066_GNITJE VELIKIH IDEJ Z VISOKIMI CILJI

1.

Ideja ne more nastati kot ideja o »sami sebi«.

To lahko postane šele v nadaljevanju, ko (in če) Misel v konfrontaciji z resničnostjo omaga pri poskusu, da bi si Resničnost podredila!

V naravi Uma je namreč, da ustvari Misel, si nekaj zamisli, potem pa se jezi, ker misel v Manifestaciji kaže pomanjkljivosti in s tem ne odseva pričakovane popolnosti, ki jo Misel pričakuje.

Misel potem teži po tem, da bi si Resničnost podredila, jo obvladovala, potem pa, ko bi bila navdušena z njo, bi jo oboževala kot sebe.

Skratka, Misel hoče, da ji resničnost sledi, da je odvisna od Uma, ki jo je proizvedel, da ni samostojna.

Um ne mara, da bi njena manifestirana Misel, ki je materializacija ideje o njegovi lepoti dobila lastno življenje. To bi pomenilo, da ima lahko manifestirana Ideja - torej bitje! - nek koncept o samem sebi in da je zato samostojen.

To bi pomenilo, da ima svobodno Voljo.

Resnica se ne želi nikomur podrejati. Ni rada obvladovana, zato ima Stvarstvo vgrajeno varovalko, ki ne dovoli, da se kaj takega zgodi. Vsaj ne definitivno, dokončno in za zmeraj….

Lahko sicer poskušamo živeti v nasprotju z Resnico, toda na koncu bo Resnica vedno prevladala.

Živimo v Materialnem svetu, ki mu je ime Manifestacija.

Manifestacija – manifestira, zato ker ne more drugače. Neumno je, če se nanjo jezimo, ker manifestira. Mora manifestirati, saj je to njen Namen! Počne natanko tisto, za kar je bila ustvarjena.

To, kar nam Manifestacija ponuja - je Resničnost!

Manifestacija ni popolna, ni vsemogočna, je pa resnična. Nepopolnost ji omogoča, da se uči.

Moj Bog, tisti, v katerega sam verjamem, s katerim se pogovarjam, ki je v moji zavesti Zavest, (… in je MOJA Vest!), je takšen.

Ni popoln – je resničen.

****

Brez manifestiranih pojavov, in brez odnosov, ki jih pojavi spodbudijo ki so očitni in jih zato zaznavamo, si brez utelešenja (inkarnacije v telesu) njihove resničnosti ne moremo predstavljati. Sicer bi vse bilo le v glavi, bilo bi plod domišljije in popolnoma v funkciji Misli in zato od nje brezpogojno odvisna.

V resnici smo prisiljeni zaznavati svoj svet, zato nam ta postaja razumljiv.

Zelo pomembno je, da Misel spoštuje Manifestacijo! Potem lahko Misel spoštuje sebe.

Sicer Resnice, kot ta pojem zdaj razumemo, ne bi poznali, ker je ne bi bilo! Za nekatere je ni. Nekateri zdaj pravijo, da Resnica, takšna z veliko začetnico, ena in edina, zveličavna, ki bi obstajala za vse enako – sploh ne obstaja!

Ampak, po moje se samo bojijo, da bi obstajala.

Zato dnevno skrbijo za to, da se Resnica ne bi manifestirala.

Oni svojo »resnico« povejo v enem stavku, približno tako, kot ateisti pravijo za Boga, in nič jim pri tem ni treba dokazovati.

Takole gre ta »ubijalski« stavek: Ena Resnica, taka z veliko začetnico ki bi veljala za vse - ne obstaja! Vsak ima lahko svojo resnico, kot si jo sam izmisli in potrebuje. 

Jaz k temu še dodam: … kot jo lahko vsili drugim, potem pa vzdržuje z nasiljem.

Če je to res (pa ni!), je Manifestacija ne bo manifestirala. Tudi kake posebne nuje po tem, da bi takšna Resnica obstajala, zaenkrat še ni, zato se pa ne manifestira.

Aja, še to: pa Boga tudi ni…

Dosti sreče pri tem jim želim - ker jo bodo potrebovali.

Vse počnejo, da Resnica ne bi obstajala. Dovolijo jo le, če je omejena na posamezni fragment zavesti (znotraj fragmenta zavesti je dovoljena, sicer znanosti in stroke ne bi delovale), ni pa dovoljena, če povezuje fragmente, če jih združuje v celoto ali če kaže namero, da bi jih združila v Celoto in vrnila Bogu. Posebnost je zaželena, navadnost pa ni.

Toda, Moj Bog je ves Navaden!

****

Vendar pa hkrati ti ljudje pozabljajo, da se nahajajo v Materinem (Materialnem) svetu, kjer veljajo Njena pravila in ne njihova. Čeprav počnejo vse, da bi obveljala njihova in bi se Svet po njih ravnal.

Tu je treba poudariti, da je Um hiter, bister… hitro si nekaj izmisli, nato pa premisli. Medtem  pa je Materija počasna, vendar temeljita. Predvsem pa skrbna (ker ni samo v glavi!). Težko si kaj premisli. Predno kaj spremeni v svojem svetu, pomisli in večkrat preverja, kaj bo Življenju ustrezalo.

Ko takole od »zunaj« pogledamo, se zdi Misel (Glava) demokratična in svobodna, Materija (Telo) pa zapor, diktatura in prisila!

Ali kot Američani radi rečejo: looks good - feels bad.

Dokler nisi v telesu s telesom (s Telesom, kot zavestjo telesa), ne moreš vedeti kaj je dobro, ne kaj slabo.

Ko pa si tam, potem veš. In te nobena Glava ne bo mogla prepričati v kaj drugega!

Razen s prisilo.

Kdo je potem tu prisila in kdo svoboda?

Tu duše niso več v svetu idej in navidezne »popolnosti«, kjer lahko igrajo igro ponavljanja istega, v nekakšni ponovitvi Nebes, kjer si nekaj izmisliš, tako da danes velja eno, jutri nekaj drugega... naslednjič pa spet nekaj popolnoma izmišljenega, ker si »neomejena« bitja (bitja brez omejitev) pač tako predstavljajo svobodo.

Ti pa v vse enako verjameš, z istim žarom in prepričanjem! Danes v eno, jutri boš pa verjel v nekaj drugega. Kot bi bila zamisel odvisna od trenutnega počutja, ki je nepovezano z izkušnjo, ker si tudi njo lahko izmisliš in je samo plod tvoje domišljije, s tem pa predstave o tem, kako bi nekaj »moralo biti«, in ne kako je. Ker bi potem zate to moralo biti dovolj.

Kje je torej še vse razmišljanje, kje so čustva, kje hrepenenje po nečem, kje je človeško delovanje v skladu z izkušnjami, ki so posledica gibanja Želje v nas, in z njo - gibanja Svobodne Volje v Stvarstvu!?

In v nadaljevanju: kje je spoštovanje Logike, ki izhaja iz povezave med Vzrokom in Posledico?

Ta Logika (prisotnost Boga Očeta) je v Svetu omejitev, ki jih določajo fizikalni (Materini!) zakoni, namreč potreben pogoj, da si tu potem sploh še upaš imeti kakšno idejo!

Mene to vodi k sklepu, da Mati postavi omejitve prav zato, da bi pritegnila Očeta k sebi in ga pripeljala sem.

Diktatura je praviloma diktatura misli, ideje. Ta ima zdaj okvarjeno povezavo med Vzrokom in Posledico.

Kar pa povzroči novo posledico, ki je zanikanje Odgovornosti za lastna dejanja in odločitve.

Ali drugače povedano: diktatura NE POZNA EVOLUCIJE!

Ko rečem EVOLUCIJE, misli na evolucijo misli.

Diktature se ne razvijajo, ker se ne učijo. To velja za vse sisteme in podsisteme, ki so zase prepričani, da so popolni, da vse znajo in se jim zato ni treba učiti.

Popolnost je neumnost, prevara in mit!

****

2.

Popolnost se ne uči, ker je prepričana, da že vse zna in se ji zato ni treba učiti. Treba jo je samo "oboževati".

Lucifer je takšen v svojih očeh: popoln!

Ideologije so popolne. Religije so popolne. Bog je popoln... NEUMNOST.

Neskončna popolnost je samo neskončna neumnost!

Samo bedak je zase lahko prepričan, da je popoln in da je, seveda, superiorno bitje s katerim se ni mogoče meriti, kaj šele, da bi bilo mogoče nekomu njegovo popolnost izmeriti. S čim bi jo pa lahko izmeril, nekdo ki je pomanjkljiv in nepopoln!?

S popolnostjo se vendar nihče ne more primerjati!

Popolnost je Luciferjeva definicija samega sebe! Lucifer pravi: »Jaz sem pravi Oče, jaz sem resnični Bog!

Potem, ko mu je uspelo nam vsiliti idejo, da je Bog lahko samo tisti, ki je popoln in poseben (in hkrati nedostopen za navadnosti), je s tem bil postavljen vzorec za odnos Navadnosti s posebnostjo kot Avtoriteto!

  

Zaradi zagledanosti vase je Lucifer prepričan, da je tisti, ki ga imamo za Očeta, poln  napak in zato nepopoln!

In da bi človeštvo moralo njega, Luciferja, priznati za svojega pravega Očeta, ker je popoln. 

V resnici pa je Lucifer jalov, poleg tega da ne razume zakaj je jalov. Ne ve kje tičijo vzroki njegove jalovosti in s tem neustvarjalnosti.

To, da nič ne zna, se Luciferju zdi krivično. Poln občutka lastne pomembnosti, pa tak nesposobnež, brez talentov, brez vizij, brez znanja... Kar potem nadomesti s prepričanjem o tem, da Popolnosti pač ni treba povezovati s talentom, saj karkoli stori Popolnost - je popolno!. Karkoli si Popolnost privošči izraziti - je itak popolno!

Resnica pa je, da kdor je sam sebi dovolj - ni ustvarjalen! Ne more ustvarjati.

Da bi nekdo bil ustvarjalen, mora najprej ne biti "popoln". Nekoga mora potrebovati, po nečem hrepeneti. Sicer se Želja v njem ne premika, kar je pogoj za ustvarjanje.

Zaprta je v premajhnem prostoru njegove domišljije! Biti sam sebi dovolj… ni dovolj! Za ustvarjanje je potreben ODNOS.

Nič in nihče ni sam(o) po sebi, pač pa vse PO-MENI!

Tako pravi Moj Bog! 

Hkrati dodaja: Vi ste moji, moji, moji....! 

In: 

... ne veste kako sem vas pogrešal, ne veste kako mi je bilo brez vas...

****

Parazit, ustvarjalnih odnosov oz. sploh odnosov, ki so potrebni za ustvarjanje – sam ne zna izdelati, ker tega ni sposoben.

Zanj mi nismo božja bitja!

Pravzaprav sploh ne verjame v to, da so drugi živa bitja, saj ga zanimamo le kot pojavi, in smo v funkciji oboževanja, oziroma čaščenja njegove popolnosti.

V primeru diktature - je oboževanje diktatorjev zapovedano.

Diktator ne izraža lastne misli, saj nima izkušenj o katerih bi bilo primerno govoriti. 

On se izraža skozi ideologijo, njegove besede so predsodki ker govori o tujih izkušnjah. Sam jih ni imel. Če bi jih imel - bi vedel! A zakaj bi jih imel, če je pa popoln. 

Sam jih zato tudi ni preverjal.

Diktator ne mara povezave Posledica - Vzrok, ker ne mara tiste Logike, ki je ustvarjala svet. Zato Svet - sovraži!

Sovraži ga, ker je "nepopoln".

Logika je sicer predpogoj za učenje o svetu, ki je narejen z Logiko.

Beseda ga je ustvarila in njeno branje zahteva znanje Abecede, po kateri je vse ustvarjeno. Zato šole ne učijo otrok ceniti lastne misli. Učijo jih pa sprejemati ideologijo in to nekritično!

Iz šole zato prihajajo izdelani oboževalci diktature, s tem verniki ideologije in oboževalci diktatorja, ki vedno zmaguje! Tako nas učijo v šoli!

Lucifer se zaveda svoje jalovosti. Tako se tudi diktatorji zavedajo, da ne znajo ustvarjati. 

Posledica je - parazitiranje na drugih!

Diktator ne ve od kod prihajata navdih ali sposobnost ustvarjanja.

To se mu zdi krivično, zato se maščuje vsem, ki so ustvarjalni, razen če njemu služijo in se mu podrejajo. Takrat jih ima za podaljšek svojega "talenta"!
Diktatorstvo je zanj talent!

Parazitiranje je njegovo maščevanje za intelektualno jalovost.

Značilnost parazitizma je, da Parazit zasužnji ustvarjalne ljudi, da skoznje sesa rezultate njihovega dela. Ustvarjalcem odreka pravico do uživanja plodov njihovega znanja, dela in ustvarjalnosti. Ohranja jih v revščini za kar, kot vzvod, uporabi Krivdo. Na RTV SLO se denimo Krivda prikaže kot Solidarnost. Ima pa tudi druga imena!

To je ena od bistvenih značilnosti vsake diktature - injiciranje občutka Krivde v prebivalstvo. 

V resnici pa je jalovost popolna samo v parazitiranju in nikjer drugje. Morda le še v zalezovanju, izsiljevanju, pri mučenju političnih nasprotnikov, vse to je pravzaprav sestavni del parazitiranja.

Parazitiranje se v takšnem sistemu lahko razvije do "popolnosti"!

Medtem, ko evolucije v takšnem stanju (v stanju diktature) ni, ker diktatura NIMA EVOLUCIJE. 

Diktatura lahko samo krutost nadomesti z večjo krutostjo, brezsrčnost s še večjo brezsrčnostjo. Evolucija v takšni družbi je lahko samo evolucija v načinu razvoja tehnologije iztrebljanja.

Odgovor, zakaj je to tako, je dokaj preprost: za ustvarjalnost je potrebna Svobodna Volja! Zato je Svobodna Volja največji sovražnik diktature.

Za Diktaturo torej velja, da preganja in ubija Svobodno Voljo!

Zato si osebnega računalnika ni bilo možno izmisliti v Sloveniji, nekje v sedemdesetih letih, denimo v neki v garaži na Viču! Lahko pa smo doživeli fukanje psov v garaži na Viču. 

In še to z določenim s časovnim zamikom, ko je vdrlo več svobode v družbo, da so si ljudje privoščili nekaj zasebnosti in veselja v lastni garaži.

