054_UČASIH JE BLO BUJŠI

Tole sem že napisal na nekem portalu, pa bom vseeno ponovil, ker gre sem kot ata na ateka, kot se reče po novem.

Ni zanemarljivo, kako smo nekoč živeli in kako živimo danes. Pa povezano je bolj kot si mislimo.

Ta primerjava je na mestu in z njo lahko danes sploh ocenjujemo, kje smo se znašli. Spominjam se, kako je moja mati govorila ob sredah, ko je imela delavnik do petih:
Joj, pusti me, danes smo imeli ta-dolgo, glava me boli...

Običajno so generacije naših staršev delale od sedmih do treh, za crknt od smeha!
Ob sredah je bila "ta-dolga" in je po izrazu, ki ga je imela moja mama na obrazu, ko je to rekla, bilo grozno.
Danes se mi zdi, kot da sem na dopustu, če pred peto končam!

Bom povedal še o drugih rečeh, ki so morda na videz nepomembne, morda pa tudi ne. Jaz jih bom vseeno povedal.

Denimo, o tem kako se je gradila Nova Gorica. En kup ljudi s krampi in lopatami je gradilo socializem. Na kanalizacijo so pri tem pozabili.

Odtočni kanal so speljali kar v plitek potok Koren na južnem robu bodočega mesta, da so se od tam vse fekalije s površinsko vodo, se pravi z mestnih površin plus vse zaledne vode s sosednjih hribov in vzpetin stekale skupaj s fekalijami mesta stekale najprej v potok, potem pa odtekale v sosednjo italijansko Gorico.
Ves drek so fasali Italijani po odprtem kanalu.

Pa ne bi nič rekel, če mesto ne bi imelo naravnost fantastičnih možnosti, ki jih ima redkokatero novo mesto! Nadmorska kota gladine Soče, ki teče pod vznožjem Sabotina je na severnem robu Solkana od + 50 do +60 m.

Kota, na kateri leži mesto, je pa na okrog +90 m!
Višinska razlika je torej od 30 do 40 m, kva češ bolšga?! Idealno!

Vse, kar bi morali storiti pred začetkom gradnje Nove Gorice, ko je bil za to čas, je to, da bi ukopali eno zbirno cev dovolj velikega preseka vzdolž glavne ceste v smeri jug-sever, ki bi speljala zaledne in površinsko vodo v enem kanalu naravnost v Sočo.
S tem bi razbremenili fekalni odvodnik!

Namesto tega so vrli udarniki speljali ves drek v najbližji potok, ker je to bilo najlaže, najbolj enostavno in bolj udarniško. Mesto je tako ostalo brez možnosti uporabe kletnih površin, kamor bi lahko zdaj mesto spravilo ves mirujoči promet. Torej vse parkinge in skladišča trgovin, ki jih mesto potrebuje za svoje delovanje, pa je zato zanje moralo porabiti parter mesta!
Zato je mesto zdaj manj mesto.

Mesto je tako trajno izgubilo najmanj eno celotno svojo površino in se je zato vsa desetletja spopadalo s poplavami, ki so zalivale kleti, kolikor je kleti sploh bilo. Pri gradnji se jim je bilo bolje izogibati kletem zaradi poplav.

Poplavljalo je pritlične prostore stanovanj, garažne prostore v kleteh, kletne prostore, občinski arhiv ipd.
Vsa hrana, ki so jo ljudje bili hranili v shrambah na tej koti ali nižje, je bila zastrupljena. Fekalije so se ob vsaki poplavi - in teh je bilo več! - mešale z meteornimi vodami in je vse, kar je bilo pod vodo, je smrdelo po dreku. Bilo je uničeno.

Občinski arhivi, ki so bili v kleti, so večinoma bili izgubljeni, papirji iz arhiva so se napili fekalij in so šli v maloro. Od mestnih arhivov je bilo nedotaknjeno le tisto, kar je bilo spravljeno više od tal, recimo na podstrešje občinske stavbe.
Seveda, danes lahko zgradiš stolpnico in več etaž kleti, vendar je to povezano s tehnologijo, ta pa stane. Imamo črpalke za primer, če se kaj zgodi, da prečrpajo vodo, imamo sušilne naprave, prezračevalne naprave, da se plini ne nabirajo v kleteh.

Vendar je dejstvo, da se je mesto gradilo v širino, ker se drugam ni moglo zaradi plitve kanalizacije. In zdaj je takšno kot je, s trajno zjebanim urbanizmom, ki se ga ne da več popraviti, pa se lahko urbanisti še tako trudijo.

