060_KAM SPADAMO, KO NE SPADAMO VEČ

Kam spadamo, ko ne spadamo več.
Razlika med abnormalnim in normalnim je zdaj razlika med polarizirano družbo - in človeško integriteto. Ta slednja je postala nezanimiva za ljudi, ker se zdi neprivlačna. Neprivlačna in brezizhodna.

Včasih so ljudje razmišljali pripadnostno, v smislu naroda, plemena, danes se ljudje polarizirajo glede na vero, ideologijo, spolno travmo. Po norosti, torej!

Naučili so jih, da je tako najbolje in temu demonu so se naučili podrejati. Ne razmišljajo prav dosti kam spadajo, ne kaj so, čakajo da jim drugi povedo kam spadajo, in oni mu verjamejo. Tako močna je želja v ljudeh nekam spadati, ne biti sam.

Ideologija in religija, oz. manifest gibanja, poskrbijo, da jim ni treba razmišljati. Sledijo histeriji gibanja, več pa nihče ne pričakuje od njih. Niti oni sami od sebe.

V resnici privoščijo drugim, da se notri v sebi strgajo, ko nikamor ne spadajo. To potem z namišljeno varne razdalje in iz zavetja ideološke ali religijske dogme opazujejo in si rečejo: kaj me briga!

Še nisem videl jugo-upokojenca, ki bi se spomnil Srebrenice in pri tem pomislil, joj, kaj smo naredili našim otrokom! Umor smo jim zapustili kot dediščino režima, ki smo ga zgradili, ga podpirali in branili, bili nanj ponosni....

Zdaj pa mislimo, da je moril nekdo drug, ne mi!

Kaj šele, da bi pomislil: ... sram nas je lahko, v dno naše pokvarjene neodgovorne duše nas je lahko sram!

Ali: .... in kot bi nam to ne bilo dovolj, zdaj hočemo še svojo stranko v parlamentu! Da bo branila naše interese – proti lastnemu narodu!

In še: vse, kar smo storili, bi brez sramu še enkrat ponovili!

Še ni rečeno, da tega ne bomo, še ni rečeno, da je konec... moč je še vedno v naših rokah, in zato, ker je denar v naših rokah - je država naša.

Ko se je začela vojna na tleh bivše SFRJ je moj bratranec z družino (ženo in hčerko) pobegnil v ZDA. Rekli so mu, da se mora odločiti h kateri vojski se bo priključil in na koga bo streljal.
Dalmatinec po očetu, Srb po materi.... poročen s Srbkinjo, imata otroka, hčerko, ki je.... saj ni pomembno kaj je, ker so vsi skupaj nedobrodošli kjerkoli na ozemlju propadle države!

S prijateljem sva bratranca »prešvercala« prek meje v Slovenijo, ker je sam lahko potoval po Hrvaški. In sva ga spravila na Madžarsko.
Tam je počakal ženo in hčerko, ki sta na Madžarsko prišli iz Beograda (sem nista mogli!). Potem so vsi skupaj šli v Gdansk, od tam v ZDA v Kalifornijo.

Čez leta, ko sva se z bratrancem zopet videla, mi je povedal naslednjo zgodbo:
V Kaliforniji sem se zaposlil v trgovini s tehničnim materialom, moj sodelavec je črnec. Dobro se razumeva.
Nekega dne je zjutraj prišel v trgovino razjarjen. Vprašal sem ga, kaj je narobe in mi je povedal, da ga je na poti na delo nekdo ozmerjal, ker je črnec. Klasični: »...the fucking blacks... «

Rekel sem mu: Pozabi, saj nima smisla...
Sodelavec se je ujezil name! Odvrnil mi je: Kaj bi pa ti rekel, če bi te na cesti nekdo ozmerjal s: »fucking Bosniac.... or something....«

Nisem mu odgovoril, toda v sebi sem pomislil: NIČ! Čisto nič mu ne bi odgovoril takemu, ki bi me ozmerjal s preklet Bosanc, »ali kaj takega«... TIHO BI BIL in v tla bi gledal.

Kaj pa naj bi mu bil rekel? Ali naj mu povem, da prihajam iz dežele, kjer sosed sosedu posiljuje ženo in hčerko, kjer dijaki iz bivše gimnazije posilijo profesorico iz maščevanja, hudobije, zato ker jim nihče tega ne bo preprečil? Zato ker lahko!
Kjer so ljudje, ki so se nekdaj zaklinjali »mi ćemo i život da damo ako zatreba....« naenkrat dobili željo, da morajo drug drugemu z nožem prerezati vrat, kjer ljudje sosedom odnašajo pohištvo in aparature iz stanovanj, iz hiš, jih požgejo, uničijo.. skrunijo grobove?!

Kaj naj bi mu rekel? Saj ne bi razumel.

Ne bi me razumel tisti, ki me ozmerja na ulici, kot me ne bi razumel moj sodelavec. Črnec....

Prav bi imel, kdor bi me ozmerjal...
JEBENTI, je zaklel s solznimi očmi.

Ko je končal zgodbo, sem pomislil: kako težko je biti v tujini, ko nimaš pravice niti do koščka ponosa na to kdo si, kaj si, od kod prihajaš...

Ko se nimaš s čim poistovetiti, ker nič ni več vredno. In ti ne moreš od vsega tega, kar si pustil za sabo, vzeti s sabo nekaj lepega, toplega, tvojega, domačega... In biti ponosen na.... na.... na karkoli!

Jebenti.

****

Človek proti sistemu.

Vedno, ko se spopadeta Človek in sistem - na koncu zmaga človek!

Problem nastane, ko se ne spopadata.

Mi imamo ta problem!

Pri nas je izogibanje konfliktom nacionalni šport.

Še pred smučanjem ali košarko.

Družba, ki v voditeljih išče popolnost - navadno konča v fašizmu. Slovenija je k temu precej nagnjena, le da je našemu fašizmu ime komunizem. Komunizem in fašizem sta namreč isto stanje duha.

Zato je EU resolucija o izenačitvi vseh totalitarizmov obsodila VSE totalitarne režime! Jaz bi tu dodal še Islam.

Resolucija ni izvzela komunizma, to je namesto EU parlamenta storil naš, slovenski, parlament.

Raje smo se naredili neumne, kot pa da bi s tem razčistili. Storili smo vse, da se izognemo konfliktu doma.

V bistvu smo ravnali podlo in kratkovidno! Zaleteli se bomo v isti zid, le še z večjo hitrostjo in mnogo bolj boleče bo.

Zdaj pa samo jemljemo zalet!

****

Tisto, kar ločuje dobre ljudi od slabih - je Pravni red, ne pa komunistični Manifest.

Naloga Prava in Pravnega reda je ločevati med dobrim in slabim, med dobrimi in slabimi, poštenimi in nepoštenimi.... presojati torej o tem kdo je kdo, kdo je kaj, kaj se sme, česa pa ne smemo početi je med drugim naloga Prava. In prav tako je naloga Prava presojati o tem, kdo je fašist in kdo ni! Ne pa da o tem odloča kar eden od fašizmov, pri nas pač tisti, ki se ponaša z zmago nad drugimi fašizmi.