Diktatura Svobodno Voljo zanika in jo sčasoma prepove. Preganja jo, zasleduje in ubije. Zdaj je je na Planetu le še zelo malo. 

Svobodno Voljo sistem nadomesti s političnim programom, ideologijo, religijo... skratka, z dogmo! 

Luciferjeva dogma ne dovoli dvoma v njegovo Popolnost. Diktatorjeva ideologija pa ne dovoli dvoma v popolnost ideologije, njegov režim vsak dvom vanjo kaznuje. Režimu služijo svečeniki dogme (to je posvečen položaj v družbi!), ki jo oni edini smejo razlagati.

3.

Neumnost in zabloda o lastni popolnosti sta lahko večji ali manjši... ampak, evolucije in napredovanja, v zablodi ni.

Diktatura lahko napreduje samo v tehnologiji iztrebljanja ljudi! To je tudi vsa "evolucija", ki jo diktature premorejo.

Samo za primer: Moj Bog se uči!

Če se vaš ne - je Lucifer! Potem molite k napačnem bogu.

Diktatura kaznuje vsako izkušnjo, ki govori nekaj drugega, kot je zapisano v partijskem manifestu in kot stoji v ideologiji. Nič ne sme biti v nasprotju z dogmo. Z nobeno dogmo! Ne versko ne ideološko.

Zato diktature prepovedujejo svobodo izražanja!

Če človeško telo kaže simptome bolezni in nelagodja, so tudi to lahko znaki nestrinjanja z dogmo! Vse izkušnje, ki nakazujejo odklon od dogme, so nezaželene, najmanj pa sumljive. Režim preverja kako se človek počuti in če čustev ne znaš skriti, si lahko v nevarnosti, da te obtožijo nezvestobe dogmi, ali še huje: da imaš lastno Voljo.

Pri veri so dogma – verske zapovedi, pri ideologiji pa je dogma politični program.

Diktatura si »resnico« priredi.

Nato sporoči javnosti, da je spreminjanje dogme (pri nas se to imenuje uradna zgodovina!) nesprejemljivo. Zato je prepovedano.

Pri nas tudi tisti, ki vedo, da je komunizem diktatura, govorijo: Zdaj, ko imamo demokracijo… zdaj ko imamo Pravni red…, ponavljajo to mantro, kot bi bilo res! Najbrž pa si samo želijo da bi tako bilo. Vendar pa demokracija ni nekaj, kar si ti zamisliš, temveč je tisto, kar si izboriš proti tistim, ki je nočejo in delajo na tem, da je ne bi bilo! Enako velja tudi za Pravni red in vladavino prava.

Potem pa moraš paziti nanj! Če ti je kaj do demokracije in do Prava, ti ni vseeno.

Meni to govori, da so prišli v parlament že na pol kuhani. Potem pa štejejo temperaturo vode od 45 stopinj C naprej in so zdaj pri novih 45 že na 90 st.

Sami se tega ne zavedajo, in mislijo (kar je tipično za komuniste) da se je štetje začne s 45.

Eden od simptomov, na katerega so zelo pozorni, je »sovražni govor«.

Če opozorila ne bodo zadostovala, če jim ne bo z zakoni uspelo prepovedati izražanja »simptomov« bolezni te družbe, bodo jutri prešli na nekaj drugega, močnejšega, na drastične kazni. V preteklosti smo jih že imeli.

Za Manifestacijo je značilno, da brezobzirno, brez obotavljanja, brez opravičevanja...  MANIFESTIRA. Enako to velja za manifestiranje Ideje, pa tudi takrat, ko ima ideja le idejo o sami sebi in o ničemer drugem.

Slej ko prej pride do tega, da od velikih idej z visokimi cilji, ostane samo to, kar si te mislijo o sami sebi. In te zdaj gnijejo pri na pol živem telesu.

Na pol živo pomeni tudi to, da je na pol mrtvo, kar pa skoraj nikogar več ne briga.

To brezupno brezidejnost, praznost misli lahko zdaj opazujemo pri politikih že povsod po razvitem svetu.

Naše politike je mučno gledati ko govorijo, saj že povprečno pameten človek vidi, da so prazni, da nimajo kaj povedati.

Zvečer gredo spat z mislijo, da bodo jutri že kako, še malo se zlažemo..., pridobimo še eno leto, še eno desetletje… toda njihovo telo se vsako jutro zbuja z grozo v trebuhu, ves dan potem porabijo, da zgladijo nelagodje, ki se počasi nabira v njih, in se kopiči.

Stranke, ki vodijo to državo, nam vsiljujejo svoje predstavnike, ki so primerljivi z moškimi porno zvezdami brez kurca!

Z drugo besedo: v manifestiranem svetu je tudi Laž resnična in jo zato lahko vidiš!

Resnična je, ker se manifestira. In zdaj se manifestira.

Ne more se skriti, v Manifestaciji že ne. Drugje bi se lahko skrila, v Materialnem svetu pa se ne more - niti kot Laž se tu ne more več skriti.

Laž je torej resnična, dokler se lahko manifestira kot Laž, zato da jo vidimo kot tisto, kar v resnici je: LAŽ!

Telo ne pusti, da se nekaj, kar obstaja v Manifestaciji in laže samo sebi, ne bi manifestiralo!

To je predpogoj, da lahko obstaja nekaj resničnega.

Zdaj si lahko Laž ogledamo z vseh strani, in če smo pametni, nanjo reagiramo.

Večina denarja gre zdaj za vzdrževanje Laži.

Brisanje sledi za sabo o tem, o tem kaj smo počeli, za prepovedovanje izražanja simptomov stanja duha, ki se ne sreča s svojim telesom in zanj ne sprejme odgovornosti - vse to stane!

Cilj diktature je vzdrževanje mitologije. Ni pa cilj človekovo dobro počutje in iskanje Resnice.

Oddaljevanje Bolečine od Zavesti (Odgovornosti za Telo) je najbolj popularna dejavnost družbe, nov trend razvoja, zato je splošno rast potrošnje mamil zelo lahko napovedati.

Vprašamo se pa lahko: kaj nima posameznik pravice odločati o tem, ali bo samega sebe »izključil« iz Življenja, če je to njegova svobodna izbira (Volja)?

Zadnje čase se skupni večji Organizem Življenja, ki je naše človeštvo, sprašuje, kdaj smo se odločili živeti, če sploh!?

Kdaj se Življenje začne? Kdaj se je v vesolju začelo? Smo bili udeleženi pri odločitvi »hoteti živeti« ali pa nas je v to nekdo prisilil!

Ta vprašanja ne potekajo na zavestni (na Odgovorni) ravni, temveč obstajajo prikrito, podzavestno, v debatah o abortusu in evtanaziji.

Na žalost teh znakov nihče nima za duhovno propadanja družbe in nenazadnje človeštva.

Ljudje so obrnili glavo stran od tega in raje govorijo o »človekovih pravicah«.

A to ni pravni problem! To je moralni problem.

Pravo nam zdaj služi za vzdrževanje statusa Neodgovornosti. Takole se zagovarjajo: nismo mi krivi, tega ni v našem opisu nalog in del..." in "inšpekcija je potrdila našo izjavo, da smo delovali po protokolu…" - otrok je pa mrtev!

Zato zdaj debate o smrti potekajo v pravnih okvirih in ne moralnih. Kar je tipično odrivanje Odgovornosti stran od sebe. 

Rabelj Življenja tako postane žrtev. Tako se namreč on sam predstavlja - kot žrtev! 

Komunistična vrhuška je po letu 91 govorila: Joj, vam se niti ne sanja kaj vse smo morali požreti, kaj vse prenašati, ker smo branili slovenske interese (vaše!) in se žrtvovali v Beogradu...

Pravno obravnavanje problemov so ljudje iznašli zato, da jim ni treba biti odgovorni za svoje odločitve. Odgovornost tedaj lahko odrinejo čim dalje proč od sebe. Prepustijo jo nekomu, ki si upa odločati o Življenju, ker je dovolj brezobziren in pokvarjen, da mu ni mar kdo bo preživel!

Ker Odgovornosti tako ni, se namesto nje pojavi Krivda. Krivdo potem neprizadeti prizadeti valijo na tistega, ki se ne more ali se ne zna braniti pred njo.
Ker je Odgovornosti vse manj, je Krivde vse več! Na koncu je vse samo še Krivda.
Zdaj je Krivda - bog! In ta odloča kdo bo naslednja žrtev.

Tistih, ki se čutijo Odgovorne, je vse manj, je pa zato diktatorjev vse več.

To so to tisti, ki jim dajemo licenco za ubijanje, da morijo namesto nas. Njim ni mar, če delajo krivice.

Potem, ko pobijejo na milijone ljudi – in so povsem brez slabe vesti – jim postavimo spomenike, ker smo jim hvaležni, da so počeli grozote, ki jih mi sami sicer ne bi mogli (ker se nam gnusi), a smo jim zato hvaležni za kar storijo za nas, namesto nas, dajemo jim svobodo odločanja o življenju in smrti, zato da nam ne bi bilo treba.

Licenco za ubijanje smo jim mi podpisali, in naša Volja stoji za tem.

Telo to ve. Možgani si lažejo, - toda Telo ve vse!

Laž o tem, da s tem nimamo nič, smo si vgradili v mitologijo. Njo postavljamo, jo gradimo in podpiramo, z njo se postavljamo.

Preden se zruši. Podre se pa na enak način, kot se je podrla še vsaka civilizacija, vsak »babilonski« stolp, ki jo je simboliziral in izražal njena hotenja, vrednote (v dobrem in v slabem), dokler je stal, seveda!

Če se vrnem k vprašanju o tem, ali ima človek pravico odločati o tem, ali naj konča svoje življenje... seveda jo ima!

In seveda ima pravico tudi končati svoje življenje, če se tako odloči – toda to življenje se bo zanj končalo samo v manifestiranem svetu! Lahko sebe odstrani iz telesa, in iz Manifestacije. A drugo bo ostalo in nadaljevalo življenje nekje drugje, ne bo se zanj končalo.

Človek je »odrešljiv« (beseda, ki pomeni biblično Odrešitev) samo s Telesom. Brez Telesa, ni odrešitve.

Kdor ne želi živeti tu, pač ne bo živel tu!

Nihče pa nima pravice (z zakonom ali drugače) zahtevati od človeštva, da sebe, kot človeštvo, odstrani iz Manifestacije.

Mnogi mislijo, da je človek zdaj takšen kot je, že sebi nevaren. Da je človeštvo zaradi prevelikega znanja in brez Odgovornosti za to, kar počne, zmožno sebe in Planet razstreliti in s tem uničiti življenje na njem. Jaz bi k temu dodal, da Življenje sploh! 

Življenje kot pojav v Vesolju, in tisti edini čudež, ki se ga vsi lahko dotaknemo.

Kot prvo: to sploh ni mogoče! Nemogoče je uničiti nekaj, kar samo ne želi biti uničeno.

Telo je parlament. Človek niso samo možgani, ker ne odločajo samo možgani! Dokler je več glasov "za" Življenje in manj proti... bo bitje živelo.

Če možgani "mislijo" "Jaz vendar hočem živeti...." pa pri tem ne vedo kaj Telo čuti, se z njim ne posvetuje, ker ga celota ne zanima - zanima ga le del, ki "misli" da misli, in zato postavlja pogoje Telesu. Kajti možgani,  ta "posvečeni" del nas, igra diktatorja in zato pač ne zastopa celote. Ukazuje, ne skrbi pa za nikogar. Na koncu mu niti zase ni mar!

Globalno je zdaj jasno videti (vsaj jaz tako vidim), da je Življenje ogroženo. Ne le življenje posameznih ljudi, narodov..., temveč tudi samomorilcev. In celo tistih, ki si želijo evtanazije! Pa tudi teh, ki si želijo otrok, ki ne bodo rojeni, ker so jih odplavili preden stopijo na tla.

Govorim o ŽIVLJENJU kot pojavu v Vesolju! To je ogroženo! Ogroženo je Življenje kot pojav v Vesolju.

Mi pa danes govorimo o Življenju za enkratno uporabo. 

A to ni nič v primerjavi z izginotjem Življenja iz Vesolja!

Ko smrti sledi  ponovno rojstvo, novo učenje, novo gibanje Želje da združi Vesolje... ki ji damo z vsakim življenjem novo možnost, da to doseže… je to vseeno in kljub smrti del Življenja. Smo pač omagali enkrat, dvakrat, trikrat..., in kaj potem! Znova poskušamo...

Ko pa Življenje v nas noče živeti, ker ne vidi več smisla, ne vidi rešitve, ne vidi upanja na združitev tistega TAM in tega TU, potem razmišlja o tem, da združitev ni več možna in zakaj naj bi se mi še trudili in se sploh pojavljali tu, v Manifestaciji, zakaj Življenje, kot ga poznamo, obstaja takšno kot je!?

Starševske sile Vesolja, to je sile, ki so ustvarile Vesolje in Življenje v njem, bodo posegle v to dogajanje na način, ki bo NEDVOUMNO postavil Resnico PRED VSE.

Ko rečem pred VSE, s tem mislim, da bodo postavile Resnico tudi pred Božji obraz.

4.

Ideja, ki ima izkušnjo samo s tem, da razmišlja o sebi, ima pač izkušnjo razmišljanja o sebi; razmišlja o sebi kot o osebi -  ki razmišlja o sebi!

Zato je jalova. Nikamor ni pripeta, od nikogar in ničesar odvisna, kar ji daje občutek brezskrbnosti in svobode, saj ni z ničimer ovirana, ne omejena ne določena.

Po moje je to opis narcizma.

Možgani, ki sami sebi sporočajo: »Jest bi, da bi neki blo….«

Dokler drugemu ne priznaš, da ima lastno pamet in po svoje izkuša isti svet, dokler ne izgradiš z njim odnosa, da izveš kako čuti do skupnega okolja… imajo ideje pač lahko samo idejo le o sebi in o tem, kakšne naj bi bile, če bi se manifestiralo to "čarobno" »Jest bi, da bi neki blo….«.

Dokler se ne manifestirajo - in tako sebe preverijo v manifestiranem svetu - niso resnične.

Mnogi sicer pravijo, da »upanje umre zadnje«, vendar sta se tukaj zdaj vrinila še abortus in evtanazija, ki ta rek postavita v čudno luč.

Kaj pa sploh še predstavlja upanje? Je Smrt upanje?!

Upanje na smrt - pa upanje? Od kdaj le!

Ponavljam: posameznik je posameznik in kar on sam odloči, je posamična odločitev. Škode je toliko, kolikor je on sam povzroči sebi.

