055_KRIVICA IN KOMU JO DELAMO

Če vzamemo pojem "nekomu narediti krivico" filozofsko, potem nam zgodovina človeštva pokaže, da smo se kot človeštvo učili iz krivic, ki smo jih delali drug drugemu.

Filozofski pristop pa je potreben zato, da nas to spoznanje ne zaboli preveč, da ne bi videli "pozitivni" izhod iz tega, saj smo nenazadnje krivico delali sebi.

Prav je, da začnemo od Začetka, ko so naši Prvi Starši, torej ko sta Bog Oče in Bog Mati rojevala bitja v Vesolju, in ko so bitja dobivala formo, skupaj z vsebino, ki je z novimi bitji in z njihovimi potrebami ter željami nastajala. Nastala pa je šele, ko je bila ta vsebina sprejeta, kar pa se brez izkušanja vsebine ni moglo zgoditi.

V zgodovini človeštva - to je tista zgodovina, ki jo poznamo kot ljudje - se učimo iz krivic, ki smo jih delali drug drugemu (in jih še vedno počnemo) na planetu Zemlja. Nenazadnje delamo krivico tudi planetu, ki je naš skupni Dom, pa naj je to zdaj slišati še tako grdo. Še to, kaj je grdo in lepo, je rezultat, ki izhaja iz izkušnje delanja krivice nekomu.

Drugega načina učenja, kot je učenje z delanjem krivice, Vesolje ni poznalo. In prav to je pošastno!

Če se potem ozremo vase, najprej kot pripadniki človeštva, potem pa še vsak posebej, kot osebe, ki smo v različnih časih kot posamezniki nekomu delali krivico... denimo vsem, ki smo jih poprej "neskončno" ljubili, potem pa z enako strastjo zasovražili, ker niso izpolnjevali našega pričakovanja -  bomo laže razumeli čemu je "delanje krivice nekomu" pravzaprav služilo. 

Pa čeprav je že sama takšna misel lahko videti kot sadistični vložek, v sicer našem civiliziranem obnašanju, polnem "pozitivne Mitologije" in v sicer prirejenim predstavam o nas samih, ki sebe vedno vidimo kvečjemu za žrtve okoliščin, nikakor pa ne za povzročitelje krivic!

Toda, tudi umor in nasilje (če se malo potrudimo) lahko razumemo le kot željo za komuniciranjem! Pravzaprav za potrebo po komuniciranju.

Vendar se pri tem postavi vprašanje, koliko jo sploh razumemo kot takšno. Namreč, tisto, kar je "neznano", ponavadi ovija STRAH.

Strah nam prepreči učenje. To ve vsak otrok, ki se v šoli težko uči.

Zgodi se, da ne vemo kaj čutimo do ljudi s katerimi živimo ali pa smo kdaj živeli. Enako ne vemo, da sebi delamo največjo krivico s tem, ko nič ne čutimo.

****

Recimo, da sem družinski človek!

Recimo, da imam hčerko, ki je zdaj stara 11 let in svet gledam skozi njene oči.

Moja hčerka je nežno bitje. Še na misel ji ne pride, da bi kogarkoli ovirala, ga odrivala, izrivala s svoje poti samo zato, da bi sebe poudarila, se zrinila naprej...

Preden ni ona prišla v moj svet, so ta svet zasedali drugi! In še ti so moj svet le razgrajevali. Jaz pa svojega nisem branil pred njimi.

Moja hčerka ga je uredila! V meni ga je pospravila in naredila smiselnega.

Pred njo, pred njeno pojavo, sploh nisem vedel, kakšno obliko ima Srce!
Da takšno srce, kakršno je njeno, sploh obstaja! Da obstaja kjerkoli v Vesolju!

Moja hči mi predstavlja svet, ki ga pred njenim rojstvom ni bilo, jaz ga nisem poznal.

Njene prijateljice, ki jo poznajo, vedo kakšna je! In jo imajo rade. 
Nekaj tako lepega, dobrega, prijetnega... je vredno varovati in obvarovati pred trdoto in brezobzirnostjo tega sveta. Tudi pred mojo trdoto in brezobzirnostjo!

