cilje". Luciferju kar sami skočimo v žep, ne da bi nas v to silil, in smo na to še ponosni.

Če nas bo kaj ubilo - je to ponos!

Samo da ne boli več. Vse bomo naredili - samo da ne boli! Toda pomanjkanje Ljubezni vedno boli, ker je božja Ljubezen vezana na izpolnjevanje potreb Telesa, ponos pa zanika naše potrebe in zato smo ponosni, ko sebe okrog prinesemo! Ko sebe, svoje potrebe zanikamo, smo ponosni.

Sistemi, ki jih vodijo diktatorski režimi, teh potreb ne izpolnijo, niti nimajo želje, da bi jih!

Samo obljubljajo, da jih bodo, nekoč, kmalu, tu je, glejte, prec za vogalom...

Vendar tega pomanjkanja njihova mitologija o Ljubezni, ki jo pridigajo vse religije in ideologije, nikoli ne bo potešila.

Zato krščanstvo odriva Ljubezen na drugi svet, na tistega ,ki pride po smrti.

Medtem komunizem, kot težak snežni plug, odriva svojo "idealno komunistično" družbo nekam v daljno prihodnost. Baje bo ta urejena po vseh ideoloških principih (ne pa po antropoloških!).

Na žalost tudi tokrat, tako kot vsakokrat, z namenom, da se bomo maščevali tistim, ki povzročajo pomanjkanje, revščino kot način življenja, in naše nezadovoljstvo... brž ko bo diktatura sporočila ime tistega dežurnega krivca, ki je kriv za to!

Tako ideologija postane stroj, ki sam sebe poganja. Režim kot Sistem sam izdeluje pogonsko gorivo na katero gre: mešanica nesreče in upanja!

Socializem kot ideološko gibanje pomeni proizvodnjo pomanjkanja, revščine in nezadovoljstva.

To je natanko tisto, kar sem prej opisal za vzročno-posledično povezavo med " sposobnostjo ljubiti in sposobnostjo obrambe ljubezni", in sicer takšne ljubezni, ali Ljubezni, ki je ni mogoče replicirati kjerkoli drugje kot le v družini.

Ker če je tam ni... je nikjer ni! Če ne nastane v družini, je drugje ne bo!

Tedaj nastane velikanska luknja, ki živi svojo praznost kot neizpolnjena potreba. Ko pa to "zapolnjevanje" prevzame država ( režim, ideologija, sistem...) takrat bo ta neizpolnjena potreba vsakokrat postala NIKOLI izpolnjena potreba.

Samo z NIKOLI izpolnjeno potrebo lahko Sistem manipulira.

****

Slovenija je zdaj polna maščevalnega besa in zato PRAZNA!

Prazna je je pravih emocij, uporablja samo sposojene, tiste ki jih vsili režim, torej ideologija zgrajena v sistem.

Slovenija je idejno votla.

Ne ve kaj hoče, ker nima stika sama s sabo, zato se tega niti ne more vprašati.

Ne ve kdo in kaj je, kaj si želi biti, in ima težave z identiteto.

Slovencu patriotizem pomeni biti zvest komunizmu, komunistom, Partiji. Ne pa lastnemu narodu, Slovencem in slovenstvu!

Potem se sprašujejo po televiziji kaj je narobe z našo identiteto.

Vse!

Lastno Voljo, ki obstaja samo zato, da si človek sam išče, kar si želi, ker to potrebuje in ga zato potreba usmerja tja... to mu Sistem izbriše!

Praktično mu Lastno Voljo jo izreže iz duše, amputira, in nadomesti z ideologijo.

Ideološko sovraštvo se izraža skozi zakone, predpise, skozi prisilo sistema (z njegovimi bebavimi nasveti na tv) in celo skozi bonton, torej z navadami, ki so se prijele, a so v resnici bile vsiljene na način, da so postale mentaliteta.

Mentaliteta umsko in emocionalno pohabljenega naroda!

Takšen človek ne čuti več, ne čuti in ne razmišlja.

Ko vsi mislijo enako - je tudi razmišljanje odveč! In tedaj ves narod reagira samodejno, avtomatizirano kot masa in celota!