Ko pa je Ideja – bog, in ta ideja nima od kje črpati informacij razen iz Telesa, tedaj se ljudje ravnajo po njej in tedaj ta Ideja naredi dosti škode ali koristi, odvisno od tega, ali Bog posluša svoje Telo ali pa ga prezira in se mu izmika. V tem slednjem primeru zanika njegove/svoje izkušnje!

Zakon, ki ga sprejme "demokracija", pa pomeni množičnost (ker ga morajo vsi spoštovati), in sicer v primeru zakona o evtanaziji, ta pomeni množičnost upanja na smrt brez bolečine. 

Upanje na uboj brez odgovornosti za odločitev o umoru, ko ga zakon dovoli!

V tem se zakon (množična raba) razlikuje od individualne odločitve (posameznik, ki nekomu pomaga umreti, se sam o tem odloča, da bo "pomagal"). 

Pri abortusu je pa to enako!

Z zakonom obideš odgovornost, saj si samo »uporabil zakonske možnosti«.

Nekaj storiš, ker ti zakon to dovoli, sicer tega ne bi storil. Ali pa bi!? Razlika je v množičnosti pojava. Je težje če prevzameš odgovornost ali če je ne? Ko se za to ustvarijo razmere, in ravno zdaj se te razmere ustvarjajo, mi pa sodelujemo pri tem odločanju.

Vsi dogodki kažejo na predpripravo človeštva na množični odhod. New Age gibanja so predhodnica množičnega samomora človeštva. Ta ideologija pripravlja ljudi na množični samomor - to so vaša spiritualna gibanja, na to vas nagovarjajo vaši guruji.

Ta filozofija nagovarja vernike v smrt že od nekdaj. Na eksodus, na odhod s Planeta, proč, ven od tu, iz Manifestacije - bogve kam.

Obupali so nad Življenjem, in nad tem, kar nam ta izkušnja ponuja, ne da bi ga prej sploh poskusili, mu dali priložnost povedati kar ima, ne da bi poprej Življenja živeli po svoje, mu dali priložnosti, da nam pokaže kar zmore. Preden nam sploh lahko dopove zakaj smo tu!

Človek se je prebijal skozi Krivdo, ki sta mu jo natikali zdaj Cerkev, zdaj ideologija, toda Življenja se niso dotaknili - niti se je Življenje njih dotaknilo! Če so ga kdaj okusili, so to imenovali »sreča«, in usoda, kaj več pa ne.

Na koncu so bili tako utrujeni, da so si sami želeli oditi. Tako da je težko vedeti, če jim tisti, ki so jih ubijali, niso samo naredili usluge.

Družino bodo razbili, ne da bi jo prej ustvarili! Ne da bi jo prej uživali...

Razbili jo bodo preden bi sami izdelali odnose v njej kakršne potrebujejo, si jih na skrivaj želijo. Mislijo, da takšni odnosi, kakršne v sebi želijo, niso mogoči, da so prepovedani, so nepraktični… in posledično sklep - da morda družina ni čisto pravo okolje zanje.

Kaj to pomeni? Da ni mogoče imeti očeta, ki te ljubi, ne mame, ki je srečna, ker jo tvoj oče naredi srečno?

Namesto tega verjamejo, da so moški, kot očetje, odveč.

In zato matere, s svojo zamero in maščevalnostjo po ločitvi, sovražijo moške, ter se združujejo v feministična gibanja, ki služijo ideologiji komunizma. 

In so še naprej v službi uničevanja družine.

Feministke sovražijo moške in vzgajajo poženščene sinove.

Te sinove je strah postati moški, ker se bojijo, da jih potem mamica ne bo več imela rada. Očija že nima!
One pa svojih sinov ne privoščijo svojim snaham, ker… zakaj bi pa ena druga ženska imela svojega moškega, če ga pa ona nima?! In zato ima mamica sina. Moškega ne more imeti, ker njega ima že njegova mama.

Snaha bo pa ponovila isto igro, in bo še ona imela sina. Moških pa ni, ker jih nihče ni vzgojil, nihče se jih ne potrudi izdelati.

Človeka ne dobiš. Človeka moraš najprej narediti, in s tem se danes nihče ne ukvarja!

Ampak, Vesolje ne deluje tako. Lahko sebe umaknemo z manifestiranega sveta – in do tega imamo vso pravico – ampak, tu v Materinem svetu, ki mu pravimo Materialni svet -  veljajo Njena pravila!

Mati Vsega v Vesolju = JE ŽIVLJENJE! Med njo in Življenjem je enačaj.

Zato je odločanje o tem, ali naj Življenje kot pojav v Vesolju obstaja - na Zemlji, ki ga manifestira v obliki, ki jo lahko mirno imenujemo Resnica, zadnja postaja! Resnica je Resnica zato, ker je BREZ DVOMA V SEBI, o sami sebi in o tem, kar predstavlja!

Mati nikoli NE BO DOVOLILA, da se Življenje neha, ker bi to pomenilo, da se je Življenje naveličalo samega sebe. Ne gleda na to, kar ji bomo še storili - Ona tega ne bo dovolila.

Kdor bo z njo meril moč, bo nosil posledice in mu bo žal - to lahko obljubim!

Iskreno povedano: jaz si tega ne bi upal.

Oče je zdaj na Njeni strani. Dovolj je bilo maščevanja Materi, mrcvarjenja v imenu izsiljevanja Življenja iz nje, da bi ga potem ubili, mučenja na vse mogoče načine, poniževanja, posiljevanja, zaničevanja vsega kar je njeno, ker je živo, ker je naivno, ker je Materino...

Dovolj je bilo pljuvanja po njej... ta »izkušnja« se je izpela. To je stvar preteklosti!

Nobenega dvoma ni več o tem, kaj tisti, ki zahtevajo njeno smrt, hočejo z nami! Torej tudi nova izkušnja o tem ni več potrebna.

Bile so vse izkušnje, ki imajo kakršnegakoli smisla (zavestno sem tole napisal cinično), in še več kot to! Mnogo več in preveč.

Učenje z izkušnjo ni več potrebno zato, ker smo imeli vse izkušnje, ki so bile potrebne. Potrebno je poznavanje Vzroka in ga povezati s posledicami.

RESNICA je nad VSEM! 

Če Bog sebe ne poistoveti z Resnico – potem tak bog ni dosti vreden! Potem ne vem, kaj bog je ali kaj bi želel biti, vem le, da Moj Bog ni  takšen. Zato tisti drugi bog ni moj.

Bog je Bog – ko je RESNICA!

Ko je RESNICA = Bog, tedaj pogojuje naše življenje z doslednim učenjem duše v telesu, ki doživlja izkušnje s Stvarstvom v Manifestaciji. Temu jaz pravim imeti izkušnjo O SEBI!

Izkušnja, ki vsebuje znanje kot je Odgovornost, zase in za Manifestirani svet!

Potem lahko rečeš: moj, moja, moje… VSE - moje!

Če ne, je »vse moje« samo pohlep!

Resnico je možno doseči samo s ponovno vzpostavitvijo logike: Vzrok – Posledica. Tako se povežemo z lastnimi odločitvami v preteklosti in odgovarjamo za dejanja. Nikar si ne lažimo, da so ljudje v preteklosti bili nekdo drug, in da tisto nismo bili mi! In jih ne ocenjujmo z očmi, češ – tepci, jaz bi to storil drugače! Raje jih razumimo skozi logiko Vzroka in Posledice.

In se naučimo odpuščati sebi, ker brez tega ne bomo daleč prišli.

Kar ne vodi k Odgovornosti, je zgrešilo cilj učenja v Manifestaciji in s tem odreka Manifestaciji njeno poglavitno vlogo, ta pa je, da manifestira odnose.

V neki obliki se bo ta proces človeštvu kmalu zgodil in sicer tako, da bo Stvarstvo (in to bo Telo v nas!) človeku, oz. tistemu delu nas v nas samih, ki o tem noče nič slišati, nič vedeti, vsililo Odgovornost, ali bolje: ponudilo mu jo bo kot EDINO možno rešitev! Hkrati bo Odgovornost brcnila Krivdo s Planeta, ker edino Odgovornost lahko to stori in nihče drug.

V to ne dvomim, ker to govorim iz lastne izkušnje. To izkušnjo sem imel v začetku 80-ih let in sem jo preživel. Ne vem kako, a sem jo! Najbrž sem jo moral, ker sem jo sam izzval.

Brez Telesa, ki je tedaj mislilo zame (namesto mene – mojih možganov!) ne bi preživel. Možgani (Intelekt) tedaj ne pomenijo nič.

Sesujejo se sami vase pod količino informacij, ki bi jih morali obdelati, in pod Odgovornostjo zanje, ki je niso sposobni sprejeti. Intenzivnost podatkov je tako velika… kot bi se vse Vesolje zrušilo vate. In vse to moraš obdelati.

Tedaj sem spoznal, da je vse to že v nas, in da to nalogo opravlja Telo.

Včasih je veljalo, kakor v Nebesih – tako na Zemlji. Zdaj velja enako: kakor zunaj, tako znotraj!

Vprašanje je sicer, koliko bi telo (Telo – kot zavest telesa), ki ga nekdo noče, sploh še hotelo prenašati takšnega duha v sebi, ki bi rad pokončal Manifestacijo, ker mu slika samega sebe v njem, o njem samem, ni (bila) všeč.

Ker je izkušnja preveč boleča, da bi se še bil pripravljen učiti iz nje.

Ta moja izkušnja je bila osebna. Bojim se pomisliti, kaj bi bilo, če bi bila skupinska, masovna. Ko ne bo prav dosti časa za obdelavo novih informacij (ki so vse že v nas!), tega novega stanja v telesu, in hkrati obdržati Življenje v sebi, če Telo ne bo več videlo smisla v sodelovanju z dušo, ki prav tega noče.

Nihče nas ne pozna tako dobro kot Telo!

Boga lahko prinašaš okoli, Telesa ne moreš. Vedno je bilo tu z nami, nikdar se od nas ni oddaljilo. Telo pozna vse naše trike, vse finte in laži, ve za sprenevedanje, ve od kod prihaja in kaj skriva.

Resnica (z veliko začetnico) ni nekaj, s čimer se lahko pogajaš! Ve kdo si in kaj si.

Vsak se bo tedaj sam odločil o tem, ali mu Življenje kaj pomeni. Če sploh kaj.

Če mu je kdaj kaj pomenilo ali pa bi ga raje končal. Zdaj in tu.

5.

Drastično povečanje rabe mamil in pomirjeval (painkilling drugs) govori natanko to!

Življenje postaja nezanimivo, večina ga enači z Bolečino. Če je ne zna ali more obvladati s pomirjevali.

Tedaj, in edino tedaj, s pomirjevali, se zdi Življenje znosno!

Bolečine naj bi se rešili za vsako ceno...

Pomislite! Kaj je to normalno, da ena ženska v zrelih letih, izrazi kot svojo največjo željo »samo pri miru me pustite…«??

Je to vse kar lahko "lepega" pričakuje od življenja? Od moža? Od okolja?

Je vse njeno "upanje" shranjeno v tem stavku: "Nič nočem, le pri miru me pustite...." ?

Kaj pa hrepenenje shranjeno v knjigah, ki jih je brala, tisto, ki govori o stvareh in ljudeh, ki jih je vso mladost sanjala pa nikoli dosanjala?
Je vse to samo trik, zvijača, ki naj jo zvabi ven kot polža iz hišice, potem pa ji pred očmi razbije dom?

Človeška družba ne vidi bolečine za tisto kar je, zaradi česar je tam in kaj nam hoče Telo z njo povedati! Recimo, zakaj nekaj tako zelo boli, zakaj je Bolečina tu in kakšna je njena vloga.

Bolečina nam daje informacije o tem, kaj delamo narobe in nam je hkrati kažipot in navodilo, kje naj poiščemo odgovore na naša vprašanja.

Bolečina ni zato, da jo malikujemo, jo vzdržujemo, fetišiziramo in slavimo.

Tam je, da jo razumemo, da izvemo njen vzrok in da vzrok odpravimo.

Rano zacelimo, praznino v sebi zapolnimo, krivico pa poravnamo. Bolečino izgube čutimo, dokler je ne izčutimo. Kar pomeni da jo čutimo dokler je ni več, dokler čustvo obstaja.

Tako poneha in mine.

Negiranje bolečine polni avro nerešenih vprašanj, ki se kot težek temen plašč ovija okrog Planeta in pritiska človeštvo k tlom.

Sedaj je povečanje uporabe protibolečinskih drog logičen globalni pojav, ker je to edini način (poleg pravega, ki ga nihče ne uporablja), da omilimo bolečino.

Današnje generacije so instant generacije, vse bi rade na hitro, medtem ko Življenje potrebuje čas! Telo potrebuje čas, skrb, počasnost, stabilnost, varnost…

To pomeni, da je zdaj VSE podrejeno odločanju izključno o tem, kako zaobiti Bolečino in skriti simptome, zabrisati sledi o lastnem početju, sedaj in v preteklosti, ti znaki so zažiganje zgodovine, spomenikov, cerkva, svetišč… vsega, kar smo kot človeštvo počeli!

Vmes, če se da, dobro zaslužiti, je treba prati ukradeni denar in ga vrniti v krog »čistega« poslovanja. Potem pa ponavljati krog.

In evtanazirati Bolečino!

Gre za uničenje Logike kot nujne povezave med Vzrokom in Posledico. Samo ta logika, ki to dvoje povezuje, omogoča Odgovornost.

Namesto Krivde, ki je vampirska slika Odgovornosti. To pomeni, da je zanikana Odgovornost – Krivda v ogledalu, kjer prave slike vampir ne zazna.

Gre za iskanje bližnjic, za preskakovanje razredov Življenja, gre za zlagane »diplome« iz te fakultete, nihče pa ne gleda na žrtve, ki jih neodgovorno početje povzroča.

Odgovornosti nihče ne prizna!

Kjer ni Odgovornosti, ni učenja! Ker ni učenja, ni razvoja.

Ljudje mislijo, da je napredek v tehnologiji, pa ni tako! Evolucija je evolucija človeških emocij.

Tehnologijo (in to tehnologijo iztrebljanja) zna razvijati tudi diktatura, vendar to ni napredek.

Duši ne bo več ponujena nova možnost inkarnacije, in tako tudi ne nadaljevanja učenja! Če se duša ne uči… zakaj bi še hodila sem?!

Zakaj bi še imela to pravico? Planet meni, da smo imeli dovolj pouka.