Zaradi nje bi rad, da bi ta svet postal takšen, kot je ona!
Da se mu ne bi bilo treba z nikomer spopadati, z nikomer tekmovati, ne zdaj ne v prihodnje. NIKOLI!!!

Bognedaj, da bi se morala kdaj bojevati za lastno preživetje... ali se upirati ljudem, ki je ne sprejemajo takšne, kot je.
Če bi bil politik... če bi bil politik, bi si prizadeval zgraditi svet, okolje in državo skozi njene oči, njene želje, njeno dušico! Da bi v njem moja hčerka in njene prijateljice lahko živele varno.

V njem bi bila ona varna, in vsi bi bili varni! 

Svoje srce bi lahko delila naprej in ga dajala svojim otrokom in ti naprej svojim otrokom...

Ali takšen svet sploh kje nastaja?! Ga takšnega kdo gradi?!

Obstaja takšen svet, ki varuje standarde počutja in potrebe moje 11 letne hčerke? Ga kdo načrtuje tako zamišljenega?

Pa ima drugačen svet od tako zamišljenega, sploh smisel? 

Ali ima krut in brezsrčen kot je, sploh pravico takšen obstajati!

Kljub vsemu in kljub krivicam (in ravno zaradi njih!) imamo priložnost učenja o tem, kaj je za nas dobro - in kaj slabo. Kajti šele, ko izvemo kdaj je NAM dobro in kdaj je NAM slabo - lahko v resnici in zagotovo vemo, kaj NAM ta dva pojma pomenita.

Tisto, kar dogma pove o dobrem in slabem, je tuja izkušnja.

Živeti po tujih izkušnjah pomeni živeti s predsodki! V pomanjkanju lastne izkušnje s svetom, nam kaj drugega tudi ne ostane.

Če so to sploh bile izkušnje, če jih ni nekdo kar prepisal od nekod, ali si vse skupaj izmislil, slišal od nekoga. Morda tega sploh nihče ne ve, ker sam ni doživel, ampak si je preprosto izmislil in je z lastnim življenjem plačeval za neke tuje grehe in občutke Krivde in si s tem pral vest. Morda velike Krivde - sploh ni bilo!

In zdaj nam en tak pravi, da je nekaj Dobro, drugo pa Slabo!

Potem nam vsem to predpisuje kot Zakon in nam postavlja pravila obnašanja!

Z izkušnjo pridobimo znanje, učimo se iz nje v dobrem in slabem, to možnost imamo.

Naše znanje je pomešano z dvomi. Dvom je znak neznanja. Bolj kot neznanja, je pomanjkanje lastne izkušnje.

Zakaj je tako? Zato, ker je med nama, med mano in mojo hčerko, vse polno čustev, in kjer so čustva - tam je izkušnja POPOLNA. 
Zato tam ni dvomov!

In enako velja za vse izkušnje, tudi za tiste človeštva.

Neznanje od prej - je znanje sedaj! Tako se učimo.

Naj dvomim tudi o tem, da je moja hči z zlatim srcem eno samo veliko zlato srce?!

Tako je, odkar se je meni in moji Sonji rodil sonček, najino skupno srce.

****

Vse neznanje kar ga je, se nahaja v - Neznanem. 
In tega naj bi bilo vse manj!

Ravno tam, kjer naše izkušnje še ni ali pa je ta stara in slaba, je Neznanje še zelo močno. Ker je izkušnja stara, slaba in smo jo morda samo slabo razumeli, je za vedno ostala stara. Nove pa ni bilo, je ni hotelo biti, da bi nadomestila staro!

Kaj to pomeni? Pomeni, da se iz stare izkušnje nismo ničesar naučili. Če bi se, bi izkušnjo spremenili skupaj z novo resničnostjo, ki bi jo tako ustvarili.

Tako pa neznano ostaja neznano v Neznanem in čaka "junaka" da bo šel tja iskat novo izkušnjo, in bo s tem vse spremenil.

A ker se nove izkušnje bojimo, se ji izogibamo. Raje ostajamo pri starih.

Potem živimo s starimi izkušnjami in se ravnamo po njih. Te nam predstavljajo temelj vsem našim predsodkom, ne nazadnje so zdaj temelj te civilizacije.