Njegova povezava med dušo in telesom se tako prekine, arhiv spominov ostane v telesu in kriči navzgor, toda glava ga ne sliši.

Če kdo vztraja, je njegov glas interpretiran za sovražni govor.

Država ne sliši. Možgani ne slišijo. Policija ne sliši. Sodišča ne slišijo.... Plačani so zato, da ne slišijo!

Plačujemo jih, da nas zaslišujejo in nas branijo pred nami samimi. Ločijo nas od Bolečine in poskrbijo, da zanjo nikoli ne izvemo.

A je ta ves čas prisotna, v nas, in mi sami ves čas iščemo njene prevajalce! Čeprav tega ne vemo, je to tisto, kar iščemo! Prevajalce.

Guruji, psihiatri, terapevti, alternativna medicina, vrači.... duhovniki, strankarski vodje - so samo prevajalci!

Prodajajo nam nekaj, kar nočemo vedeti, zato nam govorijo tisto, kar hočemo!

Na volitve hodimo zato, da nas bo tam nekdo, nek človek, ki daje prepričljiv vtis da nas lahko odreže od Bolečine in odveže skrbi (Odgovornosti) zanjo kar z nekim administrativnim odlokom. In preko noči!

Ne nazadnje tudi s tem, ko trdi, da bo poskrbel za krajše čakalne vrste v zdravstvu.

Pozabljamo pa, da ti ljudje rešujejo stvari tako, da začnejo razmišljati o uzakonitvi evtanazije. Potem še pospešijo proizvodnjo pomanjkanja in revščine, kar je njihov glavni produkt (le to znajo ustvariti!), temu pa sledijo bolezni, nesreče, utrujenost do izgorelosti.

Se pravi, da skrajšujejo statistično dolgost življenja, da potem lahko rečejo: izbrali ste nas, da poskrbimo za vas... niste nam pa rekli naj to storimo pri vzrokih! Mi pač delamo s posledicami!

Zato prepovedujemo izražanje simptomov, in sovražni govor je ravno tako eden od njih! Simptom.

Prepričani smo, da je sovražni govor simptom, ki se ga da odpraviti z zakonom, s prepovedjo in kaznovanjem.

Kar vse vpliva na človeško srečo in nesrečo, kajti če nečesa ne veš, potem laže živiš. Sčasoma veš vse manj. Ko se enkrat navadiš in sprejmeš za dejstvo, ne boš na to niti pomislil. Sreča je stvar navade...
Vas ne gre mrzlo od groze po hrbtu pri takšnem razmišljanju?!

Sistem obstaja zato, da nas loči od nas samih.

Da nam prekine notranji stik s sabo, in nam pozornost preusmeri k navodilom, ki prihajajo iz sistema in so jih napisali priznani strokovnjaki. Multidisciplinarna znanost v povezavi z ideološkimi izhodišči obravnavanja človeške psihe...

Sistem vztrajno polni naše možgane z vsem mogočim in nemogočimi smetmi, kar nas poneumlja in nas zastruplja, medtem ko Telo ostaja lačno tega, kar potrebuje.

Mi pravzaprav mislimo, da smo tisto, kar naši možgani mislijo. Mislimo, da je to naša identiteta.

Možgani - ki mislijo sami sebe!

Vendar je ta identiteta nekaj, kar nismo mi, temveč je to Sistem.

Kajti, ko smo normalni - nismo Sistem.

Tisto, kar Telo in Um pogrešata v medsebojni komunikaciji, se manifestira kot PRAZNINA, luknja v človeku, ki vpije »Jaz sem tu! Tu dol poglej - ne glej gor v nebesa , tukaj sem!«

Ta praznina se kot neizpolnjen prostor v ne-zavesti človeštva manifestira v vseh naših dejanjih. Pravzaprav je ta luknja tisto, čemur pravimo Zgodovina človeštva.

Morda ni prav, da Zgodovina obstaja (čeprav se v Stvarstvu ne nahaja nič, za kar ne bi bilo prav da je!), morda celo razumem zakaj jo zločinci - morilci, požigalci, tatovi posiljevalci, države in režimi - hočejo sledi zažgati, zbrisati, izničiti za sabo...