Psovka "fašist" je zdaj pri nas vsesplošno sprejeta v družbi in se kot etiketa pogosto uporablja za poniževanje v javnosti. V bistvu je ZLORABLJENA s strani tistega fašizma, ki je pri nas  na oblasti že več kot 70 let!

Psovka je uperjena proti nam, uporablja jo naša oblast proti lastnemu narodu.

Zadevo bi lahko rešili le tako, da bi stotisoči, ki smo bili kdaj deležni te psovke (navadno samo zato, ker zahtevamo demokracijo in delujoč Pravni red namesto bavconskega Revolucionarnega sodišča) - tožili to državo, da nas zmerja s fašisti!

Pravni red naj presodi kdo da je fašist! 

Na sto tisoče tožb! Pa naj sodišča delajo.

Naj sodišča presodijo ali smo mi, državljani, fašisti ali ne. 

Ne pa, da o tem odloča zmagovalni fašizem, tisti od treh ali štirih možnih, ki zavrača demokracijo in delujoč Pravni red, ki ga nadomešča z revolucionarnim redom. Zalezel se je v mentaliteto tega naroda, saj povprečen Slovenec misli, da je komunizem = (je enako) država

Pa naj nas naše sodišče proglasi za fašiste, če si upa!

****

Smo razklani?! 

Nismo mi razklani. Razklani so pravniki. Razklano je bavconsko sodišče! V sebi je razklano.

Če prenašajo to, da nas, ki smo zagovorniki pravnega reda, demokracije in smo za vzpostavitev Prava v državi, ki je brez Prava - zmerjajo s fašisti, potem naj se sami odločijo in se postavijo na eno stran, ter to javno objavijo.

Naj povedo, da smo fašisti. JASNO IN GLASNO!

S tem bo tudi jasno, kaj so sami!!!

In Evropi bo jasno, svetu pa tudi.

****

Zaenkrat naši pravniki živijo življenje dvoživke in se skrivajo za medlimi in dvoumnimi izjavami. V praksi pa varujejo režimski kriminal pred pravnim sistemom in pred kaznijo. 

Kajti - ropanje v imenu Revolucije, - zanje ni zločin, ni kriminalno dejanje. Je samo revolucija. In revolucija ne more biti zločin.

Potemtakem umor ni zločin, kraja ni zločin... ker je revolucija.

Mi "fašisti" se pa s tem ne strinjamo! Zato pa smo "fašisti" in je zato reči nam "jebo te pasmater" dovoljeno in sploh ni sovražni govor, ampak poziv na juriš, na pogrom nad domobranci, fašisti in izdajalci revolucije.

V pravnem sistemu in v Demokraciji si česa takega ne država ne oblast ne bi dovolili, pravnike bi bilo pa sram!

Muke šolskega ravnatelja

Kaj je torej fašizem v očeh diktatorja ali nekoga, ki poveljuje in pričakuje, da bodo vsa povelja izpolnjena, saj z mesta absolutne avtoritete uveljavlja svojo voljo?

Kaj je torej fašizem za nekega predstavnika totalitarnega režima?

Takšen, čisto navaden pravni red, ki deluje po vnaprej znanih pravilih in je sporazumno dogovorjen z zakoni, ki so za vse sprejemljivi - torej pravni red delujoč po principih s katerimi se bomo vsi strinjali – no, takšen dokument za diktatorja ni sprejemljiv! Takšen dokument bi morala biti naša Ustava. Pa ni.

Ustava je demokratičen dokument zato, ker vsebuje zapisana pravila, ki so veljavna za vse državljane. Za vse enako.

Takšen dokument DIKTATORJU ni po volji! Tak dokument niti ni njegova intimna izbira.

Naša Ustava ne varuje privatnega imetja državljanov. Varuje pa režim, ki ni demokratičen.

Prav varovanje življenja in privatne lastnine ljudi (pridobljene na pošten način, ne pa zaradi nekakšnih zaslug!), je prva in najpomembnejša naloga (dolžnost!) pravnega reda.

To je temelj Demokracije v državi!

Nedotakljivost imetja in življenja sta temelja Demokracije!

Naš pravni red je farsa.

Deluje v nasprotju s tem, kar sem zgoraj opisal.

Odpira namreč na široko meje države in s tem odklepa vrata naše dnevne sobe, kamor lahko zdaj vsak (v bistvu pa režim!) prosto vstopa, se sprehaja po moji hiši in parceli in na njej uveljavlja neka svoja pravila, s katerimi se jaz nisem strinjal. Pa proti temu nič ne morem.

Še več: ta država trdi, da je to njegova človekova pravica.

Iz moje hiše si država (ali tsti, ki ga je država naščuvala name!) vzame, kar si želi, ker je itak vse njegovo in ne moje! Pri tem da jaz plačujem davek državi in ne ona meni!

Torej – to ni moja država!

Ta država si mene lasti, in zato sem jaz njena last, medtem ko država ni moja.

Naš "pravni red" je v službi Revolucije, uporablja ga režim zato, da sebe vzdržuje na oblasti. Ne pa zato, da bi Pravo varovalo mene kot državljana, ali moje lastnine ali demokracije.

Vrata naših domov drži na stežaj odprta za vse režimske predatorje, kolaborante raznarodovalcev tega naroda, državne parazite, migrante (bodoče vladarje te dežele, ko izpodrinejo jugoslovenarje)... da nas lahko neovirano ropajo. Po zakonu!

Naš pravni red je en zmazek.

Naš »pravni red« je Revolucionarno bavconsko "pravo". To je nekakšno »tekoče« pravo, ni vedno isto, danes je lahko tako, jutri bo drugačno.

Karkoli že je - ni Pravo, ni pravni red, ni Pravica!

Sodišča imajo režimski kriminal za Revolucijo, in revolucionarji, ve se, smejo vse! Ampak samo revolucionarji. Drugi ne smemo.

Vse je torej stvar interpretacije.

Ve se, kdo sme interpretirati zakon, kdo je zadolžen da ga interpretira. Niso vsi za vse.

Eni so posvečeni in oni lahko. Mi pa ne.

Zato pa imamo dogovorno državnost, se pravi dogovorno politiko, dogovorno ekonomijo, dogovorno kulturo, dogovorno znanost, po potrebi dogovorno umetnost.

Dogovorno pomeni, da lohk nekaj je, lohk pa tud ni, po potrebi, kot režim ukaže in dovoli.

****

Včasih nastane v družbi kratek stik v napeljavi.

To so sicer redki, a usodni trenutki, ko nek dogodek, ki pokaže napako, lahko nekaj pomeni - ni pa to nujno! Če je napaka namerno montirana v sistem, potem sistem sam poskrbi, da napake nihče ne odstrani. Sistem jo zavaruje.

Takšen dogodek je zadeva ravnatelj Merc proti državi, oz. proti inšpektorju, ki predstavlja državo!

Meni je ta dogodek zanimiv z več plati. Bom šel po vrsti, ker vidim, da so ljudje, ki to spremljajo in komentirajo rahlo v zmedi. Ne vedo kaj naj si mislijo, ali kako naj si vse to razložijo. Najbolj so zmedeni zaradi deljenih kompetenc, tega ne marajo prav preveč. Radi vidijo, da vse skupaj drži v rokah država, ker potem nihče ni odgovoren.