Vsi podatki so tu, drugje v vesolju jih ni v tako razviti obliki! Kdor jih je hotel prebrati, jih je imel na voljo. Kdor pa jih ne bere, pomeni da jih noče brati, da jih zavrača, ali enostavneje povedano – izogiba se Odgovornosti!

Nekatere duše bodo »umrle« s končnim nehanjem, brez možnosti imeti svoje telo še naprej, ker ga nočejo. Sami ne želijo telesa, ki je pa za učenje nujno.

V takšnem položaju se nahajajo tisti, ki so »popolni«, in zato, ker so »popolni« mislijo, da vse znajo bolje od Boga.

Ki ga itak po njihovem mnenju sploh ni.

Razen toliko, kot ga potrebujejo, da ga lahko sovražijo in ga krivijo, poleg njega pa še tiste, ki verjamejo vanj, in druge, ki mu ne verjamejo, pa vsaj upajo da Bog nekje le je...

Končno, so se zdravniki v zvezi z evtanazijo sami izrazili tako, da se bo vsak neozdravljivi pacient sam odločil, če želi biti evtanaziran. In oni ga bodo to vprašali! Preden napišejo zapisnik in se podpišejo, ker ne bi radi bili sami odgovorni, če se kaj nepredvidenega zgodi.

Nehanje bitja v tem smislu (nesmislu) ne bo le nehanje bivanja v telesu. To bo prenehanje bitja kot duše v vseh oblikah bivanja kjerkoli v Vesolju!

Torej ne bo bitje, ki mu ni do Življenja, obstajalo več niti kot duša.

Niti kot demon, ki »svobodno« blodi v praznem prostoru in ne želi lastnega telesa, ker se ne želi manifestirati.

Telo je nepogrešljivo za učenje v Stvarstvu!

Pomembno je za učenje Odgovornosti, za iskanje lastnega prostora v katerem se kot bitja počutimo dobro, ker je to povezano s pojmom, ki mu pravimo naš Dom.

In kako naj prepoznamo Dom, če niti ne vemo kaj hočemo?

Imeti  velikansko zalogo pomirjeval ali mamil v predalu - še ni dom!

Tu, v Manifestaciji, se učimo tudi kako pomembno je Telo kot skupna Zavest, ki je seštevek vseh izkušenj, vseh živih bitij, vseh ljudi in tistih čutečih živali, ki so kadarkoli živeli in hodili po tem planetu, ki so tu zbirali izkušnje, se trudili in v dobrem in slabem vztrajali. Potem so nekoč na poti odnehali, a so se vrnili in še vztrajali.

Vse tisto smo (bili) mi sami.

Če tega nočemo brati iz Telesa, ker je shranjeno v našem telesu... potem je to pač zaprta knjižnica, ki čaka, da jo bo nekdo nekoč odklenil in jo bral, listal knjige v njej, je bil vesel, jo objel in imel za svojo.

Zakaj bi kdo prihajal sem, če tu nima pravega posla?!

Razen, če mu je edini cilj ubiti Mater Vsega! Potem bi ga sovraštvo gnalo sem, da bi jo poiskal v vseh Njenih pojavnih oblikah in jo ubil.

Večina sedanjega prebivalstva na Zemlji sedaj počne prav to!

Delajo na umoru Matere vsega Življenja v Vesolju.

Življenje enačijo z Bolečino - in Bolečine se je treba rešiti za vsako ceno! Če ne gre drugače – jo je treba ubiti. Ubiti pomeni ločiti telo od zavesti, kajti telo je shramba bolečine.

Naj spomnim: Mati = Življenje! In Življenje, ko je nesrečno, boli.

To pomeni (pa tega Bogu ni bilo enostavno ugotoviti!), da je vse, kar si ne želi utelešenja, v neskladju z resničnostjo. In ko je takšno brez lastnega telesa, je brez svoje prave forme. Tedaj je brez tiste polovice sebe, s katero bi bitja bila cela!

Kajti zdaj smo le polovica tega, kar bi lahko bili in kar bi morali biti.

Če smo brez telesa (Telesa) smo na-pol mi.

S telesom smo pa celi.

Kdor se ne bo hotel učiti od telesa, bo šel nekam drugam, kjer bo igral svojo neumno igro naprej na enak način kot jo je do sedaj, dokler ga Mati ne bo šla poiskat, tja kjer bo na do-šolanju!

Ali dokler ga ne dohiti lastna izkušnja o tem, kaj Telo pravzaprav pomeni in zakaj nam je bilo namenjeno.

Telo je Učitelj in Zdravnik vesolja!

Kakorkoli, kdor temu ne bo sledil in dokler ne bo hotel telesa, bo v nasprotju z Voljo tega Planeta.

Planet je živ in ima svobodno Voljo.

Ljubi svoje otroke in svoja bitja, hoče skrbeti za nas, varovati življenje na Planetu in potrebuje pomoč pri tem.

Želi biti naš Dom, kjer bomo varni in nas nihče ne bo preganjal od tu! Od vedno si tega želi in nikoli prej ni imel izbire. Vedno je moral sprejeti VSE, in se ničemur odreči, niti ni mogel nikomur odreči prihoda sem. Nekomu, ki išče svojo Mater, ne odrečeš prihoda na ta Planet, ki je Njen!

Planet nikoli ni imel izbire. No, zdaj jo ima!

Ni pa Bog Oče vedno tega vedel. Vedela je Mati.

Dolgo časa je bilo potrebno, pravzaprav vsa človeška zgodovina z vsemi izkušnjami človeštva, grozljivimi, manj grozljivimi, slabimi in dobrimi, da je Manifestacija vse to pokazala Zavesti!

In zato naš Oče razume.

Naš Oče nas ima rad!

Ponosen je na nas in hudo mu je za vse, kar je storil v nevednosti, ker prej ni razumel, in zaradi česar smo jezni nanj.

Če bi Oče prej poslušal Mater Vsega v Vesolju če bi ji verjel kar mu je govorila, in pred čemer ga je opozarjala… bi že prej vedel. In mi bi vedeli.

Tudi nas je ves čas opozarjala in tudi mi je (kot naš Oče) nismo hoteli poslušati, nismo ji verjeli. Ne enemu ne drugemu nismo pomagali rešiti težave, vsaj ne zavestno in hote. Bolj je bilo videti, da bi jima radi povedali, da nič ne znata in da mi znamo bolje!

Če bi Planet poslušali, bi slišali naše telo, in Telo, ki ga vodi in se od njega uči! Poslušali bi isto Zgodbo, ker je ne Telo ne Planet ne skrivata drug pred drugim. Tudi druga bitja jo govorijo, pa njih tudi ne slišimo! Živali to govorijo. Telo ne skriva! Prav narobe: KRIČI NAM.

Živali so Materine in jo slišijo s telesom.

Sam mislim, da jih ljudje mučijo in ubijajo zato, ker hočejo slišati svojo Bolečino drugje, daleč od sebe. Povzročijo jo drugje in v drugih in tam se igrajo z njo! Uživajo v njej.

Potem jo ubijejo. 

Mislijo, da s tem ubijajo lastno Bolečino, v bistvu jo s tem samo povzročajo in še povečujejo. Če bi z umori lahko ubili Bolečino, bi te že zdavnaj ne bilo več!

S tem bi rad povedal, da telo ni omejitev, temveč učilnica.

Telo je prostor, v katerem se vse dogaja in kot takšno je - SVOBODA!

6.

Telo je Zavest, in je kot zavest hkrati koncept delovanja Stvarstva. Razume, kako to deluje!

Telo je model Vesolja, ki je vedno na dosegu roke, saj ga ima vsak blizu sebe. Ni mu treba potovati svetlobna leta daleč, da bi raziskoval daljna območja Vesolja, druga osončja, sisteme in podsisteme da bi tako bolje razumel sebe.

Stavim, da je na telesu mnogih žensk še ogromno neraziskanih področij, zapuščenih predelov njene kože, ki se jih ni dotaknila moška roka! In te pokrajine si želijo, da bi se jih nekdo dotikal, jih nekdo užival in o njih sanjal.

Zakaj bi torej rinili nekam daleč v vesolje in potovali svetlobna leta daleč, zakaj bi gradili komplicirana vesoljska plovila, da nam omogočajo lete na neznane planete in daleč v skrita osončja gledat, če je tam morda Življenje?!

Raziskovat bi šli torej tuje kraje, kjer morda Življenja še ni, medtem ko nam tukaj Življenje umira, nas pa niti ne zanima, zakaj nam hira!

Pa ga imamo kljub temu za »življenje na Planetu« in ga imenujemo »naše«, pa čeprav o njem vemo zelo malo ali popolnoma nič.

Telo je Oče Stvarstva in je samo drugo ime za Resnico.

Najlaže se da to pojasniti takole:

Družina obstaja, ker vsebuje vse potrebne elemente ponovitve Božje Družine in ustvarjanja Življenja, torej je idealen model za razumevanje nastanka Vesolja, in je vedno pri roki!

V njej se ponovijo prav vsi odnosi, ki so značilni za Prvo Družino.

Zaradi tega jo je človeštvo sposobno razumeti, hkrati lahko razume, kako je nastalo Življenje in s čim so se srečevali naši Prvi Starši. Kako je kaj nastalo in kako je moglo nastati.

Pa tudi kaj je šlo narobe in zakaj.

Ko se v družini rodi otrok - je vse novo!

Življenje je bilo ustvarjeno, potem ga je pa Mati dopolnjevala, popravljala, in zdaj to njeno Željo, da mu pomaga, imenujemo Evolucija.

Mi, v Manifestaciji, ponavljamo osnovni vzorec nastajanja Življenja.

Zdaj, ko poskušajo »demoni« razdreti Abecedo vesolja in jo sestaviti po svoje, takšno brez odgovornosti za svoja dejanja, pravzaprav nagovarjajo Manifestacijo naj NE kaže simptomov.

Naj skrije nelagodje, strah, naj zatre pomanjkanje občutka varnosti, naj se zlaže, da bo podoba celote, ki se kaže zunaj, drugačna od njene vsebine znotraj.

Naj torej ravna v nasprotju s tistim, zaradi česar je bil Planet sploh ustvarjen.

Ustvarjen pa je bil z namenom, da bo naš Dom.

Te nesmisle, med katere spada tudi ukinitev tradicionalne družine s tradicionalnimi vlogami očeta in matere ter vsemi odnosi v njej, nam vsiljujejo tisti, ki nam vladajo! Če uničijo družino, nam bodo lažje vladali.

Resnici na ljubo so ti ljudje v različnih obdobjih zemeljske zgodovine obvladovali ves planet in vse načine življenja na njem.

Vladajo pa tako, da pogojujejo Življenje s predpisi, zakoni, zdaj že z administrativnimi odloki, ker jim je vse drugo prepočasno!

Z ukazi odločajo o tem kako bomo živeli, potem jih pa sproti spreminjajo in jih dopolnjujejo, še najraje kar čez noč.

Vsiljujejo nam svoj način razmišljanja, razdirajo ustaljene vzorce, v katerih se vsaj do neke mere še počutimo varne, oziroma se nam okolje zdi dovolj stabilno, da smo jih še pripravljeni prenašati.

Sami bivajo pretežno v svojih norih glavah, v svojih izmišljenih svetovih, in ne v resničnem svetu.

In če jim ne sledimo, če se jim upremo - nas kaznujejo! Še prej pa nam grozijo. Navadno to zadostuje!

Vse to počno z izgovorom, češ je svoboda pač v tem, da vsak počne kar ga je volja, da je le dovolj oddaljeno od Abecede, po kateri je Logos ustvarjal VSE.

Ko Logos neha biti pomemben, ko nas prepričajo da Boga ni, da je logika Stvarstva nepomemben podatek, in s tem odvečen in celo škodljiv tudi namen, ki ga ima z nami… potem si sami izmislijo abecedo in ta je poljubna, takšna kot si jo sproti izmislijo, in vsi ji moramo slediti! Zanje je to svoboda.

Za tiste, ki spoštujemo Besedo, po kateri je vse ustvarjeno, pa je to kar nam oni ponujajo – kaos!

Z drugimi besedami: obnašajo se kot razvajeni smrkavci, mislijo, da vedo več kot vsi in zato počno kar jih je volja.

Mi pa jih ogrožamo že s tem, ko ne delamo vse po njihovo. Ali pa če nismo dovolj navdušeni nad vsako njihovo novo igrico.

Vtikajo se v zakone, ki nam pomagajo živeti, jih spreminjajo, pa čeprav smo bili od njih odvisni in smo se po njih ravnali ter se strinjali s tistim redom, ki so ga ustvarjali.

Zakonov se držimo, ker sta nam pravna praksa in čas pokazala, da so dobri, saj nam zagotavljajo mir, gotovost, red, stabilnost v družbi, ki jih je pripravljena spoštovati.

Jaz v teh njihovih dejanjih, v nasprotovanju vsemu, kar je tradicionalno ali konservativno, predvsem pa pri vztrajanju pri »človekovih pravicah« za vse enako in za vsako ceno - vidim družbo prihodnosti, v kateri se na skrit način obnavlja sužnjelastništvo in parazitizem z vsem kar gre tu zraven in se ju po svoji naravi in v izhodišču drži!

S kupovanjem, prodajo in izkoriščanjem ljudi, ki tako vse bolj postajajo tržno blago. Vredni so toliko, za kolikor jih lahko prodaš, oziroma, kolikšna je njihova vrednost na tržišču, ta pa je odvisna od povpraševanja in ponudbe.

Lucifer ustvari pomanjkanje, zato da ga potem rešuje s povpraševanjem in ponudbo!

Vidim grožnjo, da bo rojevanje otrok nasledila proizvodnja zarodkov, potem pa prodaja dojenčkov. Jalovost pa Lucifer sam ustvari! To lahko zdaj gledamo, ko opazujemo triumf jalovosti v globalnem smislu, in hkratno opevanje Življenja za enkratno rabo.

Najete maternice bodo nekaj vsakdanjega (tržna niša), kupovanja življenja ne bodo videli kot skrajnega poniževanja človekovega bistva, kupovanje organov za rezervne dele na farmah za vzrejo živih organizmov s tem namenom bo družba sčasoma sprejela kot nekaj normalnega, sicer pa – kaj pa naj drugega?! Povpraševanje – ponudba!

Odnosi bodo le pogovarjanje dveh poslovnih partnerjev prek odvetnikov in neskončno pravdanje na sodišču za vsako malenkost, ker se »zakonca« prej nista o ničemer dogovorila... Mislila sta, da bosta zmogla sama, odvetniki pa ju niso na vse pasti opozorili, kaj čmo.