Tudi preganjanje tako imenovanega sovražnega govora kot izražanja nezadovoljstva je ena taka piromanska akcija brisanja, zanikanja, preziranja Bolečine kot tiste skupne referenčne točke, ki nas lahko pripelje do Vzroka zanjo.

Vendar pa država , ki je vrhunsko organiziran sistem obrambe pred Bolečino, priznanje Bolečine, kaj šele njenih vzrokov, ne dovoli.

Odstraniš vedenje o nečem in potem zate tega ni! Tako deluje Sistem!

Morda celo razumem zakaj to počnejo, toda Zgodovina je ZAPIS!

In po zapisu lahko pridemo do resnice o nas samih. Ali z drugimi besedami povedano isto: z resnico pridemo do samih sebe.

Laž - je pa mitologija, s katero režim (Sistem) ohranja LAŽ o sebi in zaradi te laži s krvjo plačujemo svoje zdravje.

Duša brez telesa (Telesa) - nima odgovorov! Ne more jih imeti.

Ukinjanje civilizacije in reševanje težav z administrativni ukrepi kažeta na norost, ki na žalost vlada.

Njen namen je ta, da volivci pod krinko demokratičnosti ostane na oblasti.

Bolezen ima glas, ki pa je enakovreden Zdravju!

In volivci izglasujejo bolno za zdravo!

Potem pa, ko so na oblasti (in zdaj so!) popravljajo "še dovoljene meje" zastrupljenosti idej, okolja, vodnih virov, zemlje, hrane... človeškega organizma z vsemi genskimi okvarami, ki tej norosti sledijo. Zakaj ji ne bi sledili, saj jim vlada!

Tisto, ker je danes sprejemljivo onesnaženje, je še pred dvajsetimi leti bilo nesprejemljivo.

Razlika pred dvajsetimi leti in zdaj pa je - dvajset let vladavine norcev, ki so na oblasti brez nadzora!

Ne pozabite: ni okolje onesnaženo - demokracija je onesnažena.

****

Če se povrnem k začetku in vzrokom.

Sistem razbija družino. Dobro ve, kaj s tem počne! Če slikovito povem, režim (ideologija) "vrže" otroka iz jaslic, starše pa nažene vsakega na svojo stran.

V jasli nato položi osla, da ga sveti trije kralji futrajo odspred in odzad.

To je socializem, ki ga mi poznamo. Poznamo pa tudi njegove posledice - mi smo njegova posledica!

Zgrešili smo hlev v katerem bi se božič lahko nahajal, namesto zvezde vodnice nas je vodila rdeča zvezda in nas pripeljala nekam, kjer se stvari razrešujejo z iztrebljanjem sovražnika, z maščevanjem nad simboličnimi zločini, medtem ko se tisti resnični nadaljujejo.

Tako se sovraštvo nikoli ne neha! Povečuje se.

Zgodba se samo začasno sklene z medsebojnim klanjem, posiljevanjem, množičnimi poboji, in se potem nadaljuje s pokvarjenimi odnosi, s popolnim nezaupanjem, z nastavkom za novo vojno.

Skratka, z vsiljenim "bratstvom i jedinstvom", z vsiljeno enakostjo in internacionalizmom, ki so zdaj v polnem zamahu, nastopajo pa pod enotnim geslom: vsi smo ENO!

Če komu to ni všeč - ga ubijemo! Problem je tako rešen.

Ko se pojavijo simptomi, jih zbrišemo, prepovemo!

Bolezen je zmagala.

Tisto, kar je očitno pa je, da so Švedi ravno tako nori kot muslimani.

V sebi imajo isto luknjo, le da jo muslimani polnijo z religijo, Švedi pa z ateizmom in socializmom. Vzrok je pri obojih enak.

Nimajo pameti niti toliko - kot jo ima gorila!

Nimajo skrbi za otroka, kot jo ima ona, nimajo nagona, kot ga ima ona.

In ne razumejo, da sta sovraštvo in maščevalnost nekaj, kar MORA biti pripeto na Smisel, ki je smisel zato, ker pomaga Življenju preživeti in mu nudi podporo.