Civilizacija je namreč način urejanja predsodkov. Tehnologija in organizacija norosti na način, da norosti civilizacije sploh lahko nadzorujemo, da ne nadzoruje norost nas!

Ko civilizacija razpada, to pomeni, da je norost močnejša in prevladuje nad civilizacijo. Trenutno se nam prav to dogaja.

Urejamo jih (norosti!)  racionalno, ker le tako jih znamo urejati. Zdaj smo izdelali že takšne sisteme, ki znajo organizirati norost, da jo je sploh možno prenašati in jo racionalno živeti. To imamo za "civilizacijski napredek", za "civilizacijsko pridobitev". In podobno.

Pravzaprav je civilizacija način urejanja norosti na način, da je ta znosna! Hkrati je to definicija civilizacije: Organizacija norosti.

Tudi če nimamo nove izkušnje, pa lahko predsodke razmnožimo tako, da staro izkušnjo nadgrajujemo z domišljijo. V njej prevladuje Strah pred Neznanim in zato so produkti tega razmnoževanja elementi civilizacije, ki vsak posebej in vsi skupaj izražajo - Strah.

V bistvu razmnožujemo Strah in ga delimo naprej. 
Potem ga organiziramo tako, da je znosen. Če je komu neznosen in zato ne more več - ga zdravimo, zapremo, mu prepovemo izražanje svojega stanja, ker moti večino. Ko spet zmore kontrolirati svoje stanje, pa čeprav pod vplivom pomirjeval, pravimo da je zdrav.

Strahu pa ne zmanjšamo.

****

Po novem bi se reklo, da slabih izkušenj nismo še "apdejtali".
Izogibamo se novi izkušnji, ker nas je strah starih, in te nas še vedno opozarjajo, da nas MORA biti strah.

Življenje po tujih izkušnjah  in s tujimi izkušnjami - je že samo po sebi definicija predsodka.

Predsodek pomeni verjeti tuji izkušnji, je življenje po tujih izkušnjah, ali po učenju iz svetih (in drugih) knjig.

Ali pa po lastni izkušnji, ki je bila slaba. Tudi to je predsodek.

Če je bila včeraj slaba, to še ne pomeni, da bo ista izkušnja danes še vedno enako slaba in da bo zato slaba tudi ostala. Slaba bo le do nove izkušnje, ki bo povedala ali je nekaj ZA NAS slabo ali dobro! In kdaj je nekaj dobro, kdaj pa ne.

Dokler ni nove izkušnje, ki je drugačna od stare, do tedaj stare izkušnje (beri: predsodka) ne moreš spremeniti, ga popraviti ali ga spremeniti.
V Sloveniji je "usegliharstvo" poskrbelo, da novega ne bo. Spremembe ne bo, ker Strah ljudem preprečuje novo izkušnjo. Samostojnost je pojem, ki je samo v glavi, nima pa korenin. Torej Telesa.

Takšno pojmovanje lahko spremeni le nova izkušnja, ki je drugačna od stare.

Da pa bi se to lahko zgodilo - jo moramo najprej imeti.

Zato pa je tako pomembno, da jo sploh imamo!

Pomembno je, da je naša in da jo spremlja Svobodna Volja. Ta mora VEDNO ostati svobodna sama sebi urejati svet, v katerem si želi živeti!

SVOBODNA VOLJA je najvišji Zakon Vesolja! Postavila ga je Mati Vsega v Vesolju.

Mi tega zakona ne spoštujemo. Zato je malo verjetno, da smo z delanjem krivic končali. Vključno s tistimi, ki jih delamo sami sebi.

****

Kakorkoli že, tu smo, da bi se učili.
Da bi se lahko učili, moramo imeti lastno izkušnjo. Kaj pa tisti, ki se nimajo namena učiti?

Ti ne potrebujejo lastne Volje. Lastna Volja nikdar ni bila njihova "intimna izbira".

Prišli so s programom, in ta je veleval umor lastne Volje v človeku!

Tole zdaj - vsaj pri sebi lahko tako sklenem, ker sklep izhaja iz moje lastne izkušnje - se učimo iz krivic, ki jih delamo bližnjim.
Zgodovinsko pa se, kot človeštvo, učimo iz zgodovinskih krivic, ki jih je naša civilizacija storila drugim.

Smo se kaj naučili iz njih??? 

