008_MOŠKI IN DRUGE ŽENSKE
MOŠKI IN DRUGE ŽENSKE je pol knjige. Izdana je bila skupaj s humorno pisemsko zgodbo FUKLJICA treh avtoric, leta 1997 pri Založbi BRANKO, Nova Gorica
Smrt je
institucija brezsrčnosti,
je
rojstvo s figo v žepu,
naklepni
umor in prevara za Telo,
ki nas
čaka in pričakuje
mnogo,
mnogo več!
In si
želi...
Samo
tista Luč,
ki
iskreno objema svoje Telo
je
resnična in ljubi Življenje.
Luč Boga
gleda skozi naše oči in
se sebi
čudi.
Zaupam
svoji Notranjosti.
Notranjost
je Otrok, ki se igra,
nastavi
ti past, ti pa se vanjo ujameš.
Otrok se
temu veseli in je presrečen.
Jaz tudi!
Igra se z
mano in se zabava, in jaz skupaj z njim!
Z njim me
ni strah!
Ne vem
kam me pelje, toda ne bojim se;
povsod
drugje sem že bil in tam ni bilo nič...
Naj me
pelje kamor hoče,
kamor ga
je volja,
naj se
veseli in zabava,
jaz pa
bom kradel od njegove sreče.
Še nikoli
mi ni bilo lepše,
kot mi je
z njim...
ZLOČIN IN KAZEN
Nenadoma se je zmračilo
in težka, grozeča tišina je legla čez in čez. Še zadnji trenutki miru, preden
je treščilo iz Nebes...
Angel pri vratih Raja je bil strog in pravičen. Takšni so namreč vsi Angeli.
Angel pri vratih Raja je bil strog in pravičen. Takšni so namreč vsi Angeli.
Onadva pa sta rojevala
otroke in z njimi poselila Svet.
In vedno bosta dva, ki
nosita njuno prekletstvo!
Neubogljiva in neupogljiva sta skozi Večnost postala previdna, prebrisana in čisto na poseben način modra. Nista se vedno rojevala hkrati ali blizu eden drugemu, toda vedno sta se znala poiskati. Nevidna sila ju je privlekla. Tudi ko sta se razdrobila od muke in ko njuna ramena niso zmogla nositi vse teže Sveta, so se njuni delci prepoznali: iskali so se, se našli, se spojili in ljubili.
Neubogljiva in neupogljiva sta skozi Večnost postala previdna, prebrisana in čisto na poseben način modra. Nista se vedno rojevala hkrati ali blizu eden drugemu, toda vedno sta se znala poiskati. Nevidna sila ju je privlekla. Tudi ko sta se razdrobila od muke in ko njuna ramena niso zmogla nositi vse teže Sveta, so se njuni delci prepoznali: iskali so se, se našli, se spojili in ljubili.
Dve živali sta skrivaj staknili srci daleč stran od požrešnosti in obilja sveta, proč od pogledov drugih. Skrivaj sta rojevala, potem pa varovala in prenašala svoje mladiče, kot to počno divje zveri, tiste katerih krzno je dragoceno in jim zaradi tega vsi strežejo poživljenju.
Takim otrok zagotovo ne
vzameš! Bolje, da jih vse skupaj pokončaš. In slej ko prej je vedno tako tudi
bilo.
Ona in On!
Dve lačni zverini, utrujeni od vsega, naveličani mraza, zbiti od hudobije Sveta, ki v svoji sveti pravičnosti zanju nikoli ne najde milosti. Krivca za vse, medtem ko je za pravičnike lov na njune mladiče vedno odprta zabava.
Nerazumljiva je njuna lakota, nerazložljiva Volja do Življenja in neskončno hrepenenje v srcu, ki ga imata drug za drugega. In njuna Vera - brez Boga močna!
Dve lačni zverini, utrujeni od vsega, naveličani mraza, zbiti od hudobije Sveta, ki v svoji sveti pravičnosti zanju nikoli ne najde milosti. Krivca za vse, medtem ko je za pravičnike lov na njune mladiče vedno odprta zabava.
Nerazumljiva je njuna lakota, nerazložljiva Volja do Življenja in neskončno hrepenenje v srcu, ki ga imata drug za drugega. In njuna Vera - brez Boga močna!
Tako močna, da se je na
koncu vendarle Bog moral vprašati, koga je nekoč izgnal iz Raja? Daleč,
predaleč stran od sebe in - bognedaj! - morda celo iz sebe?
ANARHIJA
Ne vem več kaj mi
je, kar naenkrat se mi je to zgodilo. Živali so mi ušle iz gozda, iz mojega
gozda, razumete, kjer je vse doslej vladal blažen mir. Naenkrat jih nisem mogel
več obrzdati. Ne držim jih več na kupu, kar razletijo se mi na vse strani... le
kaj jih je prijelo, kaj znorelo?
Ko pride tista ura, gredo v njen Gozd in imajo tam nore noči. Od vsepovsod prilezejo in se grizejo, ovohavajo, okušajo... Z vso požrešnostjo planejo ena na drugo. V temi se poiščejo, potem pa uležejo tesno druga k drugi in hropejo, cvilijo, kričijo, jokajo, prosijo! Nato počivajo in medtem, ko počivajo, se že gledajo z lakoto prihodnjih dni, tistih, ki še pridejo... "Saj še pridejo," prosijo njihove negotove oči, "kajne, da pridejo?" sprašujejo in rotijo.
Zjutraj se vračajo vse objokane, polomljene, razcefranih src in z obupno željo po še, kot bojevniki z nekakšnega drugačnega bojišča. Vse je blazno! Odkar se jim to dogaja jih nekaj trdno veže. Kričim nanje in jih, priznam da povsem brez haska, svarim, da se to ne bo dobro končalo. Naj potem nikar ne hodijo k meni jokat in si lizat rane.
Še pogledajo me ne, ko jim to govorim! Obupan sem, počutim se osamljenega in nemočnega v tej svoji nesreči. Ko bi vsaj vedel, kaj naj naredim...
In če sem čisto iskren, jim to njihovo početje po tihem celo zavidam. Gledam jih, kako stikajo glave ena k drugi in si med seboj nekaj šepetajo, pripovedujejo meni neznane zgodbe, vzdihujejo in stokajo, lijejo solze, se sovražijo in druga drugo tolažijo. Na koncu, utrujene, zaspijo. Objete!
Moj Bog, jaz vsega tega ne razumem, a tolikšne ljubezni nisem še nikjer videl! Jutri zberem vso svojo korajžo in jih poprosim, naj me vzamejo s sabo. Morda bom pa od Nje kaj izvedel? Morda ima Ona s svojimi enake muke ali vsaj podobne... Morda jih ravno tako ne more več krotiti in potrebuje pomoč... In prav mogoče, da je že vse šlo predaleč, da jih niti v dveh ne bova mogla več krotiti, jih obvladati in bodo za zmeraj ostale takšne, podivjane, neobvladljive, živalske.
In kar je še huje, bova morda tudi midva z njimi vred podivjala in končala enako, z blaznim pogledom v očeh, s polomljenimi srci in v solzah. Še v objemu bova vzdihovala enem po drugem, iz ene noči v drugo, iz leta v leto, iz življenja v življenje, v neskončnost brez konca in kraja!
Želim si tega, o kako si želim. Z njimi grem, pa kar bo...
Ko pride tista ura, gredo v njen Gozd in imajo tam nore noči. Od vsepovsod prilezejo in se grizejo, ovohavajo, okušajo... Z vso požrešnostjo planejo ena na drugo. V temi se poiščejo, potem pa uležejo tesno druga k drugi in hropejo, cvilijo, kričijo, jokajo, prosijo! Nato počivajo in medtem, ko počivajo, se že gledajo z lakoto prihodnjih dni, tistih, ki še pridejo... "Saj še pridejo," prosijo njihove negotove oči, "kajne, da pridejo?" sprašujejo in rotijo.
Zjutraj se vračajo vse objokane, polomljene, razcefranih src in z obupno željo po še, kot bojevniki z nekakšnega drugačnega bojišča. Vse je blazno! Odkar se jim to dogaja jih nekaj trdno veže. Kričim nanje in jih, priznam da povsem brez haska, svarim, da se to ne bo dobro končalo. Naj potem nikar ne hodijo k meni jokat in si lizat rane.
Še pogledajo me ne, ko jim to govorim! Obupan sem, počutim se osamljenega in nemočnega v tej svoji nesreči. Ko bi vsaj vedel, kaj naj naredim...
In če sem čisto iskren, jim to njihovo početje po tihem celo zavidam. Gledam jih, kako stikajo glave ena k drugi in si med seboj nekaj šepetajo, pripovedujejo meni neznane zgodbe, vzdihujejo in stokajo, lijejo solze, se sovražijo in druga drugo tolažijo. Na koncu, utrujene, zaspijo. Objete!
Moj Bog, jaz vsega tega ne razumem, a tolikšne ljubezni nisem še nikjer videl! Jutri zberem vso svojo korajžo in jih poprosim, naj me vzamejo s sabo. Morda bom pa od Nje kaj izvedel? Morda ima Ona s svojimi enake muke ali vsaj podobne... Morda jih ravno tako ne more več krotiti in potrebuje pomoč... In prav mogoče, da je že vse šlo predaleč, da jih niti v dveh ne bova mogla več krotiti, jih obvladati in bodo za zmeraj ostale takšne, podivjane, neobvladljive, živalske.
In kar je še huje, bova morda tudi midva z njimi vred podivjala in končala enako, z blaznim pogledom v očeh, s polomljenimi srci in v solzah. Še v objemu bova vzdihovala enem po drugem, iz ene noči v drugo, iz leta v leto, iz življenja v življenje, v neskončnost brez konca in kraja!
Želim si tega, o kako si želim. Z njimi grem, pa kar bo...
SNIDENJE IN PRVI VTIS
"Pozdravljena, ime mi je
Drago," ji je rekel, ko jo je zagledal.
"Jasna..." je
odvrnila. In si krasna, je
takoj našla odmev v njem.
Na sebi je imela lep temno zelen
kostimček. Barva globokega gozda. Oči počijejo na zeleni barvi, še posebej na
tistem mestu, kjer je ta lepo napeta čez rit. Prelepi črni lasje, malo
skodrani, in temne, zelo temne oči. Okrogel obraz, ustnice močnejše in na
konceh malo zavihane navzgor. Skrivajo lepe zobke... Navihan nasmeh, ušesca
ravno prava in prsi... joj, prsi!
Kurc, to
ni fer, je pomislil, grem ven na zrak, da pridem malo k
sebi, potem pa začnem spet vse znova. Od začetka...
"Fantje in dekleta, če ste
zato, bi kar začeli. Stopite malo bliže prosim, vsak naj si poišče sedež, kjer
najde prosto... Razložili vam bomo kar je najnujnejšega, ostalo boste pa sami,
saj ste od 'foha'..."
Sneli so ga z Akademije. Od
prijatelja je prvič slišal, da porno filme sploh sinhronizirajo v slovenščino.
Ko so mu ponudili delo je pomislil: ah
je ah tudi v slovenščini! Najbrž ni težko, denar bi mu prav prišel.
Izvedel tako nihče ne bo, na šoli jim pa ni mar.
Nekdo je na dolgo in široko
razlagal, kot bi šlo za Vojno in mir... Saj ne more biti tako zapleteno!
Po opravljenem uvodnem delu je Jasna
prosila,če jo lahko za trenutek pogrešajo. Da mora telefonirat. Ko je vstala in
šla proti vratom, si jo je bolje pogledal... Na tem svetu ni boga in ne pravice, je pomislil, ko je
zaplavala mimo njega. Cela njena pojava je delovala nanj kot anestetik. Če bi
ga kdo zdaj kaj vprašal... Grlo se mu je čisto stisnilo, toplo mu je postalo in
telesa ni mogel premikati. K sreči so oči drugih počivale na isti riti. Kaj bi
ga kdo spraševal! Saj se je vse dobro vedelo... Povsod v zraku je bil njen
vonj. Slišalo se je trenje nogavic na stegnih. Od otroških let sem tega ni tako
slišal. Odkar ga je v osnovni šoli razredničarka s to igro spravljala ob pamet.
Imela je navado, da se mu ježe od daleč smejala. "No, Dragi," je
rekla, čeprav je dobro vedela, da je Drago, "Pomagala ti bom, če ti ne
gre..."
To z Dragijem si je sama izmislila,
kar prisvojila si ga je... Vedno ga je tako klicala in njene besede: "No,
saj ti bom pomagala, če ti ne gre..." so pri njem ostale besede, ki
razbijejo kamen. Način, kako je to rekla - s kurcem bi lahko prerezal šipo.
Potem je pridrsala stegna k njegovi
klopi, se naslonila s komolci čisto blizu k njemu in mu ponudila krasen razgled
na svojo prečudovito krajino. Tisto, ki ne rabi horizonta, da bi bila lepa!
Odprla mu je vso panoramo in mu razširila obzorja duha... da je šlo še čez. On
pa je gledal njene hribe in doline in vse je bilo čudovito nežno obrobljeno,
ujeto in objeto v krasno čipko. Njeno toploto je čutil, morda pa je bila
njegova, kdo bi se zdaj spomnil... Njeni mehki lasje so bili čisto blizu in so
dišali, dišali... Po matematiki so dišali!
Takrat je šla vsa energija iz njega.
Tako kot zdaj. Obsedel je s cmokom v grlu, same oči so ga bile in so gledale,
srce pa ni vedelo kje je, če sploh je - če še bije. V ušesih mu je razbijalo,
šumelo... Kaj tam srce počne? Ni mu tam mesto! Včasih, ko je hotel s svojim dihanjem
ujeti njeno in mu je za trenutek celo uspelo, se je ustrašil - in jo izgubil!
"No, poglejva kaj ti dela
preglavice! " je rekla neskončno pomirjujoče, čemur je sledilo prestopanje
z ene noge na drugo, prenos teže s stegna na stegno. To ga je dokončno
omrtvilo, ga spravilo v andaluzijo... Duhal jo je. Vso! Ves čas, ko mu je
iskala napako in mu je bila tako blizu... Lahko bi jo bil poljubil v čelo.
