041_KAKO PRIDE DO SPREMEMBE V SISTEMU

KDAJ PRIDE DO KVALITETNE SPREMEMBE
Spremembe lahko nastanejo šele takrat, ko se znotraj pravnega sistema zbudijo ljudje, ki se režimu uprejo.
Pride dan, ko si rečejo: Madona, pa saj jaz nisem zato študiral prava, da bi služil nekemu režimu! Tukaj sem zato, da razumem Pravico in se po njej ravnam. Pravica naj me vodi in samo njej služim, ne pa drugemu. Sram me je!!
To je bistven vzgib, ki menja stvari: sram. 
Sram, da služiš totalitarizmu in ne demokraciji in Pravu.

Ko se človeku želodec dvigne in si reče: Ne morem več tega počet.... - takrat je čas za spremembe! Ko ti Telo to pove. Upre se.

Možgani se ne upirajo; možgani se prilagodijo. Telo je tisto, ki se upre!

In zakaj se mora to zgoditi ravno v pravu, zakaj ravno znotraj "pravnega" sistema?
Zato, ker Pravo ni enako kot denimo polaganje keramičnih ploščic

Tam velja, da če že nisem za to, bom pa kaj drugega delal. V Pravu tega ni! Tega ne moreš reči, če si pravnik po duši.
Drugje lahko zamenjaš poklic za drugega... in greš recimo za avtomehanika ali pa za čistilca kanalizacije, lahko greš za peka ali si izbereš kaj drugega.... tega v Pravni stroki ni!
Pravica in pravičnost (torej pravni sistem, ki je delujoč in uveljavlja pravičnost v družbi) je kot kisik. Brez njega umreš.
In mi umiramo.
Dolgo smo čakali, da se pravniki začnejo zbujati. In zdaj se, tako je vsaj videti, zbujajo.
Po vojni ni bilo zdrave delitve, ko bi eni partizani rekli: veste, mi pa nismo bili v partizanih zato, da tam delamo revolucijo... mi smo se šli borit proti okupatorju!!!!


Ker tega tedaj niso storili, pa kasneje tudi ne, so zdaj vsi partizani osrani!

In to zaradi zločinov komunistov, ki bi jih zdaj radi prekrili z zaslugami, da umori ne bi ven štrleli. Tako smo zdaj vsi državljani osrani skupaj z njimi, ker pokrivamo njihove zločine.
Zdaj smo vsi mi krivi zanje.

Zadelamo pa to s "hvaležnostjo" do NOB, ki je pri nas zapovedana. Naučena, vsiljena... zapovedana.
To je skrajno degenerirano. V normalni družbi niso kar vsi počez krivi, za to pa obstaja pravni red, ki o odgovornosti in krivdi odloča. In sodi.

Ne vem za druge, toda jaz imam rad očete in dede, ki rečejo: bili smo v partizanih, pa nismo nikogar po krivici ubili! Nismo tja šli delat Revolucije, borili sem se proti Okupatorju. Vsaj tako smo verjeli!


Veliko mi je do tega, da mi moj oče to tako pove. Zgleda pa da Slovenijo boli kurac, kaj so njihovi očetje in dedi delali med vojno. 

Zgleda, da je Slovencem to čisto vseeno.
Takšne delitve med one, ki so se borili proti Okupatorju in na one, ki so se šli Revolucijo, pri nas ni bilo. Če bi se bila zgodila pravočasno, bi se kot družba že zdavnaj ozdravili in se obnovili! Zrasli bi najprej v svojih očeh, potem pa še pred svetom. 
Ampak v svojih očeh zrasti.... to je pomembneje!

Zato je zdaj ta delitev nujna znotraj PRAVA. Drugje se ne more zgoditi.

Če pride do konflikta zunaj pravnega sistema, ( ko ta sam sebe znotraj sebe še ureja...) - ostane le še državljanska vojna. Streljanje. Brat ubija brata.
Ni torej ekvivalenta: konflikt se MORA zgoditi ravno znotraj pravnega sistema. Znotraj PRAVA.

Zato ga je pa treba najprej imeti, PRAVO, ga vzpostaviti!
Pravni sistem, z vsemi svojimi vejami, simbolizira sprte starše, ki se pobotajo zaradi otrok.  Zato da otroci preživijo, za njihovo dobro!
Pri nas se starci prerivajo z lastnimi vnuki, jih odrivajo od mize, jim grozijo. Otročje! Nedoraslo...

Odrasli se včasih žrtvujejo, da bi potem bilo njihovim otrokom bolje!
Pri nas režim žrtvuje svoje otroke, da je starcem bolje.

Pravilno pa je, da se otroci, ko zrasejo, temu uprejo in napišejo nova pravila! Brez prišepetavanja jebcev iz ozadja, brez prekletih pedofilov, ki jim režimski sodniki ponoči odpirajo vrata v otroško spalnico.

Potem se pa sodniki v službi režima sprenevedajo, da posiljevalci niso posiljevalci in iščejo zanje izgovore, relativizirajo režimske zločine, iščejo opravičila zanje, najdejo krivdo drugje, ne pri krivcih. Njih proglasijo za zaslužnike, po tihem - in tedaj ti smejo vse.
Žrtve so pa same krive, ker da so same izzivale storilce.

Pravi pravniki naj stopijo na prste tistim oportunistom in povzpetnikom med sabo, ki služijo režimu in naj jim povedo jasno in glasno: službovanje režimu ni Pravo! Jaz se tega ne grem več!
Pravico je treba ločiti od KRIVICE.
To rabmo!

*****

Preteklost in Prihodnost sta odvisni od tega, koliko smo mi (v) sebi resnični SEDAJ!
Nismo mi odvisni od preteklosti, temveč je Preteklost odvisna od nas; če nas ni, Preteklosti ni! Brez nas je vseeno kdo je kaj v slavni Preteklosti velikega ali pomembnega naredil, kajti VSE se je seštelo v nas!
To smo zdaj mi! 

Če ne vemo kaj smo, je Preteklost brez pomena. S tem hočem povedati, da smo pomembnejši od Preteklosti. Mi smo njen Cilj, vedno smo to bili!

Sebe sprejeti je velika čast.

Nekdo nas dela manj vredne!
Tisti, ki nas vodijo, ne razumejo, da je odvisnost "obrnjena", vse je namreč odvisno od tega, koliko smo mi sami sebi vredni! Toliko je potem vse ostalo smiselno, kolikor mi sebi pomenimo. Resničnost je resnična, ko najprej mi pomenimo! 

Tedaj smo resnični, ker smo sebi resnični. Pa ne zato, ker nam je to nekdo naročil, od nas to zahteval, nam predpisal ali nam pomembnost vsilil kot nalogo (kar oni imenujejo patriotizem!). Oni nas vztrajno ponižujejo in nas s tem delajo za neresnične.

Meni se smilijo.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

093_ LOČITEV

100_KRISNE RAZMERE

067_ ČAS JE PRIŠEL