017_ANARHIJA
(iz: Moški in Druge Ženske)
Ne vem več kaj mi je, kar naenkrat se mi je to zgodilo. Živali so mi ušle iz gozda, iz mojega gozda, razumete, kjer je vse doslej vladal blažen mir. Naenkrat jih nisem mogel več obrzdati. Ne držim jih več na kupu, kar razletijo se mi na vse strani... le kaj jih je prijelo, kaj znorelo?
Ko pride tista ura, gredo v njen Gozd in imajo tam nore noči. Od vsepovsod prilezejo in se grizejo, ovohavajo, okušajo... Z vso požrešnostjo planejo ena na drugo. V temi se poiščejo, potem pa uležejo tesno druga k drugi in hropejo, cvilijo, kričijo, jokajo, prosijo! Nato počivajo in medtem, ko počivajo, se že gledajo z lakoto prihodnjih dni, tistih, ki še pridejo... "Saj še pridejo," prosijo njihove negotove oči, "kajne, da pridejo?" sprašujejo in rotijo.
Zjutraj se vračajo vse objokane, polomljene, razcefranih src in z obupno željo po še, kot bojevniki z nekakšnega drugačnega bojišča. Vse je blazno! Odkar se jim to dogaja jih nekaj trdno veže. Kričim nanje in jih, priznam da povsem brez haska, svarim, da se to ne bo dobro končalo. Naj potem nikar ne hodijo k meni jokat in si lizat rane.
Še pogledajo me ne, ko jim to govorim! Obupan sem, počutim se osamljenega in nemočnega v tej svoji nesreči. Ko bi vsaj vedel, kaj naj naredim...
In če sem čisto iskren, jim to njihovo početje po tihem celo zavidam. Gledam jih, kako stikajo glave ena k drugi in si med seboj nekaj šepetajo, pripovedujejo meni neznane zgodbe, vzdihujejo in stokajo, lijejo solze, se sovražijo in druga drugo tolažijo. Na koncu, utrujene, zaspijo. Objete!
Moj Bog, jaz vsega tega ne razumem, a tolikšne ljubezni nisem še nikjer videl! Jutri zberem vso svojo korajžo in jih poprosim, naj me vzamejo s sabo. Morda bom pa od Nje kaj izvedel? Morda ima Ona s svojimi enake muke ali vsaj podobne... Morda jih ravno tako ne more več krotiti in potrebuje pomoč... In prav mogoče, da je že vse šlo predaleč, da jih niti v dveh ne bova mogla več krotiti, jih obvladati in bodo za zmeraj ostale takšne, podivjane, neobvladljive, živalske.
In kar je še huje, bova morda tudi midva z njimi vred podivjala in končala enako, z blaznim pogledom v očeh, s polomljenimi srci in v solzah. Še v objemu bova vzdihovala enem po drugem, iz ene noči v drugo, iz leta v leto, iz življenja v življenje, v neskončnost brez konca in kraja!
Želim si tega, o kako si želim. Z njimi grem, pa kar bo...
Ko pride tista ura, gredo v njen Gozd in imajo tam nore noči. Od vsepovsod prilezejo in se grizejo, ovohavajo, okušajo... Z vso požrešnostjo planejo ena na drugo. V temi se poiščejo, potem pa uležejo tesno druga k drugi in hropejo, cvilijo, kričijo, jokajo, prosijo! Nato počivajo in medtem, ko počivajo, se že gledajo z lakoto prihodnjih dni, tistih, ki še pridejo... "Saj še pridejo," prosijo njihove negotove oči, "kajne, da pridejo?" sprašujejo in rotijo.
Zjutraj se vračajo vse objokane, polomljene, razcefranih src in z obupno željo po še, kot bojevniki z nekakšnega drugačnega bojišča. Vse je blazno! Odkar se jim to dogaja jih nekaj trdno veže. Kričim nanje in jih, priznam da povsem brez haska, svarim, da se to ne bo dobro končalo. Naj potem nikar ne hodijo k meni jokat in si lizat rane.
Še pogledajo me ne, ko jim to govorim! Obupan sem, počutim se osamljenega in nemočnega v tej svoji nesreči. Ko bi vsaj vedel, kaj naj naredim...
In če sem čisto iskren, jim to njihovo početje po tihem celo zavidam. Gledam jih, kako stikajo glave ena k drugi in si med seboj nekaj šepetajo, pripovedujejo meni neznane zgodbe, vzdihujejo in stokajo, lijejo solze, se sovražijo in druga drugo tolažijo. Na koncu, utrujene, zaspijo. Objete!
Moj Bog, jaz vsega tega ne razumem, a tolikšne ljubezni nisem še nikjer videl! Jutri zberem vso svojo korajžo in jih poprosim, naj me vzamejo s sabo. Morda bom pa od Nje kaj izvedel? Morda ima Ona s svojimi enake muke ali vsaj podobne... Morda jih ravno tako ne more več krotiti in potrebuje pomoč... In prav mogoče, da je že vse šlo predaleč, da jih niti v dveh ne bova mogla več krotiti, jih obvladati in bodo za zmeraj ostale takšne, podivjane, neobvladljive, živalske.
In kar je še huje, bova morda tudi midva z njimi vred podivjala in končala enako, z blaznim pogledom v očeh, s polomljenimi srci in v solzah. Še v objemu bova vzdihovala enem po drugem, iz ene noči v drugo, iz leta v leto, iz življenja v življenje, v neskončnost brez konca in kraja!
Želim si tega, o kako si želim. Z njimi grem, pa kar bo...