Lahko bi imel tudi več napak...
"Aha, tule je!" Zamenjala
je težo na nogi, čemur so joški sledili...
kolikor je bog dal in kolikor je
bilo prostora. Veliko ga ni bilo! Reševal jo je po kupčkih in ona njega. Ko ni
mogel, ko ni znal...
Moj bog, ko je slišal, da jo njen
mož tepe...
" Si slišal, kako jižvižga
finka?" ga je iz misli zganil sosed. Ta se je gugal na stolu z rokami
vžepih in še vedno pogledoval proti vratom, kot bi bila Jasnina bajna rit
pustila kako sled v zraku. Najbrž je tehnik. Oni se na vse spoznajo.
Parfum! Vonja ni prepoznal, a se ji
je nedvomno lepo podal. To ji ježe moral priznati, če jiže tega ni mogel
odpustiti, da je bilo vse ostalo na njej tako pritrjeno. Njeno telo je bilo
videti kot peskovnik v dežju -žalostno in samo, mivka pa idealna za tortice
delat... Bogve, če se kdo z njo igra...?!
Nehaj, si je ukazal in z drugim delom
možganov takoj pridal, pusti
fanta pri miru, naj govori, kar hoče...
Ko se je vrnila, je opazil, da ima
mokre roke. Jasno, v skretu ni bilo papirja! Kot ponavadi. Če je koga
poklicala, je za njim potegnila vodo... Iz torbice je potegnila robčke in si
brisala dlani. Pogledala ga je, kot bi vedela o čem premišljuje. On je njo
gledal v roke, v prste, ki so mencali papir. Čudno! Nič prstanov, nakita,
verižice... uhanov sponk, priponk...
Odvrgla je robček v pepelnik na
mizi, si malo popravila lase in še naprej dišala.
Odvrnil je pogled od nje. Tale bere misli...
Predstavljal si je kretnjo s katero
si v stranišču stoje na eni nogi sleče hlačke in si jih zamenja z novimi. Stare
porabi, da se z njimi obriše, potem pa jih zvije v kepo in spravi v torbico.
Tam notri je vedno kak stranski žep...
Moral mu je uiti kak čuden glas, da
so vsi naenkrat pogledali proti njemu. Zajel je sapo in se za trenutek vključil
v pogovor. Prepričljivo, vsaj tega se je bil naučil na Akademiji. Postavil je
pravo vprašanje na pravo mesto in požel Jasnin odobravajoč, nekoliko začuden
pogled. Gledala ga je z zanimanjem, ali pa se mu je zdelo... Sledila je
njegovim besedam. Morda pa ni bilo drugega, kot običajen firbec. Vse se mu je
samo zdelo...
Končno so se le dogovorili za pogoje
dela, o urniku in plačilu. Z delom pričnejo jutri. Obdelali bodo devet filmov,
časa za to pa je dva tedna. Ni mnogo; dva dni na kaseto. Sam ni imel pojma ali
je dovolj ali ne. V porničih ni veliko teksta. Vsak bo dobil besedilo na
listih, slušalke in - gremo! Nesporazume bodo odklanjali sproti, če se
pojavijo. Poleg štirih igralcev bo tam še režiser, tajnica in dva tehnika. Dva
moška in dvaženska glasova, po potrebi, pokrijeta vse vloge. Drugo dekle bo tu
jutri, ko pričnejo z delom. Ime ji je Lena in imaže iskušnje, delala je pri
filmu. Lahko jim bo povedala kaj več. Za sedaj hvala lepa in nasvidenje jutri.
Tehnika ostaneta...
"Potrebna sem svežega zraku in
cigarete," jo je slišal reči... Potrebna
si, mu je reklo v glavi...
Ko je šla po stopnicah je pazil, da
ni bil tik za njo. Na tihem je celo upal, da mu bo ušla, da je ne bo nikdar več
videl, da jo bo vlak povozil. Ali kaj podobnega. Da bo njegovim mukam konec.
Enkrat za vselej. Potem mu bodo pljuča spet zadihala, srce pa bilo spet na enem
mestu, kot se za srce spodobi, ne pa da se sprehaja zdaj sem, zdaj tja po
telesu...
Čakala je zunaj.
Zrak je bil svež in prijeten. Rekla
sta si besedo ali dve o tem. V roki je držala neprižgano cigareto, ki si jo je
pred tem očitno zaman trudila prižgati.
"Naredi mi zavetje
prosim," je velela. Kresnila je vžigalico in potegnila dim.
"Ti ni nerodno kaditi po
cesti?" jo je vprašal.
"Ni mi. Greš dol ali gor?"
"Vseeno."
"Jaz grem proti Reki, če veš
kje je to."
"Vem."
"Se te lahko primem pod
roko?" Se ga ježe držala. "Bolj varno se počutim tako, če kadim med
hojo."
Ni ji povsem sledil, a če bi mu bilo
do tega, da bi jo razumel, bi vprašal. Pa ni, bilo mu je vseeno, če te taka
ženska prime pod roko.... Greš, pa naj govori, kar hoče. Lahko reče tudi
...ijklmn o! prst v rt - čisto vseeno mi je!
Bila je ravno pravšnje višine. Njeni
boki so se ga dotikali na pravem mestu. Živalca! Tako si je predstavljal pravo
mediteransko žensko. Ljubosumen tip ženske, oči ti izkoplje, če te najde z
drugo, to je ženska za vse čase. Ko te enkrat prime - drži! Za svojega moškega
bi vse naredila. Razbijat gre po vratih zapora, če je potrebno... Z nohti in
zobmi in z vso ihto gre nad rešetke. Ne spravijo je zlepa proč...
Nehaj!
Kaj pa veš kakšna je, raje jo kaj vprašaj...
"Misliš, da se tisti, ki
sinhronizirajo porniče kdaj zraven zrajcajo?"
O strela! Od vseh vprašanj je našel
ravno ta pravo... Zdaj bo vsega konec! Pa naj, saj tega tako ne bi mogel več
dolgo prenašati.
Ustavila se je. Roke ni spustila.
"Tega te je strah?"
Gledala ga je pozorno. Nekaj časa. Par let mogoče...
"Da." Kratek odgovor.
Varen, za spremembo. Ena beseda, en stavek. Če doda še eno, bo vse izgubljeno,
bo že preveč. Beseda vleče besedo, zapletel se bo in nastala bo klobasa brez
konca in kraja. Sicer bo lepo slišati in stavek bo z vseh strani popiljen, toda
čisto brez smisla, kraj ne bo vedel za začetek. Še Blanka Doberšek ga ne spravi
več od tam!
"Čuden si," je
pokomentirala, "tega ti ne bi prisodila."
Ne bi,
kajne da ne bi! Tudi jaz do prve klofute nisem vedel do kje smem, potem sem bil
pa sam najbolj presenečen nad tem, da ježensko srce največji in najmanjši
prostor na svetu. Isto srce... včasih celo istočasno! Nesramnost pa včasih vir
ugodja, včasih pa neugodja... Kdo bi vedel. Ista nesramnost. Ista ženska... Če
česa ne razumem...
"Nisi mi odgovorila na
vprašanje."
Potem sta hodila tako molče. Ona še
naprej ni ničesar spregovorila, on pa je razmišljal zakaj ne. Tako se daleč
pride.
"Prispela sva," je oznanila.
"Tu stanujem. Hvala ti za družbo, vidiva se jutri."
Obrnila se je in izginila v hišo.
Meni nič, tebi nič... no, morda meni trdi tič. Globoko je zavzdihnil in se ozrl
po četrti. Tu še ni bil... Kot bi bil v drugem mestu.
Na drugem planetu!
NE NAJDEM POTI DOMOV (“CAN’T FIND MY
WAY HOME...")
Na cesti ni bilo nikogar. Sam bo
moral najti domov. Tako tipično zanj: ni pazil kod je hodil, pa se je izgubil!
Razmišljal je. Le kaj ga je pri njej
pokopalo? Morda je bilo pomembno tisto, kar ni povedal, kar je bil zamolčal in
o čemer je samo razmišljal, pa je nekako pogledalo iz njega, ona pa je gotovo
to opazila. Soženske, ki to znajo. Vidijo in razumejo. Ona bi lahko bila takšna
- temna je, v duši je temna in veliko ve... In skriva! Izučilo jo je, če poveš
- umreš! Zato skrivaš inživljenje ti mineva v skrivanju. Tedaj se zdi daljše.
Moj Bog, kako bi jo rad dobil, bil
bi njen in z njo! K njej ga vleče. Ženska je planet z močno gravitacijo.
Zbudila ga bo, naučila kar mora vedeti zaživljenje... Brez nje bo njegovoživljenje
počasi zbledelo, dnevi bodo brez smisla in ljubezen brez strasti... Brez
strasti, ki poganja ljubezen, je ta nemočna. Če je nič nežene, nikamor ne gre,
in tudi gibanja ni. Bogve kod vse jo je iskal, koliko življenj je potrošil na
iskanje...
Zdaj je, kar je. Kdove, če ga bo še
hotela spoznati...
Jasno si je zlahka predstavljal kot
žensko sicilijanskega razbojnika, bandita in mafijoza. Ko enkrat taka ženska
sreča svojega moškega, je to za zmerom.ž, od njega jo lahko ločijo samo s
kirurškim posegom. Črna in polna,živ hudič!
Njegova ženska ježenska pokrajine
brez dreves.
Povsod le kamenje, kamor ti oko nese
sam kras. Kamor pogledaš in kamor stopiš sta vročina in sonce, ki žgeta brez
konca in kraja. Kri zgostita, da je v ljudeh vroča in penasta in trmasta, kot
oljčno drevo. Edina rastlina, ki tod sploh preživi. Edino drevo, ki ga ljudje
tam sploh poznajo...
Od kod ti
to prihaja?! Žena mafijoza - kje si to pobral, v katerem filmu? Preveč si v
kinu in sam s sabo se pogovarjaš... izmišljaš si. To ni dobro! Postaneš
čuden... Kakšna mafija neki, kje siže videlžensko, ki gre nad rešetke z golimi
rokami in razbija po vratih, 'spustite me k njemu, spustite me... ' zahteva
sodnika potem pa se s histeričnim vreščanjem zažene vanj, ga ozmerja, mu grozi,
da jo komaj ustavijo... S silo jo morajo zvleči stran, jo z brcami odgnati. Ona
pa pred ječo in vse sosede za njo. Zaženejo tak vik in krik... Ljudje se
pričnejo zbirati, da bi videli od kod vsa ta jeza za črnimi zagrinjali, čemu to
neznosno vreščanje...
'Spustite
ga! Kaj vam je storil... Spustite mojega... " kdorkoli že je - tam so tako
vsi sorodniki, "ni kriv! Nedolžen je...!"
Kurc pa
nedolžen! Kaj vse je bil naredil, kaj vse je počel... Toda zanjo bo vedno
nedolžen, ni je stvari, ki je ne bi naredila zanj. Ni je stvari, ki je on ne bi
naredil zanjo. Zase ga drži, z nikomer ga noče deliti, dušo mu vzame... Drugače
sploh ne more biti!
Proti
oblasti, vedno proti oblasti!
O,Bog!
Povsod, kamor pogledaš,ženske same, moških pa manj kot vode... Sproti
zginevajo! Umirajo za čast, slavo, oblast jih lovi in ubija...
Ženske
jim umivajo noge, ljubijo jih in jih sovražijo, vse hkrati. Zato ker jih
puščajo same. A še bolj ženske sovražijo oblast - oblast jim jemlje njihove
moške!
Ves čas
jokajo. Potem se med solzami ljubijo in delajo otroke, da so manj same, ko so
same, in da imajo kaj ljubiti, ko njihovi moški grejo. Da jim je laže pestovati
zamero in v sebi prenašati vso silno težo njihovega sovraštva. Dokler otroci
dovolj ne zrasejo, da gredo maščevat očete...
Moževi
materi bo očitala njeno pretirano ljubezen do sina, svojemu ona naredi natanko
isto. Isti vzorec ponavlja. Nihče ne ve, kdaj se je vse začelo... Vedno je bilo
tako! Kriva pa je oblast, saj drugače sploh ne more biti...
Koliko
nemoči je v tem vzorcu, koliko jalovega sovraštva... In kakšna zguba časa! Mar
bi se bili uprli Bogu...
"Fantazija, Drago, fantazija!
Samo domišljaš si! Hočeš nemogoče, ne znaš imeti preprostih reči, potem pa
rineš v nedosegljivo... "
Morda. Toda želje niso nedosegljive,
njih je mogoče imeti, pa si jih kljub temu nihče več ne upa zadržati... Želeti
si - ni nedosegljivo! In hrepeneti... on si drzne, on si upa!
Pod napuščem velike hiše na drugi
strani ceste je zagledal napis: KNJIGA, POT DO VEDE. Nasmehnil se je! Ah,
učitelji vedno vse narobe razumejo. Pravilno se stavek glasi: K NJI GA POT
DOVEDE!
Prispel je domov! Po čudnih poteh
sicer, da še sam ni vedel kako, toda prispel je.
MATERIN JEZIK
Bil je zgoden, drugih še ni bilo.
Na mizi je sameval prazen list,
nekdo ga je bil včeraj tam pozabil . Na njem je bila napisana ena sama
beseda: SINHRONIZACIJA...
Vzel je pero in zraven napisal
...NA
MENI RAZUMLJIV JEZIK!
Zdaj je imel naslov! Potem je
nadaljeval:
Ljubim
žensko,
ki glasno
podnaslavlja
fuk,
medtem,
ko to delava.
Njen
glas,
neartikuliran,
je petje
telesa:
moj
in edini
materin
jezik,
ki ga
razumem!
"Lepa pesem!
" je zaslišal Jasnin glas za sabo.