Saj se iz drugega nismo mogli! Morda se celo ne moremo. Če kaj, potem nekaj znamo zato, ker smo s čustvi pogledali v krivice, ki smo jih storili drugim. Potem pa smo z grozo tega spoznanja ugotovili - da nismo idealna bitja!

Nismo idealni, se pa lahko učimo iz napak! In napake obstajajo, ker se jim pri učenju ne moremo izogniti! Nihče se ne more.

Ni drugega učenja, kot le učenje iz delanja napak.

Učenje lahko zmoti samo Strah pred učenjem. In ta strah je povezan z Odgovornostjo. Nasprotje Odgovornosti - pa je Krivda!

Moja izkušnja kaže, da Krivdo s Planeta spravi samo Odgovornost! Nič drugega! In s Krivdo človeštvo NE MORE VEČ ŽIVETI. Do tu smo prišli kot človeštvo, kot civilizacija.

Eno izključuje drugo. Oboje, Krivda IN Odgovornost, pa ne moreta hkrati obstajati.

Lahko je samo Krivda ALI Odgovornost.

Zato je zdaj Krivda nadomestni Bog na planetu.

****

Takole je z učenjem iz delanja krivice nekomu!

Če je vsa stvar le v maščevanju, potem pač nadaljujmo z maščevanjem in z delanjem krivice drugim. Kar pomeni, da smo v "flajš mašini". Najprej so oni, potem smo mi, potem spet oni in spet mi... dokler nismo oboji na vrsti.

Če je to cilj, seveda, če je takšen Namen, potem se temu ni moč izogniti, ker bo vedno nekdo v "flajš mašini".

Človek, posameznik, ki je živel samo zato, da se nekomu maščuje, ker nekoga maščuje, tak ponavlja krivico, saj se iz nje NE uči. 

V tem primeru je krivica sama sebi namen.

Delanje krivice drugim (in sebi) ni služilo temu, da bi o Življenju in o odnosih med ljudmi - denimo med spoloma, moškim in žensko - karkoli pametnega izvedeli in se iz odnosov česa naučili. 
Krivica je zlagoma postala vzorec, ki ga ne presegamo, vsaj do zdaj ga nismo bili sposobni preseči.

Dovolj je delati krivico na način, da je nihče ne opazi in s tem nadaljevati.
To dela zdaj naša vlada.

Vsa umetnost je le v iskanju vedno novih izgovorov in v "novih obrazih", ki so novi le v tem, kako si isto Laž na različne načine ponavljajo.
Bistvo je v različnih interpretacijah resnice, v relativiziranju zločinov svoje ideološke zločinske preteklosti, ki vodi k ponavljanju preteklih dejanj. Saj, končno, nihče ni bil obsojen za povojne poboje! Torej jih bodo ponovili.

Temu služi relativizacija zločinov sistema in "usegliharstvo"! In to zdaj imamo.

Ponavljamo, učimo se pa ne.

Rezultat takega početja je splošen občutek nemoči. 
Zato Krivico ne le ponavljamo, temveč jo celo častimo.

Ponavljamo jo toliko časa, da postane navada. Nato jo povzdignemo še v Božanstvo.

Krivici in sadistični ideologiji/religiji, ki jo zapoveduje, ter to zahteva od ljudi, postavljamo spomenike. To zlato tele dobesedno nosi denar tistim, ki takšno resnico razširjajo, jo zapovedujejo.

Ideologija in mitologija s tem opravičujeta cinizem, ki postane kot cilj obstoja.
Cinizem - kot cilj!

****

S kakšnim namenom Krivica obstaja?!

Da jo ponavljamo in ostane, ali pa da se iz nje učimo in jo z novo izkušnjo o slabem spremenimo v bolje, oziroma v dobro?

Ni Namen delati drugemu krivico, ker to ni bil Namen od vsega Začetka!

Ne kot pojav odnosa med ljudmi, ki si medsebojno delajo krivico (in morda v tem celo uživajo), ne kot sredstvo dokazovanja večvrednosti (prvorazrednosti in drugorazrednosti).

Če naj bo to način za učenje, potem pač naj bo, saj ni drugega načina, vendar pa naj ne bo samo sebi namen!