Z drugimi besedami, če ima vse v rokah država, malo dlje traja sicer, ampak na koncu je vse v redu. Nihče za nič ne odgovarja, to imajo ljudje najraje.

Da bi laže razložil, kako jaz vso to reč vidim, bom uporabil prispodobo. Laže je, če zgradimo model, potem pa uporabimo domišljijo, da nam razsvetli duha in nam pokaže, kaj se je zgodilo v drugih, podobnih primerih.

Pametno je uporabiti vsem nam znane modele iz preteklosti, v katere se sicer nismo dosti poglabljali (ker nam ni bilo treba), ampak so vseeno tam zato, da bi se iz njih učili. Treba je le povezati posamezne stvari med sabo, ker le tako razumemo sedanje dogodke. Skupni imenovalec prej-sedaj so naše emocije!

To je bolje, kot pa čakati na ponovitev dogodka, ko nas Stvarstvo porine nazaj v isto v težavo iz katere smo komaj zlezli, pa se nismo nič naučili iz nje!

Mesto pod napadom.

Predstavljajte si, da ste mati z otrokom v Vukovarju, tik pred padcem mesta. Obkoljeno mesto... bombe padajo po zgradbah, po ljudeh, vojaki preiskujejo hišo za hišo, pobijajo.

Skupine, ki se skupaj skrivajo, se skupaj bojijo.

Fizično se formirajo v manjše skupine, ki se skup držijo, da se lahko fizično dotikajo in se stiskajo, vsakokrat, ko bomba udari.

Potem skupaj dihajo in čakajo... in se tolažijo.

Upajo, upajo tja v tri dni. Ker je to pač prazno upanje v tem konkretnem primeru.

Ko čas mineva in pomoči ni od nikoder, pride počasi trenutek, ko se vsi zavedo, da ne bodo preživeli, da bodo žrtvovani.

Nekaj jih je poiskalo skrivališče kasneje in ti pripovedujejo, da divje enote sovražnikove vojske preiskujejo vsak objekt posebej. Pobijejo vsakega, ki ga najdejo.

Postane jim jasno, da ne bodo preživeli.

V kleti porušene stanovanjske stavbe se zbere skupina, ki se zaveda, da je Tudjman žrtvoval Vukovar, ker mu je to potrebno za politično zmago. Ljudi iz Vukovarja ne potrebuje. Pravzaprav jih ne potrebuje živih, potrebuje jih mrtve!

Žrtvoval jih bo zato, ker režim potrebuje žrtve!

Potrebuje mesto heroja, zato da učvrsti meje nove države in zato morajo pasti žrtve. Nekoga mora žrtvovati, ker potem bodo patrioti in bo narod lahko proslavljali junaštvo ljudi, ki so padli v mestu, ki ga je sovražnik porušil in se nečloveško znesel nad prebivalci.

A oni su život dali.... bla bla bla bla, saj veste kako to gre, formula je jasna.

Tako ponavadi komentirajo kasneje: življenja so položili na oltar domovine....

A nisem o tem hotel govoriti!

Hotel sem nekaj drugega, nekaj, kar se nas tiče. Bom kmalu prišel na to!

Vrnimo se v klet, v kateri se skriva skupina! Nekateri razmišljajo, da morajo ven, da se je potrebno boriti, če hočejo živeti!

Najprej bi se splazili ven previdno, ponoči, da jih nihče ne opazi, nato pa....  v beg! In teči brezglavo, kar te noge nesejo.

Toda fizično niso vsi enako sposobni za beg iz obroča; ne vedo, kako se bodo branili, če jih sovražnik zagleda in jih ujame. Ne tistega, kar jim bodo storili, če jih ujamejo.

Ženske je bolj strah kot moške, imajo pač boljši stik z resničnostjo od moških in to jim v tem primeru ne pomaga. Moški si radi lažejo, in to, v tem primeru pomaga.

V tej skupini so poleg matere s štiriletnim sinom še intelektualec (študent, absolvent pravne fakultete) in bivši kaznjenec, za katerega se ve, da je preživel nekaj let v zaporu, ker je nekoga ubil. Mišičast tip, po zunanjosti je videti, da z njim ni dobro imeti spora. Nato je tu še mati z malim sinom, skoraj dojenčkom.

Mati je ranjena v nogo. Zaveda se, da ne more teči dovolj hitro, še posebno ne s sinom na rokah. Drugim bi pomenila breme, ker bi ji skušali pomagati.

Rešite mi sina, jih prosi!

Študent pravi: dajte ga meni...

Jebote, očalar, piflar! Kaj mi bo tak... pomisli mati.

Bogve če sploh zna teči. Pa preteče sto metrov ne da bi ga dušilo?! Z mojim sinom na hrbtu!

Bivši kaznjenec ima velik nož pri sebi. Tetoviran, nekaj ran ureznin je videti na njegovem telesu, Silak. Mimogrede naredi sto sklec.

On pravi materi: dajte mi svojega sina, peljal vam ga bom na varno.

Če se bo kdo postavil predme -  mu vrat prerežem!

Ona ve, da bi on to tudi storil! Brez razmišljanja. Samo reagiral bi, nič ne bi razmišljal. Tako bi sama naredila, da zavaruje svojega otroka.

Mene nihče ne bo ustavil, nadaljuje on, dajte sina meni! Spravil ga bom na varno, imate besedo morilca!!!

Preživel bo, jamčim vam z vsem prekletstvom, ki ga nosim v sebi... če preživim – bo ta otrok živel!

Komu bi vi zaupali sina, če bi bili mati?

****

Mati ne razmišlja tako, kot razmišlja pravni sistem. Ne razmišlja v okviru zakonov, pravil.... razmišlja v okviru življenjskih zakonitosti.

Jebeš politiko! Jebeš vsa prazna praznovanja praznih zmag ob praznih praznikih na svetu! Mati razume nagonsko odločanje!

Nagon pa ne razmišlja, ampak reagira.

Če kdo, bo on rešil njenega sina. Tako razmišlja mati.

In da otroka kaznjencu.

Slovo je kratko!

****

Ko imajo ljudje cajt in mislijo, da je še dosti časa pred njimi, takrat razmišljajo kot politiki, ne kot mama!

Zato pa toliko ljudi pomre.

Ko pa pride velika stiska in je potrebno odločati... ker gre za otroke, za njihovo življenje - tedaj razmišlja MATI tudi v tistih ljudeh, ki v sebi varujejo otroka!

Kadar in če je tedaj takim prepuščeno in zaupano odločanje seveda. Ali če si enostavno sami ugrabijo pravico odločati o usodi svojih otrok.

Ker če tedaj ne odločajo oni, potem odločajo tisti, ki jim ni mar. Potem smo si sami krivi, da smo volili idiote. Lastne morilce!

Ko gre za Življenje, če je po sreči, razmišlja Telo. Ne razmišljajo možgani!
Možgani otrpnejo.

Pri nekaterih, hvalabogu, je to tako.

Ne pri vseh, večina jih je oportunistov, ti razmišljajo po pravilih. V bistvu pa samo iščejo izgovore zakaj nečesa ne bi storili. Zakaj recimo ne bodo storili tistega, kar bi morali storiti, ko bi sami čutili, da MORAJO. 
Če so bili normalni.

