023_THE LEGEND OF ŠIŠKO KID

Po tej aferi s Šiškom, ko je najprej problem puška (ena) potem pa še sekira v gozdu (en komad!) - ta slednja je večji problem, ker je strašljiva - smo doma sklenili, da se rešimo vseh ostrih predmetov v kuhinji.

Vsaj tako je bilo razumeti iz mnogih komentarjev tistih, ki sicer radi zagovarjajo umore s krampom v tilnik preden te vržejo v Hudo jamo - da je sekira v gozdu strašno orožje!
Kaj bi šele bilo, ko bi kdo od varde nosil kramp ali pa lopato.

Zato smo pri nas doma poskrili tisto eno sekirico, ki smo jo imeli, pa vse nože, ker so strašljivi. Lopate nas je bilo strah že prej, to morm priznat.

Zdaj piščanca kar dol z bloka mečemo, in sicer tolikokrat in toliko časa, da ga ni treba več razsekati, ker ga nimamo več s čim.
Enkrat smo živega s terase dol fuknli, pa nam je spizdu in smo bli lačni. 
Pozneje smo izvedeli, da ga je sosed, ki je Rom, z lopato lovil in ga lopnil (on se je izrazil, da je pšanca spičkal u pičku materinu!) Romi namreč nimajo teh problemov, kot jih mamo mi civili.


Mimogrede: ko sem bil majhen, so nas v šoli silili gledat film Balada o trobenti in oblaku. Mene se je to jako dojmilo in po filmu mi je bilo vedno grozno. Armstronga sem lahko poslušal šele po štiridesetem letu starosti.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

093_ LOČITEV

100_KRISNE RAZMERE

067_ ČAS JE PRIŠEL