V Začetku, Vesolje ni imelo na voljo drugačnega učenja.

Resnici na ljubo, v Začetku tudi lastne Volje še ni bilo! Vsaj ne v takšni obliki, kot si jo lahko predstavljamo zdaj, po vseh naših izkušnjah. Ki so - v dobrem in slabem - izkušnje delanja krivice nekomu.

Bilo jo je potrebno šele izumiti (Svobodno Voljo), jo narediti, in jo pripeti v Božja bitja, da so jo lahko imela! Če so jo sprejela. Kajti niso je vsi sprejeli, ne hoteli.

In če jim je bila lastna Volja všeč, so jo objeli v sebi in jo imeli za svojo. Zanjo so bitja Svobodne Volje postala ODGOVORNA. Kajti ni lastne Volje, ki ne bi bila odgovorna za lastna dejanja, za svoje izkušnje, ki jih je sama, po svoji Svobodni Volji, šla iskat.

V Začetku pa Vesolje ni vnaprej vedelo, kaj krivica sploh je, ne kaj pomeni!

Brez lastne Volje posameznika, da mu pomaga izražati svojo Voljo ne da bi je zato kdo kaznoval - tega pač ni mogoče vedeti!
Te izkušnje Vesolje v Začetku še ni imelo.

V čem pa je potem razlika, če Krivica in delanje krivice ni samo sebi namen, pa ta vseeno obstaja?

Razlika je v Namenu!

Ta je lahko slab, ali pa dober. In takšen je potem tudi rezultat.

In zato imamo slab in dober Namen!

****

Zakaj obstaja slab Namen?! Kaj ne bi bilo bolje, ko ga ne bi bilo? 
Brez izkušnje in svobodne Volje v bitjih, da ta zanje odloča o tem, kaj je sploh dobro ali slabo, ker je ZANJE dobro ali slabo - tega ne moremo vnaprej vedeti!

Mislim, prepričan sem brez dvoma v sebi, da brez TELESA rešitve tega problema sploh ne bi našli. Rešitev ne bi bila mogoča.
Telo je del Boga!

Oče, ki je naš Bog, ima z nami dober Namen. 
Torej, Oče JE dober Namen!

Kar (nam) je storil krivic (storil jih je ogromno, in to sam prizna in pove!) jih je storil iz svojega neznanja in iz svoje neizkušenosti.

Popolnost Boga je neumnost!
Je mit vseh mitov, ki je storil ogromno krivico tako nam kot Njemu! Z njo pa škodo Stvarstvu in vsemu Vesolju.

Neznanje je posledica pomanjkanja izkušenj, kajti brez svobode izražanja čustev in brez lastnega hotenja tudi lastne izkušnje ne more biti; brez lastne izkušnje ni učenja in brez učenja ni znanja. Brez znanja ni napredovanja, ni rasti, ni razvoja!

Skratka, brez čustvenega dojemanja okolja, vsega tega ne moremo razumeti. 
Brez čustvenega dojemanja nas samih in vseh drugih bitij okrog nas, predvsem v trenutkih prepoznavanja lastnih potreb v drugih, se Vesolje o sebi in bitjih v njem - ne more učiti!

Praktično nič od tega vsega naštetega tu zgoraj se ni mogoče naučiti brez emocionalne udeleženosti pri procesu učenja.

****

Kakšna izkušnja neki pa je to lahko, če se v skafandru spustiš skozi svet in se ga niti ne dotakneš? Ga ne okusiš, občutiš, ne on tebe?!

In to je naša Mati našemu Očetu ves čas govorila!

Poudarjala je, da so za učenje potrebna čustva in da so ravno naša čustva tista, ki povedo, kaj je ZA NAS dobro in kaj je ZA NAS slabo. Kdo drug pa naj o tem odloča, če ne mi sami?

Za koga drugega pa naj bi bilo dobro, da je nam, človeštvu, slabo?!

Za Luciferja!

Lucifer je namreč slab Namen. 
Ali bolje: VSE, kar je slab Namen, JE Lucifer! Enostavno pravilo, ki ga Očetu Bogu Telo Bog ves čas ponavlja! Ponavlja na nešteto načinov, kajti Telo je Oče Stvarstva.
Telo je manifestacija Božjega Dobrega Namena!