Normalni ljudje rešujejo otroke!

Ne skrivajo se za predpisi, ne prosijo za razumevanje, temveč naredijo kar čutijo da morajo.

Jaz si ne bi želel biti otrok nekoga, ki ima samo kup izgovorov. Nima pa varnega brloga za svoje male, ne tople roke, da jih pomiri, ko jih je strah.

****

Tako je Merc razmišljal, ko je reševal dve deklici.

Dva otroka sta se bala in on je reagiral - ne pa razmišljal!

Je pa razmišljal, stari prdec, ko je pomagal nastavljati Jankovića in ga je podprl pri kandidaturi!

Takrat mu ni bilo treba razmišljati nagonsko, ker si je najbrž mislil.... ah kurc, zdele grem v penzijo, kaj bi se izpostavljal... Tud jest mam rad svoj mir!

Kaj mi bo sprememba sistema, saj levičarji itak ne bi dali miru tudi če pride do sprememb. Sabotirali bi novo oblast in bo spet pizdarija... jaz pa ne bom imel miru v penziji!

Dragi moji - Stvarstvo ne razmišlja tako!

Stvarstvo razmišlja takole: zdaj nič več ne bo, kot je nekdaj bilo (govori iste besede kot kučan, ki pa pomenijo povsem nekaj drugega, kot misli kučan) - reši vas samo še Odgovornost!

(kaj sem rekel?! Odgovornost je nekaj, o čemer kučan niti ne sanja!)

Izogibanje Odgovornosti je postalo smrtno nevarno!

Večina Slovencev (ali bolje: državljanov Slovenije) bi rada ponavljala staro igro, v kateri smo baje "dobro" živeli, seveda, če odštejemo mnoge mrtve, pohabljene, preseljene, razseljene, begunce, zaprte in na skrivaj pobite (1.070.000 civilnih žrtev, ki jih je Titov režim med letoma 1945 in 1980 pospravil, ker so bili nasprotniki režima). In ne nazadnje, nikar ne pozabimo na 400 samomorilcev, ki se ubijejo vsako leto v tej državi!

Starega jugo-dolga ni nihče vrnil (zaradi njega se je klanje začelo, saj je klanje pravnavanje notranjega dolga med državljani, potem ko zunanjega nihče ne odplačuje!).

K temu dodajmo sedanji dolg države Slovenije, ki so ga naredili ti isti ljudje, kot tistega v SFRJ, in ga zdaj samo nadaljujejo. Brez namena, jasno, da bi ga kdaj vrnili. Zakaj bi komunist kučan menjal taktiko, če stara še deluje?! Ni potrebe!

Isti ljudje - iste metode!

Isti nesposobneži na oblasti, isto proslavljanje istih napak in istih zmag. Zmagoviti ples na ostankih trupel, ki so cena te državljanske nonšalantnosti, ki sama sebi laže: nekoč je bilo bolje....

vsi smo bili zaposleni in smo imeli plačo.

Ampak ljudje se starajo in imajo radi svoj mir!

Na to režim tudi računa. Vse bi dali za en lep socialistični mir, kot smo ga imeli včasih v SFRJ. Žrtvovali bi tudi življenja svojih sosedov, za tisti mir.

Še posebej, ker nam kučan daje vedeti, da bi pol državljanov te države najraje pobil. Še premal smo jih....

Pri nas je vsak, ki bi rad normalen pravni red v državi, avtomatično fašist! Ker bi očitno rad preprečil režimsko ropanje. To se ne sme.

Še posebej bi radi nazaj v SFRJ, če jim potem ostane prazna sosedova parcela, ki jo lahko kupijo za majhne denarje, pol pač daš, 10% enemu Jankoviću, kaj pa je to, saj prej nisem imel nič...

Da bi pa kdo delal za dnar... ne, to pa ne!

Jebeš to, smo videli da se tone splača. Delati? Ne, hvala, to ni zame - predolgo traja! Ni zanesljivo, pri nas že ne.

Takole je pisalo v enem članku:

"Vprašanje je: Kako naj živimo po slovensko in hkrati v skladju s sodobno svetovno zgodovino? Ob tem se je treba najprej vprašati: Kaj je Slovenija, kaj je bila in kaj hoče biti? "

Za Revolucijo smo vsi talentirani. Za zjebat stvar mamo talent.

Za popravit stvari, jih postaviti nazaj na noge, vzpostaviti odnose, ki peljejo k zaupljivosti - pa samo nekateri!

To ni fer, ni pošteno, ni pravično – kričijo komunisti!

Oni so tempirani na takojšnji efekt in zahtevajo hitro zmago. Zakaj bi gradili državo?! Kaj vampir hrani svojo žrtev?

Mi smo za enakost in enakost je v tem, kako nekaj podreš. Ne v tem, kako jo zgradiš.

Trupla, ki se naberejo pri takšnem razmišljanju, pomečeš v jame.

Že niso bili na pravi strani, je naš izgovor. Mi vemo, kako je treba z izdajalci!

Učinkovitost sistema ni v učinkovitem pravnem redu, temveč v kombinaciji posploševanja in površnosti izvajanja zapovedi Revolucije!

Raje ubij kakšnega preveč kot premalo, da si ne bi kasneje očitali: še premal smo jih...

Hlapci

Tisti, ki misli, da se je pri nas kaj spremenilo, naj si gre prebrat učne programe v osnovni šoli. Ostali so enaki, kot so bili.

V osnovni šoli smo se pa naučili naslednjega (in to, ne boste verjeli, brez dokazovanja!):

-        da smo zmagovalci

-        da smo najboljši na svetu, v tej galaksiji, zelo verjetno tudi v drugih

-        da imamo povsod sovražnike (kapitalizem je sploh naš sovražnik)

-        in da imamo izdajalce v domovini in zunaj nje.

In še:

-        ve se, kaj se dela z izdajalci.

Tole »ve se« je praktično nacionalni interes!

Na koncu pridemo do tega, da nas en kriminalec tipa Janković, ki so ga izvolili za župana njemu podobni kriminalci, javno zmerja s kmetavzi, nacionalisti, bečkimi konjušari i primitivci, ki brez njega ne bi niti vedeli kaj je to mesto, če nam ga ne bi on urejal.

Najprej so nam komunisti pobili in izgnali vse meščanstvo, da smo kot narod ostali brez inteligence, potem pa tisto, kar je ostalo, zmerjajo s hlapci, kmetavzi in bečkimi konjušari.

Oprostite, ampak to je vse, kar je ostalo! To ste dovolili, da je temu narodu ostalo.

Ves čas je treba ponavljati, da so stvari, ki so v "nacionalnem interesu".

Nacionalni interes je hkrati vzrok in posledica To pomeni, da je nacionalni interes sam sebi razlaga.

Kakršnakoli dodatna razlaga sploh ni potrebna in je že vsak poskus razlaganja tega kontrarevolucija.

Če čudno pogledaš in vprašaš: ZAKAJ je nekaj kar na lepem nacionalni interes?!

... si naenkrat deležen zateženih pogledov in komentarjev: Kako to misliš zakaj – takšen je vendar nacionalni interes, to se ve...

