023_THE LEGEND OF ŠIŠKO KID
Po tej aferi s Šiškom, ko je najprej problem puška (ena) potem pa še
sekira v gozdu (en komad!) - ta slednja je večji problem, ker je strašljiva - smo doma
sklenili, da se rešimo vseh ostrih predmetov v kuhinji.
Vsaj tako je bilo razumeti iz mnogih komentarjev tistih, ki sicer radi zagovarjajo umore s krampom v tilnik preden te vržejo v Hudo jamo - da je sekira v gozdu strašno orožje!
Kaj bi šele bilo, ko bi kdo od varde nosil kramp ali pa lopato.
Zato smo pri nas doma poskrili tisto eno sekirico, ki smo jo imeli,
pa vse nože, ker so strašljivi. Lopate nas je bilo strah že prej, to morm
priznat.
Zdaj piščanca kar dol z bloka mečemo, in sicer tolikokrat in toliko
časa, da ga ni treba več razsekati, ker ga nimamo več s čim.
Enkrat smo živega s terase dol fuknli, pa nam je spizdu in smo bli
lačni.
Pozneje smo izvedeli, da ga je sosed, ki je Rom, z lopato lovil in ga lopnil (on se je izrazil, da je pšanca spičkal u pičku materinu!) Romi namreč nimajo teh problemov, kot jih mamo mi civili.
Pozneje smo izvedeli, da ga je sosed, ki je Rom, z lopato lovil in ga lopnil (on se je izrazil, da je pšanca spičkal u pičku materinu!) Romi namreč nimajo teh problemov, kot jih mamo mi civili.
Mimogrede:
ko sem bil majhen, so nas v šoli silili gledat film Balada o trobenti in
oblaku. Mene se je to jako dojmilo in po filmu mi je bilo vedno grozno. Armstronga
sem lahko poslušal šele po štiridesetem letu starosti.