016_ISLAMSKI HUMOR
ISLAMSKI HUMOR
Francozi so že precej daleč z asimilacijo Islama v svoje okolje!
Znan je primer ene francoske firme, ki je še do nedavnega bila zelo razumevajoča za islamske priseljence. Na njihov razpis za direktorja se je prijavil tudi določeni Abdul Muhamedi Jusuf El Alamein, ki sicer ni imel primernih spričeval, pa so ga vseeno sprejeli za direktorja.
Hoteli so pokazati svoji vladi, da razumejo novo politično usmeritev EU.
Ene štirinajst dni je bilo vse v redu, ker se je še uvajal.
Potem je nekega dne med sestankom eksplodirektor.
****
Na tržnici v Muenchnu skoraj vsak dan lahko srečaš cel kup primerov uspešne asimilacije!
Medtem ko izbirata zelenjavo, se muslimanki, primerno zagrnjeni, da zgledata kot Louvrski Belfegor, menita o družinskih zadevah. Ošpice, pa prvi zob in podobno.
Običajno v takšni situaciji izmenjata še kak recept za nedeljsko kosilo. In seveda, kot vedno, so predmet pogovora tudi njuni otroci! Brez njih ne gre noben pogovor. Vemo, kakšne so mame.
Pa reče ena drugi: "Nič ni bolj groznega, kot če ti lastni otrok polula vžigalno vrvico!"
Ko se pa srečata dve muslimanski vdovi na tržnici v Muenchnu, pa vpraša ena drugo: Kdaj je pa vam mož eksplodiral?
****
****
Brošure, ki jih deli ISIS migrantom Islamistom, navajajo prijateljske države in pa posameznike, ki v Evropi vodijo Islamu prijazno politiko. Slovenija je med njimi. Še več: kučan in Janković sta celo poimensko omenjena, le da so jima v brošuri dali arabski imeni, zaradi lažje prepoznavnosti.
kučan je Gamamalurabi (skrajšano Gamalrabi), Janković pa Gamafulurabi (skrajšano Garabi).
Pol so pa še nasveti, kako kje kaj najdeš. Farmacija je po arabsko - Fafimiga!
Tako, da če Islamist zavije v lekarno, bo tako vprašal! Farmacevtka mora pa na to biti pripravljena. Le da mora prej dobro pogledat, če ni morda Janković.
****
V Angliji se je na sodišču znašel zapleten primer muslimanske družine, s katerim se sodišče ukvarja že poldrugo leto. To je kot bi pri nas trajalo pri 25 let.
Skratka, v hiši na obrobju mesta stanujeta dve družini in brat obtoženega. Lastnik hiše je Mohamed, ki živi s tremi ženami, v nadstropju pa živijo njegov oče Mohamed, ded Mohamed z dvema priležnicama (ju je pošteno kupil, lahko pokaže račun).
Na podstrešju živi, zaenkrat še samski brat Mohamed.
In v tej hiši se je zgodil umor! Brat je ubil brata. Mohamed je ubil Mohameda!
Sodniku ni bilo jasno kakšen je pravzaprav bil vzrok za uboj. Pravni sistem ne more delovati, če okoliščine niso jasne, če vnaprej ni jasno kaj se sme in kaj ne, saj mora obtožba imeti podlago v zakonodaji. Tam namreč ni tako, kot pri nas, kjer ni nujno, da je podlaga in da se vnaprej ve kaj smeš in kaj ne.
Spomnite se samo, kako včasih nismo vedeli koliko denarja lahko neseš na propustnico ven iz države. Zmeri se je spreminjalo, zato smo pač skrili (in nosili vedno enako!).
Zakon mora imeti vnaprej predpisano kazen za določen tip zločina
Tekom sojenja je bilo izpovedano, da je bil Mohamed na službeni poti, in je tedaj (njegova odsotnost je trajala tri dni in tri noči) si je njegov brat Mohamed, ki ej stanoval na podtsrešju, prišel v priličje sposodit k bratu pol šalice kus-kusa.
Odprla je žena, in po nekaj vljudnostnih frazah, kje je Mohamed, a ga ni doma.... a pol si pa kar sama... pa ga kaj pogrešaš?
In tako naprej. Beseda je dala besedo in sta končala v postelji.
Žena je po tistem zanosila, kar ni nič čudnega, saj sta tri dni in tri noči skupaj pogrešala Mohameda. Mohameda, moža in brata, in sina, če upoštevamo še očeta Mohameda, oz. vnuka če prištejemo še deda Mohameda, ki đivi s sinom Mohamedom v nadstropju.
Čudno je bilo to, da je žena možu po vrnitvi domov vse priznala!
Sodnik je nato vprašal Mohameda, od kdaj je bil seznanjen s tem, da otrok ni njegov, on pa je pošteno izpovedal, da vse odkar je ženi začel rasti trebuh.
- Pa se niste nič sekirali?
- Ne preveč, je na to odvrnil mož.
- Torej je v začetku bilo vse v redu?, je z vprašanjem insistiral sodnik.
- Perfectly alright!, je odgovarjal Mohamed.
- Zakaj ste pa potem ubili brata, ko se je otrok rodil?
- Zato, ker je moja žena hotela sina poimenovati po mojem bratu Mohamedu, jaz pa nisem prenesel, da bi dobil ime po bratu, ki je onečastil mojo ženo...
Sodnik je tedaj prekinil sojenje za en dan, da malo pride k sebi.
Sojenje so nadaljevali naslednji dan, ko je sodišče prišlo k sebi.
Sodnik je obtoženega vprašal:
- Sodišče je izvedelo, da je tačas tudi vaša druga žena rodila sina, tokrat z vami.... kako ste mu pa dali ime, če smem vprašati?
- Mohamed. Po dedu.