Kakšna Ustava neki. Kašna Demokracija neki, kakšen Pravni red neki - lepo vas prosim! Mi smo zakon in mi vam pokažemo, kdo je izdajalec.

Naš narod pa na to reagira tako, kot smo ga učili v šoli! Zato mora šola ostati javna.

Državljan reagira na pogojni refleks.

To je namen javnega šolstva in učnih programov. Dresura državljana.

Dresura je tisto, kar nam je Partija namenila!

Tudi tega, kaj in kako novinarji RTV sprašujejo goste na okroglih mizah na TV, so se ti naučili v šoli.

Hodili so v isto šolo, zato reagirajo enako, novinarji in gostje v oddaji! Isti trening, ista dresura, isti rezultat.

Spraševalec in vprašani – oba idiota reagirata popolnoma enako!

»Kaj pa vi mislite zakaj je pri nas tako pa tako? (s tem misli: zakaj mislite da smo v kurcu!?)

Vmes prej malo že sam zrelativizira vprašanje s pripombo: ... pa saj ni vse samo črno in belo... tudi v prejšnjem sistemu ni bilo vse tako zelo slabo, kot se zdaj govori...«, kot bi zjutraj ne vedel ali naj se userje ali ne, in se mora prej še posvetovati recimo s hišnim svetom, preden se odloči. Da gre v skret.

Ali pa:

»Kaj pa vi mislite, da bi morali storiti, da bi se pri nas kaj spremenilo na bolje?«

Moraš znati vprašati tako, da je videti, kot da te to sploh zanima. Da te boli kurac! Predvsem tega smo se naučili v naši osnovni šoli - laganja in sprenevedanja!

Enako velja za idiote, ki v oddaji odgovarjajo novinarju. Tudi njihovi odgovori morajo biti prepričljivi (zato so pa povabili samo takšne, za katere vedo, da bodo tako odgovarjali), kot da jih je res kaj briga, kot da jim je mar. Kot da poznajo odgovore.

Recimo takole: ko slovenski dopisnik v ZDA govori o tem cepcu Trumpu, nam daje vedeti, da bi on z levo roko poštimal Ameriko, ta spodno in ta zgorno!

Da obvlada, da vse ve, da je enostavno... drugi so pa budale. Trump je sploh budala. To se že na daleč vidi, kdor tega ne vidi - je budala!

Nam pa, kot državi Sloveniji, ne gre dobro zato, ker so drugi za to krivi!

To je menda jasno, da nam ne gre za en kurc, ker ne bi znali ali zmogli, ali pa zato, ker imamo šolstvo in izobraževanje za kurc. Ali pa zato, ker poseldično zaradi takšnega izobraževanja poznamo samo dogovorno pravo, dogovorno Ustavo, dogovorno ekonomijo, dogovorno znanost, dogovorno medicino, psihiatrijo, normalnost, skratka dogovorno imamo vse....

Kjer seveda dogovorno pomeni tole (kar smo zadnje dni poslušali z vseh strani):

Moramo se znati pogovarjati.... premalo se pogovarjamo.... ne znamo se pogovarjati.... več se bomo morali pogovarjati.... veste, mi se ne znamo poslušati, kenede, mi sploh ne poslušamo eden drugega....

Potem mali šolarček, državljanček tele kvazi Jugoslavije, šolan v javni šoli z javnim učnim programom - takoj ve, kaj pomeni "pogovarjati se"!

Pogovarjati se - pomeni:

prid' ti mal s'm, se 'mava midva neki za zment!!! Se bova POGOVORILA!

Potem je mali tiho, "tršica" pa mu daje navodila, kako bo.

Pol je pa mali spet tiho. Praktično je prišel tiho, sedel je tiho, poslušal tiho in odšel tiho. Prejme pač navodila!

Kar pomeni: pogovorili smo se

Če je bil učenček izredno tiho in zelo sodelujoč, potem je lahko poročilo tudi takšno: lepo sva se pogovarjala!

To naj bi pomenilo: .... mi se znamo pogovarjati.

Potem imajo na RTV poslušalci vtis, da je vse v redu in je oddaja dobra in ne bo nihče tisti dan letel iz službe. Lepo so se znali pogovarjati.

Šola naše otroke uči izpolnjevati povelja. Izpolnjevati povelja in ubogati navodila pa je nasprotje pridobivanju izobrazbe.

Če jih znaš dobro izpolnjevati, boš dobro ocenjen in tudi kasneje v življenju moraš paziti, da te okolje dobro oceni, pozitivno, kar največkrat pomeni, da se te boji.

Ne potrebuješ dosti več od tega. Tedaj ti je dobro postlano, imaš uspešno kariero in veljaš za koristnega sistemu, ki je nekoristen.

V glavnem, v šoli smo se naučili, kako se je treba pogovarjati! Zato moramo zdaj le še od besed k dejanjem. 

Je reku debil na televiziji. Prenos iz parlamenta, jasno!

****

Tu si moramo postaviti preprosto vprašanje: ali lahko demokratično in po svoji svobodni volji - sebi izvolimo dikaturo?

Naj ponovim vprašanje:

Ali je možno na svobodnih in povsem demokratičnih volitvah, demokratično in brez prisile, torej po lastni izbiri - izvoliti diktaturo?!

In pri tem trditi, da imamo zdaj demokracijo, ker imamo diktaturo, ki smo jo sami hoteli!

Je možno svobodno izbrati diktaturo (totalitarizem) za obliko vladavine?

Da ali ne?!

Vprašanje zahteva preprost odgovor, ali preprosteje - odločitev.

DA ali NE. 

Tretjega odgovora ni. Samo: Je možno - ni možno!

kučan pravi da je.

Jaz pravim, da ni.

Družba, ki pri ljudeh išče popolnost, navadno konča v fašizmu.

Slovenija je nagnjena k temu. Komunizem in fašizem sta isto.

****

Svobodna Volja ni nekaj, kar bi ustvaril nek diktator, ravno narobe! Svobodno Voljo je v človeku ustvaril Bog, in je tam zato, da raste skupaj s človekom. Raste hkrati z Evolucijo naših emocij in naše zavesti (Vesti!)

Totalitarizmi Svobodno Voljo iztrebljajo. Sledijo ji po planetu in kjer jo opazijo, jo naskočijo, jo omejijo, onesposobijo in nato - uničijo.

Pri diktaturah, v totalitarizmih, pa evolucije zavesti in emocij sploh ni! Ne more je biti. Diktatura ne pozna evolucije, ker se družba, ki se je uklonila diktaturi, nima kam razviti.

Diktatura se praviloma ne razvija, lahko se samo ponavlja! Dogma, ki je podlaga ideologiji (ali religiji) ne pozna evolucije! Dogma se ne spreminja!

Takrat nastopi Telo, in je to popravek Evolucije.

Takrat je Revolucija.

Pri diktaturi lahko napreduje samo tehnologija iztrebljanja, pa nič drugega.

V odsotnosti Svobodne Volje si ljudje v diktaturi (vsaj tisti, ki si jo sami izberejo za svojo obliko verovanja, ker mislijo, da je tako laže živeti) hkrati z njo izberejo tudi nesvobodo in posledično še sami Svobodno Voljo iztrebljajo, ker jih ogroža. Preganjajo jo kot svojega najhujšega sovražnika. Svobodno Voljo potem, ko jo ubijejo, nadomestijo z DOGMO. Komunisti z Manifestom (ta je njihova dogma!) religiozni ljudje pa z religijsko dogmo oz. Svetim Pismom.

