007_MOJE ŽIVALI

S tistim delom sebe, ki je v meni večen in je neomejen, ki se nikoli ne konča ne s smrtjo ne z rojstvom, sem iskal odgovore na vprašanja, ki  si jih nihče ne postavlja.

Zavedam se tega dela sebe, ki ga vse to zanima in res ne vem, zakaj bi ga še naprej zanikal. In ga ne uporabljal.

Tako sem izvedel, kaj se je zgodilo živalim! Moral sem.

Povezani smo, človeštvo, in živali. Ko sem pogledal skozi okno Odgovornosti, sem videl, kaj sem jim storil.

Odgovornost namreč ne poizveduje in išče dokazov, kaj so drugi komu storili. Tako namreč gleda Krivda. Tako potem Krivda poišče krivce in jih kaznuje. Namen sikanja Krivde je jasen: izločanje.

Za Odgovornost je značilna želja po sprejemanju in integriranju, kajti Stvarstvo na vse nas gleda odgovorno.

Odgovornost pravi takole: JAZ SEM to storil(a).... S tem prevzame odgovornost in vzpostavi Namen.

Šele tedaj je učenje sploh mogoče! Začne se.

Tisti, ki je Odgovoren, se uči s tem, da je odgovoren!

Uči se, ker samo tako lahko izve, kaj se mu je zgodilo ko tega ni bil zavesten. In ker se obnaša odgovorno, ne zanika obstoja stvari, ki v resnici obstajajo.

Namesto tega posvoji Izgubljeno, in skrbi za tiste, ki jih posvoji in za tisto, kar posvoji! Njegovi so, njegovo je.

S smetišča Univerzuma lahko vzameš vse.

Zato, ker je bilo zavrženo, ti tega nihče ne more zameriti ali ti preprečiti da bi vzel. Nihče ti zaradi tega nič ne more.

Nihče ne potrebuje kar je bilo odvrženo na smetišče. Nihče tega ne išče in ne zahteva nazaj. Odvrženo je bilo zato, ker se je nekdo hotel tega znebiti in mu je pri tem, da bi ustvaril idealen svet, šlo nekaj narobe.

Za odvržene stvari (še) ni imel načrta in zdaj se je znašlo tukaj, na smetišču Vesolja. Nekdo, ki mu je bilo do tega, je shranil in ni dovolil, da izgine popolnoma in za večno.

Vzameš, in je tvoje.

Kar pobereš z odpada ti pripada. Lahko odneseš domov. Vzameš k sebi, daš mu vrednost, ki je drugi v odvrženem niso videli.

Potem najdeno nekaj pomeni. Odvrženo - pa sebi nekaj pomeni šele, ko nekomu drugemu nekaj pomeni! Pred tem tudi sebi ni nič pomenilo. Kot ni pomenilo tistemu, ki je to zavrgel.

Te zavesti Izgubljeno nima, nekdo mu jo mora dati.

Najbrž to lahko naredi le tisti, ki v sebi nosi nekaj od Izgubljenega.

V njem (v sebi) noče, da bi ostalo izgubljeno. V Izgubljenem, in zato posledično v sebi, vidi vrednosti, ki jih drugi ne prepoznavajo. Sanja o tem!

Ko je Jezus pripovedoval zgodbo o izgubljenem sinu, je pravzaprav s tem opisoval sebe. Upornik, trmast, svojeglav sin, ki hodi po svetu in zapravlja očetov denar. Potem pa govori ljudem čudne reči, obljublja drugačen svet. Opisuje, kuje načrte. Svetuje: bodite nestrpni, nekoč bo, kmalu, zdaj... ki pa jih ne uresniči in ostanejo za njim, ki jih je izrekel, kot obljuba.

Obljuba, ki jo da Sin, čaka Očeta, da jo izpolni.

To je prag inicializacije, ko otrok raste in postane odgovoren za svoje odločitve.

Človeštvo je otrok!

Niso vse odločitve enako pomembne, nekatere so bolj, ker pomenijo prehod v osebnem duhovnem (in fizičnem) razvoju bitja. Nekaj ga bistveno - se pravi vsebinsko - spremeni!

Meni se je to zgodilo, ko je mati mojega prijatelja iz otroštva prišla k nam na obisk k moji mami in je videla, ko me je moj oče pretepal.

Mojemu očetu je tedaj zabrusila: V to hišo ne bom nikoli več stopila! To, kar ti delaš s svojim sinom... nihče ne dela niti z živaljo. On ni žival, on je človek!

Potem sem vso noč jokal, objemal sebe, svoje telo. Ponavljal sem si njene besede: jaz sem človek - človek sem, ČLOVEK!

Jaz sem človek.