“DRUGA ŽENSKA”
Požvižgala mu je in ko se je sklonil
skozi okno mu je še naročila: "Poišči mi cigarete v torbici in pridi dol na
kavo in ne pozabi vžigalnika..."
Ha -
povabilo! Kavica, nogica - pica, prasica!
Medtem, ko je brskal za njenimi
cigaretami je v torbici naletel na čipkaste spodnjice. Črne! In v njegovi glavi
soženske spodnjice erotični artikel - ena A s črtico!
Odnesel ji je cigarete in vžigalnik
v bife čez cesto. Sedel je k njej za mizo in ji zašepetal v uho: "Vzel sem
ti spodnjice iz torbe. Posodiš, da si ga zdrkam?"
Zasmejala se je. "Samo če sem
lahko zraven in gledam..."
Pod mizo se je je nalahno dotaknil z
nogo ona pa je prislonila svoje stegno k njegovemu. Postalo mu je toplo, njej
pa tudi, je z veseljem opazil.
Všeč mu je bilo njeno stanovanje!
Radodarno razbohoteno in nepospravljeno, kakršna je bila sama. Stopila je v
kopalnico in se vrnila gola. Ulegla se je na posteljo kot v kakem filmu, ter
razširila noge. Kot na filmu... Brezkompromisna centralnost ponudbe, iskrena
simetrija, in popolna odkritosrčnost, brez vsake možnosti za premislek, ga je
presenetila in povsem razorožila. Kaj naj reče na vse to?!
"Nimam prezervativa..."
"Jaz jih imam," je šla
takoj z roko v predal in iz njega izvlekla prezervative. Bili so speti skupaj
kot lizike. Veselo je še dodala, "Vidiš! Kaj sem ti rekla... saj sem
odrasla ženska. Kakšno barvo hočeš?"
"Ne vem. Kakšno
priporočaš?"
"Rdečo, lepo se poda k sončnemu
zahodu. Ti ga smem jaz natakniti? Rada to počnem..."
Gledal je, ko mu ga je natikala. S
pomočjo jezika v kotičku ustnic, kot bi šivala ali vdevala nit v šivanko. Ali
pa krasila božično drevesce. Spominjala ga je nekoliko na tista dekletca, ki se
rade igrajo z Barbiko; zamenjujejo ji oblekice in se zraven s pogovarjajo, 'No
vidiš, takole... zdaj pa še tole... pa tole. Vidiš? Tako bo prav. Sedaj ti
nataknemo še to in poravnamo...' Občudovala ga je in ga nežno popravljala.
"No, zdaj
si pa lep!" je ponosno rekla. Skorajda je bil malce ljubosumen ...
Bilo mu je, da
bi zavpil - 'hej, tam doli! Kaj pa jaz!?' Hkrati pa si je želel, da bi mu
ženska rekla - 'kaj te briga! To je najina stvar...' In bi nadaljevala svoj
nežni šepet, pravljico, ki je on ne sliši... A jo čuti!
Potem je
gledala v njegovega kurca, kako počasi izginja vanjo. To ga je vznemirjalo. Kar
ga je pri vsem najbolj veselilo je bilo to, da jo sme pri tem opazovati. Ji
krasti užitek. Pri tem pa ji sploh ni bilo mar, da je on zraven! Počutil se je
kot starec, ki opazuje igro otrok v parku in deli z njimi njihovo navdušenje in
srečo, pa čeprav se na igro niti najmanj ne spozna. Lastnega navdušenja in
sreče si sam ne upa imeti. Oni se nanj ne ozirajo in on jih ne moti, srečen je!
Zelo skromno in sočutja vredno... Bogve, če morda Bog tega ne počne z nami.
"Tebi ni
prišlo?"
"Ne.
Redkokdaj mi pride, ko sem prvič z nekom." Strmo ga je pogledala,nato pa
nekam skrila oči. "Nikdar mi ne pride, ko sem prvič z nekom..."
"Ti sploh
kdaj pride?"
"Da.
Včasih."
"Če se
masturbiraš...?"
"Da."
"Nočeš
govoriti o tem?"
"Kdaj
drugič... Smem tako ležati ob tebi? Te lahko prosim da me stisneš močno k
sebi?"
"Lahko.
Dobrodošla si!"
Stisnil jo je k
sebi in bolj začutil kot videl kdaj je začela jokati. Držal jo je vse dokler
njen stisk ni malo ponehal, potem pa ji je izrekel vse lepe besede, ki jih je
tedaj našel v sebi: ljubica,ženskica, srnica moja, samička, kurbica... In ko so
se ji solzice malo posušile, še vse ostale: debilkica moja, invalidka,
kriplica, kokoška... z mimiko, ki gre zraven, da se je smejala in se ni več
počutila tak izmeček.
PORNO FILM
Porno
film - je odrasel sex! Kaj sploh je to? Izmišljotina! Iznajdba odraslih,
lesenoželezo. Pripeljejo otroka k peskovniku in mu naročijo - pazi mali, da se
ne umažeš! Potem imaš pa porno film in pornografijo.
Rad bi
videl očeta, ki prinese otroka v peskovnik med kanglice in potičke in mu reče:
'Daj, userji se zlato moje, umaži se... Bodi prašič, saj bomo oprali! Vse
razbrskaj in razkoplji in delaj potičke...' In on potem dela potičke, da se kar
kadi... Krasne potičke!
In če kdo
njega z lopatko, on takoj nazaj s kanglico.Kar ti meni, to jaz tebi - enajsta
božja zapoved. Peskovnik je svet zase!
Svet pa
peskovnik - zame.
SEKS, SEKS, SEKS
Pri scenah, ki sta jih z Jasno
skupaj obdelovala je imel ves čas občutek, da ga opazuje, kako bo reagiral.
Rada bi ga ujela, videla, kje je tanek... Ne glej me, povsod sem tenak, je pomislil, drugič si bom našel zaposlitev na občini!
Tam te nihče ne gleda, če delaš...
Na ekranu se je pojavila ena 'groza'
z bogatim producentom, ki je na vsak način hotel še šoferja v skupno
posteljo... Potem so prišle na vrsto tri krasne ženske in ena mu je bila še
posebno všeč. Objel bi jo bil, če bi jo mogel. Ženska s srcem, to je lahko
rekel. Rada je imela svoje telo...
Jasna ga je pri tem zalotila. Tehnik
je medtem večkrat vstopil in vprašal, če kdo potrebuje papirnate robčke in niti
zasmejal se ni, ko je to rekel. Zanj, ki je star maček, so vsi drugi začetniki,
ki jim hitro pride.
Nekoč so se v klapi pogovarjali o
tem. Prijatelji so vsi zatrdili, da jim ježe kdaj prišlo v sanjah. Le njemu ni.
To ga je bolelo, na to je še čakal... Počutil se je ogoljufanega za izkušnjo.
Še drkati ne bi znal, če mu sošolec v osnovni šoli tega ne bi podrobno opisal.
Potem ga je pa ves dan iskal, prestrašen, da se mu ni kaj narobe naredilo...
Bilo mu je lepo, le ven ni nič prišlo. O tem v šoli niso govorili. Zemljepis je
učil o državnih mejah, ki zdaj ne veljajo več, zgodovina pa je te meje
utemeljevala. Filozofija te je učila življenju, v teh istih mejah seveda, zdaj
pa še sebe ne zdrži in lastne teže.
Spoznavanje narave in družbe in
telesa in užitka!
Včasih, ko je tako razmišljal o
sebi, so mu stopile solze v oči. Šel bi nazaj tja kjer je bil majhen, v vsem
sam sebi prepuščen in se močno objel. Močno, močno... Kar tam bi ostal in
pomagal dečku! Umikal bi bedake stran od njega, da ga ne pohodijo, strejo, uničijo
in zlomijo... Včasih, je pomislil, da bi tam raje ostal zato, da deček pazi
nanj... Dal bi mu glavo na rame in izjokal bridke solze. Mali bi vse razumel.
Morda bi celo rekel: 'Saj vem! Rad bi mi povedal, me opozoril, mi
pomagal... Toda tam kjer si, vsi skupaj malo veste!'
Jasni je ravno prihajalo in njemu
tudi, na filmu vsem hkrati prihaja. Kako lepo! Potem ga on da ven, da je lepo
videti. Če ne, ni jasno, da je človek produktiven, če se ne vidi. Za porniče je
to najbrž pomembno, in naželjo na novo porajajočih se menedžerskih struktur
postsocialističnega obdobja. Pri njih gre vse na količino. Pa tudi pičke rade
vidijo da se razmetava, kar kaže na obilje, na trošenje... Trženje povsod in z
vsem! Ti so nosilci nove dobe, kjer energije ne zmanjka. V tržnem gospodarstvu
si nula, če ti ne pride vsaj 5et do 6est krat zapovrstjo, kje se pa on lahko
meri s takimi...!?
Potem pa tisto v normalnih filmih; v
takih za oskarje, kjer je še fuk umetniški in kjer običajno gre za
"uresničevanje umetniške funkcije, ki ji pravimo estetska
razsežnost..." Kaj takega v življenju še ni videl, v svojem že ne!
Ali ti ljudje sploh kdaj fukajo ali
le prebirajo o tem, potem pa drug drugemu nakladajo?! Nekdo je najbrž, nekje,
nekaj ujel in zdaj pripoveduje in vsem razlaga isto stvar vedno na enak način.
Cesarjeva nova oblačila! Nihče se nikdar ne vpraša pri kom se je vse skupaj
začelo in kdo je ta prvi pobral zmoto...
Kje pa je smeh? In
igra in jok in kriki, pa pogovor med fukom in - 'drži me, drži me, tako mi je
hudo...' Pa vsa neskončna vprašanja, za katera čez dan nikoli ni časa, pa
odgovori, opravičila, sprave... Kam je vse šlo? Če je sploh kdaj bilo...
PUŠČAVA
Mož
se vrne iz Iraka, kamor je bil odšel, da zasluži za nov avto, pa da dokončajo
začeto hišo in odplačajo kredite... Ponudila se je priložnost in je šel. Mnogi
so šli.
Končno se
po enem letu odsotnosti vrne in zdaj je doma.
Žena
pride zvečer k njemu, potem ko je vse pospravila in dala v red... Gledata se,
prvič po letu dni... Veliko tega se je zgodilo.
Prva spregovori
ona!
'Tako sem
te čakala, da prideš. Da bi ti lahko povedala, kako me je ves ta čas ko te ni
bilo tiščalo v prsih. Kako me je bolelo. Ni te bilo, da bi tebi povedala,
drugega pa nimam, da bi mu zaupala, da bi razumel... Eno leto je veliko časa, joj,
kaj vse mi je tačas hodilo po glavi... Kako ti je tam v Iraku in ali ti je
naporno... Si sam ali pa si si dobil nekoga... In sem se te bala vprašati, ti o
tem pisati, ker bi lahko odgovoril - da! Ali pa - ne... Mene pa bi v vsakem
primeru bolelo. Bolelo me je tudi, ko nisem vprašala. Vsakokrat!
Ne
veš,kako mi je bilo sami brez tebe, brez tvojega dotika! Koža me je bolela,
tako sem si te želela. In sem bila jezna nate in sem te sovražila... dala bi se
prvemu, ki bi prišel mimo. Sovražila sem tvojo mamo, ki je prihajala sem na
obisk. Zdelo se mi je, kot bi hodila vohunit za mano, gledat kaj počnem. In
pazit hišo... Prekleti, prekleti... kaj mi bo hiša, ko pa tebe ni...'
Tepe ga s
pestmi, od jeze in od sreče, ker je tu!
Joče. Iz
nje bruha, on pa je ne ustavlja, ker, kako pa boš miril vihar?! Viharji se
umirijo sami, tako da vihrajo! Ko končajo, izza vsakega kamna sije. Izza vsake
bilke, travice, iz solze od katere se sončni žarek odbije... Iz lista, drevesa,
cvetlice, zvito preži strast, nate preži, izziva te, da jo utrgaš... In že nova
raste!
Če poznaš
viharje - jih spoštuješ! Tedaj jih imaš čas in čast spoznati... Če ne, pa ne!
Na pirotehniko dobiš lahko oskarja za posebne efekte,ženskega srca pa na tak
način ne boš dobil.
Kdaj si
ljudje povejo te reči in kje - če ne s telesom ob telesu, kjer je resnica
dovolj gola, da jo čutiš na svoji koži. In sanje prav tako! Le kje drugje lahko
čutiš olajšanje zaradi lastne nepopolnosti, če ne takrat, ko te tebi drago
bitje stisne tesno k sebi, da bi slišalo in čutilo drugo bitje? Tisto, tvojega
srca...
Sestrstvo
dveh teles! Dveh spolov, ki si ne prizadevata zlesti drug drugemu v možgane, da
bi dokazala svojo premoč. Ne kot tajna policija, ki prisluškuje, da bi zvedela,
kar že vsak otrok ve: da je nihče ne potrebuje! Ne eden drugemu prisila,
občutek dolžnosti ali obveza... temveč dva
zarotnika, ki sta iz Stvarstva Bogu ukradla, kar ima najlepšega... On pa tega
ne ve in zato, ubožec, niti ne pogreša. In kaj, zaboga, takim sploh lahko
prisluškuješ? Kaj pa bi slišal razen hihitanja dveh prefrigancev, ki jima je
prišlo Bogu v brk in Materi v srce... Skozi okno se njun smeh razleze globoko v
noč, zažre se v zvezde, v jezera in reke... v drevesa in v trave, potem pa
preženi to, če moreš, zapri in prepovej...
Za zvezde
še vedeli ne bi, da ni Matere, ki včasih obrne hrbet strogemu pogledu Očeta, ki
vsiljivo kot poletno soncežge in peče... Da skrije svoje otroke, pred Njim v
varno temo. Potuho jim daje in noč in zvezde... Veter, da prinese dišave, ko
vse cveti in izziva, da bolj nagajajo Očetu, ki je strog v svojo škodo.., Kot
bi bila lepota nekaj strogo odmerjenega, zakoličenega z zašiljenim količkom
skozi srce!