Pri obeh skupinah je Svobodna Volja preganjana!

Posledično je Mati na Zemlji preganjana!

Religija je konservativna oblika vladavine nad Svobodno Voljo, ki tako počasi izginja in se podreja dogmi. Revolucija je pa takšna oblika spremembe, pri kateri se Telo ustraši samega sebe in lastnih nagonov, in zato rine nazaj v varnost religije ali ideologije. Pri nas pa obojega!

V bistvu je komunizem ravno tako religija kot Islam ali krščanstvo, saj ne more dokazati, da komunizem lahko obstaja kjerkoli na planetu, da je kadarkoli obstajal ali da bi pod katerimikoli (katerimi?!) lahko obstajal. Vsej ne kot stabilna oblika organiziranega življenja, ki zna skrbeti zase in spoštuje človeško bitje in Življenje, ki ga je Mati ustvarila.

Težava je v ločitvi Intelekta od Telesa. To govori Zgodba o izgonu iz Raja!

V tej zgodbi Um izpostavi svoje Telo lastni izkušnji (Bog pošlje Adama in Evo v Materialni svet, kjer naj v potu svojega obraza in z delom preživita kot vesta in znata!).

PRI TEM PA BOG NAŠIM PRVIM STARŠEM NE POMAGA.

Napodi ju, naj se sama trudita, ona naj rojeva v mukah, oba pa naj skrbita za Življenje svojega zaroda.

Ampak – pokazalo se je, da Telo reagira na Življenje tako, da zna samo razviti svojo lastno Zavest, tudi če mu Bog odreče svojo! Ta pa potem deluje kot imunski sistem Življenja, v Materialnem (Materinem) svetu, ki nadomesti manjkajočo božjo Zavest.

Kar Telo zna narediti brez Uma mnogo bolje, kot pa božji Intelekt, v odsotnosti izkušnje Telesa!

Lahko bi rekli, da se Um za svojo odsotnost iz Materialnega sveta (Manifestacije) izgovarja na naslednje načine: Ne znam, ne morem, nočem, nisem sposoben... 

 - in v resnici je Um v določenih obdobjih Zgodovine vse te izgovore tudi uporabil za opravičevanje, zakaj se ne pojavlja v Manifestaciji!

Vse to je res - ko Bog zavrača pomen Lastne Volje za razvoj človeške zavesti!

Ko Lastna Volja ni sprejeta za bistveni del Evolucije naše zavesti na poti k božji Zavesti, ko Bog ne vidi v njej osnovnega gonila za razvoj emocij in z njimi naše zavesti - tedaj Vesolje samo ostaja brez vodila! Ne le človeštvo.

Ko pa Um spozna, da je Telo – Njegovo Telo.... tedaj se pa odnos med Bogom in človekom (človeštvom) spremeni!

Gledano globalno se zdaj nahajamo na koncu zgodovine, v kateri je ta nebeška shizma (ločitev med Umom in Telesom), ki jo je povzročila Dualnost Vesolja, ravnala ponižujoče s človekom in je skladno s tem pometala s človeštvom!

Medtem človeštvo ni znalo jasno določiti, kaj se mu dogaja.

Posledica tega je bila, da se je Telo bojevalo proti lastnemu Umu, in narobe, Um se je postavljal PROTI lastnemu Telesu, ga zato zapostavljal, ga postavljal v različne neprijetne in nevarne situacije, da bi se mu s tem maščeval.

Rezultat tega pa je zdaj pred nami.

****

Danes je Svobodna volja na Planetu že skoraj iztrebljena. Če bi to še pred nekaj leti trdil, bi mislili, da se šalim, ker sem to že prej trdil. 
Nisem se šalil tedaj in ne šalim se zdaj!

Ostalo je je, verjemite, le še malo. V glavnem je tu, spravljena pri meni, na varnem.

Brez Svobodne Volje, da ta odloča za nas, ne more biti govora ne o demokraciji ne o pravnem sistemu. Torej tudi ne o pravni državi.

Zato nam je kučan vsilil revolucionarno pravo (bavconovo pravo!) ki naj nam nadomesti Svobodno Voljo! Svobodne Volje namreč ni mogoče nadzorovati, medtem ko kučan zlahka lahko nadzoruje bavconsko pravo.

Takšno, Revolucionarno pravo, temelji na Dogmi, na komunističnem Manifestu. Zato brani Revolucijo, ne pa evolucije Zavesti ali občutka za pravično, kot je njegova civilizacijska naloga.

V sebi takšen sistem nosi Strah Telesa pred Umom (strah pred maščevanjem Boga zaradi upora Telesa, z njim pa Krivdo v seksualnem izražanju Telesa, skozi nagone) in zato zanika Svobodni Volji pravico do urejanja sveta, kot nam je to naročila naša Prva Mati, ki je Mati Vsega v Vesolju!

Dogma ne dovoli nikakršnega dvoma v diktat, ki izvira iz dogme! (Manifesta). 

V tem trenutku dogmi (verska in ideološka) postaneta religija (obe sta po vsebini religiji) in je vanjo treba verjeti, da se izideta. Pa se kljub temu ne.

Pokazalo se je (pravkar se kaže!) da se jim NE izide, kar vedno tako skrbno načrtujejo.

Zato je neumno vztrajati pri tem, da so si ženske v Islamu po SVOBODNI volji izbrale poniževanje.

Ali da si zagrinjajo obraz - po svobodni volji. Zagrinjajo si ga zaradi predpisa, in iz  strahu pred kaznijo, ki je sicer božja, a jo izvajajo ljudje.

Da bo še bolj čudno – te ljudi same vzgojijo za takšne, da pohabljajo in ubijajo ljudi.

Ženska, ki jo je strah, torej samo sebe obleče v pošast, da skrije svoj strah.

Kakšno veselje in ponos je to za starše, da svojo malo deklico peljejo k brivcu, ki jo bo pohabil za vse življenje?!

To je sramota, ne pa svoboda!

Prav takšna sramota je slovensko šolstvo in izobraževalni sistem!

Oni to isto počno z našimi možgani. Z umazano ideološko britvijo nam amputirajo našo prirojeno sposobnost svobodnega razmišljanja, našo inteligenco in sposobnost razmišljanja s Telesom. To slednje pomeni sposobnost organizma za upiranje slaboumnostim norega sistema, ki je nevaren Življenju na Planetu.
Vdelajo nam »ponos«, da smo ponosni, ko sami sebe pohabljamo!

Sramota je tudi to, da imamo še vedno komunizem na oblasti in da kučan lahko javno prepričuje narod, da je to demokracija. In da je to pravni red, ki si ga zaslužimo, ko pa v resnici nimamo ne enega ne drugega, ne pravnega reda ne demokracije.

Imamo pa zato ljudi, ki so tako zelo ponosni na suženjstvo komunistični dogmi, da so pripravljeni ubijati in žrtvovati sodržavljane, da bi ga dogmo obdržali!