Ne pa, da mu jo jemlje, tako da zgrmi v brezno, kot na silo iztrgan otrok iz varnega trebuha, ki se znajde brez opore pod nogami, ki z glavo, ki mu binglja navzdol v praznem vesolju njegovega dojemanja o tem kar se mu dogaja... še ne more vedeti, da bo nadomestilo za izgubljeno varnost ob rojstvu v ta svet iskal oporo za noge v religiji in ideologiji.

Pa je ne bo našel niti v gorah trupel, ki jih bo pridelal!

Vedno se mu bo zdelo, da se je še premalo maščeval, da gore trupel niso dovolj visoke, ne dovolj globoko zakopane in da še vedno binglja nekje tam visoko nad svetom, in si želi na drugi svet.

Zato so se zdaj v njegovo luknjo brezupa, ki si je nadela ime "humana" in humanistična, včasih celo civilizacija, naselili drugi norci. Pravzaprav so se sami povabili vanjo.

Tako so nam prekinili stik med Vzrokom in Posledico in zažigajo našo Zgodovino. Veliki Manipulator iz naših vrst skrbi, da te logike (povezave Posledic z Vzroki ) kot civilizacija ne razvijemo.

Oni pa, ki so prišli sem z namenom, da uničijo našo civilizacijo - so kot civilizacija pripadli!
V resnici je civilizacija priročnik za branje nas samih. Ko pridemo na planet, se oblečemo v civilizacijo, nadenemo si jo z našim telesom in navadami družbe, v katero se rodimo. Potem to civilizacijo živimo in jo beremo.

Te množice, ki zdaj napadajo in zavzemajo Evropo, kot civilizacija niso šli v humanizem. Ne v tisti pravi ne v oni drugi lažni, evropski, zahodni, poln sprenevedanja in ves prepojen s Krivdo.

Vodje Zahopdnega sveta so sem pripeljali male mamine "maščevalce", da bi pri sebi nadomestili pomanjkanje lastnih nagonov.
Tem so se odrekli zaradi civiliziranosti, predvsem pa zaradi lažnega videza humanizma. Potrebujejo pa živ dokaz svoje humanosti, ker sicer bodo vsi izvedeli - da so lažnivci.

Komunisti so po morilskosti najbliže Islamu. Tudi sami so iztrebljevalci, roparji, morilci, paraziti. V tem so si podobni in se zavohajo!

Komunisti so v demokratičnem sistemu morilci na prisilnem dopustu. Sicer na dobro plačanem dopustu, pa vendar!
Trpijo pa, ker jim zakon onemogoča ubijati.

Ustava je tudi sicer v nasprotju z Manifestom Partije in tu potem težavo rešijo tako, da nadzorujejo izvajanje Ustave: ne izvajajo je!

Umor je del političnega načrta in zato jim ni prav, da morajo tudi sami spoštovati zakone, ki jih sami ustvarijo, saj ji napišejo drugim, ne sebi!

Ni namenjeno, da bi gospodarji spoštovali zakon enako kot drugi državljani.

Švedski novinar je ob požigu Notredamske katedrale izjavil: “Končno!”

Novinarka pa zapiše: “... kozmična karma za vsa zgodovinska območja in artefakte, ki jih je Francija uničila in ukradla, ko so bili kolonialna golazen...”

Tako komunistični režim v Sloveniji zažiga in uničuje dokaze o svojih zločinih, briše sledi za sabo.

V bistvu zdaj to počne celotna civilizacija! Obnaša se tako, kot bi slutili, da jih bo Bog poklical na odgovornost in jih vprašal: Kje so vsi moji otroci?! Precej jih manjka, ne vidim jih... kam ste jih pa skrili, kaj ste jim storili...?

Brišejo sledove, prepovedujejo pojavljanje simptomov Bolezni, ustvarjajo "idealno" družbo, pospravljajo dnevno sobo človeštva...

Ker nam tega še do nedavna niso mogli naravnost povedati, kaj vse da nam bodo še storili.... in pa ker mislijo, da jih bo EU ozmerjala (čeprav tudi EU se bi laže, ko govori o demokraciji!) naši vrli voditelji kličejo sem druge take, ki kršijo zakon! Ker jih sami še ne smejo, potem pa njih vzamejo v bran. Ne nas, kot piše v ustavi!

Če se kdo na to pritoži, mu grozijo.