Mesto, ki ne more zgraditi kleti, mora zato parkirišča in skladišča trgovin postaviti v parterju. Parter je pa osebna izkaznica mesta!

Po programih v parterju je mesto zanimivo ali nezanimivo. Če je vse nametano tja v en dan, je sicer lahko zanimivo, ampak žre živce, ker je vse težko dosegljivo in samo pogojno uporabno. Ali pa je uporabno le nekaterim. Vse to pa zaradi zanič ali pošastno slabe organiziranosti mestnih površin!

En kamion gramoza, ki bi ga Italijani tedaj zvrnili na rešetke na meji z Italijo v odtočni kanal potok Koren, bi vsakokrat lahko poplavil in zastrupil vse mesto!
Toliko o akcijah NNNP = nič nas ne sme presenetiti! Pa o vojaških vajah in podobnih blaznostih sistema, ki naj bi zagotavljali varnost državljanov.

V socializmu se je ustvarjalo pogoje za krajo (nepravično porazdeljevanje denarja!), za tehnično abotne rešitve. Potem pa za zadolževanje za popravljanje abotnosti. Pa za poneumljanje celih generacij ljudi, za prikrivanje napak, za ustvarjanj (kot se zdaj reče!) "pozitivne mitologije".
Ko nekdo reče: zgradili smo socializem s človeškim obrazom, pomeni točno to, kar sem tu naštel! Koliko človeškega je v poneumljanju celih generacij, pa te iste generacije, ki so poneumljene, težko same presojajo.

Pa nisem preveč kritičen do generacij naših staršev, tudi do svojih staršev ne. Ljudje so v okviru možnega naredili, kar so mogli in kar so jim naročili. Lažje je bilo, če so verjeli, da delajo prav. Ali to, ali pa... nič - delali so, kar so jim rekli!
Seveda bo kdo dejal, da so imeli kup sestankov, pa zborovanj, udarniških akcij, obveznih mitingov v podporo režimu, prostovoljno delo, samoprispevke in vse drugo. To, kar z mehanizacijo narediš v eni uri, mora tisoč udarnikov s krampi delat ves teden, kar pa je tudi bil ves namen.
"Ne znam šta bi radio, da nemam radio." Tako smo peli v vojski! Tudi to je eden od razlogov za takšno nesmiselno uporabo množic.

V jedru problema je strah režima pred tem, kaj bodo ljudje delali, če ne bodo zaposleni. S čim jih bo režim še zamotil, da ne bi razmišljali! Delo torej zaradi dela, tako kot je bilo čiščenje pikavaca i lišča po pisti kasarne v najhujšem vetru.

Oba režima, italijanski in naš, sta ob mejo naseljevala preverjene kadre, zato s tem ni bilo problemov, saj je vmes meja. Odnosi ene strani z drugo so bili kontrolirani, mimo kontrole jih ni bilo. Tako je bilo vsaj zame nekje do začetka 80-tih.
Potem, ko sem pogruntal ta bedasti vzorec, sem si našel na oni strani ravno toliko dobrih prijateljev, kot sem jih imel tu. Še vedno smo prijatelji! Jaz razdiram svoje vzorce, oni svoje.
Bom še nekaj povedal, kar lahko oriše psiho naših "neproblematičnih" intelektualcev, to je tistih, ki so praviloma bili podporniki bivše-sedanjega režima, ki so to še vedno.

Nekoč sem na nekem sestanku uredniškega odbora ene od lokalnih revij povedal štorijo iz mlekarne (prodajalne mleka in mlečnih izdelkov), pa se je izkazalo, da se tega, kar sem povedal, nihče drug ne spomni. Razen mene. Gledali so me postrani, kot bi si vse skupaj izmislil.

Bom zdaj to štorijo ponovil, ker me vedno znova zabava.
Včasih si lahko v Italiji kaj kupil le, če si imel lire. Te si pa dobil tako, da si nekaj prodal na tržnici v Gorici, na oni strani, jasno, ali pa kaki stalni stranki, če si jo imel. Recimo, sorodniku nekoga, ki si ga tukaj poznal. Prodal si lahko le nekaj, česar tam niso imeli ali pa je bilo slabše kvalitete kot tu. Ali dražje. Te stvari so bile: maslo, meso, žganje, včasih tudi sir. Potem si lire shranil pri svoji stranki v predal in se ti je tam nabiralo, da si si lahko kaj kupil, ko je bilo dovolj denarja.
Tako so ljudje prišli do prvega pralnega stroja ali televizorja. Črnobela nadaljevanka Ivanhoe, Roger Moore, o psu Rintintinu na Divjem Zahodu, Lancelotto.. te so bile nadaljevanke tedaj predvajane na italijanski televiziji, ki smo jih hodili gledat v slaščičarno. Televizor je stal v kotu visoko, da smo ga lahko videli. Ivanhoe je bil na sporedu vedno, ko sem moral v glasbeno šolo, zato nikoli nisem šel. Zato zdaj ne znam, igrat klavirja (jahat konja tudi ne).