Takšne monstrume vzgaja NAŠA šola!

Neverjetno je, kako hitro ti komunistični častilci diktature (oz. vseh diktatur, saj so zavrnili podpis resolucije o izenačitvi vseh totalitarizmov!) planejo pokonci, ko jim niso všeč shodi v Trstu, ki so bili prijavljeni oblastem in jih je država Italija dovolila, mi pa jih obsojamo, ker jih je kučan deklariral za fašistične.

Za SLO-komunistični fašizem - so vsi drugi fašisti, čim se postavijo za uvedbo pravnega reda in s tem za ločitev komunistične religije od države! pri nas je to dvoje zlepljeno v eno.

Komunizem je ena od dveh ideologij 20.stoletja, ki je odkrito propagirala genocid. Druga je nacizem!

Nisem zasledil, da bi še katera druga ideologija odkrito propagirala genocida (razen zdaj Islama!). Še vedno pa ga propagirajo nacizem, fašizem in komunizem. Torej Marxov Manifest, iz katerega socializmi izhajajo, je genocidna ideologija, maščevalna, in razglaša oboževanje Smrti.

Slo komunisti imajo fašizem oz. svoj internacionalni socializem (internacizem) zapisan v programu. 

Njihov Manifest jasno in glasno propagira genocid nad lastnim narodom! Iztrebljanje 10% sodržavljanov je glavna naloga Revolucije in s tem ustvarjanje Strahu, kar naj bi zadostovalo za uspeh.

Naj zato komunisti raje sami prenehajo s pisanjem imena zločinca Tita po hribih in z grožnjami lastnemu narodu, kot pa da solijo pamet drugim narodom o tem, kakšne shode naj prirejajo in katerih ne bi smeli.

V Italiji ni na oblasti fašizma, tam imajo delujoč pravni red, medtem ko pri nas komunistični fašizem ne sestopa z oblasti že 75 let in se še utrjuje. Pranje denarja v NLB ti ljudje ne razumejo kot kriminal, ampak je zanje to Revolucija.

Kmalu tudi umor ne bo več zločin, na tem delajo.

Komunistični inter-nacizem nam ukazuje z oblasti že ves čas, ko pa bi morali podpisati resolucijo o izenačitvi VSEH diktatur (nacizma, komunizma in fašizma) pa so se naši vrli inter-nacisti veselo potuhnili!

Zdaj pa zmerjajo tiste, ki so zahtevali podpis resolucije proti fašizmu, nacizmu in komunizmu s tem – da so fašisti!

Kar zahtevajo pravni red v državi!

Kako tipično.

Internacisti (komunizem je internacionalni socializem - internacizem, za razliko od nacizma, ki je samo nacionalni socializem) se imajo s čim pohvaliti.

Vsebinska razlika je pravzaprav v tem, da je Hitlerjev nacizem odgovoren za smrt približno 30 mio ljudi med II Svet. Vojno, medtem ko je, komunizem v sto letih svojega obstoja pobil blizu 200 mio ljudi med lastnimi državljani!

Prekleti ljudožerci!!! 

Nacizem in komunizem še zdaleč nista enaka po zločinskosti. 

Večji klavci zdaj zmerjajo manjše klavce, češ da so klavci.

Deklarirali so (napisali deklaracijo o resoluciji! da resolucije ne bodo podpisali, niti je spoštovali. Samo sporočili so v EU, da so resolucijo sprejeli "na znanje". Pametni, ni kaj!

Tako kot trik z zadnjimi volitvami v državni zbor!

V EU Parlamentu so naši poslanci glasovali zanjo - doma pa so poslanci resoluciji rekli NE.

Gledano z očmi slovenske levice so vse demokratične države EU, v katerih o Pravici lahko sodi izključno le Pravni red – fašistične!

Pri nas pravico po telefonu in v govorih na partizanskih shodih sporoča kar kučan (to so fašistična zborovanja v duhu resolucije, ki izenačuje vse totalitarizme, saj potekajo pod komunističnimi znaki in kažejo, da so Revolucija in ne NOB). Drugi pa se avtomatično odzivajo na pozive vrhovnega diktatorja in svečenika komunistične dogme.

Dobro bi bilo vprašati Salvinija, če je res fašist, kot ga imenujejo naši komunistični fašisti.

Ker če ni, madona, potem so pa tile fašisti totalno razštrkani po svetu in po Italiji, da sploh noben ne ve več, kdo je fašist in kdo ni, če ne vprašaš kučana, seveda.

So pa bogi tile Italijani, ki sploh ne vedo, da so fašisti, pa kar taki okol hodijo.

****

Kam spadamo in komu pripadamo.

Pripadamo šele tedaj, ko se spustimo z glave v Telo. Takrat spadamo, takrat smo pri sebi Doma.

Zdaj živimo še tisto obdobje svojega življenja in sploh obdobja človeštva, ko spoznavamo, da v glavi ni nič, samo kup smeti!

Tam so prazne izmišljotine, nore ideje, naučene in nikoli preizkušane teorije, zato pa nepovezane z Resnico.

Ideologije, religije, filozofije.... so odtrgane od Telesa!

Smeti. Neumnosti. Zasilni izhodi, od koder nam sploh ni treba bežati. Le z napačnim delom telesa razmišljamo!

Resnica je v Telesu.

Ko smo v telesu in ne več »v glavi« - takrat postanemo del človeštva! Takrat čutimo kot človeštvo in smo tu Doma.

V glavi - smo pa samo v glavi! Izmišljeni, v oblakih, »izumljeni« sami sebi, zaigramo resničnost in smo zato neresnični.

Če glava ne služi Telesu, potem je ta sama sebi namen!

Bog pa ni sam sebi namen.

Bog nikoli ni bil sam sebi namen.

Dokaj hitro sem opazil, da nisem sposoben čustvovati na način, kot čustvujejo drugi. Opazil sem, da njih stvari ne prizadenejo tako, kot prizadenejo mene.

Da jim nič ne pride tako globoko, da bi jih zmaknilo, jih ranilo. Kako jim to uspe?

Tega nisem kot otrok nikoli ugotovil in sem jim to njihovo značilnost celo zavidal.

Mene je pa ves čas nekaj bolelo in me prizadevalo. Sram me je bilo moje šibkosti.

Jaz sem njim zavidal, meni ni zavidal nihče. Nisem imel nič takega, da bi mi kdo drugi hotel vzeti ali pa rekel, da mi kaj zavida.

Zakaj bi nekdo zavidal takemu, ki ga nekaj boli. V tem ni računice.

Kljub temu sem pazil nase! Pazil sem nase, kot bi pazil na svojega otroka. Takrat še nisem bil ponosen nanj. Zdaj sem. Ponosen in hvaležen.

Svetu je vedno vladala Histerija. Kar pomnim zase je kot bi bili vsi pod nekakšno hipnozo in bi se obnašali čudno, na meni nerazumljiv način! In to stanje so znali vzdrževati.

Zdaj se še poglablja. Zanima me, kako daleč še lahko gredo v tem, v zanikanju samega sebe.

En prijatelj mi je enkrat, pred leti, rekel da moram precej znižati kriterije (da so previsoki) sicer ne bom nikoli dobil tega, kar iščem.

Ampak tega nisem storil!