Jasna: "Končala sva!"
Nisva! Še
začela nisva...
NESPORAZUM
Čakalo ga je sporočilo. Klicala je
Kristina, najbrž mu je hotela še enkrat povedati, kakšen gnoj da je. Spomnil se
je njunega poslednjega srečanja. Končalo se je s prepirom.
Govoril ji je - vedno ji je govoril
- da ni drugega načina, da spoznaš človeka, kot da ga poskusiš, ga okušaš, če
ti ni všeč - izpljuneš! Ampak prej ga vselej pokusiš, ker sicer nikoli ne
veš...
"Ti si me izpljunila," ji
je očital, "ne da bi me prej bila dobro pokusila..."
"Tudi ti mene nisi!"
"Nisem. Ni ti bilo všeč, kako
sem te lizal."
Bila sta glasna in možakar za
njegovim hrbtom je brizgnil kavo s smetano v šipo pred sabo, potem pa še sebe
polil spredaj po obleki.
Če ji je res kdaj šlo kaj na živce
pri njem, je bila to njegova prekleta prepričanost o tem kar je govoril.
Prepričanost brez vsake podlage! Prav nikdar ji ni prišlo na misel, da bi to
lahko bila le njegova vera, tista, ki govori iz njega v življenje; pravica
slehernega človeka, da verjame svojim sanjam, da pripoveduje svojo pravljico na
svoj način.
Spustila ga je v stanovanje. Bila je
ena sama neskončna naveličanost in očitek s krivdo! Njemu in nikomur drugemu,
torej vsem! Pokazala mu je kaj svojega lahko še odnese in - adijo!
Prijel jo je čvrsto za roke in jo
čez pas stisnil k sebi. Ni se borila ali se mu umikala, ni se ga več bala, zdaj
ji je bilo že čisto vseeno... Le trmasto je vztrajala pri svojem.
"No, kaj bo?!" je rekla
izzivalno in ves gnus na svetu je bil v njenih očeh. Z levico jo je še vedno
držal čez pas, da se mu ne bi mogla izviti, tudi če bi se hotela. Pa se ni. Le
hotel je, da ve, da se ne more. S prosto roko si je odpel hlače in posilil
njeno roko pod svoja jajca.
"V oči me glej!" ji je
ukazal, potem se je masturbiral pred njo. Gledala ga je s prezirom, s posmehom.
V oči...
Zdrkal si ga je na njeno preprogo.
Brizgniti je moralo precej daleč. Škoda, da ni videl, ker je ves čas gledal
njo. Spravil si ga je nazaj v hlače in potegnil zadrgo.
Doma je potem opazil, da so bile
spodnjice čisto suhe. Vso spermo ji je bil pustil tam. Tisto je bilo še njeno.
Ko bo hodila po preprogi, ga bo
lahko tam iskala med drugimi madeži na svoji brezmadežni površini, v prekletih
ornamentih, in se obenj spotikala. Enkrat na leto bo poklicala servis, da ji ga
pridejo sprat s preproge, z millegradi... Sedela bo na njem, s hrbtom proti
peči, in brala knjigo. S pizdo čisto blizu njega, ki se ga ne da oprati! S
čisto pizdo blizu njega... S čisto pizdo čisto blizu njega...
Na sredino lista je napisal naslov
OBŽALOVANJE
Za trenutek je pomislil in potem
nakracal:
Kar sem
vedel
in kar
sem imel
sem
namazal na kruh
najinega
prijateljstva....
Z njim
je šlo
tudi to...
Ostal sem
sam,
ves
umazan okoli ust,
ti pa vsa
čista.
Nato je dvignil oči k nebu in
vzdihnil:
"O, Kristina! " In je bil
žalosten.
S(R)AMOTA
Privlekel se je domov, strt v Duši
in ranjen globoko v Telo. Sesedel se je na posteljo, si z dlanmi pokril obraz
in jokal, jokal...
Stegnil je roke v prazno in začutil,
kako se mu kače ovijajo okrog zapestij... On pa jih je prižel k sebi in jim
skrušeno priznal: "Edino vas še imam, prijateljice moje! "
Poljubljal jih je, jih božal in
stiskal k prsim, govoril jim je: "Ne veste za hlad ljudi, ki jih poznam,
ne za grozo in gnus, ki ga čutijo zame." Držal jih je čvrsto, da ne bi,
prestrašene zaradi njegovega ravnanja, pobegnile pred njim v temo. Jemal je od
njih toploto, da je lahko preživel noč. Kot že druge prej...
V VOJNI SMO
Kako moreš reči - ljubim te
popolnemu neznancu?
Ne veš ne kdo sem ne kaj sem!
In kako naj bi vedela
ne da bi se mi odprla,
me sprejela,
mi zaupala?!
Ko se posloviva,
rečeš:
Veš, vsa ta leta s tabo
sem se čutila zapuščeno.
Prevarano, oropano, posiljeno.
Vsakokrat, ko sva šla skupaj v
posteljo!
Jaz tudi.
STAROST
Sonce je že toplo sijalo in v parku
je bilo vse polno ljudi. Opazoval je sprehajalce, ko so hodili mimo njega.
Prijetno je bilo na klopi in les ga je grel. Iz žepa je potegnil papirje na
katere je ponavadi čečkal in si kaj zapisoval.
Kar je videl ga je ujedlo za srce,
in dobilo pravico, da pristane na njegovih papirčkih in se greje po njegovih
žepih.
Dedek in
babica in vnuk s triciklom. Pred njima goni in na vsake toliko preveri, če sta
še za njim... Ko se malo utrudi, pride k njima po požirek čaja ali po pomarančo.
Po potrebi dobi tudi zgodbo, odgovor na vprašanje.
In tako
vse popoldne... Utrudljivo za stara človeka!
Starost
je obleka, nikomur ravno prav in vedno malo zgubana.
Ko zvečer
ostaneta sama slečeta starost, odveč jima postane! Dedek objame dekle z vročim
srcem in z najlepšimi očmi... Priprte so, ker ji je še vedno malo nerodno, a če
jih odpre, vidi da je dedek pravzaprav še vedno mlad fant z istim nasmehom na
ustnicah... Smeji se njeni plahosti, obenem pa mu je všeč. Kdo bi to razumel?!
Jutro jima
prinese vnučka v posteljo, komaj da imata toliko časa, da si spet nadeneta
starost. Ni jima težko... Za vnučka!
Položita
ga medse in mu pripovedujeta zgodbe, ki jih samo onadva znata. On pa njima vse
tiste, ki jih nikoli ne bi izvedela, če ga ne bi spustila k sebi v posteljo!
Pomislil je za trenutek in
nadaljeval.
Pesem za
otroka!
Ko
postane svet dovolj čvrst pod tvojimi nogami, ravno prav, da se od njega
odrineš - spusti roko, ne boj se, tu sem, s tabo in te gledam!
Odnesi
najin svet v Svet in ga tam imej, tako kot imaš žensko ga imej. Oblikuj ga in
pusti, da on tebe oblikuje. Ko boš negotov in boš potreboval varnosti - se
vrni. Nedaleč od tebe bom. Gledal te bom, kako mrščiš čelo, ves poglobljen v
težak problem, ki ti ga je tvoje veliko srce položilo pred nožice, da se obenj
obregneš, se zadeneš, spotakneš in se udariš, če je potrebno. Srce ga je tja
postavilo, srce ga tudi razdira. S tabo gleda, duha, okuša... končno ga
posvoji. Ko ga osvoji, ga vzljubi in se mu veseli.
Ničesar
srce ne zadrži zase, vse deli in daje. Tako se igra, in jaz s tabo vred...
Vse to
sem že videl! Le pozabil sem, kako je Ljubezen lepa. Znova in znova nova...
Bilo mu je hudo, naenkrat mu je tako
postalo.
Za eno pesem...
KMALU
bom star
in ti boš
stara.
Prišel
bom
na obisk,
zima bo
in toplo
pri tebi.
Držal te
bom
v naročju
in ti
nekaj pel,
ti pa boš
jokala
in mi
govorila,
'kje vse
bi lahko bila,
kaj vse
doživela, videla
in kaj
imela... '
Jaz pa
bom imel
polne
roke tebe
in bom
kar lepo
tiho.
DO
GROBA... IN NAZAJ!
Imela jih
je čez šestdeset - lepa gospa!
Precej
več kot šestdeset in precej več kot samo lepa... Prezgodaj ovdovela si je od
moževe smrti sem življenje tanjšala z likalnikom, ga pometala v smetišnico in
prekuhavala na štedilniku, dokler ni čisto izparelo.
Žlahtna
gospa H.!
Včasih ji
je pomagal nesti od nakupovanja težko torbo gor po stopnicah. Ko jo je nekoč
tako prestregel, s polnimi rokami in vso zadihano od napora, se mu je zazdela
še bolj privlačna kot ponavadi. Tedaj ga je vprašala, verjetno da bi se mu nekako
oddolžila, kdo mu pere perilo... Potem pa mu je kar rekla, naj prinese k njej,
da mu bo ona oprala in tudi zlikala. Po tistem sta imela izgovor, da sta se
lahko ustavila za klepet. Najsi je šlo samo za srečanje na stopnicah ali pa za
obisk doma, se je vedno rad pogovarjal z njo in ona ga je vsakič rada videla.
Pri tej razliki v letih je odnos med dvema bitjema lahko zelo osvobajajoč.
Neobvezen je in zato si človek več dovoli kot pri sebi enakem; pove tudi tisto,
kar bi sicer zamolčal in tudi lažje prenese šalo na svoj račun.
Nemalo je
bil presenečen, ko je opazil, da se gospa H. sploh ne zaveda svoje
privlačnosti. Ni mu bilo jasno, čemu se tako trudi prikriti jo, kot bi se
sramovala svoje ženskosti in lepote... Ko jo je nekoč kar naravnost vprašal, če
ima prijatelja, je sramežljivo zanikala, potem pa pogovor hitro obrnila drugam,
in ga končala pri pokojnem možu. Pogosto in rada ga je omenjala, veliko je
govorila o tem, kakšno je bilo njeno življenje včasih. In včasih je bila
žalostna in je priznala, da ji je sami težko, da moža pogreša in si želi k
njemu.
In včasih
ga je prosila naj jo pospremi do groba, ji pomaga nositi vrečo s peskom.
Skrbela je za grob, da je bil vedno čist in da so rože bile sveže, pesek pa
snežnobel. Gledal je kako z ljubeznijo čisti poslednje bivališče svojega
moškega in razporeja rože po njem... Tačas ji je šel po svežo vodo in ji
odnesel smeti. Ko sta odhajala, ni pozabila pobožati kamna in če ni bilo ljudi
zraven, se je sklonila, ga poljubila in zašepetala njegovo ime.
S
pokopališča nazaj jo je vedno spravlil v dobro voljo s katero svojih neumnosti.
Govoril ji je: "Če bi vam vaš pokojni mož lahko odgovoril, bi vam gotovo
rekel: 'Ne hodi sem za mano. Tu ničesar ni! Kar tam me počakaj, saj pridem jaz
k tebi... tu imamože vsi vsega polne kufre, vse sem gor rine, jaz pa si neželim
drugega, kot, da bi bil spet s tabo tam...' " Kako se je smejala! Vedel
je, da se malokdaj tako sprosti, kot na njunih skupnih poteh, ko se
vračata s
pokopališča domov.
"Le
od kod ti pridejo take reči," ga je vedno spraševala. Tako noro je bilo,
tako nemogoče... In tako lepo. Kot bi nenadoma srčne želje lahko letele. Smele
leteti...
V pomoč
sta si bila. Ko mu je nekoč zmanjkalo tople vode, ker se je bil pokvaril
grelec, mu je rekla, naj se pride stuširat k njej; nič je ne bo motilo,
pripravila mu bo čisto perilo, da se bo lahko preoblekel. Perilo bo pustila na
moževi postelji...
Okopal se
je in si ravno brisal lase, ko jo je ugledal skozi napol odprta vrata. Čez
hodnik in v sobo... Prinesla mu je perilo in ga lepo na kup zloženega položila
na posteljo. Nežno in z občutkom ga je pogladila, nato pa z vrha vzela srajco,
poravnala ovratnik in si jo pritisnila na obraz. Poljubila jo je! Stopil je v
sobo in jo tak še napol moker prestrašil. Kratko je kriknila in se sesedla na
posteljo. Gledala ga je golega... Rdečica ji je nenadoma buhnila v obraz, zdelo
se je, da z vsem, kar je bilo dolga leta skritega in je ždelo v njej, čakalo,
čakalo... Z dlanmi si je zakrila obraz: "Jezus, jezus..."
Približal
se je in počakal, da se ga je dotaknila... Počasi mu je naslonila lice na
trebuh. Njegov nabrekli ud ji je pri tem nagajal. Prevalil se je čeznjo in jo
nežno potegnil k sebi. Potem jo je fukal počasi, s spoštovanjem, kot bi fukal v
lastno prihodnost.
Držal jo
je v objemu, ona pa je gledala skozi okno, nekam v svoj spomin... in držala
njegovo roko v svoji. Dokler ni zaspala. Tedaj se ji je počasi izvil, jo pokril
in tiho odšel.
Naslednjega
dne ga je ob prihodu domov čakalo presenečenje. V vrečki na vratni kljuki je
našel knjigo pesmi nekega angleškega pesnika iz 17. stoletja. Zraven je bil
spomladanski šopek... Na prvi strani knjige je bilo posvetilo, moževo ime z
letnico, ko mu je bila knjigo podarila.
Razen
njiju je najbrž nihče ni imel v rokah!