Z vsemi boleznimi, z vsem trpljenjem, z Dvomi... je Telo manifestacija Božjega Dobrega Namena!

Naš Oče in naša Mati sta naša Prva Starša. Dobri starši skrbijo za svoje otroke, kar izkazuje njun Namen! Kadar Starša ne skrbita za svoje otroke, pomeni da njuna Ljubezen vsebuje Dvom.

Ljubezen ne vsebuje dvomov o tem, kar Ljubezen je.
Srce pooseblja Njuno Ljubezen v trenutku svojega nastanka.
Ljubezni se mu ni treba šele učiti, ker je Srce Vesolja nastalo tako, da je bila LJUBEZEN.
Srce se je rodilo v trenutku ravnovesja Vesolja - zato je Njegova naloga uravnovešati Vesolje, vsakokrat, ko se vrata snamejo s tečajev! Vsakokrat, ko je Življenje, kot pojav v Vesolju, ogroženo v obstoju! Le Srce to zmore!
LJUBEZEN to zmore.

Če nekaj vsebuje dvom, je to Lucifer. In dokler vsebuje dvome, dokler jih ne odpravi - je Lucifer.

S tem v zvezi je treba povedani, da se Popolnost ne uči, ker misli, da že vse ve in zna.

Lucifer je edini popoln! On zase vedno misli, da je popoln in da vse zna!

Naša Oče in Mati pa nista popolna. Onadva se učita!

Starši se učijo!

Niso popolni, so ljubeči. Skrbi jih za nas! Ranljivi so tam, kjer nas ljubijo! Tam so najbolj ranljivi.
Strah jih je, da se nam kaj hudega in slabega ne bi zgodilo. In ko se to vseeno zgodi, jima je hudo in potem sebe krivijo, zato da niso vsega prej vedeli in ne znali... da niso Lucifer! Kajti on je popoln in vse ve in zna! 
In se jima posmehuje.

Posmehuje se njuni ranljivosti, čustvom pripadnosti, odvisnosti, nepopolnosti... toda takšna je Ljubezen! Kako lahko ljubiš nekoga, ne da bi mu pripadal?!

****

V Začetku nista imela dovolj znanja. Najprej nista vedela dovolj o sebi, nista imela ne očeta ne matere ne učitelja, zato ni bilo nikogar, ki bi jima kaj povedal o starševstvu. Ne jima svetoval o tem, kaj vse ju še čaka, ko bosta starša!

Nista vedela dovolj drug o drugem, ne o nas. Mi pa tudi ne dovolj o njima!

Vendar smo očitno vedeli dovolj, da smo se jima posmehovali, ko nista znala z nami.

Na trenutke sta se nam zdela smešna, da ne rečem neumna in nesposobna starša, ki bi jima bilo treba otroke vzeti ali pa jima sploh prepovedati, da bi jih imeli.

Toda naša Oče in Mati v Začetku nista vedela zakaj se bitja sploh rojevajo.

Kadarkoli sta se dotaknila drug drugega v želji, da bi bila skupaj, da bi si pomagala in se potolažila, so bitja v rojih bruhala iz Matere.

Onadva pa nista vedela zakaj je tako in tega nista mogla ustaviti.

Ampak želela sta si eden drugega in hrepenela po drugem in tega nista mogla preprečiti. Nista se mogla zadržati. Želja je bila prevelika.

Čez dan je Oče pomagal bitjem kot je vedel in znal in se sproti učil od njih. In ko se je zvečer utrujen vračal domov, je tam našel Mater na pol zmešano in prestrašeno, divjo in z razmršenimi lasmi. Govorila mu je nerazumljive stvari o strahovih, ki se pojavijo čim Oče odide zdoma in ostane sama.

Strahovi in pošasti - ki pa jih Oče ni videl!

Spraševal jo je: Kje so zdaj ti tvoji strahovi?! Kje so pošasti, ki si jih videla? Jaz jih ne vidim!

Ne vidiš jih, mu je odgovarjala, ker si Luč! Ne moreš jih videti, kajti vedno ko se Luč približa Temi - ta izgine in je samo Luč! Ti si tedaj povsod... Ampak če te ni... so strahovi!
Zato strahov ni, ko se vrneš domov. So pa tam, ko sem sama doma....