Čim deluješ v smislu spoštovanja zakonov, ustave, varovanja ozemeljske celovitosti, zasebne lastnine in zasebnosti... njih ogrožaš!

Zato si rasist, ksenofob, fojbofob... ker ne maraš umora. Ne maraš ropanja. Kdo pa misliš da si?!

Še malo pa boš rekel, da je Revolucija samo konglomerat zločinov, legalizacija ropanja in umorov tistih, ki jim boš vse pobral.

To je zato, ker si nehuman. Komunizem in Islam pa vesta kako je treba s takšnimi ljudmi! Iztrebiti.

Zanima me, komu bo ESČP dalo prednost, ko se bodo različne komunistične in islamistične skupine spopadale med sabo, si rezale vratove in se šle "bratstvo i jedinstvo" na več načinov, kot si jih mi lahko predstavljamo!

Katera ločina, katera frakcija iste ideologije in religije bo tedaj deležna "človekovih pravic" in bo zato njen nož posvečen, tisti drugi pa preklet?! In za koliko časa?

Komu bo ta famozna inštitucija za zaščito pravic do enakopravnega zastrupljanja okolja in pameti ljudi dajala prednost? Kateri ideologiji oz. religiji se bo uklonila.

Aja, sem skoraj pozabil... zamenjali bodo sodnike!

Enako, kot to komunisti grozijo pri nas.

Razumem, da Nova Doba ustvarja "novega človeka", v smislu, da je ta brez lastne Volje in da je za njegovo vzgojo zadolžena inštitucija oz. država. Človek je povsem odvisen od tistega, kar se nauči, ali bolje, kar ga naučijo. Odvisen je od ideologije, od sprotnih ukrepov, administrativnih ukazov, od okrožnic, predpisov in zakonov.

Ni mi pa jasno, da se ljudje ne učijo od živali! Ogromno ljudi reče: saj so živali tudi nasilne!

Pri njih vidijo samo nasilje, ne vedo pa kam to nasilje spada. Ne vidijo zakaj nasilje obstaja, od kod izhaja, ne vidijo nasilja kot nagona za obstoj Življenja zaradi varovanja LJUBEZNI.

Tiste nežnosti, ki jo izražajo živali do svojih mladičev in njihove groze, preden jih ubijejo ali ko jim vzamejo mladiče... tega ne vidijo, ker nočejo videti. Ne vidijo tistega, kar živali boli in jih prizadeva, pa to ljudje sami povzročijo.

To bolečino bi najraje ubili.

Ljudje sovražijo žrtev, posebno Slovenci je ne marajo. Ne marajo, da se pritožuje! Naša sodišča se žrtvam posmehujejo.

Zato ljudje mučijo in lovijo živali.

Potem čakajo, da bolečina pogleda iz njih, nato jo še malo mrcvarijo, da dobi njihova žrtev tisti smrtni pogled v očeh, ki ga vidiš skozi zaprte veke živali, ki bo zaklana.

In si misliš, ko gledaš to sliko smrti, da je smrt odrešitev!

Uboga moja živalca, spočij si. To si jaz mislim, ko gledam obup teh živali.

****

To dejanje, ki je ritualni uboj nagonov, je sicer v civilizaciji zakrit z odmaknjenostjo od neposrednega stika človeka s krvjo in dejanjem uboja. V neciviliziranih ali manj civiliziranih krajih pa je ta stik neposreden. Klanje prašiča na kmetih je takšen obred. Otroci gledajo in vidijo!
V mestih, ki veljajo za civilizirana okolja, pa tega ne vidijo. Vidijo le mleto meso, zrezke, klobase... ne vidijo cele živali, ker iz predelane forme mesa ni razvidno telo. Ne moreš razbrati, kaj je prej bilo. Kako boš imel usmiljenje z zrezkom? Zrezek je vendar sočen in dober...

Klanje in ubijanje živali (nagona!) je kontrapunkt vsej silni inteligenci človeka, ki ne razume vloge nagonov v Stvarstvu. V strahu pred njimi je pripravljen vse uničiti, ubiti, raje kot da bi Nagon spoštoval, mu poiskal primeren prostor, kjer se lahko svobodno izraža.