Ko je
pozvonil pri njej, je ravno pripravljala kosilo za gosta. Svojo zbeganost je
prikrila s predstavljanjem. Po kratkem pogovoru se je izgovoril na študij in se
poslovil. Gospod Peter je bil zelo prijeten, postaven starejši gospod, gotovo
nista rabila njega, da bi jima svetil... Pospremila ga je k vratom. Zahvalil se
ji je za knjigo, jo poljubil v dlan, ki je dišala po peteršilju, ona pa ga je z
njo pogladila po licu. Povedala mu je, da je nekaj časa ne bo, ker je sprejela
povabilo gospoda Petra, da bi skupaj šla na počitnice v Rogaško. Še vedno je
imela svoja leta, le da lepote zdaj ni več skrivala. Iskro je imela v očeh.
Preskakoval
je hkrati po dve stopnici in sebi prepeval pesem brez rime na melodijo brez
smisla:
Ne veš v
kaj se spuščaš, prijatelj Peter!
Razdrla
te bo, ti spravila možgane v rinfuzno
stanje
tebi pa
bo to všeč, saj je vse ostalo navadno...
…
Tu se je
ustavil, da ne bi pokvaril konca z rimo. Življenje ni rima in tudi ne tisto,
kar samo po sebi sledi, mi pa kar verjamemo, da tako mora biti.
Življenje
je najlepše presenečenje, kože misliš, da ga zate ni več veliko ostalo, potem
pa naenkrat odkriješ - da ga sam delaš. Človek bi se smejal tej svoji
neumnosti!
STANE
Včasih se
prislini v druščino. Sam je. Dolgčas mu je in nima se kam dati. Vse možgane ima
v kurcu; vso pamet! Potem, ko mu uspe kaj pofukati jih s prezervativom vred
fukne tja, kamor sodijo.
Ponavadi,
ko smo hoteli igrati karte in pri tem imeti mir, smo ga posadili v fotelj in mu
zavrteli pornič. Z izbuljenimi očmi je gledal, mi pa smo igrali tarok.
Nekega
večera smo mu dali pornič z delavci v skladišču bombaža... Kje staknejo te
fabule!? Če bi jaz delal pornič... Ponudil bi novo verzijo Mary Poppins!
Imenovala bi se Merry Faffings, ali kaj podobnega in bi govorila o mladi
vzgojiteljici, ki se v službi zabava z dečki. Ti bi špricali svojo mladoletno
spermico po njej, ona pa bi mahala z marelo in prepevala... Film bi gotovo
dobil najmanj tri zlate vibratorje! Porno filme delajo ljudje brez
fantazije.
A pojdimo
lepo nazaj k zgodbi... Vse se dogaja v ogromni tovarniški hali, v skladišču.
Dva z viličarjem prekladata bale z bombažem in eden od njiju je črnec. Ko imaš
v zgodbi črnca, ti na blondinko ni treba več dolgo čakati. Pojavi se na drugem
koncu hale, majhna, zabuhla, zlizana in z velikimi rinkami v ušesih. Pravi
obesek za ključe! Nasadi se na balo, dvigne krilo, da se vidi vso kanalizacijo
naenkrat, in se subtilno zadere onima dvema čez halo: "Fuck me! Fuck me!
"
V tem
momentu Stane popizdi in izusti zgodovinski stavek:
"Mater,
k' b zele vedu kva mu je rekla!"
V
eksploziji navdušenja, ki je temu sledilo smo človeka nesli ven na ramenih in
mu potem še ves teden plačevali pijačo, ne da bi revež sploh kdaj odkril s čem
si je to zaslužil. Klapa vedno ceni dober štos...
Za take
zdaj mi prevajamo!
Doma pri
Stanetu so dobro stoječi, foter je tudi kurbir. Od vseh nas se je Stane prvi
oženil, ker mu je preveč možganov ušlo v eno, ki jih od njega gotovo ni rabila,
saj je sama vedela, koga mora uloviti. Zdaj je noseča in kar se bo rodilo, bo
šlo - "derekt v Evropo!" S fotrom imata skupaj obrt. Nas ostale lahko
kupi z zaslužkom enega popoldneva. Z očetom tudi veliko potujeta. Tisto, kar
smo mi od daleč gledali in drugim zavidali zdaj on fuka. In dela škodo. Na
skrivaj v reko spušča drek, v svojo ženo pa bistrino!
Ti ljudje
so zdrava osnova ekološke zavesti naroda. Ko tile začnejo čistiti, naredijo to
pri bosancih... Reke lahko še počakajo.
Kupili so
nas, plačujejo nas... Zanje hodim na faks! Oni so sol zemlje, gonilo te dežele,
arhitekti zanje razmišljajo, knjigovodje jim računajo, zanje športniki
tekmujejo, balerine plešejo, mesarji koljejo... Oni pa vse to plačujejo,
vzdržujejo, jejo... ejo, jo...
V šoli ti
rečejo - v znanju je moč, knjiga je orožje! Vzemi jo v roke, odstreli si z njo
možgane.
ŽENSKO
ZAUPANJE
Odkar
pomni si je želel, da bi kateri od svojih žensk lahko obril noge!
Da bi mu
vsaj enkrat pokazala svoje zaupanje s tem aktom, ki je za večino žensk tako
intimen, da se pri tem najraje zaklenejo v kopalnico. Tako same s sabo so takrat
in s svojimi mislimi... Njihove zamere, ki jih imajo do svojih fizičnih
nepopolnosti lahko tako prosto begajo za zaprtimi vrati - take so si všeč in ne
všeč!
Kako
privlačno bi bilo vsaj za trenutek biti del dialoga med žensko in njenimi
okončinami, skupaj z njenim nezadovoljstvom in nesrečo nad kocinami, ki pol
sveta spravljajo ob pamet kadar so in drugo polovico, kadar jih ni, njega pa -
kadar je!
Zaupanje
se pri ženski izrazi s tem, da te prime za roko in te popelje v svoje intime.
Tiho, pogosto s sramom in nerodnostjo in s tisto plaho naglico, ki s tresočimi
se rokami še zadnji trenutek skuša poskriti, kar se ne sme videti, a kaj ko si
že enkrat videl, naj gre vse k hudiču, saj je itak vseeno... Ker bo čez kak
trenutek vse vseeno in - vse eno! Utrga se nepričakovana pohota in tista
zatajevana in zatrta strast, ki je k sreči še dovolj trdovratna in dovolj živa,
da preživi vso našo neumnost. Njena vrlina je - skromnost! Presrečna je, če ji
daš dovolj majhen prostor, da zaživi in dovolj teman kot, pa ravno prav zadušen
krik, da ponori. Nič ni bolj seksualnega od aseksualnosti, potem ko jo pogledaš
z druge strani - s tiste, ki jo ta prikriva, nič bolj "rajcig"!
"Jaz
ti bom to dovolila!" mu je rekla Jasna. "Pridi v petek zvečer,
zaklenila bom vrata in ti mi boš lahko obril noge!"
Sklenil
je, da se preostala dva dni do petka zaklene doma, da se mu ne bi kaj primerilo
do takrat, kaj veš! Greš po cesti in ti nenadoma, kar na lepem in sredi mesta
iztiri vlak... Zleti z nadvoza in pade nate, ko nič hudega sluteč hodiš po
pločniku in premišljuješ kdovekaj. Pa ravno nate izmed vseh ljudi, ki jih boli
kurac komu njihove ženske dovolijo, da jim obrije noge, preoblači hlačke, jih
skopa, potem pa zavije v veliko, frotirasto brisačo in posuši lase... Najprej
malo s fenom, nato pa do konca s prsti, dokler nima suhih in čisto mehkih.
Ustnic!
FUK
Prijela
ga je za roko in sledil ji je kot otrok. Če bi ga peljala v prepad, bi zgrmel
za njo... Pazil bi le, da pade na njene joške.
Luči ni
odprla. Naslonila se je nanj. Čakala je. In on z njo. Ob njej! Lahko bi trajalo
večno... Potem se je premaknila, da je s hrbtom dosegla zid. Potegnila ga je k
sebi.
"Daj
mi roke okrog..." A se ne reče objemi me?!
Oči
gledajo, srce razbija... Dihala sta eden v drugega. Živalca! Kar vedel je...
Ustnice - trde, da se nista mogla poljubljati, samo naslanjala sta jih,
pritiskala drug drugemu na kožo, na oči, na usta, odprta, da so lahko dihala.
Kamor je naneslo... Čutil je, kako se trese. Vse diši po njej. Kaj se
dogaja...?! Če mu ona ne pove, ne bo vedel...
Dotikala
sta se, se božala, objemala... a sta bila zadihana in stala sta si preblizu...
Odmaknil se je, da bi se je lahko nagledal, potem pa ni vedel kaj - in jo je
zopet objel...
Prva je
prišla k sebi ona!
"Sleci
se…" je ukazala in ko ji je skušal slediti, je bil tako neroden, da mu je
rekla: "Pusti, bom sama..." in ga je odvijala kot darilo... Počasi.
Dolgo ga je odpirala. Česar se je dotaknila je pogledala in poljubila. Pobožala
ga je in poljubila. Ničesar ni spustila! Podrgnila je z nosom, poduhala kot
živalca...
"Pridi!"
"Mislil
sem..."
"Kaj?"
"Mislil
sem, da nočeš..."
"Hočem.
Seveda hočem... !"
Dvignila
ga je na bokih. Trznila je z notranjostjo... nekajkrat. Oprijela se ga je kot s
poljubom. Jezik mu je porinila v usta in kar so njena usta naredila z njegovimi
možgani, to so njene mišice storile njegovemu kurcu. Odpoljubila ga je.
Zanihala v neskončnost... Ga popila. Ga obrisala, potolažila, nahranila in
položila v zibko. Potem zibala, zibala...
Nič ni
naredil... kar vzela si ga je, samo se je zgodilo. Če bi kdo iz klape vprašal
'Ej, ti, si jo pofukal?,' bi rekel: Ne vem! Fukalo se je samo, pofukalo, se
odpelo, odletelo, zaletelo in prispelo. Kaj jaz vem. Poslušajte! S štirimi
besedami vam opišem: da pofukal sem jo! Vsaka je težka sto ton, vsaka me je
ubila, ubrisala me je s tega sveta in zdaj ne vem več kdo sem... Ne najdem
stičišča... kjer se besede stikajo z nečim, ki pomeni... Sprašujte me, prosim,
o nečem drugem, nečem priročnem, vsakodnevnem, o praktičnih stvareh, kot recimo
- greš na pivo, posodiš tisočaka, prodaš avto? To me sprašujte! O njej ne
sprašujte...
Jokal je
in dihal njene lase na rami. Jebeš klapo! In tarok... Potem je zaspal.
Zbudila
ga je, ko je šla zapirat okno.
"Ne
odhajaj," ji je rekel.
"Tu
stanujem," mu je odvrnila. Šla je v kopalnico in se čez čas vrnila. Zlezla
je k njemu... Moj bog, po čem diši...?! Po njem? Po njej? Po obeh?
Spomnil
se je pesmi,
tvoje
prsi - moja nebesa,
tvoji
lasje - moj gozd in smeh,
tvoj
trebuh - moj Dom,
pogled
obljuba
in nasmeh,
objem
sladek
spanec v zavetju srca
tvojega
Srca
in tvoj
vonj
vsepovsod
na meni -
najin
vonj!
Davno jo
je bil zapisal in zdaj je vedel tudi kaj pomeni... Hvala ti, tisto, ki vztrajaš
v meni in pišeš pesmi, da ostanem in obstanem... Da upam in zaupam!
"Pogovarjaj
se z mano," jo je prosil. Pokimala je. "Kaj pa bi rad vedel?"
"Kje
sem..."
Zasmejala
se je in povedala naslov.
"Nisem
na to mislil..."
"Vem
kaj si mislil. Ne skrbi, jaz vem kje sva. Za to jaz skrbim. Zaspi zdaj! Stisni
se sem k meni in zaspi! Bova že govorila, ko bo čas za to, ne mudi se... zdaj
sem jaz tu!
Zaspi!"
SANJE
ČLOVEKA, KI JE NEKOČ BIL PTICA
Razlagam
prijatelju, da sem nekoč bil pilot.
Letal sem
po zraku in jedel tole: (pokažem mu) na dlani v papirju imam črve, ščurke in
drug mrčes. Medtem, ko si v usta tlačim golazen in jo žvečim kar z največjim
užitkom, mu še pravim, da so to bili najsrečnejši dnevi mojega življenja.
Zbudim se
in počakam, da me telo dohiti, da pride k meni. Da pridem jaz k sebi, bi se
reklo... Da ne bova tako vsaksebi ( kako, ko pa je skupaj - vsak k sebi!?).
Potem
tuhtam in premišljujem o tem, kako velika je bolečina razkola med duhom in
telesom...
Hrepenenje
duha nas vleče gor, telo hoče k Materi...
Jaz, na
sredi med obema, pa moram to
razumeti,
prenašati.
trpeti in
gledati...
Stojim
trdno na zemlji, Njuno vodo pijem! Telo mi je prijatelj in brat... Ne boj se,
tu sem - bojujva in bojva se skupaj!
ZMEDA
"Zmeden
si in tvoja zbeganost je na trenutke prav romantična... Všeč mi je! Le da jaz
nisem taka. Ženska sem, praktična, z nogami na tleh. Moram to, moram ono in ne
morem živeti z glavo v oblakih, kot ti... Če bi bila zbegana, bi me hitro
zmanjkalo. Preprosto - tega si ne morem dovoliti. Prav je, da si, kar si in
rada te imam takšnega, toda lahko si tudi drugačen. Tak in še drugačen! Učila
te bom.
Dogajanje
ni vedno del naše zavesti, ni vedno del nas! Največkrat smo pravzaprav sami del
dogajanja in kadar ocenjujemo svet okrog nas, največkrat to počnemo s
predsodki. Se pravi - na podlagi poprejšnjih izkušenj. Takšno ocenjevanje je
površno, zato nikar ne sodi ljudi in ne razvrščaj jih po dogodkih v katerih si
jih imel priliko spoznati, oni pa možnost tebi sebe pokazati. Največkrat jim je
bilo vse skupaj vsiljeno in le redkokdaj so sami gospodarji vsega, kar se jim
dogaja.
