061_O HVALEŽNOSTI

"Naša dejanja ne slavijo več Boga, temveč so namenjena našemu lastnemu častihlepju."

Ivan Šokić, v članku Posledice permisivne vzgoje: Ko odrasli ostanejo otroci - na Novi 24TV, 23.feb.2019

Rad bi povedal, kako gre to pri meni (namreč s hvaležnostjo in izkazovanjem hvaležnosti!), kako to poteka v mojih odnosih z ljudmi, predvsem s tistimi, ki so mi ljubi.

Kadar sem hvaležen komu, mu to povem. Denimo, da si nekaj sposodim od njega, potem pa, kot dogovorjeno, vrnem. Odnesem sposojeno orodje, pripravo, (ali denar) nazaj - ter človeku pokažem, da sem mu hvaležen! Povem mu to, kako sem mu hvaležen.

V mojem življenju je hvaležnost pomembna. In izražanje hvaležnosti - je meni pomembno!

Še posebno zato, ker živimo v družbi, kjer je komunizem iz ljudi naredil oportuniste in podleže. Takšne, ki si sposodijo denar (to dela država!) in potem se niti ne spomni, da bi ga vrnil.

Ko potrebuje, se klečeplazi, slini in obljublja vse živo... ko enkrat dobi, kar hoče - te pa sovraži.

Država reče: ... a zašto su nam posuđivali kad su znali da im nećemo vratiti!"

Ta stavek vsebuje vso možno preračunljivost tistega, kar je zdaj privzeta mentaliteta tega naroda!

Kva mi spet težiš...." je dokaj običajna fraza dolžnika v Sloveniji. Tako nas je oblikoval socializem, to je prinesel komunizem! Podlosti, v vseh mogočih oblikah in preoblekah.

Hvaležnost?! Kje pa.

Pri meni je pa to ravno narobe, ko sem lani nekomu, ki mi je nekaj popravil, ostal dolžan, je ta revež bil sto odstotno prepričan, da denarja ne bo videl. Še eden, ki me je nategnil, tako je govoril njegov pogled, ko sem mu rekel, da trenutno ne morem plačati, da pa mu bom denar prinesel takoj, ko ga dobim. Takrat nisem vedel kdaj, zato je "takoj" pri njem dobilo čuden prizvok.

Ampak jaz sem takoj, ko sem dobil denar, res šel k njemu in poravnal dolg. In se mu lepo zahvalil!

Povedal sem mu, koliko mi pomeni njegova pomoč v stiski, koliko mi njegova gesta pomeni.

Je rekel: vračate mi vero v človeka!

No, tolikšno (po)hvalo pa težko sprejmem!

Če bi jo pretvoril v orehe... ne bi imel dovolj žepov, kamor bi jo spravi. Ampak je ta zahvala bila zlato prej kot lešniki ali orehi! Skratka - pretirana! Zanj ne - ampak zame! Višek gre k Bogu. Tega pač nisem mogel ne sprejeti ne nositi.

Za take primere sem si izmislil Boga, kot en sef (blagajno) nekje daleč, kamor spravljam hvaležnost drugih ljudi.

Takšno, ki je sam ne morem nositi. Največkrat zato ne, ker njihove hvaležnosti ni mogoče vedno razumeti, je pa takšna, ki jo Moj Bog razume!

Saj končno nisem v njihovi koži, da bi vedel, koliko jim moje dejanje pomeni, koliko so si ga želeli (če sploh!), jaz pa sem morda to zlahka storil in tedaj... pač nočem, da je videti, kot da mi zahvala nič ne pomeni, NI RES, pomeni mi! Mojemu Bogu vse pomeni tisto, kar v sebi nosijo, ker se tega drži tisoč malih stvari, ki meni niso pomembne, so pa Mojemu Bogu ZELO pomembne in tudi bistvene za Življenje da lahko nemoteno teče in reagira na naše želje.

Nič ni nepomembno!