Zgleda, da te gledanje televizije nauči samo tega, da potem znaš gledat televizijo. No, vsaj to zdaj znam.
Seveda je bil v prodajalni zaradi znanih razlogov naval na maslo. Kupovalo se je četrtinko (več ti ga niso dali), dokler niso odgovorni pogruntali, da jim mleko ostaja, masla pa zmanjkuje. Zato so se odločili, da lahko vsak kupi maslo le, če zraven kupi še mleko.
Najmanjša količina mleka, ki si ga moral kupiti, da si dobil še četrtinko masla, je bila pol litra mleka.
Kako je pa to zgledalo?
Vedno je bila vrsta. Vedno si se zaletel v vrsto!
Ko si prišel na vrsto, te je prodajalka vprašala: Kaj boš?
Pa si povedal: Pol litra mleka.
Prodajalka: In kaj še?

Kupec (z njim ponovi vsa vrsta v zboru, ol-tugeder ali all together, kot želite, če je dobre volje in če niso ravno skregani zaradi kakega neprijetnega dogodka v vrsti):----.... IN ČETRTINKO MASLA!
Variacije na temo so se vrstile ena za drugo.
Ena je bila - glas iz vrste: Hej, ti si danes že kupil maslo, sem te videl, samo domov preobleč si se šel vmes! Ampak jaz te poznam! Pa celo tvojo familijo poznam, ti si bil!
Starši so najprej šli sami po maslo, potem so pošiljali svoje otroke, nato še sosedove, vse to se je delalo smrtno zares, kot da sploh ni smešno. Priložnosti za poniževanja je bilo nič koliko, za poniževanje otrok še posebno, pa za prodajo pod pultom tudi, seveda v primeru, ko je šlo za VIP.
S psihozo narediš idiote iz povsem normalnih ljudi! In potem imaš idiote.
Raz-idiotiti idiotov se ne splača, ker ti idioti lahko vedno znova prav pridejo. Nikoli ne veš kdaj jih boš spet rabil, in takrat je dobro, da jih imaš pri roki, če jih boš moral dati na čevelj. Primere moraš ustvariti za opozorilo, da ti cela stvar laufa.
Psiha pri slovenskem intelektualcu neproblematičnega tipa (to je tak, ki je podpornik bivše-sedanjega režima, to pa so praktično vsi, ki imajo svoja leta) deluje tako, da se iz socializma spominja le lepih stvari. Drugih se ne spomni.
Presenetljivo malo berem preprostih spominov na drobne obrobnosti, na vsakdanje stvari iz časov socializma. Kot bi ljudi bilo sram spomniti se neskončnih ponižanj in poneumljanja, za katerimi je stal režim, ki je ljudi imel za norca. Spominjajo se pa, kako lepo je bilo.
Zato se zdaj sploh preveč ne razburjajo, če jih kdo naguzi, da le ohranijo status quo svojega osebnega standarda; ne glede na to, če mora za njihov standard nekdo drug crkniti od pomanjkanja. Saj je bilo tudi prej tako, pa kva pol. Domobranci, a ne, ko vas jebe.
No, in danes smo mi domobranci.

Mater gre čas hitro okoli.

****

Med vojno v devetdesetih sem klical teto v Mostar.
Po vsem, kar sem slišal, me je bilo strah zanjo…. To so bila tista leta, ko se je mesto, v katerem sem se rodil, spreminjalo v Hirošimo.

Dvignila je telefon, potem pa mi je rekla: izvini, sine… moram u podrum… pucaju po nama, bombe od haubica padaju mi na krov…

A tko to puca? Sem jo vprašal.
Ne znam, sine, ne znam….

Kot sem rekel! Ni znala definirati sovražnika, ki jo bo ubil, uboga ženska, mislila je, da jo bo ta sovražnik branil. Tako so jo učili!

Ko sem ji rekel naj pride k meni, ni hotela. Je rekla da mora ostati, Srbkinja na muslimanski strani mesta, kjer ji nihče ne bo pomagal, če bo rabila pomoč. Mi bodo ukradli stanovanje… je rekla. Stvari, pohištvo…
rada je imela svoje stvari, malenkosti, brez velike vrednosti… toda njene!

Stanovanje - to so spomini!

Ko ti zažgejo hišo, gorijo spomini. Zato ti jo tudi zažgejo.