Predporočne pogodbe in to… skratka, Ljubezen s figo v žepu!

Ne vidim pa starševstva ali starševske skrbi kot pojava, ki je potreben za razvoj otroka, da zraste v odraslo bitje, moškega ali žensko, ki bosta skupaj poskrbela za varno okolje, za življenje v družini, za živali na planetu, za rastline…, sploh pa tu ne vidim nobene Odgovornosti za posledice človekovih odločitev! Vse se zgodi »samo od sebe«!

Starševstvo, ter sposobnost reprodukcije v okviru družine, predstavlja vsem nam potreben konglomerat prav tistih človeških odnosov, ki obnavljajo Življenje, ki postavljajo prioritete in začasne avtoritete v življenju, s tem pa osmišljajo bistvo človeškega pojavljanja v Manifestaciji: učenje o Manifestaciji in o sebi! Od tu namreč izvirajo odgovori zakaj smo tu, in kakšen je namen našega pojavljanja v Materialnem (Materinem) svetu.

Do tega smisla zavestno še nismo prišli, toda nagoni so že tam!

Nagoni so že dolgo tam. Vedeli so tudi za vse tisto, kar je Misel v Začetku samo slutila (ker jo je Mati na to opozarjala), a je Misel v Začetku samo zamahnila z roko na vse te Materine pomisleke, kot na nepomembne.

Intuicija je Materina inteligenca. Intelekt (Misel) pa je vedno zanemarjal vsako drugo inteligenco razen svoje in sebe!

Od živali bi lahko veliko naučili, one slišijo Mater s telesom!

Medtem ko živali nagoni vodijo, jih mi preziramo (nagone in živali!).

****

Odnosi v družini so natančen posnetek tistega, kar se je nekoč v Nebesih zares dogajalo.

Stavek »kakor v Nebesih – tako na Zemlji....« ni kar tako!

Predvsem sugerira to, da se tu manifestira, kar se drugje ni moglo in da se v Vesolju nič ne da za vekomaj skriti.

Tisti, ki nam zdaj pišejo zakonodajo, odnosov v družini sploh nikoli niso zgradili.

Površni odnosi ali odnosi s figo v žepu, pač niso človeški odnosi.

Namesto tega so družino, kot institucijo, ki ustvarja temeljne odnose med ljudmi, obsodili, ji očitali da družinski odnosi peljejo človeštvo stran od človekove svobode odločanja o sebi in družbi.

To so storili še preden bi sami bili izdelali možnosti za drugačne izkušnje znotraj iste družine, znotraj tradicionalnih odnosov, s tradicionalno postavitvijo vlog: oče, mati in otroci.

In seveda z vsemi odnosi, ki nastajajo med njimi, saj so ti natančen posnetek tega, kako deluje družba.

Brez te abecede družba ni berljiva, niti in razumljiva!

LGBT je kot gibanje (ne kot posamezniki ali kot stabilen istospolni par, v katerem se imata dva rada, ker sta zadovoljna s tem kar sta in ne potrebujeta gibanja, da bi koga maščevalo) je politično gibanje s programom, ki negira potrebnost družine v klasičnem smislu.

Sami od sebe se družinski odnosi ne bodo razvili, še posebej ne, če nimajo za to možnosti v čustveni podlagi (v potrebi, da bi nastali) in če že v začetku nekdo podvomi, da bi bil v družinskem krogu srečen.

Ideologija nasprotovanja klasični družini nima izkušnje s tem, kar sicer predlaga z drugačno zasedbo v »družini« (dva očeta, dve materi ipd.) zato je vztrajanje pri ukinitvi družine oz. posnemanje pojmov, kot so »poroka, družina, družine brez možnosti reprodukcije znotraj družine – le nekakšen poskus potvarjanja »ustvarjanja«!

Je jalovost, ki se hvali s tem, da vse lahko naredi bolje ali vsaj enako kot Narava, in je to enako dobro (ali slabo) kot Narava.

To, da Narava »dela« napake, da ni idealna, največkrat ni niti dobra… je izgovor, ki ga je v krogih LGBT največkrat slišati.

Res pa je, da Naravi nismo dali kaj dosti priložnosti, da nam glasno pove, kar nam ta (v nas) že dolgo šepeta.

Takšno razmišljanje, v katerem oporekamo Naravi pravico do izražanja starševstva tega Planeta - negira nastanek Življenja v Vesolju! Takšno razmišljanje vztraja, da Življenje ni bilo ustvarjeno, ker da je nastalo slučajno.

Zanika pa tudi vse tiste temeljne odnose, iz katerih in zaradi katerih je Vesolje nastalo.

Hkrati negira Abecedo iz katere je možno prebrati Stvarstvo in ga razumeti. Razumeti tudi, kako je vse nastalo, kako se Življenje obnavlja, kako nastaja iz sebe kot rastlina iz semena, in seme iz rastline… kako iz sebe uči - sebe! 

****

Včasih homoseksualci niso predstavljali večine v populaciji in zato v dobrem ali slabem, tudi niso pisali zakonov vsem, zdaj pa jih!

Homoseksualna in homoseksualcem naklonjena parlamentarna večina ima OGROMNE zamere do heteroseksualnih. Pa če jih prizna ali če jih ne prizna.

Takšna večina bo samo zato, ker čuti manko v sebi, zahtevala vsakodnevno in sprotno potrditev svoje normalnosti in enakosti v družbi. 

Če ji ju bo družba odrekala ali ji ju ne bo dovolj hitro priznavala, ali pa ne način, kot si ga sami zamislijo in izsilijo (in ta bo vsak dan drugi!), bodo postali nasilni do okolja.

Ko si sam sebi nesprejemljiv, ko nisi zadovoljen s sabo, ko sovražiš svoje telo in misliš, da ga lahko medicinsko popraviš v najbolj absurdne (poljubne) oblike »križancev« mutantov različnih spolov… si vedno nesrečen!
Ne glede na to, kako družba temu sledi in kako si prizadeva izogibati se žalitvam, je to nestabilna situacija, ki teži za "popolnostjo".

Pri človeku, ki je "našpičen" proti družbi - je lahko vsaka beseda žalitev, ker jo sam razume kot žalitev. Tudi preprost »dober dan!« Ali pa deska na wc-ju, ki ni spuščena.

Še posebno grejejo svojo zamero feministke, njihovo gibanje organizirano sovraži sedanji ustroj družbe, prezira patriarhat, njegovo moralo in tradicionalno predstavo o družini in vlogi očeta in matere v njej.

Ni naključje, da na nekaterih fakultetah v tujini (v Franciji!) že imajo predmet FAK PATRIARHAT. To je, lepo prosim, ime predmeta na eni od fakultet v Dijonu!

Fakulteto so zasedle feministke.

Laže je postati homoseksualec iz strahu do očeta, ali lezbijka, zaradi sovraštva do moške avtoritete v družini, ter posledično v družbi - kot pa postati boljši starši, boljši oče in dobra mati. Boljša, kot so morda tebi bili tvoji starši!

Predstavljajte si dva brodolomca. Slučajno moškega in žensko, ki sta preživela brodoloma dveh različnih ladij. Zdaj pa plavata sredi morja, vsak na svojem kosu lesa!

Po nekaj dnevih brezplodnega veslanja z rokami, z odtrgano desko kot veslom, se končno srečata sredi neskončne širine morja. Torej, sredi ničesar.

- Dober dan!

- Dober dan.

- Od kod pa vi tukaj, če smem vprašati?

- Ah, naša ladja se je potopila... pa vi?

- Nekaj podobnega.

- Aha, razumem.

- Nikoli več z ladjo, vam pravim, to je bilo zadnjič!

- Besede ste mi vzeli z jezika...

- No, lepo da sem se zaletel v vas.

- Enako! Bilo mi je v zadovoljstvo.

- Na svidenje!

- Na svidenje tudi vam!

In veslata naprej, vsak na svojo stran, vsak na svoj otok, če bo po sreči in ga bosta našla.

Tam bosta lahko živela vsak svojo samoto, kajti skupaj živeti – ah, neee… ne pride v poštev! Trajno življenje v dvoje ni za nikogar, pa še z različnim spolom...

le zakaj, saj nima smisla. Kaj pa naj moški počne z žensko?

Kaj ženska z moškim?

Tak odnos ti vendar takoj zakomplicira življenje.

Če se pa še rodi otrok... se ti odnosi še zožijo, postanejo omejeni samo na skrb za otroka, dva se skoraj ne pogovarjata več.

To smo nič kolikokrat videli, tudi sami doživeli. Ne–ne, tega se ne grem več, tega si še brodolomci ne zaslužijo…

Takšen je svet zdaj, tja rinemo, v to se spreminjamo. 

7.

Kam to pelje človeštvo in kam Stvarstvo?

V prilagajanje homoseksualcem in njihovim strahovom?

K norosti v vseh svojih oblikah, ki izvirajo iz nezaceljenih travm – prav to namreč narekuje pravni temelj »človekovih pravic«.

Institut »človekovih pravic« zahteva, da se vsaka norost, vsaka posebnost, šteje in upošteva, da ima pravico do varovanja, skratka, da ima svoje pravice.

To ji omogoča, da se vsem maščuje za svoje stanje, in da se ji ves svet klanja, se podreja njenim muham in se  ukvarja samo z njo Tačas ona svet zmerja da je rasističen, ksenofoben, da jo žali, ker uporablja »sovražni govora«. In sovražni govor je lahko karkoli.

Nikdar ji ne moreš dokazati, da te pravzaprav prav malo briga kako nekdo živi svoje zasebno življenje, če ga ta živi doma tako kot ti živiš svoje!

Nismo vsi filmski igralci, nismo vsak dan na televiziji in nam za mnenje javnosti ni mar, ker nismo odvisni od nje! Imamo svoje življenje. Zdaj pa to ni več naše.

Prilagajmo se histeričnim zameram in maščevalnim shemam, ki zdaj zavzemajo ves planet, se bojujejo za politični položaj in niso več samo zasebni problem.

Zaradi množičnosti pojava skoraj nič več ne velja za bolezen ali odklon! Vse je postalo »normalno« in "človekova pravica". Pa čeprav je še tako noro.

Zahteva po socializaciji posameznikovih težav je že sama po sebi znak hude epidemije splošne bolezni uma in telesa, in to globalnega značaja.

Travme skupinsko sproščajo s svojimi vsiljivimi javnimi izpadi na paradah ponosa in socializacijo svojih problemov, ki jih zdaj sproti ustvarjajo in uveljavljajo skozi zakonodajo, ki je sprejeta zanje, zaradi njih, in je napisana njim na kožo. Prevzemajo naše izraze in s tem posegajo na področje druge pravne norme, ki se je skozi pravne postopke neštetokrat preverjala.

Zdaj drugi, ki spreminjajo pomen družine in spola, mislijo da bodo te norme veljale tudi zanje.

Vendar pa pravnih izkušenj, z morebitnimi spori, ki bodo še nastajali iz teh drugačnih odnosov - še ni!
Težava je tudi v tem, da so ti ljudje uzurpirali ustaljene pojme, na katere smo navajeni in nam nekaj pomenijo! Družina, poroka, starši... Gre za imitacijo družine in družinskega življenja, za "igro", ki je daleč od vsebine, ki jo nosi človeštvo v zavesti in v svoji izkušnji! Gre za krajo pojmov, ki nekaj pomenijo. Pomenijo - ker nam pomenijo! 
Če nam nič ne pomenijo, potem sebi nič ne pomenimo!

Ti odnosi, kakršni koli že bodo (v resnici bodo kakršnikoli!), izvirajo iz njihovega pojmovanja »svobode«, kar pomeni trajno nestabilno družbo, ki bo kronično nezadovoljna sama s sabo, saj so posamezniki, ki jo obvladujejo in ji vladajo, tudi sami kronično nezadovoljni s sabo.
Ko so na oblasti kronično nezadovoljni – jih pač ni mogoče zadovoljiti!

Oni od tebe zahtevajo, da jih delaš zadovoljne, ker v sebi vedo, da sami tega ne zmorejo, in se zato niti ne trudijo. Kar samo kaže njihov resnični namen z nami: mrcvarjenje!

In če si dovolj neumen, da jih spustiš v šolski sistem, bodo izdelali tak učni program, da bodo z njim zastrupljali cele generacije. Posledično bo beseda Normalnost - kletvica.

Kaj bomo pa mi tedaj – ki smo večinoma zadovoljni s sabo in razmeroma tudi z znano zakonodajo, ki je skozi čas pravno preverjena in zato znana?

Oni svoje zakone preprosto izsilijo v parlamentu, z večinskim glasom!

Je pač lažje označiti družino za moteč vzorec, kot pa resno pogledati v odnose v njej in morda ugotoviti zakaj ne deluje, kadar ne deluje.

Kaj ni enostavneje te odnose ponastaviti in se jih končno potruditi razumeti, jih doživeti, sprejeti, nato pa uporabiti, jih rabiti in - živeti! 

Ti ljudje so ljudje le pogojno in očitno ne po lastni izbiri! Zdaj vladajo in urejajo ta svet, in nam govorijo, da bi radi ubili TELO.

Sebe deklariram (in to odločno, brez vsakega dvoma o tem) za advokata TELESA.

In to ne le telesa kot naše materialne (Materine!) polovice, ki jo vsak dobi z rojstvom na Planet, temveč tudi ZAVESTI Telo (Telo, pisano z veliko začetnico!).

Ta del nas služi nam samim, da z njim lahko dojemamo Materino Stvarstvo in se učimo o njem. Ko se učimo o njem, se učimo o nas, o naši Materi, o tem kako si Ona predstavlja svoj in naš svet, o živalih in živih bitjih, o rastlinah…

Tako Njen svet postane naš svet.

Ideja (Misel) ne more nastati kot ideja o sami sebi ali sama po sebi. Ideja se mora z nečim konfrontirati, se v nekaj zaleteti, poznati svoje omejitve, da bi vedela ali je dobra ali slaba, če mora sebe spremeniti, se prilagoditi, se naučiti komunicirati s tistim, kar imenujemo za njeno Posledico.

Ideja izgublja sebe, ko izgubi referenčno točko v Naravi. Tedaj Ideja postane sama sebi referenca.

To pomeni, da ni nikamor pripeta! Ergo: je neresnična.

Ali drugače: laže!

Toda stvari se bodo korenito spremenile, ker je Ideja (Misel, Um, Duh…, ki je Oče!) spremenil svoj odnos do Stvarstva in svoje vloge v njem!