Takšen prostor, da se lahko nagon izrazi brez strahu, da podpre Ljubezen in skrbi za Življenje (ker zato nagoni sploh obstajajo!) bi se po pravici lahko imenoval civiliziran!

Civilizacija, v kateri nagoni skrbijo, objamejo, zaščitijo pred udarcem in varujejo Življenje.

Tja gremo! Pa če je to komu všeč ali ne.
Tja gremo.

****

Naj ponovim, da je nasilje posledica.

In vedno, ko se to loči od vzroka, ga spremlja nerazumevanje in postane samostojno in samo sebi namen.

Nasilje kot nasilje, ki je samo sebi namen, je nasilje zaradi nasilja. Nasilje tedaj postane inštitucija in inštitucija postane - nasilje!

Z njim pa manipulira tisti, ki to inštitucijo vzpostavi in jo vzdržuje.

V prenesenem smislu lahko rečemo, da takšno nasilje nihče ni posvojil, nihče ga ni vzel za svoje. Z drugimi besedami - nihče mu noče biti oče!

Ker ni zanj nihče odgovoren! Potem, ko se zgodi, rečejo, da se je zgodilo samo od sebe oz. je bilo izzvano, zato smo odgovorili z nasiljem na nasilje. prisiljeni smo bili odgovoriti z nasiljem!

Namen tega je socializacija Odgovornosti. Češ : vsi smo enako odgovorni!

Torej nihče!

Vzroka za nasilje ne iščemo več, odkar smo nasilje institucionalizirali. Bolj nas zanima vzdrževanje inštitucije.

Praviloma je interes nasilja ta, da z njim nekdo upravlja, ga manipulira. Takšen, ki ima željo ohranjati izvor nasilja kot večen izvir njegovega zaslužka, da se ponavlja in ohranja, ker potem lahko prodaja orožje. Zato je nasilje močno in je inštitucija močna.

Veliki Manipulator pa ji vlada in ukazuje! Proizvaja sovraštvo in ga usmerja.

V modernem času vlada, ki vzpostavlja takšne inštitucije opisuje te pojave kot »so se zgodili«. Samo se je zgodilo!

Kar kaže na njihovo odmaknjenost od odgovornosti zanje. Vladaš - pa ne veš zakaj se ti nekaj dogaja. Ponavlja se ti, ti pa čisto resno s televizije komentiraš: "Veste, to se je samo od sebe zgodilo, ker se pač dogaja!"

Za ideologijo in religijo je značilno dogmatično razmišljanje, in ko je razmišljanje dogmatsko, tedaj ne logična povezava med Vzrokom in Posledico ni potrebna!

Nasilje je tedaj samo sebi cilj in namen.

Naravni imunski sistem človeka je razpadel in človeštvo kot Organizem, ki varuje Življenje na Planetu, se ne brani več.

Človeštvo je prepuščeno Velikem Manipulatorju.

Ločitev posledic od vzrokov pomeni, da ni več učenja. Nepovezanost vzroka in posledice je postala mentaliteta! Zato religije in Ideologija ne poznajo Odgovornosti, in je tudi ne pridigajo več!

Poznajo in razširjajo Krivdo, namesto Odgovornosti!

Krivdo lahko uporabijo za orožje.

Krivda je sploh predpogoj za uspešno manipulacijo s človeštvom, s civilizacijo. Brez Krivde manipulacija sploh ni mogoča!

Ljudje bi poiskali vzroke nasilja in bi jih odpravili. In tedaj bi nastopil Bog Odgovornosti, in na Planetu nam ne bi več vladal Bog Krivde in kaznovanja!

A kako vladati in izkoriščati ljudi, če ni kazni? In brez Krivde ni kaznovanja.

Odgovornost in Krivda pač ne moreta obstajati skupaj, ali je eno ali drugo. Oboje hkrati pa ne more obstajati, ker se to dvoje izključuje.

Danes je nasilja že toliko, da je tega nesorazmerno dosti, če je primerljivo z vzrokom za njegov nastanek.

Kar samo pomeni, da smo nerealni, da zmotno razmišljamo, da ne vidimo resničnosti okoli nas, ker nas je popolnoma zaslepila lastna Mitologija. Ta nas tudi obvladuje!