In tedaj pošljem njihovo zahvalo (s katero morda včasih niti ne vem kaj bi) Mojemu Bogu na čuvanje in v hrambo.

Tam bo na varnem, jaz pa ne bom jemal ven od tam, ker nisem prepričan, da mi pripada. če mi je nekdo plačal uslugo, je zasluženi denar moj - ampak zahvala - je pa božja!

Jaz sem torej nekaj popolnoma drugega od pojava "zaslugarstva"! Slovenijo imajo v krempljih zaslugarji, ki hvaležnosti ne poznajo. Oni nikdar ne rečejo hvala, v socializmu si preprosto Zaslugarji jemljejo, kot da je vse njihovo. Hvala - ne pride v poštev!

To zaslugarstvo se je v Sloveniji razmahnilo do te meje, da v socializmu, kjer morajo vsi biti "enaki", mislijo da jim nekaj pripada kar samo po sebi, po nekem dogovoru, da so zaslugarji zaslužni in lahko jemljejo!

Meni nič ne "kar pripada", nič ni moje kar samo po sebi, kvečjemu je od Mojega Boga.

In je tam pri Njem vedno na varnem. Moje je pa toliko, kolikor od tega potrebujem, kolikor z delom zaslužim, kolikor lahko okušam, kolikor telo lahko nosi, poje, popije in kolikor prenesem.

In enako je pri meni s hvaležnostjo in izražanjem hvaležnosti!

V deželi, kjer je beseda "hvala lepa" praktično neznana, in je pošteno plačilo računa po opravljeni uslugi takšna redkost, da če komu rečeš da mu boš plačal čez 10 dni... samo odkima z glavo in si misli... še en, ki me je nategnil.

Več je teh, ki te nategnejo, kot pa tistih, ki ti plačajo kar morajo in se pri tem zahvalijo.

Takšno mentaliteto nam je privzgojil komunizem. Beda od bede!

Bratstvo i jedinstvo.... ki reže vratove in posiljuje! To so nam skuhali!!!

In potem ti Zaslugarji hočejo penzije. In denar in hvaležnost.

Nič hvala! Bogu tudi nič.

Drugim nič, nikomur nič, vse sebi, vse Zaslugarjem!

Takšen je namen Zaslugarjev in zaslugarstva! To učijo otroke v šoli. Ti dobijo dobre ocene, če kikirikajo hvaležnost do zaslugarstva. Beda od bede.

Jaz se upiram temu, da bi živel po njihovih principih, kot to okolje ukazuje, veleva, pričakuje od mene. In me seveda takšno vztrajanje pri tem tudi nekaj stane.

Stane me tega, da živim precej skromno, a imam vendar dovolj, da preživim. Očitno, sicer ne bi zdaj tega pisal.

Nimam dolgov, ne kreditov, imam pa sem in tja znance in prijatelje, ki vedo, da sem jim hvaležen, ko mi priskočijo na pomoč, če spušča vodovod v hiši in potrebujem Hilti za razbijanje betona, in človeka, ki mi bo zlepil nove cevi.

In tedaj se njim to lahko zdi "ah, saj ni nič takega...." - meni je pa to... oh, seveda je to veliko!!!!

In v takih primerih prosim Mojega Boga naj spravi mojo zahvalo, ki je OGROMNA - in On jo lahko prenese, ker jo razume (mene pač ni vedno lahko razumeti) v svoj božji sef na čuvanje, ker če kdaj pride trenutek, ko bodo moji prijatelji (in drugi ljudje) nekaj potrebovali tako zelo, kot to jaz potrebujem, kadar res potrebujem... takrat naj se vse vesolje pridruži tej moji želji, da bi jim pomagal.

Zato je treba imeti Boga, in njegovo blagajno, v katero On ne bo posegal in je ne bo izčrpaval (moje hvaležnosti ne bi mogel izčrpati niti če bi jo zanalašč hotel!). Varoval jo bo tako, kot Bog varuje svoje Srce...

ker je Njegovo.