Ti senc ne vidiš, ker zaradi tebe izginejo, jaz jih pa vidim in v Temi me čakajo, ti moji strahovi. Ki izdajalsko vedno izginejo, ko si Ti zraven...

Oče je Um vesolja in Um je racionalen, razmišlja drugače, kot "razmišljajo" čustva, ki so Materina!

Mati uporablja Intuicijo, ki je drugačen tip inteligence! Intuicija je Materina inteligenca.

Mati je uporabljala Intuicijo in je zato Oče ni razumel, ker Um razume okolje racionalno, ne čustveno.

Toda kako Umu, ki je racionalen, dokazati nekaj, kar se še ni zgodilo?! Kako dokazati slutnjo?

Ko se enkrat zgodi - je pa že prepozno...

Mati je videla stvari, ki se še niso zgodile, se pa bodo zgodile v prihodnosti. In je tako hotela Očeta opozoriti na to, kaj se bo zgodilo.

A je Oče tedaj ni poslušal.

Mati se mu je zdela pretirano zaskrbljena, danes bi rekli - histerična!

Potem pa smo se glede na to, da se v takšnih primerih otroci radi postavimo na eno ali drugo stran v sporu med starši (danes bi rekli, da se polariziramo) - je naša prva bila polarizacija bila na otroke, ki so postali Očetovi vojščaki in na otroke, ki so postali Materini vojščaki. Eni so se postavili na Očetovo stran, ker so ga bolje razumeli kot Mater, drugi na Materino, Ker so čutili tako kot Mati.

Razdelitev v tem nesporazumu med Mater(i)jo in Duhom, oziroma med Materjo in Očetom, je povzročila v nas to, da smo sledili njunim zameram in smo v nadaljevanju še sami iskali krivce za razdeljeno Vesolje.

V nekem trenutku je Mati spokala kufre in odšla. 
Videla je, da njena beseda nič ne velja, da ji nihče ne verjame, nihče je ne potrebuje in da njo obtožujejo  za vse, kar je v Nebesih narobe. Saj se končno bitja ven iz Nje rojevajo.

Zaradi Nje!

Z Materinim odhodom iz Nebes je Vesolje postajalo razklano. Razklano in razdeljeno je še danes!

Zato zdaj živimo v dualnem Vesolju.

****

Ko smo krivdo pripisali enemu od Staršev bolj kot drugemu, smo si jih avtomatično začeli pripisovati še med seboj. Torej med tistim med nami, ki so jima bili najbolj podobni. V tem boju se je največ Krivde prilepilo za tiste, ki so bili bolj "po Materi" in manj "po Očetu".

Očetovi so bili bolj "sveti".

Tako smo prišli do maščevanja.

Hkrati z maščevalnostjo kot z načinom reševanja problemov, smo prišli do tega, da objamemo slab Namen, zato ker nam je ta pomagal pri maščevanju.

Prišepetaval nam je, da naši Starši ne vedo vsega, da pa slab Namen ve vse! Da ve bolje.

Zato zdaj sebi radi pripišemo Dober namen (čeprav je morda slab), drugim pa Slabega (pa čeprav je morda dober).

Če bi se učili iz krivic, ki jih delamo, potem bi hitro ugotovili kaj je eno in kaj drugo.

Z učenjem bi šli skozi lastno izkušnjo in tako spoznavali, kaj od vsega je DOBRO (ker je za nas DOBRO) in kaj slabo (ker je za nas SLABO). Tako bi ločili med Namenoma, vedeli bi, kaj je Dober in kaj Slab Namen. Če bi poslušali TELO, bi izvedeli kaj je Dober in kaj Slab Namen, ker TELO prepozna Luciferja na daleč, in dosti prej kot kdorkoli drug v Vesolju, vključno z našim Nebeškim Očetom. Ta, dokler ni sprejel Telesa za svoje, ni mogel vedeti kaj se mu v Stvarstvu dogaja.

****

Pri izključevanju je pa tako, da drugemu ne privoščiš dobrega. Misliš si:če ni dovolj za vse, potem naj bo vsaj dovolj zame!

To seveda ni res. Pri učenju, jemljemo iz Neznanega in polnimo svoje znanje. Znanje pa ne izloča nikogar, ker je ustvarjalno, za razliko od neznanja.