Naj te
spomnim! Pri najinem prvem srečanju me najprej nisi mogel spraviti skupaj s
porniči, zdaj pa ko sem te sprejela vase, se ti je vse kar si si mislil o meni
sesulo! Spusti ljudi k sebi, pusti jih da ti sami pridejo naproti in dovolj
blizu, da boš videl ali so ti prijatelji, ali ne. Pojdi k tistim, ki te delajo
svobodnega in stran od tistih, ki ti ne dovolijo - biti! Bodi tam, kjer ti je
lepo. Toda, ko ti življenje drugič znova postavi iste ljudi na pot - jim daj
novo priložnost. Nikar se ne zadržuj na starih vzorcih, poišči nove izkušnje,
saj ljudje nismo vedno isti. Še kamen se zliže...
Konec
lekcije! Ulezi se na hrbet, nekaj ti bom pokazala..."
Pokazala
mu je mesec z druge strani in Rimsko cesto z vseh strani... Teorija je pač samo
teorija in praksa dobro teorijo potrdi, slabo pa ovrže in se je nihče še spomni
ne.
Če bi mu
tovarišice v vrtcu in potem v šoli predstavile svet na tak način, bi si vse
zapomnil in nikoli ne bi pozabil!
VOJŠČAK
Čakal jo
je - in ona je prišla! Stopila je skozi vrata in zagnala torbo po tleh, da se
je vse razsulo iz nje. Ženska je lepa, ko je jezna, ona pa je bila besna in -
prekrasna! Slekla se je brez besede in šla pod tuš.
Nekdo ji
je stopil na žulj!
Potem, ko
sta pojedla in ga je ona peljala v svoj kot Vrta, kjer mu je dovolila, da je
stikal in se igral in spraševal... in mu je ona pokazala svoje igre, povedala
svoje pravljice, mu zaupala svoje sanje... potem, ko se je vihar v njej že
dolgo bil polegel, ona pa je bila že oblečena in je stal gol pred njo, je
stopila čisto blizu k njemu. Pritisnila mu je kazalec na čelo, točno med oči.
"Tule
vidiš, tu notri je tvoja zvezda..."
Vpila je!
"Zvezda
repatica! Njej slediš... gon imaš v telesu, kot ženska, kot žival. In kamor
greš, gre srce s tabo in nič te ne ustavi! "
Šlo mu je
skozi telo in napolnilo vse v njem, razen možganov...
Jebeš
možgane, je pomislil, možgani niso pomembni!
Ko je
prišel domov je vzel list papirja in nanj napisal:
HOČEM
dekle z
zvezdico na čelu,
ki govori
zživalmI.
Nič manj,
Oče,
njo
hočem!
Preselim
se k njej v gozd,
nauči me
njihovega jezika.
Domov se
pridem samo še
stuširat.
NE MEČI
PESMI STRAN
"Pišeš
pesmi?"
"Da."
"Veliko?"
"Včasih."
"Ne
sprejmejo te!"
Pri njej
mu je bilo všeč to, da vse takoj razume. Intuicija je resnična inteligenca
vesolja! Nekaj, kar je ženski lastno, moškim pa nerazumljivo in zato odveč...
Intuicija ti v trenutku ponudi rešitev, ki jo potem cela vojska znanstvenikov
išče v svojih računalnikih - leta in leta! In še je ni sposobna dati. Na vse
pretege se trudijo, da bi dokazali svojo intelektualno premoč, intuicija pa se
na to požvižga in se na tekmece niti ne ozira preveč, kerže ve kako se bo
končalo... Kaj hočeš, intuicija pač!
"Zakaj
si na Akademiji?"
"Ne
vem. Ne vem niti če mi je všeč."
"Prav!
Dobri igralci nimajo svojega življenja. Živijo tuja. Pravzaprav ne igrajo, oni
so - drugi! Igro sovražijo in o svojem poklicu nimajo najboljšega mnenja."
Videlo se
je, da premišljuje. Potem se je odločila in rekla: "Napisal boš pesmi
zame. Po naročilu! Povedala ti bom o čem piši, ti pa boš to spravil v besede.
Jaz ti bom povedala po svoje, s kriki, s smehom ali z jokom.... S telesom.
Pripovedovala ti bom z vsem, kar sem, takšna je govorica, ki jo imamo ženske,
ženska govorica, jezik Ženske! Potem mi boš s pesmijo povedal, da se bom
videla, da se bom lahko brala... Besede položi vame, da vem od kod mi
Bolečina... Boš?"
"Bom."
Zanjo je
bilo to dovolj. Njegov - bom, je več od obljube, več od prisege. Več od vsega.
Kar je
imel povedati, je povedal papirju. Nekaj v njem je tiščalo. Sililo je ven.
Napisal
je:
DOBROTA
JE SIROTA
Pokažeš
mi prst,
jaz pa
zgrabim celo roko
in te
potegnem k sebi...
Potem te
držim močno in hočem še!
Srce bi,
tvoje telo in dušo -
vse
naenkrat - in ne enkrat!
Vsakokrat!
Boš že
videla,
samo prst
mi pokaži,
pa boš
videla...
Potem je
pesem še enkrat prebral, jo prečrtal in ugasnil luč. Razmišljal je. Ko je vse
domislil, je zaspal.
Zjutraj
se je zbudil spočit, kot bi mu Bog ponoči šaril po telesu in mu pospravljal
podstreho.
Ko ji je
pomolil list, ga je najprej vprašala:
"Čemu
si pesem prečrtal? "
"Zdelo
se mi je, da je v njej premalo zaupanja, mojega tebi."
"Ne
samo v pesmi, tudi v resnici je tako. Misliš, da se ne sprejmem v vseh svojih
slikah? V vseh tvojih pesmih? Da so stvari, ki jih o sebi nočem vedeti ali še
ne morem videti? Ne bodi pesnik, bodi m o j pesnik! Ne
poj tja v tri dni - mene poj! In ne meči pesmi stran, lepo te prosim - ne meči
Ženske stran! Obdelaj jo, pomagaj ji, spremeni, sovraži ali se prepiraj z njo,
le ne meči je stran! Tega ne prenesem, to boli.
Poznaš
pravljico o junaku, ki rešuje kraljično? Velikan jo ima zaprto, on pa mora
ugotoviti, kje ima velikan skrito moč, kje je ranljiv, saj veš: “tam daleč za
gorami je ptica in v njenem srcu moč velikana...”
Moč
moškega je vženski in tvoja je v meni!
SANJATI RESNIČNOST
Sanjal je
da hodi po študentskem naselju. Drugačno je bilo kot sicer; bolj široko in bolj
svetlo kot je v resnici... Pred sabo je opazil dve dekleti, prijateljici, ki ju
ni poznal. Prihajali sta mu naproti in ena je imela topel pogled. Njen nasmeh
je vseboval povabilo... Ni vedel kaj bi in je šel mimo, potem pa je opazil, da
ni snela oči z njega. Ustavil se je in ji, takole z razdalje, rekel: "Te
bom še kdaj videl?"
"Če
hočeš, " je bil odgovor. "Čakala te bom tu zvečer ob šestih."
Pogledal
je na uro - bila je poldne! Grem domov, si je rekel, se stuširam, nekaj malega
pojem in zaspim kako urico in bo ura šest...
Zbudil se
je ob sedmih!
Na vrat
na nos se je oblekel in zdrvel v Študenta, toda tam ni bilo nikogar več.
Strela! Lahko bi ga počakala, on na njenem mestu bi jo gotovo počakal...
Zbudil se
je. Bil je jezen nase, še v sanjah mu ni uspelo priti pravočasno na zmenek...
Pogled na uro... ob devetih je zmenjen z Jasno, zdaj pa je šele sedem preč.
Stisnil bo še urico.
Zbudil
se je ob desetih!
Jasna je
bila tam, čakala ga je več kot eno uro.
Res sem
idiot! je pomislil...
ROJSTVO
"Pustila
bom kajenje, odločena sem!"
"Ne
poznam nikogar, ki bi mu uspelo. Poskusijo, pa spet začnejo... leta lahko
minejo potem, ko so že nehali, potem pa pride trenutek ko spet prižgejo."
"Ti
nisi kadil?"
"Sem."
Oba sta se zasmejala.
V čem je
čarovnija, skrivnost cigarete? V gotovosti trenutka, ki ti ga ta daje. V
stvareh v zvezi z njo, ki jih lahko z gotovostjo napoveš. V tem, kako meriš
čas: ena cigareta, dve cigareti... V trajanju tvoje misli, ko si sam s sabo in
kadiš. V vsem kar spada k cigareti: kava, srečanje, pogovor inže dogovor za
naslednji zmenek, za naslednjo kavo, naslednjo cigareto...
Leta so
pretekla, ko ni več kadil, potem pa je neko poletje srečal njo in sta
šla skupaj na morje. Takoj v začetku že mu je rekla, da si ga bo vzela za en
teden, ker si ga želi. Na posodo!
"Potem
greš ti levo, jaz pa desno," je še rekla. Pristal je in se ji prepustil,
da ga je potegnilo z njo pod vodo. Utapljala sta se, skupaj, tesno drug ob
drugem in se dušila v sladkem pomanjkanju kisika... Ko možgani ne delujejo več
in prepustijo vse telesu... In telo se bori za življenje!
Počela
sta stvari...
Ko sta
porabila vso zalogo zraka, ki sta jo imela s sabo i on še vso tisto, ki mu jo
je ona odmerila - je izplaval. Zajel je zrak s polnimi pluči, toda tam ni bilo
nič!
Bila je
cigareta!
Potem je
kadil še vse poletje in še malo in mislil ves čas le nanjo. Potem na
cigareto... Dokler ni pustil tudi nje. Zahvalil se ji je. Rekel ji je - hvala
ti! Brez tebe takrat ne bi zmogel. ampak zdajle - ne hvala! Jaz levo, ti desno
- in začel dihati!
"Pridi,
pokadila bom zadnjo!"
Stala sta
v sobi in ona si je prižgala. Ves čas ga je gledala in vlekla vase. Globoko in
z užitkom, ne tako kot nekdo, ki mu cigareta smrdi ali pa nekdo, ki bi se
kajenja rad odvadil. Bolj je vse skupaj bilo podobno kajenju na smrt
obsojenega, ki vase vleče zadnje trenutke življenja... Cigarete ves ta čas niti
pogledala ni. Njene oči so njega prebadale, on pa tega ni prenesel in jo je
gledal nekam v vrat... Tišina je postajala vse bolj obvezujoča. Dajal ji je
večnost zadnje cigarete in je pri tem ni hotel motiti. Čakal je, da bo
ugasnila. Da bo zažarela. Čakal je kot plen, ki čaka na svojo smrt, tako
gotovo... Tako vdano, kot samo žival stisnjena v kot zna. Mirna in spokojna.
Tačas je ona kadila kot kurba. Kot ena tistih, ki že vse vnaprej ve, kaj se bo
zgodilo. Stranka je tu... On pa je bil ves mehak in voljan.
Usedla se
je na posteljo, čimdlje stran od njega. Pustila ga je stati in razumel je, da
hoče naj ostane kjer je. Obnašala se je, kot bi bila sama, kot da ga sploh ni v
sobi. Počasi si je začela odpenjati bluzo in počutil se je, kot bi jo špegal
skozi ključavnico ali skozi priprta vrata. Potegnila je zadrgo, se rahlo
privzdignila, da je krilo lahko zdrsnilo na tla... Pobrala ga je z nogo, in
zložila čez stol. Medtem ko se je slačila, je imela oči ves čas uprte v vsak
kos oblačila posebej... Potem so prišle na vrsto nogavice. Odpela si jih je in
jih potegnila čez nogo. Najprej eno, pa drugo... in čez stol. Šla si je z roko
po nogi, gladko z vrha do tal. Potem z notranje strani nazaj. Kmalu si bo
morala obriti kocine a zdaj so bile še v redu in njene noge so bile še
gladke... Roke so tako lepo drsele čez stegna in po goleni. Rada mora
imeti svoje telo, je pomislil.
V
spodnjem perilu je šla k ogledalu. Razčesala se je. Gledala se je v oči ko si
je brisala sence ličila z obraza. S krtače za lase je pocukala tistih nekaj las
in jih skupaj z ostalimi odpadki in vato vrgla v smeti. Preverila je, če ima
obraz v redu...
Zadovoljna
je bila!
Iz omare
je nato vzela lepo zloženo spalno srajco in si jo nadela. Privila je luč, da je
postalo temno, a ne čisto do konca... Potem si je, ves čas stoje, šla pod
srajco in si potegnila hlačice navzdol. Zmencala si jih je, da so padle na tla,
se nato prestopila in jih pobrala. Odpela si je modrc, ga z vajeno kretnjo
potegnila izpod spalne srajce in vrgla čez stol. Prsi so zadihale! Popravila si
je še lase in odšla v kopalnico lulat. Slišal je vodo...
Ko se je
čez čas vrnila, je šla brez besed mimo njega in se usedla na rob postelje. Tam
si je snela uro z zapestja - in se zvrnila v brezčasnost. Tako na hrbtu leže je
stegnila roko proti nočni omarici in z nje vzela knjigo. Prelistala jo je na
brzino in iz nje je padla fotografija. Odložila je knjigo in si nekaj časa
ogledovala sliko. Namestila se je, da ji je bilo udobno, razširila je noge in
si šla z roko pod srajco. Dihala je globoko in ves čas zrla v sliko. Ječala je.
Bila je nežna s sabo - hitra in prizanesljiva, kriknila je in končala. Za
vedno...
Nekaj
trenutkov je ostala tako, sama s sabo in počivala. Potem je vtaknila fotografijo
nazaj v knjigo, vstala in poiskala cigarete in vžigalnik. Vse skupaj je zavila
v star škrnicelj in odvrgla v smeti.
Dober
ritual nehanja kajenja, je pomislil!
Čakal je,
da se je vrnila v posteljo, se pokrila in ugasnila luč.
"Pridi
zdaj k meni," je velela iz teme.