Večkrat to omenim, pravzaprav vsakokrat, ko imam priložnost - če je ne dobim, si jo vzamem – omenjam, da je Telo samo drugo ime za Resnico.

Ne pozabite in imejte to VEDNO pred očmi.

Tako ne boste izgubili orientacije, ne bodo vam zbrisali pogleda na to kaj želijo z vami ti norci, ki vodijo svet in človeštvo v pogubo.

Lahko pa to vso stvar vidite tudi takole, kot j to napisala na twitterju - @Utikejt: "Ljudi se lako zanose mišlju da je sistem lako izgraditi. Sistem je veoma teško srušiti, a izgraditi ga još je teže."

K temu dodajam:

Sistem se bo zrušil sam. Narava je šele zdaj dojela, da je tudi sama "sistem" in zato ni tekmovala.

Pa še to: Narava nikoli ni tekmovala, ona nas je samo korigirala. Zdaj bo pa tekmovala!

Vlekla bo vrv, če lahko tako rečemo, in jaz si ne bi upal biti na nasprotni strani Narave.

****

Srce je otrok, in kot takšen (kot njuno srce!) je prevajalec med Mislijo (Očetom) in Mater(i)jo - Željo! V nas si izmenjujeta sporočila, mi smo njuno ljubezensko polje, v nas se srečujeta, se ljubita, se eden drugemu predajata, si obljubita zvestobo in večnost njune Ljubezni!

To se imenuje Življenje!

To je MOJ Bog!

Ti ljudje, ki sem jih prej opisal kot "pogojno ljudje", pa hočejo ubiti MOJEGA Boga!

Moje sporočilo je: Kar poskusite! Daleč ne boste prišli.

Ko boste odhajali, boste s sabo lahko odnesli samo tisto, kar ste s sabo tudi prinesli. To pa je vaš (in samo vaš!) Slab Namen.

****

Telo je Zavest, ki se je dolgo razvijala, ni nastala v enem samem dnevu.

Drugače povedano:

V začetku je Bog definiral človeka - vendar zdaj človek definira Očeta!

Očeta definira otrok. Definira ga s svojimi potrebami. Oče je funkcija, ker izpolnjuje potrebe otroka.

Bog je pa samo lastno ime!

Manifestacija NE LAŽE

= 

Materialni svet NE LAŽE

= 

Telo NE LAŽE!

Lucifer je Ideja, ki sebe nadgrajuje tako, da ostaja vedno enaka, pravzaprav ista. In vedno poišče izgovor zase.

Njen razvoj, njena "evolucija" sta, sta v raznolikosti in originalnosti iskanja izgovorov zase!

Sicer o sebi misli, da je popolna. Bolj je popolna, manj je pripravljena sebe spreminjati in se prilagajati. Pravzaprav počne ravno narobe!

Ideja prilagaja okolje sebi.

Tako je nastala religija v prvi vrsti.

Tako je nastala družba, ki služi ideologiji. Družba sama, brez ideologije in religije, ne zna več obstajati, ker je nič ne bi držalo skupaj! Potrebuje namreč koncept, ki ji omogoča razumevanje sebe.

Ko Ideja (ideologija, religija) brani popolnost, to počne lahko samo na račun človeške evolucije!

In človekova evolucija je VEDNO samo evolucija njegovih čustev, emocij.

Svet z Idejo, od katere je zdaj odvisen - naglo nazaduje!

Po njihovo bi moralo biti Življenje plačljivo.

V prihodnosti moški in ženska naj ne bi več sama ustvarila otroke. To bo prepovedano! Povezano bo s stroški, medicinsko kontrolo, trgovino z bitji, s proizvodnjo otrok... s ponudbo in povpraševanjem!

Sicer bomo lahko prizadeli en kup ljudi, ranili njihov občutek za enakost, jim odrekli pravico do enakih možnosti. Recimo v kratici LGBTIQ, bi še posebno lahko prizadeli zadnji del črk kratice - IQ!

(se opravičujem ker si nisem mogel pomagati, malo cinizma včasih ne škodi!)

Zdaj pa lahko dva pravega spola sama naredita otroka. Se vam to ne zdi krivično?! Če se vam zdi to krivično - ste z eno nogo že v svetu Prihodnosti.

Z njo se strinjate in nanjo komaj čakate. V tem primeru Stvarstvu ne bi moglo biti manj mar za vas.

****

Lahko da je Ideja sama sebi še tako pomembna - toda Stvarstva ne more naplahtati.

Biti sam sebi namen, je za Stvarstvo in Življenje v njem, nepomembno. Oziroma - ni dovolj pomembno!

Če je z Idejo kaj narobe naj izgine.

Če so vse Ideje narobe - naj vse izginejo!

Mar to pomeni, da nobena Ideja ni pravilna in da noben Bog ni pravi?

Ali pa da ni ne enega ne drugega Boga, ki bi prevzel odgovornost za ves svet, za nas, za Vesolje?

Da ni ne Boga ne Ideje iz Stvarstva, ki je nanj pripeta in od tu izhaja?

Podobno je ko se sprašujemo ali Bog obstaja.

Tu je bolj na mestu vprašanje ali Življenje obstaja! Kakšen pa je naš odnos do Življenja?

Če Bog ni Življenje – potem, iskreno povedano, me Bog sploh ne zanima! Kaj me briga če je ali če ga ni, meni je pomembno, da Življenje JE!!!

Bolje, da je Bog Življenje, ker se sicer pred mano ne bo mogel skriti. Moral se bo odločiti, če se že ni.

Jaz sem se: pomembno je Življenje. Ne tisti Bog, ki ni Življenje!

Če se Bog in Življenje merita - potem zmaga Življenje!

To je Zgodba, ki jo pripoveduje Manifestacija! Zapisuje (beleži) jo pa TELO.

To knjigo smo prišli sem brat. Vsak dobi svojo beležko in vanjo zapisuje svoje izkušnje, piše svojo knjigo, oblečen je vanjo, in s tem pozna (ali pa ne pozna, ker noče poznati) Abecedo, ki nam jo je Bog dal v Začetku.

Ta Abeceda je - Telo! Razume Stvarstvo, ga razloži, pazi nanj, pripoveduje njegovo Zgodbo!

Telo ni samo meso, žile , kri... Telo je koncept o tem, kako Stvarstvo deluje - združen (manifestiran) v bitju!

Ta koncept je vgrajen v meso. »Beseda bo meso postala«, je stavek namenjen temu, da bo Ideja resnična šele tedaj, ko bo Telo verjelo Ideji, da ga razume!!!

Prej pa Beseda, tu v tem Svetu, ne bo postala resnična. To pomeni, da Beseda tu brez Telesa ne bo mogla reči: Bodi! – in nekaj bo tisti hip nastalo kot po ukazu, kot po čarovniji ali kot bi tlesknil s prsti.

Bistvo je v tem, da je RESNICA (z veliko začetnico!) drugo ime za Telo!

Manifestacija pa je prostor v Vesolju, v katerem se nahajamo in v katerem je Manifestacija edina ki brani Resnico, jo brani, upošteva, na način, kot se Življenje upira izginotju.

Pa čeprav bi ga (bognedaj!) Bog, torej Stvarnik, morda hotel ukiniti.

Telo NE DOVOLI, da se Življenje kot pojav v Vesolju neha. Ne glede na to, kar mi storimo, - Življenje ima vgrajene varovalke!

A kdo dvomi, da je za Življenje potrebna voda? In potem voda ne bi smela biti Bog, ali kaj?

Toliko o tem, koliko je vprašanje obstoja Boga sploh relevantno v povezavi z Življenjem. To velja tudi za primer, če ga je Bog morda ustvaril in ga zapustil.

Potem pač Življenje ni Njegovo - ampak MOJE!

Ljudje ne ubijajo Boga, ubijajo Življenje. 

Njemu se maščujejo, ko se hočejo maščevati Bogu, verniki in ateisti enako.

Če sta Bog in Življenje po nekem čudnem naključju nasprotnika, in se merita, pomerjata, če sta nezadovoljna drug z drugim.... potem pri meni vedno zmaga Življenje!

Taka je Zgodba, ki nam jo pripoveduje Manifestacija!

Zapisuje in zabeleži jo pa TELO.

Stvarstvo pa vedno in v vsakem trenutku deluje PRAVILNO! Vedno.

Tudi Bogu navkljub, kadar je potrebno.

Zagotavljam vam, da že nekaj časa konflikt z Bogom zaradi tega ni potreben. Potreben pa je v terapevtske namene in tega se je treba najprej naučiti.

Prepirati se z nekom, ki ga NE nameravaš ubiti, je znanje, ki je nujno za uspešen izid terapije. Če ne, se je niti ne loti, kajti tista druga varianta je umor! Revolucija, umor Avtoritete, Carja, Boga, lastnega očeta... Revolucija je dialog z Avtoriteto, ki se konča, pač pa se nadaljuje se do razrešitve konfliktov.

Bi pa včasih rad komu zabrisal v fris, da ga sovražiš tako zelo, da bi ga najraje ubil. Ni uspešne terapije, ki samo igra terapijo, če v njej niso prisotna vsa resnična čustva oz. ponovitve resničnih čustev, vendar pod nadzorom, da si pri izražanju v varnem okolju, in da nekdo popaziti da ne moreš škoditi ne sebi ne drugim. 

Potem si lahko prost, da se izraziš in razbremeniš Telo bremena in stisk!

Bog to razume, in spodbuja! Prosi nas, naj izrazimo svoje sovraštvo do Njega, saj se zaveda kaj nam je storil. Ni neumen! Ve, kaj se skriva za milim petjem v cerkvah, v molitvah s poniževanjem sebe v Krivdi...

Sprejema svoj del Odgovornosti in nas prosi, naj mu zdaj sledimo v tem in mu zaupamo, da tako lahko tako skupaj pozdravimo svet, ki je zdaj naš skupni svet – Božji in naš! Ne da bi se morali poniževati pred njim! Noben oče si ne želi, da se njegovi otroci ponižujejo pred njim.

8.

Čudno, da šele ko umirajo Ideje, nastane nov prostor za Življenje, da to lahko preživi.

Najprej je Življenje - potem so šele ideje! Takšen je pravilen vrstni red, ko gre za pomembnost in ko gre za hierarhijo.

Ideja na to večkrat pozabi! Treba jo je spomniti na to.

Svet je postal prostor, v katerem zdaj dokončno gnijejo "velike" ideje.

In samo take še obstajajo, tiste z "visokimi" cilji, svetlimi ideali... ki prezirajo človeka in zato prezirajo tudi človeštvo!

IDEJA je crknila. Če še ni, pa pravkar crkuje in tega procesa ne bo nihče ustavil, ker ga ne more. CRKNILA JE IDEJA O VISOKIH CILJIH.

Pa ne zato, ker so cilji postavljeni previsoko, temveč zato, ker so postavljeni prenizko in zgrešeno, popolnoma brez namena doseči ga tudi resnici.

Nizki in nedosegljivi cilji - sont de la même chose, ista pašta - isti drek, la stessa merdaccia!!

Povzročajo pa kronično ubijanje domišljije v ljudeh, in nato zdrknejo še niže doli, kot so že itak. Potem pa še naprej, dol, kajti človek brez domišljije… se pač prilagaja Ideji.

Saj poznate tisti rek: cilj ni cilj, ampak je cilj že sama pot do tja?

No, to je to! Gnila, cinična pamet ustvarja gnile cinične pregovore, da ima Telo za norca in da opravičuje (in poveličuje) lastno pokvarjenost na »poti do cilja, pri katerem je cilj že sama pot«

Kajti po poti – oni kradejo! Zato je dobro, da je pot čim daljša.

Človeški pokvarjenosti je všeč, da je pot do cilja dolga, da se cilji odmikajo v neskončnost, da sčasoma postanejo mit, ideal, s tem pa nedosegljiv.

Pokvarjenost se pa tačas redi! Posmehuje se nam, je cinična in je lahko cinična, ker živi na račun naših idealov, v katere ljudje verjamemo.

Obenem verjamemo, da smo sami krivi, če idealov ne dosegamo. Ampak cilj… je itak »pot do cilja, kot sama po sebi!«

Ideja o visokih ciljih je prevara! Sama ideja popolnosti je prevara.

Od nje ni Življenja, ravno narobe: ideja o popolnosti ubija Življenje! Zato je crkovina, kadaver, ali pa bo to kmalu postala.

Pod "Ideja", razumem VSE religije in VSE ideologije. Nič ne prispevajo k Življenju, zato pa izdatno prispevajo h končanju Življenja!

Na drugi strani Ideje - je Telo!

Če je Ideja izražena kot religija in ideologija, pa Telo izraža Zavest Boga, ki se manifestira v Materialnem svetu, kot Resnica.

RESNICA je seštevek izkušenj vsega človeštva in njegovega znanja. Izvira pa iz izkušenj vseh ljudi, ki so kdaj živeli tu na Zemlji. Ki zdaj živijo in so živeli tudi prej.

Nihče drug nima tega znanja v tolikšni meri, kot ga ima Telo, zato je Telo najstarejše v Manifestaciji! Telo je Oče Stvarstva in hkrati Oče človeštva.

IDEJA (ko je Intelekt/Misel/Um/Bog/vladar… ko je brez povezave s Telesom, je pa vedno v opoziciji s Telesom, ker žrtvuje svoje Telo.

Telo se bori za Življenje – in prav ta večni boj med Telesom, kot Zavestjo Stvarstva, in Idejo ki ga je ustvarila - potem pa prepustila samemu sebi - je tisti večni boj, ki ga v naši zavesti prepoznavamo kot »boj za Svobodo«. Če tega odnosa, ki ga ima Ideja, ali pa ga nima Um kot Bog v spiritualni obliki, do lastnega Telesa ne registriramo, ga ne zaznavamo, torej če ga ne prepoznamo in razumemo… potem ne razumemo človekove zgodovine, ne razumemo vojn, človeške stiske posameznikov, in nas samih.

To je ta pojem. Ta odnos je ta pojem.

Manipulacija je v tem, da nam ljudem nikoli ni bilo popolnoma jasno, kaj nam pojem Svobode pravzaprav pomeni. Zato nas Veliki Manipulator vedno vodi za nos, mi pa smo odvisni samo od njegovih interpretacij svobode, ki ji sicer pravimo »naša«.

Kako je lahko naša, če ne vemo kaj je?

