045_MOJ BOG JE NAVADEN

Moja nemoč izhaja iz občutka ločenosti od meni podobnih.

Enako velja za vso Nemoč, ki je zdaj na planetu in nas popolnoma obvladuje!

Nekdo se je zelo potrudil, da bi dosegel pomanjkanje zaupanja med nami.

Zgraditi zaupanje.... še posebno, če je bilo kdaj zapravljeno (to vsak ve, ki je poskušal!).... je nekaj najtežjega kar človeka lahko doleti. Zelo težka naloga, najtežja.

Pri tolikšnem občutku nezaupanja in nemoči, kot prevladuje zdaj, bi rekel da je to nemogoča naloga.

Brez zaupanja.... je nemoč!

To nam ostane, to zdaj imamo.

Treba je zavihati rokave in zunova vzpostaviti Zaupanje, ne glede na ceno. Kajti, cena tistega drugega, zaupanju nasprotnega, je prevelika in pogubna. 

Navadili smo se na "instant" rešitve, toda investirati v človeka... je dolga pot! In edina prava. Zahteva čas, vztrajnost, predvsem pa Namen. 

To ni instant polenta, ki jo skuhaš v 3 minutah. Človek zahteva čas, mi pa tega nimamo. Imamo samo navade, ne pa tudi potrpežljivosti. Ne znamo čakati! Vse mora biti na hitro, ljudje so tempirani na efekt...

Zato je zdaj treba kreniti po pravi poti. Treba je investirati v človeka, v bitje, potrebno je vzpostaviti zaupanje med nami, ki se je po poti izgubilo... to je nekaj, čemur se ne moremo izogniti! 

Temu se NIHČE na tem Planetu ne bo izognil!
Pa to ni opozorilo - to je svarilo, jasno in glasno!

****

Poznam vajo, ki jo lahko vsak sam na sebi preizkusi. Zjutraj, ko se brijem, se pogledam v obraz, iz oči v oči, in si rečem: 

kaj je tam notri? V njegovi glavi... globoko v očeh... ali temu človeku zaupam, mu verjamem ali pa mi je tujec? 

Lahko pričakujem od njega, da me bo prav vodil? Mi bo prav svetoval, ko bom potreboval nasvet... bi rad ostal z njim, se splača hoditi z njim? Kakšna so moja čustva do njega, ga imam sploh rad ali pa se ga bojim (sebe se bojim)?

Tako začnemo vzpostavljati Zaupanje.

Toda najprej zaupaš sebi. Potem domačim. Potem soljudem, tistim, ki so ga vredni!

Potem... ni konca.

Ampak, najprej moraš sebe imeti vsaj malo rad. Vsaj malo!

Moj Bog je ves v:

"... imejte se radi vsaj malo, lepo prosim.... vsaj malo." 

Moj Bog je namreč Bog Navadnosti! Moj Bog časti Navadnost prav po božje, zaljubljen je v nas! Je ponosen Oče.

Takole pravi: Če sebe nimate radi - le kako boste potem čutili mojo Ljubezen do vas?! Mojo predanost vam?

Prosim - imejte se radi, ne ponižujte se. Ko bi vi samo vedeli, kako sem ponosen na vas... In ponosen!!! 

(To ni svarilo, to je samo obvestilo. :)))

Moj Bog pravi: biti poseben ni zanimivo, danes bi vsak rad bil nekaj posebnega in v tem so si vsi enaki. Jaz bi pa rad bil navaden, vam enak.... Ker ne bi rad bil sam. Rad bi bil z vami!

Rad sem Navaden, posebnost je osamljena. Hej, Navadnost ima vedno dobro klapo, ker je navadna! In je rada navadna.

Torej - Moj Bog je Navaden!