063_MOJE

Je v kapitalizmu prepovedano dobro gospodariti in pošteno plačevati ljudi, ki pošteno in dobro delajo?

Ne, ni.

V socializmu zgleda da je to prepovedano. V modernem kapitalizmu je izbira večja in več je je kot v socializmu. Spomnim se, ko je pri nas v vsem mestu bilo do 10 različnih poklicev, nič več. Tedaj je v enem nadstropju ene ameriške stolpnice bilo več poklicev, kot pri nas v vsej državi.

Da bi si en smrkavec v garaži izmislil osebni računalnik, se mora sprostiti dovolj domišljije, pa tudi osebne svobode in upora sredini, v kateri ta domišljija pre-živi. Vse to mora biti v mladih možganih in v telesu v dovolj razviti obliki, da se ustvarjanje lahko zgodi. Ne pozabimo, da si je nekdo z osebnim računalnikom izmislil pripravo, za katero bi tedaj ubijale vse tajne službe vseh družb na svetu, da bi jo imele v rokah! In zakaj niso ubijale'? Ker niso imele dovolj domišljije, da bi si sploh predstavljale, kaj mulc v garaži dela in kako bo s tem spremenil ves svet!

In koliko novih poklicev bo s tem nastalo, ki jih poprej sploh ni bilo.

To se v socializmu (recimo v Sloveniji) ni moglo zgoditi.

Priznati si moramo, da je kučanov socializem s človeškim obrazom pravzaprav socializem s kurcem od ovce. Brez domišljije, brez upora, brez svobode razmišljanja in ustvarjanja. Brez čustvovanja, brez odnosa do česarkoli! Prazno. Tega še nihče ni omenil: TA DRUŽBA JE ASEKSUALNA!

Že samo nasprotovanje homoseksualnosti s strani tistih, ki so totalno aseksualni, je smešno! Aseksualnost je slabša od vsake druge oblike seksualnosti, predvsem pa iz nje nastajajo izkrivljene oblike seksualnosti, pa pri tem ne mislim, da je homoseksualnost popačena spolnost sama po sebi. Je, kar je. Toda aseksualnost je nekaj, kar ni. Je lažniva v sebi.

Torej, ta družba obstaja brez ustvarjalnosti. Vsako ustvarjanje v takšni družbi je zgolj potvarjanje, plagiat, posnemanje, zgledovanje po »kapitalizmu«, itd. Kar je tršica rekla - to naredmo.

Skratka, capljanje za drugimi, poslušnost in ne ustvarjanje ali celo kažipot za druge.

Socializem zaradi ozkosti svoje predstave o svetu ne ponuja izbire, ker se je boji. Imaš izbiro le v tem, a se boš prislinil Partiji in delal krivico soljudem, ali pa boš pobral šila in kopita in izginil proč od tu ter šel delat v kapitalizem.

V kapitalizmu si potem poiščeš nekaj, kar tvoj želodec prenese. Potem lahko mirno svojega otroka pogledaš v oči, mu zvečer prebereš pravljico in mu poveš, da je kralj, kraljična in da ga imaš rad do nebes in nazaj in še trikrat okrog drevesa na vrtu in potem brž nazaj k njemu v toplo posteljo. Poljubiš mu oči

in zaspi.

In je vse res, kar si mu povedal! Ker ti to zanj ustvarjaš. To zmoreš – v kapitalizmu. V tem kapitalizmu sedanje dobe, kjer je dovoljena izbira, ali pa vsaj malo izbire, da ti ni treba častiti morilcev in strašiti svojega otroka, češ, zdaj bodo prišli zmagovalci in te vrgli v temne jame, če ne boš priden.

Ta sistem ni nikoli izdelal odnosa do lastnine.

Nima pojma, kaj pomeni IMETI. "Imeti je stvar odnosa do lastnine, ki je tvoren, aktiven, skrben, ljubeč do predmeta in oseb, ki jih imaš za svoje in jim rečeš moje!

Ta država ni nikoli povedala državljanu, da je njegova prva državljanska dolžnost skrbeti za to, kar ima, in svoji lastnini povečevati vrednost. To pomeni, nenazadnje, da imaš svojega otroka vse bolj rad in svojega moža ali ženo z leti - tudi! Vse bolj in bolj, ne manj in manj. 

In iz tega pravila potem izhajajo vsi zakoni. Zakoni pravijo: vse bolj in bolj (in ne vse manj in manj!).

Pri prehodu v nekaj, kar še ne vemo kaj je, nismo tega odnosa izdelali. Ne starega, socialističnega odpravili ali vsaj popravili. V ozadju je še zmeraj »ovo je sve naše«.

Zakonodaja zdaj sledi tistemu od prej, ker ni odpravila miselnega okvira. Zato ohranja »ovo je sve naše«. Večinoma ohranja zavest, da delamo »naše« dolgove, zaradi nas.

Samo na papirju smo lastniki nečesa! Ker pač tako zahteva EU zakonodaja, ampak oni to

zahtevajo, ker mislijo, da bomo s tem, ko bo »naše«, se pravi »moje«, izdelali

odnos so lastnine. Ja, figo! Pri nas evolucije tega odnosa ni bilo in ga ne bo, dokler bo kaj kučanov na oblasti.