Pa Svoboda niti ni v »samostojnosti« ali ločitvi od nekoga, pač pa je svoboda je v priznavanju pomena Celote (biti cel, ne polovičen!), svoboda je v tem, da nas nekdo pogreša in da smo mu potrebni, ker je on nam potreben.

Svoboda Telesa je v ponovni združitvi z Umom, ki Telo razume, saj ga je ustvaril! Tako tudi izgine Dvom, ki ga je Um v sebi ustvaril z namenom, da bi sebe zavaroval. Kajti, v začetku ni verjel lastnemu Telesu, in je podvomil v njegovo zvestobo in dobronamernost do te mere, da mu je lastno Telo postalo tuje.

V začetku si je Um Vesolja ves proces »pozabljanja« zamislil tako, da je odrival vse, kar mu ni všeč, v Stvarstvu, in v njem – v Telo!

Telo je torej tista shramba, ki ji danes pravimo Podzavest! Kar Bogu ni bilo všeč, ali mu ni bilo dovolj všeč, če česa ni razumel ali še ni razumel… je odrinil v svojo Podzavest. In to funkcijo zdaj opravlja Telo.

S to mislijo je Bog polnil Telo! Da mu je konkurent, in da je Telo manjvredno.

Mi pa smo temu pogledu sledili!

Pravzaprav je Ideja ves čas polnila Telo s Krivdo. To zdaj pomenijo religije in ideologije, te so tam zato, da nam sproti obnavljajo občutke Krivde, vsaka na svoj, preizkušan, način.

Krivda namreč zahteva kazen, in z njo je možno manipulirati. Zato je Krivda organizirana v sistem – ki kaznuje!

Krivda zahteva kazen, kazen zahteva žrtev, žrtev pa nič ne zahteva! Žrtev zahteva le samo sebe.

To je človeka naučila Cerkev! Da se žrtvuje za višje cilje, za Popolnost!

Ideologija komunizma ima sebe za popolno idejo, Islam ima pa svoje sebi enako visoke cilje. Vsi imajo »visoke cilje« in vsi žrtvujejo Telo v njihovem imenu, v imenu »visokih ciljev«!

Že sama ideja, da nas Bog hoče mrtve - jer absurdna.

Zasledovati takšen cilj je samo po sebi dokaz, da religije in ideologije vodijo k genocidnim in hkrati samomorilnih dejanjem.

Ubiti drugega, da bi sam živel... je predsoba do samomora.

To je čakanje pred klavnico, da se vrata odpro tudi zate, in da prideš na vrsto. In to zdaj ta svet čaka!

Prestopa se na hodniku pred klavnico.

Razni New Age guruji s pridiganjem o "humanosti" in univerzalni dobroti, s pridigo o tem, da bo že Bog (ali karma, ali nove volitve…) kaznoval tiste, ki ne ubogajo njihove vrhovne avtoritete oz. dogme (ki je za vsakogar nekaj drugega) - samo pripravljajo človeštvo na masovni samomor!

Telo, ki je Oče človeštva, pa tega »razkosanja« človeštva ne prenaša več!

Zanj to pomeni delitev NJEGOVIH otrok!

Krivde, ki nam jo Intelekt, ki je ločen od Telesa vsiljuje, Telo preprosto noče več sprejemati! Ni več prostora za Krivdo na tem planetu!

Intelekt, ko je ločen od svojega Telesa, uporablja Telo le kot kontejner, v katerega tlači svoje "smeti" in strupene odpadke (plod svojih lastnih idej!). Telo pa tega NOČE več sprejemati.

Da ne bo nesporazuma: Telo sprejme VSE, ker je njegova naloga, da nikogar ne izvrže, da vsem in vsemu poišče svoj pravi prostor v vesolju. Vendar, pa zdaj noče več sprejemati NERAZUMEVANJA tega problema, ki s tem, ko je Telo »polno« in ne more več… zamaje tečaje Vesolja!

Prej, dokler se to ni zgodilo, Vesolje tega sploh ni opazilo. Ker ni hotelo opaziti! Nekdo je pač bil, ki je vse pobral, vse spravil, vse pospravil, potem pa v samoti gruntal kaj bo z vsem!

Največkrat na robu zloma… pa vendar je Telo VEDNO opravljalo nalogo. Vendar pa, dokler se Telesu ni približal Duh, Bog Oče, spiritualni del Boga, Um Vesolja, Intelekt… z namenom sprejeti tisti del sebe, ki govori zanj neprijetno Resnico… tudi Telo ni moglo dokončno opraviti svoje naloge!

Zdaj jo lahko.

Kadarkoli se je v Univerzumu Telo ponudilo, da namesto Krivde sprejme Odgovornost, so mu zanikali pravico biti Odgovorno!

To so naredili zato, ker z Odgovornostjo ne moreš manipulirati, medtem ko s Krivdo lahko.

Če bi sprejeli Odgovornost bi potem vsi videli, da tisti, ki vodijo svet, preprosto ne znajo ravnati odgovorno in skrbno, temveč uporabljajo krivdo, da stvari ostanejo kot so.

Krivda je glavno orodje za manipulacijo.

Krivdo privzgojijo človeku, da lahko vlečejo za te vzvode, ki omogočajo poneumljanje, žrtvovanje za visoke cilje, samomorilno obnašanje, uničevanje lastnega imunskega sistema ali bolezen avtoimunosti. Ljudje sami skačejo Luciferju v žep!

Potem se žrtve navežejo na morilca, na enak način kot so Slovenci navezani na komunistični dnevnik na televiziji vsak večer! Če bi ga kdo zamenjal za normalna poročila, bi ljudje bruhali doma ob pol osmih, saj bi doživeli pomanjkanja najmočnejše droge, ki prihaja do njih s televizije in je dobijo pričakovano dozo vsak dan, če je sonce ali dež!

Ko pa Manipulator samo s prstom pokaže koga je treba žrtvovati, pa ljudje eden drugega sami porinejo v jamo, in na koncu še sebe. Vse to počnejo, ker mislijo (tako so jim povedali!) da to hoče njihov Bog.

Toda, Bog tega noče!

MOJ BOG tega noče!

In Bog je tisto, kar jaz sam rojevam na ta planet, ga tu spremljam, ga vodim, mu kažem ta svet, se z njim pogovarjam in mu povem, da je pri meni in z mano varen! Da je dobrodošel!

Zato sem zanj odgovoren.

Odgovoren sem tudi za tistega Boga, ki je bil prej sam, in ker je bil osamljen, nam je storil mnogo krivic in s tem dosti slabega.

Morebiti zato, ker ni znal drugače, mogel ali hotel - kakorkoli že, tudi zanj sem odgovoren!

Nikar se ne slepite. Če ni znal, to še ne pomeni, da tudi zdaj ne zna.

Zna! Moj Bog se uči - vaš se ne!

Naj si zdaj sam vsak postavi to vprašanje, ali si upa biti odgovoren za svojega Boga!

To je za tistega Boga, ki ga moli, ga časti, ki mu verjame, vanj veruje in Bog veruje vanj... če tako stori, bo vedel o čem govorim.

Si upate biti odgovorni za vašega Boga?

Ali pa ga samo uporabljate (zlorabljate) kot izgovor za vse tisto, kar pravzaprav vi sami storite drugim?

Ne upate si, kajne? Ne upate si, ker se ga bojite! Lastnega Boga se bojite.

Jaz pa se Mojega Boga ne bojim, jaz namreč svojega Boga poznam!

Kako ga tudi ne bi, saj sem ga sam ustvaril! Sam sem ga rodil na ta svet, z mano je prišel, povabil sem ga s sabo, se z njim pogovarjam in zdaj On predstavlja mojo Vest. Z mano je skupaj rastla moja Vest!

Zakaj mu potem ne bi zaupal?!

Vi si pa ne upate pogledati svojega Boga v obraz, ker ga ne poznate in ga nočete poznati. Še manj si želite biti odgovorni zanj.

Bojite se svojega Boga. In niti ne pomislite, da je to zanj žalitev.

Kako lahko sploh trdite, da ljubite Boga, če ga pa ne poznate? Kako lahko ljubite nekoga, ki se ga bojite in vas je neprenehoma strah, kaj vam bo storil, kako se vam bo maščeval.

Ljubiti nekoga, ki se ga bojite - je nemogoče!

Imate zelo popačeno idejo o tem, kaj je Ljubezen.

Ne upate si biti odgovorni za svojega Boga, kot si jaz upam biti odgovoren za Mojega.

Zdaj vem ogromno reči. Ni mi treba spraševati Boga, ker sam vem. To je prednost imeti lastno Vest!

Skratka. Odgovoren sem za Mojega Boga! In ker je On Odgovoren za vse, kar je bil ustvaril – in sem jaz odgovoren zanj - sem hkrati, ko sem Odgovoren zanj, odgovoren še za vse ustvarjeno!

Zato mi ni vseeno, ko gledam Svet.

Ni mi niti najmanj ni do tega, da bi Življenje preziral, ga sovražil, uničeval, mu grozil ali se mu odpovedal.

Če ga vi sovražite, to še ne pomeni, da jaz nisem imel enakih razlogov, da bi sovražil.

Ampak to, kar se zdaj dogaja - to ni več sovraštvo! To je želja po samomoru, po izničenju Življenja kot pojava v Vesolju.

In tudi če bi mi Moj Bog (kar je seveda nemogoče) ukazal takšno uničenje, mu jaz tega NE DOVOLIM.

Raje vidim, da IDEJA zgnije do tal in prepusti odločanje Telesu, ker Telo brani in varuje Njegov svet, Telo tudi ima to moč, da ga lahko postavi na noge takšnega, kot ga Telo samo hoče in si ga želi!

Ko pa bo Telo predstavilo človeštvu svojo Željo, ji bomo sledili. Želja je Mati Vsega v Vesolju!

Jaz ji bom sledil.

Njej se nikoli nisem odpovedal in me v to niso mogli prisiliti ne starši ne okolje ne religija ne šola ne komunizem, pa me tudi Islam ne bo!

Moj Bog bo sledil Želji in človeštvo ji bo sledilo, ker je to NAŠA Želja!

Želja je NAŠA Mati. Njo smo ubijali.

Včasih sem, bolj v šali kot ne, kakšni ženski, ki mi ni zaupala, rekel:

Če lahko komu res verjameš, je to edino tvoj bivši morilec, ker te on ne bo (več) ubil, medtem ko so vsi drugi sumljivi…

Danes ta isti stavek razumem še na drug načine, na takšne, ki nanje prej nisem mogel pomisliti! .

To naša potreba po uboju Matere Vsega v Vesolju se manifestira v tem (kot sami vidimo) da ji hočemo nadomestiti ideologijo, religijo, s pisanimi zakoni...

V vseh ideologijah in religijah so ženske podjarmljene! Komunizem si laže, da je osvobodil ženske, a v resnici ohranja njihovo Bolečino, saj ni odstranil vzroka zanjo, ker zanj niti ne ve; predvsem ne ve da Bolečino v ženski sam povzroča, jo še potencira, ker služi ideologiji za glavno pogonsko gorivo, brez katerega Socializem/Komunizem ne more obstajati.

Zdajle so se razočarane ženske celo določile, da bodo postale možače in ne bodo več ženske, ker to preveč boli in se ne splača!

V resnici se bodo tudi živali, ki nam služijo za hrano in umirajo v klavnicah odločile, da se ne grejo več te igre.

To, da morajo umirati življenje za življenjem, da jim je življenje »poklonjeno« za umiranje (hvala lepa, Bog, ampak ne hvala….), da žival nima pravice do svoje družine, do mladičkov, do širokih pašnikov, do sonca, do vode, do zraka... do prijateljstva.

Naša usoda, usoda človeka, pa je njihovi precej podobna, se vam ne zdi!?

Včasih si mislim, da živalska smrt amortizira željo klavcev po tem, da bi nam porezali vratove. Potem se zadovoljijo z rezanjem živalskih, ker zakoni tega ne dovolijo početi človeku.

Potem morajo čakati na priložnosti, in prav takšne priložnosti zdaj gradijo in pripravljajo.

9.

Mnogi se sprašujejo, kako se je komunizem na teh tleh tako dobro prijel, se razmahnil, ukoreninil…, da ga zdaj skoraj ni več mogoče več odpraviti.

V resnici sta mu krščanstvo in Cerkev ustvarila podlago in mu zgradila trden temelj! Vgradila sta mu Krivdo, ta pa se je lahko dobro razvila šele s komunizmom, ko je ljudem ponudil neskončno možnost maščevanja za pretekle krivice in delanje novih, zdaj pa je privoščljivost v slabem prišla v polnem do svojega izraza. Skupnost razmišlja. Kaj potem, če kot skupnost propadamo, pomembno je samo, da je drugim slabše kot meni…

To je zdaj pojem »dobrega«, ki velja za povprečnega Slovenca. Žalostno je, da se je to sprijelo z našim karakterjem, ki že itak trpi za pomanjkanjem identitete in še večjim pomanjkanjem samozavesti.

Zato zdaj ljudje razmišljajo takole: kakšno alternativo komunizmu pa imamo?!

Naj opustimo komunizem in se vrnemo nazaj k zaostalosti, k sprenevedanju, skrivanju, laganju, cerkveni spovedi, k »grehu«... k spolni nesvobodi?!

Tudi tukaj je obveljalo podobno pravilo, kot je bilo tisto pri odcepitvi Slovenije od SFRJ!

Takrat smo se odcepljali tako, da smo vse tisto, od česar smo bežali - odnesli iz SFRJ in prinesli sem s sabo! V bistvu smo prinesli SFRJ sem in jo zdaj tu vzdržujemo.

Od česa smo se pa potem odcepljali?

Od priložnosti, da bi bili samostojni, bi rekel!

Bežali smo od tam, kjer je "bratstvo i jedinstvo" postalo Življenju nevarno. Na žalost, smo ga kot idejo privlekli sem s sabo in ga reševali pred propadom, da nam je zdaj lahko tu naprej greni življenje in nas požira. Požira nas kot narod – ki se ne brani!

V bistvu je SFRJ povsod propadla. Le pri nas se je ohranila!

Povsod drugje je Jugoslavija crknila, ni preživela, mi pa smo v pomanjkanju ideje o tem, kaj hočemo in kaj potrebujemo - zdrsnili nazaj vsak v svojo religijo!

Mi smo fasali nazaj svoj komunizem.

In ta je zdaj naša religija.

Ta ideologija je zdaj naša bergla. Če Slovencu vzameš komunizem - je kot bi enonogemu vzel berglo, ubije te, ker se mu to zdi krivično. Krivično je, da enonogemu vzameš berglo, kajti njegova človekova pravica je, da enonogi človek ponosno nosi svojo berglo.