Počasi je
šel k njej in pokleknil pred posteljo. Poiskal jo je z rokami, vso toplo in
mehko v spalni srajčki... Dišečo od neke notranje toplote, ki prileze ven le,
če ji kdo to dovoli.
Zvila se
je v položaj zarodka, se stisnila k njemu in on jo je vzel k sebi v naročje.
Branil jo je pred strahovi, da se je lahko tresla. Poljubljal jo je v vrat - in
nič ji ni govoril...
Odvij me,
s silo in strastno! Pokadi me dvajsetkrat na dan, potegni me vase, izsesaj do
konca, do pepela. Potem me zabij s peto v tla in me potegni ven spet novega.
Vsakokrat znova! Stori to vedno z isto gotovostjo, z istim žarom, z enako
potrebo...
Pestoval
jo je in ujčkal, kot majhnega otroka, ji pel neslišno melodijo...
ČAKANJE
"Verjameš
v Boga? "
"Vem,
da pride. Čakam ga! Ko bo enkrat tu, bom vanj tudi verjela... Do takrat pa
moram sama. Sama s svojo vero vase!"
"Pa
v cerkev, greš kdaj?"
"Samo,
kadar se mi zahoče močno prdeti! Oni so izženskega telesa naredili masko
Smrti... Ubiti hočejo Mater. Oni so črna magija Zemlje."
"Kdo
so to - oni?
"Hudiči!
Angeli Očetovega maščevanja. Pobegli, dresirani dobermani, ki jih gospodar ne
more več priklicati nazaj. Pobesneli in spenjenih ust še vedno iščejo le kri in
zahtevajo maščevanje, pa čeprav povelje ne velja več... Toda oni novega ne
slišijo, ker zdaj služijo drugemu gospodarju. Le njega ubogajo, lastne Volje pa
nimajo, da bi jih vodila."
"Sem
tudi jaz tu, da bi ubil Mater?"
"Ne.
Ti si tu zaradi mene."
O
SVETOSTI ŽIVLJENJA
Telefon
zazvoni. Prijateljica.
"Veš,
boli me, vse me boli, kaj naj storim?!" Solze. "Umrla bom..."
Kaj te ne
bi bolelo! Iz tega si, kar boli, hči svojih staršev, njega in nje. Hočeš da ti
povem iz česa si narejena? Prav!
On je bil
terenski človek, tako se je temu takrat reklo, moški, kot vsak moški, ona - eno
samo čakanje, kot vse ženske, ki so ženske. Ko je bil proč, je sanjarila o
njem, o tem, kako bo, ko bo prišel. Ko se je končno le prikazal, je srd zasedel
vse v njej. Preglasil je, izrinil sanje. Jezno je zmetala umazano perilo enega
tedna na kup, on pa hrano vase. Kot bi bilo vse umazano. Ker je bil vedno
utrujen, mu ni bilo do pogovora. Še manj do večerje zunaj.
Ona pa je
sanjala o večerji z njim v lokalu! Povsod znani obrazi, ona pa sama z njim pri
mizi. Naj vidijo, da ni sama! Terensko delo, veste, zahteva celega človeka,
toda danes je ves njen... Glejte!
Morda
drugič, danes ne!
"Imaš
me za služkinjo," mu pravi, "nisva se tako zmenila, ko si mi prstan
natikal, drugače si takrat govoril... Pisal si mi dolga pisma, risal druge
slike. Tvoje obljube so bile velike, zelo velike in lepe... Take kot so joški
tistih tvojih kurb po vaseh, koder hodiš..."
Ko mu je
odgrinjala posteljo, ki je čakala le nanj, jo je zgrabil. Obrnil je njeno jezo
stran od sebe, jo prevalil, se zaril hitro in globoko. Vse je potekalo brez
njenega pogleda. Njegov je bil zazrt v prazno, nekam daleč, kdovekam. Njen
čisto blizu, skozi solze. Njena lepša prihodnost ni bila daleč, bila je tu
čisto blizu nekje.
"Poln
kurc imam te službe! "je tedaj razmišljal v sebi,"domov prideš zbit
od dela, nihče ti niti hvala lepa ne reče... Vsaj malo toplote, hvaležnosti -
ničesar!"
Prišlo mu
je skozi zobe. Njo je vse minilo skozi njene. Vse je minilo. Potem njene
pritajene solze v kopanici, ko je spirala sram in ostanek tebe. Kar je preveč,
je preveč! Tudi,če je zate! Iz tega si, zate bo dovolj. Taka si...
Šok v
slušalki. Tišina. Muka. Jok. Slušalka se zapre.
Čez kako
uro spet pozvoni. “To sem potrebovala... Hvala in adijo!"
Nič, je
že v redu. Pa še drugič. Zbogom.
Prijatelja!
Veš,
srečo imaš, da sta bila iskrena, ko si jima ušla, drugi so na slabšem. Polni
laži in sprenevedanja. Nastali iz "ljubezni" iz šolskih knjig, v
glavnem pa iz prikritega sovraštva. Težko se zdaj najdejo. Tisti, ki se sploh
iščejo, drugi se le znajdejo, ne najdejo!
“Kako naj
bo človek prijatelj, če ni prepričan v to, kar govori? Kako naj bo prepričljiv,
če ni resničen do sebe? Kako naj najde Ljubezen, če nima usmiljenja najprej
zase? Kako naj najde pot do Boga, če se prej ne spravi s svojim Telesom? Kako
naj vas Bog obsije, prekleto, če mu nihče ne pusti do sebe? Povejte! Kako?!”
NAREDITI
ČLOVEKA
Na cesti
je bil priča srečanju dveh znank...
"Jaa,
živjo?! Kaj pa ti tu!?"
"Glej
jo," se je razveselila tudi druga. "Kam jo pa mahaš?"
Ona jo
maha možu, je pomislil, mož ga pa maha njej, če je po sreči...
"Si
nisi nikdar želela otroka?" je vprašal Jasno.
"Sem,
vedno! Ti si zdaj moj otrok... Na tem planetu smo namreč sameženske, matere in
ljubimke, same brez moških. Z otroci - ljubimci in kasneje ljubimci, ki so
otroci... Moških pa ni! Iz lastnih otrok ustvarimo nebogljence, naredimo
odvisna bitja in drugimženskam - slabo uslugo! Svet bo rešen, ko bo samo ena od
nas odstopila svojega moškega drugi ali ga nekomu privoščila... Človek se
namreč ne rodi, človeka narediš! Vzgojiš ga in zrase v moškega ali vžensko.
Potem ga imajo lahko tudi drugi radi. Razumeš? Cel svet ga ima, če hoče! In če
on tako hoče. Z njim pa potem rasejo vsi.
Če iz
tebe naredim verjetno bitje, in človeka, se bom lahko stisnila k tebi, ko te
bom potrebovala, drži? Če boš imel srce, bom ob tebi varna, če pa ti bom dala
laž, bom to tudi dobila. Nekega dne ti bom zagotovo rekla: 'Drži me! Objemi me
močno, danes namreč čutim, da se bom razpadla..' Rabila bom ob sebi resničnega
človeka, ne pokveke! "
Prijela
ga je za roke, rokoborsko, dlan ob dlan, s prepletenimi prsti... Hotela je upor
v njem. Bori se, je reklo telo, boriš se z Žensko! Želela je od
njega, da uporabi moč, toda ne še zdaj, ne takoj! Odmikala se je kolikor se je
mogla, ga vlekla za sabo in izzivala... Bilo ji je do tega, da zazna vonj po
dajanju v zraku in po predaji. Toda ko bo ona hotela, ne prej! Hotela pa bo
takrat, ko si ga bo dovoljželela. Pripravila ga bo do tega, da se bo ustrašil
svoje premoči... In ko se bo bal da je ne rani - se ji bo vdal! Poklonil ji bo
svojo nemoč, se predal na milost in nemilost. Še prej pa bo zahtevala borbo;
brez boja se ne da! To je spopad, ki hoče biti premagan, vojna, ki siželi
poraza.
Ko
je videla, da ga ima kjer ježelela, je nenadoma zlezla podenj in bliskovito
dvignila nogi kvišku. Objela ga je in čez hrbet stisnila med stegna. Gledala ga
je tako, kot včasih štirinajstletnice gledajo moške na cesti: izzivalno,
nesramno in brez dvoma v sebi...
"Fukaj
me", je rekla odločno. Jasno in glasno!
Ženska je
moškemu gospodar tudi kadar on misli, da jo vodi. Pa tudi, ko ne misli!
Najbolje,
da nič ne misli...
USMILJENJE
Potrkalo
je in oba hkrati sta zavpila: "Naprej!"
Ko je
vstopila in ju zagledala gola na postelji, je bilo "Vidva sta nora!"
najprej kar ji je prišlo na misel. Prisedla je.
Bila je
nežno, skoraj angelsko bitje, ki za vsako stvar prej vpraša če sme.
"Zlezi
sem k nama!"
Naredila
sta ji prostor na sredi - gost gre vedno na sredo! V postelji se je obrnila k
njej, iskala je potrdilo od nje. Ženske se nemalokrat požvižgajo na to kaj reče
moški, toda na mnenje drugeženske - nikoli! Stroge so med sabo, globlje rane si
prizadevajo in njih zamere so dosti hujše. Zato je tudiželja po spravi večja...
Prevečkrat morajo deliti z drugimi!
Sklonila
se je k njej in jo nežno poljubila. Poiskal si je mesto pri njunih nogah; z
dvemaženskama si lahko le tretjaženska... Vodila ga je, da si je lahko z
jezikom izvrtal pot do nje. Oni dve sta medtem imeli svoje nežnosti, svoja
šepetanja, njun govor. Razen roke, ki ga je peljala, kamor je hotela, se ni
nihče oziral nanj. Roka ga je vodila, dajala mu je ritem s prsti v laseh. On je
bil z jezikom nežen, iz njega je naredil konico in z njo - milimetrski dotik...
Nič več! Čutil je, da si ona neželi več kot to. Dotik.
In, ko ji
je dajal, kar je hotela, so njeni prsti postajali vse bolj strastni, dokler ni
začutil njenega krča. Prijela ga je za lase kot bi bil šop trave. Zaslišal je
njen vzdih... in konec! Prišlo ji je, nežno jo je odplavalo - in tam gori jo je
nekdo počakal!
Dobro je!
Gledal ju
je. Držali sta se v naročju in se božali po obrazu...
Zapuščam
ju, se mu je utrnilo. Trmasti Angel, nismo se tako bili zmenili!
Moral bi bil izklesati ženski... je še utegnil pomisliti, preden se
je vzpel v nebo...
A da je
to lahko storil, je moral nekaj svojega pustiti (na) zemlji...
TATOVI IN
PRIJATELJI
Jasno je
videl z drugim moškim!
Sprehajala
sta se s prijateljem v parku. On ji je živo nekaj razlagal in pri tem mahal z
rokami... Hitel je pripovedovati, kot bi mu zmanjkovalo časa. Razlagal je in
razlagal, bil zdaj navdušen, zdaj nemočen, rezigniran... Tedaj je, ponavadi v
obupu, spustil roke da so padle ob telo. Sicer pa je z njimi krilil in skušal
pritrditi besede v zrak.
Ona ga je
ves čas poslušala in se včasih vmes zasmejala. Držala sta se za roke. Kadar ga
je uspela ujeti.
Nenadoma
se je ustavila in ga objela. To se je zgodilo v tistem trenutku, ko je imel on
roke spuščene in je na zunaj izgledalo kot da se ne more ali noče več boriti.
Uzrla ga
je čez prijateljevo rame. Od daleč ji je pomahal, komaj opazen znak, da je vse
v redu.
Na tem
svetu je tako malo ljubezni... Vsi jo potrebujemo, vsak bi jo rad le zase...
Tatovi
ljubezni - ljubezni ne gradijo! Oni podirajo! Izsesajo ti kri,živijo od tvoje
svetlobe, jemljejo dokler ti luč ne usahne. Oni sami jo zadušijo! Potem ti
rečejo, da si ničla. Da od tebe nič ni. Da se še ogreti pri tebi ne morejo...
In teže primerjajo zžensko iz reklame na televiziji s katero ti ne moreš
tekmovati... Kaj jim mar, da si sam ves premražen, otrpel in potreben toplote?
Ko boste
imeli vsega dovolj da boste siti, presiti, in vam bože iz ušes ven gledalo,
takrat se bom jaz usedla, si vzela pet minut zase, da potočim solzo in žalostno
ugotovim, da nisem v vsem svojem življenju in v vsem času moje skrbi za vas,
videla ali srečala nikogar in ničesar sebi podobnega... Podobnega hrepenenju,
ki ga v sebi nosim od vekomaj. Doživela - da! Toda ničesar doživela... Kot bi
bila iz kamna gre svet mimo mene in še vedno ne vem odgovora na vprašanje, ali
je takšno Življenje, ki mi je namenjeno in je moja usoda le neskončna
požrešnost tistih, ki jih ljubim...
Ko sta
bila spet skupaj ga je vprašala:
"Te
ne zanima s kom sem, kadar nisem s tabo?"
"Ni
mi mar s kom si, ko nisi z mano, pomembno je le, da si z mano, ko si z
mano..."
Potem ga
je držala da je lahko jokal. Spraševal se je, čemu ga ta stavek, velikokrat
izgovorjen, še vedno tudi po tolikih letih stane polživljenja...
Res je!
Na tem svetu je čisto malo ljubezni pa vse polno tatov. Vse poteptajo, ko
opravijo s tabo, za sabo nič ne pustijo, le pogorišče. Podrejo in zažgejo, da
drugi ne bi imeli... To boli! Prijatelji Ljubezen gradijo, tatovi jo kradejo, v
tem je razlika!
Vedel je,
da ima ona svoj svet, svoježivljenje, svoje prijatelje. Tako kot ima on svoje!
Sebe daje svojim, prav tako kot on svojim!