Njeno gorivo pa je Krivda!

Krivda je privzgojena.

Mitologija, brez katere ni nobene diktature, ne demokracije, saj ne bi mogli brez mitologije obstajati, pri obeh načina vladanja poudarja lastno nepremagljivost.

Poudarja nepremagljivost sistema, ki ga gradi, to božanskost misli, na kateri počiva, jo usmerja in jo vodi.

Mitologija trdi, da je živo bitje, ki je samo po sebi sposobno ustvariti življenje in ga znova kreirati tudi, če ga uniči (kar tudi počne, mislim uničuje).

Morda ne še danes, ampak delamo na tem!

Skratka, Sistem je božanstvo, ki hkrati prisega na ateizem. Nekakšno leseno železo, manifestirana slika Boga, ki se boji prevzemati Odgovornost za to, kar ustvarja, in si zato izmisli ateizem, kot spor z nekom, ki "ne obstaja"!

Manipulacija s človeštvom postane takšnih razmerah način življenja.

****

Naš čas je histeričen, ljudje reagirajo neracionalno.

Predvsem pa so brez lastnih emocij.

Niso "preveč čustveni", kot jim Sistem to pogosta sporoča, ko jim očita preveč čustveno odločanje. V resnici so popolnoma brez čustev, kvečjemu premalo čustveni. Lastnim čustvom ne verjamejo. Ko kaj čutijo - vzamejo tableto!

Rezultat preziranja oziroma prenašanja tolikšne zmede, kot bi ta bila normalno stanje duha in telesa, ima po eni strani za posledico vraževerje, po drugi pa konstantno potrebo po maščevanju nekomu.

Harry Potter, razredni boj, vdanost v usodo, spolna razslojenost, rasno razlikovanje, ideološko in religijsko razlikovanje, varovanje divjih zveri, invalidov, vse to je zgodba z enim samim namenom: tekmovanje in izločanje tekmecev! Boj za pozornost in kupovanje naklonjenosti.

Družbene napetosti se še kar naprej rešujejo z nasiljem, z vojno, spori na sodiščih in kaznovanjem, z zanikanjem Odgovornosti in prekladanjem Krivde na tiste in tistega, ki ti ga določi Sistem in se ne more (se ne sme!) braniti. Kajti ljudje smo nepopolni, ker smo človeški. Sistem je popoln, ker je popoln v svoji nečlovečnosti! Zato je tako organiziran, da je popoln.

Če te že v šoli naučijo kdo bo vnaprej Kriv, to še ne pomeni, da si obveščen, izobražen o tem, in zato opozorjen. Pomeni samo, da si izšolan bedak. Dobiš spričevalo, da si bedak.

Nemogoče se je karkoli v resnici zmeniti, se dogovoriti, potem pa spoštovati dogovor! To so samo pro-forma zakoni, ki se jih nihče ne drži.

Seštevek vsega zaupanja ali fragmentov zaupanja v družbi je enako = nula!

Tisti, ki je še sposoben zaupati komurkoli ali čemurkoli, kar sicer imenujemo za vero v nekoga, velja za zgubo in za bedaka.

Svet vodijo interesi! Tako nam to povedo politiki.

In ko to nekdo javno reče, ga ni strah.

Mene pa je.

Takšno družbo vzgaja jugo-socializem in zdaj imamo cele generacije izšolanih prevarantov, nemogočih oportunistov, od katerih je vsak pol-idiot dovolj dober za predsednika vlade!

Toda – zaupati je potreba.

Graditi in dajati občutek skupne varnosti je NAGON in ljubezen je potreba!

Kaj nam bo ljubezen, če je nihče ne varuje? Če ni nagona, da bi jo varovali...

Ko zahtevamo predpise, za vsako stvar, je to zato, ker smo nagon izgnali iz družbe in iz človeka. Iz Telesa!

Migranti so nagon brez vodila. Zato vdirajo sem kot poplava.

Arabske dežele so rdeča čakra (čakra preživetja) planeta Zemlja! Kundalini.
Sedmi pečat!

****

Evolucija pojmov je res čudna reč.
Sam bi rekel, da mi je všeč, če smo nekaj več, kot si po navadi mislimo da smo. Torej, smo še nekaj drugega, ne samo Slovenci.