Ni vedel, da sam naredim, kar moram imeti.

Živim paralelno, svoje življenje. Poudarek pri meni je vedno na SVOJE.

Tam, kjer sem se počutil najbolj varnega, sem za druge bil luzer. Tako se nikdar nismo srečali, zato sem imel razmeroma malo konfliktov s svetom. No, sem in tja sem jih imel, včasih izgubim živce.

Tisto, kar mi je najbolj pomembno pri vsem je, spoznanje, da smo samo tisto, kar čutimo.

Mi SMO naša čustva! Smo, kar čutimo. Brez čustev - nas ni, ne obstajamo.

Skratka, živel sem v svetu, ki ne obstaja! Ali pa obstaja samo kot namišljen.

Kot bi imeli oči zlepljene in gluha ušesa. To je tista Histerija, ki sem jo prej omenil. Množična hipnoza, ki se ji človeštvo vdaja in je niti ne opazi. Opazi le, če je ogrožena, če popusti... in tedaj naredi vse, da nazaj zaspi.

Če nič ne čutiš, je laže živeti. To je splošno čustvo na tem planetu.

Človeštvo zavida Supermanu, ker je neobčutljiv kot kamen. Kdo bi pa hotel biti kot kamen?! Moj Bog že ne. Moj Bog ni takšen! Moj Bog je otrok v meni in jaz pazim nanj...

Človeštvo želi biti neobčutljivo. Hoče ne čutiti.

Prebereš zakon in se po njem ravnaš. Jutri je ta lahko nekaj drugega in tedaj se držiš tistega. Preskok je pa lahek, ker vmes ni bilo nič, kar bi te motilo. Mnenja nimaš svojega, nisi ga izdelal, ker bi se moral posvetovati s Telesom, da bi ga imel. Ti pa nimaš s čim izdelati mnenja. Razmišlja glava, Telo pa pri tem ni udeleženo. Če boli – vzameš pomirjevalo.

Potem so tisti, ki slišijo nekaj čistih tonov, harmonijo, sebi nadeli ime umetniki in so prevedli zvoke, ki jih slišijo, tudi drugim. Tistim, ki niso nič slišali. Potem jih tudi ti slišijo, ob specialnih priložnostih.

Če ne bi bilo njih, bi ljudje ostali gluhi.

Ampak to je malo... no, meni se zdi premalo, ampak kaj pa jaz vem... Nisem umetnik, ne izmišljam si lepih melodij. Pišem kar vidim, to pa ni umetnost. Je samo zapis.

Pri meni ni bilo vse lepo zloženo v harmonijo, prej bi rekel, da je bilo kaotično in boleče. Grdo, zvito, zveriženo, trpeče do neznosnega.

Nobene umetnosti. Ali tistega, kar imajo drugi za umetnost.

Toda kljub vsemu – lepo! Urejanje mojega kaosa v meni - je meni lepo opravilo. Cenjeno - v meni!

Zadnjih nekaj let opažam, da se mi svet bliskovito prilagaja.

Prilagaja se mojemu počutju, mojemu načinu razmišljanja in čustvovanja, in prvič se mi zdi, da sebe ne razume, medtem ko ga jaz razumem.

Še vedno ima Telo ločeno od možganov, ampak zdaj je le še vprašanje časa, kdaj bo človeštvo začelo pogrešati Telo. Ne ve še tega, toda človeštvo je odvisno od Telesa in njegove izkušnje, potemtakem od njegovega mnenja, misli, gotovosti njegove misli! V glavi je vse ali-ali! V telesu je vse in-in!

Eno je ločevanje in izključevanje, drugo je pa seštevanje.

To sta dva pogleda na svet in nase, ki se razlikujeta, sta nasprotje drug drugemu, sta bistveno drugačna.

Ko sem pregledoval stare tekste, sem naletel na ta zapis:

Zgrešili ste smisel.

Kar mimo ste šli, mimo njega in se niste niti ozrli. Zdaj morate nazaj ponj, da boste čutili, kar moram jaz čutiti namesto vas, in prenašati namesto vas.

Ko se boste spotikali skozi svet, boste spoznali kaj je v tem zapuščenem otroku, tedaj boste vedeli zakaj je osamljen, kakšna jama bolečine je ta svet! Vaše bolečine!

Prej ne boste videli novega sveta, to vam obljubim. Od tu dalje je ves svet vaš in sami ga boste zgradili - z mano v njem!

Le kako ste lahko pustili otroka samega?!

Izločili ste ga iz svojih življenj in z njim je odšla vsa nedolžnost. Dostojanstvo tudi!

Vi ste v svoji nesreči in sovraštvu vsaj imeli upanje, v vsej negotovosti je bilo dovolj prostora še za upanje. Jaz pa v svoji nesreči nisem imel upanja, imel sem le gotovost mojega brezupa.

Torej - upanje vam, brezup pa meni!

Zavidam vam vaše upanje, čeprav je prazno.

A zdaj, ko vem, da brez mene ne boste zmogli - je to moje novo upanje! Meni ga boste zaupali, taka je moja nova zaobljuba, nova zaveza.

Hočem svoj Svet! Jaz svojega ne skrivam kot vi, jaz ga namreč sploh nimam!

Vi pa ste svojega imeli in ste ga zapravili.

Zdaj vam pa ne preostane drugega kot le ta moj. Hočeš - nočeš! Vašega ste razdrli. le še malo vam ga je ostalo, pa ne za dolgo.

Lahko me preklinjate in zmerjate, češ da sem diktator. Izvolite!

Pa kaj potem? Kaj pa mi lahko naredite, česar mi že niste?

Naj bo še Srce še enkrat diktator!

To tudi potrebujemo, vsi skupaj! Diktat srca.

Nihče ni močnejši od Srca! Le Oče in Mati, ko sta skupaj, ko sta ENO, ko vse odločanje prepustita otroku! Takrat je Njuno Srce tisto, ki najmočneje sije.

Torej? Uklonite se mu!

Nekdo v tem Vesolju mora biti TISTI ali TISTO, ki mu nihče ne bo ukazoval. Dokler se v vas ne prebudi TISTO, ki mu nihče ne more ukazovati, da bo lahko končno reklo - SEM KAR SEM in bo v nas in z nami živelo brez konca.

Kaj, da počnem? Okušam lastno stvarstvo, to počnem, vi ga pa razdirate , ker nočete svojega telesa. Jaz se svojemu telesu ne bom odrekel le zato, ker vi pravite, da se mu moram!

Samo dvoje imate na izbiro: lahko se odrečete Življenju ali pa svoji zameri Bogu, da vam ga je dal. Eno ali drugo!

Z Življenjem morate vzeti nase tudi odgovornost, zase in za svoja dejanja.

V drugem primeru odgovornost ni potrebna, ker tudi Telo ni potrebno, le s planeta morate, ker ne sprejemate Svobodne Volje, ki je vodilo in zakon Planeta. 

Tako kot jaz gradim svoje Telo, ga lahko gradite tudi vi. Kot jaz ustvarjam - lahko tudi vi. Moje je, kar si želi ostati pri meni in z mano!

Tako naj bo in naj se nikdar več ne rodi na ta modri planet, kar ni imelo namena objeti Življenja!