Ko je
odhajal ji je na mizi pustil listek:
Kadar
greš k drugam, ne nosi krivde s sabo! Tu jo pusti, pri meni se bo hitro
izgubila! Drugi tako ne vejo kaj bi z njo...
Med
vsemi, ki jih jaz že imam, je tvoja tako zanemarljivo majhna...
Treba je
narediti Ljubezen da bo močna, ne pritlikava, slabotna, abotna... Taka mora
biti, da bo preživela, da bo dajala inživela. Da je ne bo ničesar sram in se ne
bo kar naprej skrivala, da ne bo vselej nekaj komu dolžna, kadar pa bo dala, bo
zato, ker ima kaj dati, ne pa zaradi občutka krivde ali dolžnosti. Takšno
Ljubezen je treba narediti!
Doma
potem ni mogel zaspati. Premišljal je o tem, kaj mu je Jasna govorila o materah
in sinovih...
Vstal je
in napisal:
KAKO
NAREDIŠ ČLOVEKA
Ne rodiš
ga!
Vsaj ne
tako
kot
otroka.
Najdeš ga
odraslega
in ga
posvojiš,
vzameš za
svojega.
Potem ga
opazuješ...
tako kot
bi pazil
otroka.
Njegove napake
mu ne
šteješ v zlo,
enako kot
pri otroku -
daš vse
kar imaš...
Medtem se
zgodi,
da omagaš
in rodiš
otroke...
Dobiš
otroke
in potem
jih imaš;
ko
zrasejo - so otroci!
Ljudi je
treba šele narediti
in z nami
odraslimi
se nihče
ne ukvarja.
Nas
ne moreš
imeti
za norca
tako,
kot imaš
otroka...
Pravi
ljudje naredijo človeka!
Vzamejo
si čas
in ga
naredijo.
Mislil
je, da mu bo zdaj njegovo utrujeno telo dovolilo spati... Zaman! Oblekel se je
in šel k Jasni. Zvonil je, dokler se ni zbudila.
Tam je
potem zaspal, ona pa je bedela.
SKRITO
Ležala
sta na postelji. Ona je brala knjigo, medtem je on razmišljal.
Mi boš
pustila, da te bom fukal, tako kot so te drugi? Povedala mi boš, kaj si počela
z drugimi, potem pa ti bom jaz smel narediti isto... Bom lahko?
Odložila
je knjigo.
"Kaj
je ljubči? Bi rad k mamici? Pridi, pokazala ti bom kar te zanima. Kaj oči in
mami delata za zaprtimi vrati... Naučila te bom in kar on meni počne, bom tudi
tebi pustila. Pridi zdaj k meni..."
Potem je
umrl, in nato še večkrat!
Poznala
je njegovo notranjost. Pravzaprav je ona bila njegova notranjost! Tista, ki
sama sebi izpolnjuježeljo...
Rada ga
je imela. Uživala je, da si njegovo glavico drgne ob vršičke prsi... Si draži
bradavice tako, kot sama hoče. Spravljala se je na rob norosti od užitka s tem!
To je rada počela v skoraj popolni temi, da je lahko kradla vso intimnost, ki
si je je takoželela, jo potrebovala in hrepenela po njej. On je v tem njenem
stiskanju, privijanju na prsi in ljubkovanju videl radost zaradiživljenja, v sebi
je spet našel dolgo pogrešano veselje, olajšanje nad tem, ona pa svojo
hvaležnost, da ji dovoli to početi. Nekakšno zaupanje, da se on v to njeno
dejanje ne bo ne vtikal ne spuščal, a ji ga bo vedno dopuščal. Peljala ga je,
kjer še ni bil. Z glavo tja še ni prišel, medtem ko se telesom, tako se mu je
zdelo, od tam sploh še ni premaknil... Skozi temo so oči bolj slutile, kar je
telože vedelo - da je večji, kot si je bil mislil!
Nova
razsežnost, ki je poprej v sebi ni zaznaval!
ORGAZEM
Zadihana
sva in smejiva se, joj, kako se smejiva, skozi grli in ven, iz teles...
Presrečna, daživiva, da sva tu, presenečena nad lepoto najinih teles, pomirjena
zaradi bližine drugega. Telo govori!
Živa
sva,živa! Spet sva jih... Okrog sva jih prinesla, ljubezen moja, nič nama ne
morejo. Na varnem sva, tu, v tvojih rokah... In se veselivaživljenju, ki se
nama je zgodilo in naju zopet rodilo.
Praznik
življenja sva in zmaga nad vso bedo krivde, nad to temo
brezsrčnosti in ne - uma,živa vsemu strahu, smrti in brezupu v
posmeh. Tu sva končno svobodna, tu naju nihče ne najde. Ne ve poti do naju...
Odpreva
srce drugemu, da se v njem lahko srečava. Igrava se in si pomagava. Obotavljava
se, kot dva otroka, ki se jima ne mudi domov, se čakava kot brat in sestra...
Bog, bodi z nama v tej Večnosti!
Ah, ne
morem si kaj, ves čas se mi to dogaja!
IZVIRNI
GREH
Ko imam
tvojo Ljubezen,
čutim,
da bi
celo moje ožilje,
samo in
brez Telesa,
stalo
pokonci.
Takrat bi
objemala Drevo!
Telo moje
in hkrati tvoje,
je prav
tisti prepovedani sad z Drevesa,
ki ga v
drugem vztrajno iščeva,
a ga
nikoli ne najdeva!
Ker se
vedno prej zgubiva
v
Ljubezni.
Toda to
naju ne vznemirja preveč,
ko
zaspiva spletena v krošnjo.
SMEH
"Drago...
od kod ti takšno ime?"
"Moja
mati je takoželela. Pravzaprav imam dve imeni, oče me je klical z drugim."
"Povej
mi ga. Da bom lahko izbirala....!"
"Smejala
se boš."
"Ne
bom."
"Seveda
se boš!"
"Ne
bom se, ne. Obljubim! Daj no, povej svoji Jasnici..."
"Stane..."
"Stane?
Drago - Stane... !?"
Zlomilo
jo je. Padla je na tla - in v smeh! V krču ji je izstopilažila na vratu in vsa
se je tresla. Vmes je zajemala zrak. Kolikor je mogla... Spuščala je glasove in
zmajevala z glavo... ne, ne, ne in ne...! Zlomilo je še njega.
Gledala sta se, se smejala in skušala zlesti eden pod drugega, kot dveživali,
ki se igrata. Storil bi karkoli samo, da bi se vedno tako smejala. Ko jo je
spravil v smeh, ji je vedno prišel blizu srca... Brisala si je solze iz oči.
Toliko da si je malo oddahnila inže spet je planila v smeh.
Rada se
je smejala! Priljubil se ji je bil skozi igro, pozdravljala je to otroško stran
njegovega značaja.
Držala ga
je v objemu in slišal jo je nad sabo, kako se spet hihita. Imela je nalezljiv
smeh. Prelep! Očistil je sobo teme in raznih strahov, pregnal vse odvečno in jo
napolnil z lučjo...
Naslednji
val smeha jo je pognal po tleh, tako da ga je morala spustiti. Gledal je, kako
jo smeh premetava po sobi. Kot kolcanje dojenčka.
Zlato
moje!
"Drago
- Stane... kak poceni štos... hihihihi..."
In tako
naprej...
Bog ima
prav: na koncu ostane samo smeh!
KONEC
Padel je
na diplomi. Pa toliko je študiral...
Jasne ni
videl že ves mesec. Odpovedal se ji je zaradi priprav. Slab igralec je, je bilo
vse kar mu je prišlo na pamet.
Pogrešal
jo je!
Zdaj se
bodo zanj pravi problemi šele zaičeli. Vsi bodo planili po njem, spravili bodo
na plano staro inže pozabljeno, vsak bo imel kaj povedati. Potem, ko se je
vseže zgodilo, o ubogem kristusu vsi več vedo, kot on sam!
Kurc!
"Saj
smo ti rekli, trma trmasta, nikogar ne poslušaš. Ne ubogaš, pametnejši si od
nas vseh, kajne! Raje bi kaj pametnega študiral, arhitekturo na primer. Vedno
si znal risati, talent si bil, pa matematika ti je dobro šla... Igralstvo, pa
kaj! Ko ti bo uspelo diplomirati, kaj boš pa potem? Nič! S takim poklicem si
danes ne moreš veliko pomagati. Ah, kaj bi govorili... Misli no malo tudi na
druge, ne le nase! Lahko bi bil arhitekt... Gospod! Delal velike stvari...
Pomembne... Ustvarjal bi, bil koristen. Če znaš kaj uporabnega, ti dela nikoli
ne bo zmanjkalo. Pridne roke..."
Na to si
ga je zdrkal od tuge.
Jasne ni
našel. Soseda je rekla, da je šla v Francijo. Že prejšnji teden. Kako -
odšla? Gospodinja je povedala še ostalo. Jasna je odpovedala stanovanje.
Rekla je, da je prilika ugodna in da ima ponudbo za delo v tujini. Da se
splača. Nazaj je gotovo ne bo, saj je poravnala vse račune in odpovedala sobo.
Dala mu je pisemce.
Doma ga
je odprl in v njem prebral
VSE
ŽENSKE SO JAZ
IMEJ JIH
RAD
J.
Neutolažljivo
je jokal, sporočila pa ni mogel več zapreti.
Čez
štirinajst dni je prispelo drugo sporočilo!
Ljubi
moj,
misliš da
se mi je zmešalo?!
Do
februarja sem nazaj,
počakaj
me
tvoja
Jasna
V
s e v a s i m a m r a d !
On je
tisto najbolj Materino v Očetovem Srcu, ona pa tisto, kar je še ostalo
Očetovega pri Materi!
Skupaj
gresta, ker skupaj sodita...
ona dva,
prva, ki spadata,
prva, ki
pripadata...
Selah
Vdam se.
Pred
vrati tvojimi stojim
da
preživim,
ker če
grem,
zagotovo
umrem.
INTERVJU
"Pa
si vse to o čemer pišeš tudi res doživel?"
"Sem,
deloma... nekoč, davno že... na nek način, pravzaprav na več načinov in na vse
možne načine! Na vsak način..."
"Tvoje
seksualno življenje mora biti pa zelo burno..."
"Že
celo večnost se me ni dotaknila Ženska! Že dolgo ne – prijazna ženska! Pred tem
občasno in še pred tem mnoge. In vsakokrat mi je bilo hudo... Nikjer ljubezni!
Le v isto zamero sem se venomer zaletaval. Spraševal sem se zakaj jaz, kaj sem
jaz komu storil?! Moram plačevati za tuje grehe in zablode? Kot, da se vse to
le meni dogaja in ne vsem...
Vse kar
vem, sem zvedel pri Ženski, od nje sem se učil. Njene žalitve, jezo, sovraštvo
in ljubosumje, pa željo po maščevanju - vse kar se vidi in kar je v njej
skritega - sem dojemal kot obupno potrebo po ljubezni. Kot njen krik na pomoč
zaradi nemoči, da bi se sama spopadla z brezčutnostjo moškega sveta... In
vendar ga sama pomaga zidati takšnega! Vedno, pa naj sem počel še tako
nerazumljive reči, me je vodilaželja, da bi jo razumel, njeno stisko, stisko
Ženske! Vse bi dal za to, da odkrijem vzrok nesporazuma; da zvem kje je
Začetek, od kod vse izvira...
Ponos je
kriv! Ponos je brezčutna trma, ki nima več niti prošnje v sebi. Prepreči ti, da
v poslednjem trenutku sprejmeš pravo odločitev in spremeniš tok stvari. Ponos
vedno utiša Srce. Pravi: Vse ježe dogovorjeno, sprte strani so jasno
definirane... kaj bi zdaj vlekli, opravimo s tem, enkrat za vselej! "
Tak je
ponos! Ponos nas bo še vse stal glave. Za vse nas bi bilo najbolje, da se
vdamo."
"Komu
pa naj bi se vdali?"
"Zmagovalcu
vendar - sebi! Dokler ne popustiš se ne moreš vdati in dokler se ne vdaš, ne
veš kdo je zmagal. Brez poraženca ni zmagovalca! Brez dokončnega poraza pa ne
dokončne zmage... Tako vedno ostajamo na pol zmage in brez dokončne vdaje, na
pol zmagovalci in na pol poraženci. Vse kar imamo je vedno, eno in isto na pol
upanje...
Vse
države bi morale poenotiti zastavo. Vsi bi imeli enako - belo, potem pa naj
tisti najbolj razgreti mahajo z njo kolikor hočejo. Bolj bi mahali, bolje bi
bilo za vse nas...
Jaz,
recimo, v tem boju nisem zmagal, samo preživel sem. Zame ježe to zmaga. Kar
berete je moj prah pod preprogo. Pod njeno preprogo..."
"Če
je tako kot praviš in če "vse veš", zakaj pa nisi pomagal?!"
"Saj
sem poskusil! Ne enkrat... Skoraj sem sebe pohabil... vsakokrat! Ne moreš
človeka zapreti v sobo ali celo v svoj objem, potem pa mu pripovedovati, mu
dopovedovati in prepovedovati... Tako preprosto to ne gre! Potrebno se mu je
približati po drugi, lažji poti. "
"Kateri?
Ali obstaja lažja pot?"
"Obstaja.
Treba je (od)rešiti ves svet in ljubljeni povedati preko drugih... Preko vseh
ljudi! Laže je, veliko laže. Treba je ljubiti vse, kar je njenega, ta je Njen
pogoj, takšna Njena zahteva...
Morda vam
to zveni neverjetno ali pa vsaj čudno, da nekdo govori o tem brez cinizma, brez
očitkov, rekel bi, z veseljem nad tem svojim odkritjem, da je končno našel pot,
da je način... "
"To
pa je cinizem! "
"Ne.
Če kje v tem vidite cinizem, potem je vaš! "
"Kaj
pa zdaj? "
"Da,
to zdajle pa je. Kar se zdaj dogaja je - en sam cinizem!"
NAGON
nag on
naga ona
****