V resnici s tem, kar je tvoje, nič ne smeš početi. Nad vsem še naprej drži roko država!

Najprej moraš režimski aparat nafutrat, in če ti kaj denarja od tega ostane, potem ko te soglasodajalci in država ožmeta, lahko še zase kaj storiš. Če nisi prej omagal.

S svojim denarjem na svojem ne smeš nič narediti, če prej ne nafutraš kučanovega socializma s človeškim obrazom. Ta država je tako jalova, da nas dela jalove, samo zato, da smo ji podobni.

Razlika med dvema moškima, ki oba izustita isti stavek, postane očitna zaradi odnosa do »mojega««.

Samo to rečeta: »To je MOJA žena!« Pa točno veš, za kaj gre - ko pogledaš ženo!

Zato jo pa Islam skriva. Skrije ji obraz!

Islamist tudi tako reče, iste besede uporabi, prav tako je ves smisel in odnos pri

njem, kot pri drugem v besedi »MOJA«. Pa še več ženam hkrati lahko reče "moja".

Vendar eden od obeh moških ljubi svojo ženo in je spolno ni pohabil, njemu je center njegovega vesolja in razsvetljuje s svojo prisotnostjo njuno hišo, brez nafte.

Ves vic je v besedi MOJE. Ta je stvar odnosa do tistega, kar imamo za svoje. Do ljudi, ki jih imamo za svoje!

Sam denimo, mam tale svet, pa tudi Vesolje, za MOJE vesolje. Moje vesolje - moje veselje!

Gledam, kaj moji ljudje z NJIHOVIMI vesolji delajo in kaj iz sebe naredijo.

Torej - ni vse skupaj "naše", kot pri "ovo je sve naše".

Bolje, da je tačas MOJE, ker jaz vem, kaj bom iz njega naredil. Oni zase ne vedo.

Ampak, če je vse moje, potem imam v duši nekakšen odnos do tistega, kar je moje. Brez odnosa

se ne da živeti. Odnos, ki je v pojmu MOJE, lahko gradim, na enak način to počnem, kot bi SVOJEMU, torej MOJEMU otroku pripovedoval pravljico za lahko noč. In potem

je vse res, kar mu povem, zato ker (mu) jaz to delam!

Moj prvi spomin, takšen iz neverbalne faze življenja, ki se ga živo spomnim z vsemi čustvi

vred, je tale. Mama me je okopala in me položila na čisto rjuho postelje. Velika bela rjuha, dosti prostora, svoboda.. V nekem trenutku uživanja prostora in svobode sem se

sprostil in se posral na čisto belo rjuho. Na sredo rjuhe, kamor me je mama položila golega. Od mame, ko se je vrnila v sobo, ker je medtem nekaj šla iskat, sem pričakoval srečo, ki sem jo sam čutil v trenutku mojega ustvarjanja.

Skrite besede v meni tedaj, ko še nisem znal z besedami povedati, so bile: Glej, kaj sem ustvaril... a ni lepo?

Od nje sem pričakoval veselje, ki bo mojemu podobno. A sem dobil nazaj le žalosten, morda jezen

obraz. Je pač morala vse skupaj ponoviti, kopanje in preoblačenje postelje. Konec svobode.

Meni pa ni bilo jasno, kaj ji ni pri tem všeč. Takrat sem posumil, da moja mati in jaz nisva eno in isto bitje.

Najbrž sem ji od tedaj naprej začel manj zaupati in sem bil z njo bolj previden. Začel sem graditi svoja čustva, ki so bila..... MOJA. Ne njena!

Ker sem jih imel rad (moja čustva) in sem tudi njo imel rad, sem moral ljubezni ločiti med sabo, saj se svoji nisem hotel odpovedovati. Torej sem moral živeti skupaj s tem, da so pojavne oblike ljubezni lahko različne, da pa brez MOJE ljubezni zame, zase, o meni, tudi vse drugačne oblike, skupaj z mano, postanejo nesmiselne.

Kadar čistim pesek, ko iz njega pobiram mačje drekce, pride muca in me gleda. Njene tihe besede govorijo iz njenega pogleda in zanimanja: Kaj to delaš?! Kaj meni delaš?

Kam boš to odnesel? To je moje, veš... ni tvoje, pazi kaj s tem delaš!

Mi gre na smeh, ko se to zgodi. Sebe vidim v njenem pogledu in jo popolnoma razumem. Zato pazim, kako se obnašam do njenih drekcev!

Vsekakor bolje kot se je moja mama do mojega. Ona se je zmrdovala, stran ga je vrgla. Brez spoštovanja GA JE STRAN METALA.

Jaz pa muco pobožam in jo pohvalim. Pridna! Lepo naredila...

Sem kdaj že to omenil? Moji muci pogosto pravim mama. Je sicer mama eni drugi mucki, ki je tudi moja, ampak je po svoje tudi moja mama. Obe sta moji, ja sem pa njun. Imata me za malo retardiranega člana familije in se včasih pogovarjata med sabo: glej ga, kako je neroden, če je ugasnjena luč, sploh nič ne vidi.... hihihihi.... 

Ampak sta prizanesljivi z mano!