To bi seveda videli po rezultatih, če se ne bi kot pijanec plota držali starega predsodka (tuje izkušnje!) da je vsega premalo za vse.

In bi se posledično postavili tako, da bi sebi in eden drugemu pomagali, bi si kmalu začeli zaupati. Kdo pa še danes komu zaupa??? Kaj smo sebi in drugim storili?

Sami stopimo v službo Slabemu ali Dobremu.

Potem na vse gledamo skozi očala dobro/slabo in Namena, za katerega verjamemo, da je dober, ne vemo pa ali ni slab, ker tega nimamo s čim preverjati. Ko so rezultati slabi, jih ne jemljemo za dokaz naših slabih namenov, ker brez udeležbe lastne Volje - ni Odgovornosti!

Brez nje tudi učenja ni. Je le ponavljanje starih predsodkov, ki so - in to je neštetokrat preverjeno - stare, tuje, izkušnje brez elementov novih.

Nove izkušnje so namreč prepovedane. Dogma ne dovoli spreminjanja.

Verjamemo torej tujim izkušnjam, medtem ko svojih nimamo. Tako nam nihče ne more (ne sme) spremeniti dogme. Takšne in drugačne.

Strah nas je Življenja! Dogmo pod temi pogoji lahko spremeni le druga dogma, če je bolj brezčutna, brezsrčna, surova in brutalna od naše prejšnje! Že tista dogma prej, je tako prišla na oblast. Z brutalnim nastopom, ker si nihče ni upal pomisliti, da so resice, ki jih govori, popolnoma zgrešene in lažne! Pri brutalni dogmi se ti splača zamižati na eno oko in takšno dogmo sprejeti za resnico. Pri še bolj brutalni dogmi, ki zamenja že itak brutalno dogmo, pa se splača mižati na obe oči! Več jih pa nimamo.

Pri dobrem Namenu se iz krivic, ki jih storimo, učimo o sebi in o drugih.

Pri drugem Namenu, ki pa je slab, se tega ne učimo, ker nam je izključno samo do maščevanja in povračila slabega s slabim.

To zdaj počne ideologija. Ta namenoma vzdržuje Neznanje in časti slab Namen!

V čigavi službi je naša trenutna vladajoča politika? To je videti po rezultatih te politike. Ta politika sovraži več kot polovico lastnega naroda in s tem izpričuje svoj Namen. S tem Namenom so napisani zakoni, ki nam jih piše parlament s slabimi nameni. In tudi ti izkazujejo Namen.

Slab Namen se ne uči! Zato se ponavlja. Drugega pa ne zna.

Odvisen je samo od neumnosti volivcev slabega Namena, od njihove maščevalnosti za napake, ki jih slab Namen sam ustvari, krivdo pa zvali na druge.

Slab Namen dosledno poneumlja svoje volivce, vernike, pripadnike in omahljivce in jih dela odvisne od tega istega Namena.

Pri vzdrževanju ideologije maščevanja niti odpuščati ne znamo, pa tudi predstavljamo si ne prihodnosti človeštva, kjer ni ubijanja.

Ta ideologija/religija ne bo prišla daleč. Prišla je dovolj daleč, toda dlje ne bo več prišla. Slabemu Namenu se življenjska doba na planetu izteka. Ker se iz slabega Namena ni več mogoče nič novega naučiti, ga Stvarstvo ne potrebuje več.

Vse iz te knjige že znamo, vse smo že videli nič kolikokrat! Zdaj se vse le še ponavlja.

Planet tega ne bo več dovolil, ker ima lastno Voljo! Prej ni imel izbire in je dovolil slab Namen za namene učenja. Zdaj pa ima izbiro, in tega ne bo več dovolil.

Planet bi rad bil naš Dom, ne pa jetnišnica, v kateri zaporniki eden drugega pobijajo in sovražijo. Sovražijo se med seboj zato, ker sebe sovražijo.

Če bi jim nekdo povedal, da niso tu zaporniki, da niso tukaj po Krivdi, ker Krivde sploh ni, bi se nehali sovražiti. 

Ozrli bi se okrog sebe in ugotovili, da smo tu Doma.