Sčasoma je tudi to, da ima samo eno nogo, le njegova človekova pravica, in zato jo brani.

In zdaj imamo (pravzaprav ima vsa Evropa) na izbiro dve dokaj enakopravni ideologiji, obe Življenju nevarni. Svoboda odločanja je pa v tem, za kateri samomor se bomo odločili!

Za enega se moramo odločiti! Pri nas se nekateri odločijo celo za oba.

Komunistom/socialistom gre za to, da skrijejo dejstvom da jih njihova lastna ideologija ogroža, zato uvažajo Islam!

Ko jih bo Islam začel ogrožati, ko jim bo bolj nevaren kot je nam komunizem, bodo potegnili ven svojo ideologijo, da nas bo brani pred Islamom, ki so nam ga sami uvozili!

Mi pa bomo tedaj branili jugo-komunizem, kot bi bil naša rešitev. Tako so si zamislili našo prihodnost.

Če ne pride kaj vmes.

Njihova ideologija je nevarna Življenju. Vse dogme so Življenju nevarne!

Poleg tega so ti norci nesposobni vzdrževati sebe in zato slabi njihova politična moč. Nujno je bilo treba uvoziti nekoga, ki je še nesposobnejši, in to potem proglasiti za humano dejanje. In zdaj uvažajo Islam!

To počno iz istega razloga, kot Cerkev.

Imamo torej tri konkurenčne ideologije/religije in vse tri so nevarne Življenju!

Videti je, da se človeštvu ne ljubi več živeti. Od tod te nore ideje o podružbljanju (socializaciji) evtanazije in abortusa. V bistvu gre samo za reorganizacijo in prerazdeljevanje Krivde.

S tem pa za zavračanje Odgovornosti za Življenje na Planetu in splošno propadanje.

In zdaj počasi prihajamo do tega, da bomo v vsakem primeru prisiljeni v situacijo, ko bomo morali izbirati med samimi morilskimi (in samomorilskimi) možnostmi - ideologijami in religijami.

Polarizirali se bomo nagonsko (niti nas ne bodo kaj dosti nagovarjali k temu, ker smo tako že vzgojeni) in se nato spopadali z drugimi, ki niso na naši strani.

Ustvarili si bomo začasna zavezništva, z enim sovražnikom proti drugemu, pa tretjemu. Sovražniku. V bistvu pa smo sovražniki sami sebi!

Tega nam seveda ne bodo povedali, ker če ne bi vedeli s katere strani prihaja Smrt in koga je treba prijeti za vrat.

Patriotizem je v tem primeru ena vrsta spolne bolezni - ne dosti več kot spolna nadloga – ki se prenaša s proslavami.

Toda, če ne bi bile tuje ideologije (religije) nevarne Življenju, jih socialisti ne bi uvažali!

Skratka, gradimo razmere, ko bo današnji prijatelj že jutri morda naš sovražnik. Skupni imenovalec tega dogajanja pa je tvorjenje NEZAUPANJA. Konstantno stanje izrednih razmer, ki se v nadaljevanju, ko ni več denarja za plačevanje poštenega človeškega dela - prelevi v delovno prisilo za vse! Torej v tlako brez plačila, ki postane obvezno patriotsko dejanje. Kdor se temu ne ukloni – je izdajalec in »ve se, kaj mi delamo z izdajalci!«

Ker so vse ideologije/religije nevarne Življenju, bomo prisiljeni braniti tisto ideologijo oz. religijo - ki je NEVARNA ŽIVLJENJU, a s katero smo navezali »prijateljske« stike in morilca dobro poznamo. Nekateri celo osebno.

Morda celo hodimo z njim na kavo.

Ker med različnimi ideologijami ne ločimo, kje je prevara, bomo ločevali med ljudmi. Odločali bomo o tem, kdo sme živeti, na podlagi tega, kdo nam je všeč in kdo ne. Kdo nam je všeč ali kdo nam ni všeč- nam bo sugerirala Televizija, in tako kot bo odločila večina, se bomo odločili še sami. Le zakaj bi bili drugačni od drugih?

Zato pa imamo raje državne šole kot zasebne.

To je nekakšna evtanazija, brez referenduma o tem, kdo naj živi in kdo umre.

Brez dosti spraševanja ali kdo še želi živeti ali pa bi raje umrl.

Potem bomo pobili tiste, ki so po nekem administrativnem odloku državnih organov nevarni državi, da bomo lahko naprej gojili svojo ideologijo/religijo, kot smo jo prej - ki je nevarna Življenju, je bila že prej!

Pravno bomo zadevo rešili tako, da bomo rekli, da samomor ni umor in zato takega umora ne bomo kaznovali, še posebno zato ne, ker po navadi uspe.

Cerkev ljubi samožrtvovanje.

Komunisti so pa sploh za žrtvovanje (nekoga drugega!), saj za to živijo.

Nacizem, fašizem, komunizem in islam - so genocidne ideologije. Genocid imajo zapisan v svojih dogmah.

Genocidne so zato, ker so obvezne.

Evropa je preprečila genocidnost krščanske vere s tem, ko je Cerkev ločila od države in tako je Krščanstvo postalo religija, ki je zdaj večinoma neaktivni (torej razmeroma neškodljiv) pripomoček za ustvarjanje filozofskega koncepta življenja nekomu, ki ga potrebuje. Drugačnim konceptom, kot le tradicionalnemu, pa povprečen človek ne zaupa!

To je civilizacijska pridobitev. Ni majhna, bi še rad pripomnil!

Če bi ločili še ideologije (ki so prav tako religije, o tem ne gre dvomiti) od države, bi takoj laže zadihali.

Zakaj trdim, da je denimo komunizem religija?

Ateist bo takoj izzval verujočega s tem, da mu bo rekel: če Bog obstaja… potem mi ga pokaži! Če ga ne vidim, vanj ne bom verjel! Ti si pa neumen, če vanj verjameš…

Ker je vernik, praviloma kristjan, lepo vzgojen, se bo umaknil, nazaj pa ne bo postavil ateistu-socialistu/komunistu enakega vprašanja:

Povej mi, kdaj je obstajal komunizem, kje zdaj obstaja (pokaži mi državo s prstom!) ali bi lahko nekoč obstajal kjerkoli in kadarkoli… takšen ki sam sebe zdaj deklarira za samostojen sistem, ki je ustvarjalen, pravičen, sposoben sebe vzdrževati in je poleg tega pravičen, vzdržuje enakost in bratstvo med vsemi ljudmi…

Ga ni? Ne moreš mi ga pokazati, ker ga ni?

Torej je religija.

Neumen si, ker vanj verjameš brez dokaza!

Za začetek bi bilo dobro, ko ne bi uporabljali dvojnih meril temveč isto merilo!

To je namreč znak inteligence, pomeni spoštovanje logike.

Pri nas je komunizem sprijet z državo. To je religija, KI JE država!

In čeprav imamo v ustavi zapisano, da je religija ločena od države, pa v tem primeru ne le da ni ločena, temveč v prepričanju povprečnega Slovenca stoji, da je komunizem = država!

Levica zdaj uvaža Islam, ker ga uporablja kot orožje pri svojem indirektnem obračunu s konkurenco, ki mu jo je krščanstvo. V resnici je krščanstvo neaktivno, je ločeno od države in ni nobena konkurenca. Je le izgovor.

S tem seveda ideologija relativizira svojo morilskost.

Uporablja Islam, morilca ki ti ga pošlje naravnost na dom v tvojo dnevno sobo, v spalnico, v špajzo, v otroško sobo... in ti v imenu humanosti in dobrote (same krščanske lastnosti!) prepove se braniti pred napadalci. V bistvu ti s tem prepove upor proti državi, ki je v krempljih komunističnega režima.

Hkrati niti ne opaziš, da v resnici glave sekajo in skupinsko posiljujejo socialisti - ne migranti!

Migrante so ti samo poslali sem z namenom, da ti odsekajo glavo, posilijo hčer, ti vdrejo v stanovanje, te okradejo, ampak pištole ne smeš kupiti, ker se ne smeš braniti. Imeti orožje doma... pomeni povečanje možnosti družinskega nasilja (mi smo proti družinskemu nasilju, kenede), ker se bo na splošno v družbi s tem kriminal morda povečal. Ampak migrante bomo pa vseeno še dovažali! Predvidevam, da se bo kriminal s tem zmanjšal…

Politična parola, ki jo ta norost uporablja je - človekove pravice! Vsak človek ima človekove pravice. Človekove pravice so obvezne. Tudi če zaradi njih vsi pocrkamo!

****

Odcepiti se moramo od ideje, da tema dvema smrtnima pastema (ideologija in religija) ne obstaja alternativa.

Da se moramo odločati med dvema religijama (zdaj že tremi!) ki sejejo Smrt in da moramo za vsako ceno izbrati eno, ki prinaša Smrt.

Nikar ne mislite, da Cerkev ni religija Smrti!

Obe dogmi, krščanska in komunistična, sta religiji!

Ali po domače povedano, niti ena niti druga nista sposobni dokazati, da v manifestiranem oz. Materialnem svetu, lahko obstajata kot družbeni sistem, ki temelji na teh ideologijah in zmore preživeti kot svobodna oblika družbene ureditve. Takšne, ki spoštuje človeško bitje, vzdržuje Življenje in omogoča samostojnost in varuje svobodno Voljo človeka, naroda, države!

Niti ena niti druga vera/ideologija nista sposobni dokazati, da sploh lahko obstajata kot trajni obliki miru in izobilja. Ena vse to obljublja v Nebesih, druga pa le, če pobiješ najmanj 10% lastnega prebivalstva (Marxova doktrina), ostalih 90% pa pustiš živeti v strahu z groznim občutkom strahu, ki ga spominja, da je lahko preživel samo zato, ker se je uklonil višji sili, višjemu cilju, kot pa je on sam sebi. Komunizem mora vedno znova obnavljati Strah v prebivalstvu, ker brez Strahu - ne more obstajati kot sistem.

Pa še tedaj, če izpolnijo vse zahteve sistema, preživeli ne bodo doživeli izobilja, ker si bo sistem pridrževal pravico preganjanja notranjega sovražnika. Sovražnika potrebuje, saj brez njega ne more delovati in obstajati. Če ga ni - ga pa ustvari!

Še drugače povedano: v Manifestaciji se takšna dva sistema SPLOH NE MORETA MANIFESTIRATI, v stabilni obliki (formi) s katero se predstavljata v Ideji.

Kako neumno je pa to? S čim sebe in svoj obstoj sploh lahko opravičita?

Ker se zdaj počutita ogrožena (in to je zdaj bistveno!) sta oba sistema postala NASILNA.

Borita se za svoj obstoj. Od prevlade ideologije je odvisno ogromno ljudi, ki so od nje odvisni.

Življenje jih pa ne zanima, oni so ga abortirali, evtanazirali!

Vlada nam politika, ki bi najraje pahnila polovico lastnih državljanov v smrt, zmetala v Hudo Jamo!

Obe ideologiji/religiji sta protičloveški, neživljenjski, sta nehumani in izničujeta vse, kar je v človeka in v človeštvo vsadila Mati v obliki nagonov!

Uničujejo vse, kar človeška zgodovina pomenila človeku, kar je vgrajevala v njegovo dušo in srce, da bi ... varoval svoje otroke.

Da bi jim s poljubom podajal znanje in jim dajal voljo do Življenja, ga branil, sledil razvoju in prijel za roko tiste, ki ne zmorejo sami...

Da ni alternative?!

Seveda je. Da ni Boga? Seveda je. Da ni človeka? Seveda je.

Ogrožen je samo tisti del naše pameti, ki ni pamet, saj ni sposoben iti mimo indoktrinacij (laži!), mitologije, želje po zgodovinskem maščevanju....

Nesposoben je iti mimo potrebe po "zmagovanju" in po vseh tistih bedastih ritualih, za katere je značilno mahanje z zastavami in sikanje groženj ljudem, ki niso zraven, ker se jih bojijo!

Cerkev si je izmislila Krivdo, ki je bil temelj Luciferjevi manipulaciji s človeštvom. Nanjo so pripete VSE ideologije in vse vere.

Zato je Krivda v Manipulatorjevi službi. Služi samo njemu, vse druge pa ubija!

Zdaj bi nam radi porinili še Islam.

Bog človeka ne kaznuje. Poboža ga! Človek se sam kaznuje.

Vsa ta humanitarnost, ki nas zdaj obkroža, ni ne logična ne racionalna. Je lažna, priučena, vsiljena, nasilna!

Krivda je (privzgojeno!)orodje, s katerim lahko manipulirajo, brez nje ne morejo.

Vse te neumnosti s človekovimi pravicami (ki so demon, Luciferjeva izmišljotina), so možne samo zaradi privzgojenih občutkov Krivde, ti pa so nam privzgojeni s točno določenim namenom.

.

EU se utaplja v Krivdi. Zahodni Evropi zaradi kolonializma, Nemcem zaradi nacizma, nam pa zaradi morilskosti ideologije, ki nam vlada in zaradi skrivanja in zagovarjanja umorov.

Vse to zdaj šlo že tako daleč (manipulacija z Krivdo je šla tako daleč), da povzroča masovno HISTERIČNOST.

Telo (ki je manifestirana Zavest Boga na Zemlji) tega preprosto ne prenaša več in zato pritiska na možgane, ti pa so na planetu privzeli vodilno vlogo.

Življenje je ogroženo v obstoju!

Telo noče več Krivde in zahteva ODGOVORNOST od Intelekta, ki ga še do nedavna sploh ni razumel; ni razumel njegove prave vloge! Pa svoje zato tudi ne.

EU je histerična. Slovenija je histerična. Izjave predstavnikov politike so HISTERIČNE.

Moj Bog pravi:

Prijatelji - Krivde ni, Krivda ne obstaja. Obstaja samo ODGOVORNOST.

Meni Moja – vam vaša!

========

(Cerkev je zdaj takšna, kot je bil nekoč "stari" Bog. Tako ne bodo prišli daleč, tistega kaznovalnega Boga ni več, zdaj je nov Bog! 
Ne kaznuje nas On! Kaznujemo se sami - brez potrebe, saj nismo nič takega storili, za kar bi morali sebe sovražiti. Ali da bi nas moral zaradi tega Bog sovražiti.
Bog ni več strog in nepopustljiv, kakršen je bil. Zdaj je Oče - ena sama dobrota in razumevanje)