Bodimo tudi Evropejci, kajpak! Pa še kaj poleg tega!

Potem... smo ljudje.

Bodimo ljudje, ker je to širok in lep pojem. Misli in čustva mi uidejo še k živalim in takrat si mislim, da je lepo biti žival. Da jih za nič na svetu ne bi hotel deliti od nas, jih narediti nam tuje. Nekoč bomo žoiveli z njimi in si hodili na obisk, eden drugemu v naša gnezda.

Na koncu ostanem pri živih bitjih, pri "otrocih" tega planeta!

Ko imam enkrat to novo bitje, novo "osebo" v mislih, mislim na ta Planet.

Potem ta zares postane oseba.

Nenadoma postane moj sogovornik in je močan faktor pri odločanju o "otrocih". O tem, kako naj bi tu živeli.

Z osebo se lahko pogovarjaš! Če ne parazitiraš na njej, če jo upoštevaš in jo vprašaš za mnenje (ker si ti tu pri njej doma!) potem se laho meniš s Stvarstvo, ker smo v telesu narejeni iz Planeta, iz Materije, in je naše telo "konzularno predstavništvo" planeta v nas.

In kakšne odnose imamo z njim?!

Jih sploh imamo? Smo jih kdaj vzpostavili, smo Planet povabili v parlament odločanja o vseh nas, ga vprašali kaj hoče, kakšne namene ima z nami?

Ali pa si misliš, da se z mrtvo materijo ne moreš pogovarjati. Lahko jo le izkoriščaš. Toda v telesu smo iz planeta, iz materije, mi jo oživljamo! Misliš da je to malo in zanemarljivo?
Je možno, da Planet nič ne ve o nas, če ve (za) naše telo?!

Je možno čutiti s telesom in v telesu, pa da naš planet tega ne začuti?! Je mogoče, da toliko ljudi živi tukaj, planet o pa o nas nič ne ve? Toliko časa že tu živimo, pa si še nismo nič povedali. je to sploh možno?
Je možno, da drug človek nekaj čuti, pa jaz tega ne vem. Tudi to je možno.

Potem pa ne planet ne jaz za to ne veva.

Ne bi rekel!

Gre le za civilizacijo, ki je zaprta v škatlo in komunicira prek kablov in žic. In zdaj brezžičnih zvez, medtem ko telesa (materija) noče več komunicirati, ker spiritualno polarizirana civilizacija čustev ne priznava za inteligenco! Saj ni, da noče komunicirati, NE MORE.

Spiritualno pregreta in ves čas usmerjana civilizacija meni, da tisto, kar ne more nadzorovati, kar ni "škatlasto", da lahko numeriraš, kodiraš in zložiš na police, k še večjim škatlam, ni dosti vredno.

Ne glede na to, kako velika je škatla (zmeraj je večja, tako predvidevam), ne bo tu nikoli drugačne oblike, kot le škatlasta!

In v njej bodo vedno veljala ena in ista pravila, vedno bodo kamere prižgane in vedno bo nekdo shranjeval dokaze v fajle, zato da jih bo nekdo drug pregledal in odločal o njih.... itd. itd. itd.

Toda - Telo ni škatla!

Škatla je samo en izum Uma, ki odtrgan od telesa ne razume, kako Telo deluje.

Um, ki bi razumel vlogo Telesa, bi se v njem z veseljem izgubil. In potem bi v njem ostal "izgubljen".

V njem bi ostal, končno bi bil Doma!

Vesolje ni neskončno, je še kako končno. Neskončno je Telo znotraj sebe, Vesolje pa lahko širi svoje meje samo, ko je Telo svobodno v sebi, da raste.
Zato ni napačna ugotovitev, da kadar dva, ki se ljubita, držita v rokah vse Vesolje. Ko imata drug drugega v naročju - v resnici objemata Vesolje!

Preišči ta spletni dnevnik

OBSTAJAJO LJUDJE II

069_NAGON

Švedski novinar je ob požigu Notredamske katedrale izjavil: “Končno!”

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

093_ LOČITEV

100_KRISNE RAZMERE

067_ ČAS JE PRIŠEL