Ta božja ženska, ki ji je bilo enako ime kot moji mami, me je pobrala s smetišča, me očistila in mi dala vrednost.

Dve ženski sta iz istega bloka, najboljši prijateljici z enakim imenom, le da mi je ena za trenutek bila bolj mama, kot je bila moja mama.

Povabila me je, naj bom človek skupaj z njimi, naj se pridružim človeštvu. Iniciacija otroka, ki vstopa med ljudi.

Rekla mi je, da nisem žival in da spadam v občestvo ljudi, in da sem takšen, kot drugi. Nič več in nič manj. Eden od.

Če bi ljudje vedeli, kaj pomeni, da ti nekdo reče, da si človek.... Te povabi mednje, da postaneš eden izmed njih, potem bi razumeli, kaj je Jezus mislil, ko rekel " Jaz sem sin človekov!"

Jaz to razumem.

Zato sem vzel živali s sabo. Ker jih razumem.

Ne mislim, da sem več kot one, mislim da sem "eden od". Med njimi se še vedno počutim njihovega!

Odgovornost morda ne zna vsega, a je na poti, da bi razumela. Iz preprostega razloga, ker se ne boji spoznavati! Odgovornost je namreč Mati vsega. Pravzaprav si odgovornost želi spoznavati, ker je vse njeno.

Krivda pa nič ne zna. Še kar naprej vztraja pri svoji popolnosti in misli, da že vse zna in se ji zato ni treba učiti. Dovolj je, da drugim ukazuje in predpisuje. Zato Krivda rada kaznuje.

Odgovornost je drugačna. Rada razume, sprejme, potolaži in popravi.

Krivda pa obsoja.

Zato je Krivda v službi Smrti, medtem ko je Odgovornost na strani Življenja. Vse naredi zanj, ni je stvari, ki je odgovornost ne bi naredila za Življenje!

Nadalje, Odgovornost nikdar ne razmišlja tako:

Le kdo je to storil? Zakaj je to sploh nekdo storil, kako je mogel...

Pa tudi takole ne razmišlja:

Poglejmo zakaj in v katerem primeru bi denimo jaz to storil?! Kaj bi me sploh k temu privedlo, me prisililo, kakšen bi bil moj razlog in izgovor? Kaj je tisto, kar bi me vodilo k takšni brezumni (kruti, samomorilski, absurdni, brezupni, nelogični...) odločitvi?

Namesto tega, razmišlja takole:

Jaz sem to storil! Kakšne razloge sem imel, da sem to storil in zakaj nisem pri tem videl nobene druge, drugačne možnosti, da bi storil drugače -  bom pa zdaj videl!

Prej nisem mogel, znal, ali hotel! Toda zdaj bom razumel kaj sem storil, in bom to popravil. Hočem biti Odgovoren in zato sem odgovoren...

Tedaj stvari, ki jih nihče ni hotel in so se jim vsi izognili, postanejo tvoje. Prej se niso spreminjale, ker se brez gospodarja niso mogle. Zdaj se lahko.

Zato bom vedno povezan z živalmi.

Mati Vsega v Vesolju je nekaj položila vanje, jim zaupala v varstvo tisto, kar smo mi po poti izgubljali in je to odpadalo od nas! In vendar kljub temu ostaja naše! Spada k nam.

Kadar je nekaj tvoje in ti pripada, pa tega ne maraš, tedaj to gre tja, kjer bo nekdo to sprejel.

In v živalskem svetu je tako.

Živali zdaj nosijo mnoge naše stvari in nas z njimi spominjajo, kdo smo v resnici. Seveda, le kadar si upamo pogrešati tisto kar je pravzaprav naše. Če se ne bojimo postati, kar nam je namenjeno in ujeti tisto evolucijo, ki nam je namenjena.

Mnogo ljudi si išče lastno duševno in emocionalno stabilnost v družbi živali.

Moj sklep je takšen: Odgovoren sem za tisto, kar se je živalim dogajalo v preteklosti in za tisto, kar se jim dogaja zdaj. Sem Pravzrok tistemu, kar se je zgodilo, zato smo si usojeni, živali in jaz! Vedno bomo skupaj.

Za nekoga bi to lahko pomenilo kazen, meni pa je to oboje enako! Kazen, nagrada in blagoslov! Vse to je hkrati.

Dokler nisem tako gledal nanje, nisem mogel jasno razmišljati o njih, ker nisem imel telesa (čustev) s sabo (in za sabo!), ko sem se spravil razmišljat. Nisem imel primernega orodja za razumevanje; brez telesa namreč ne morem razmišljati!

Ne nazadnje so čustva tista, ki razmišljajo, jaz pa jim samo sledim. Blagoslovljeni smo s čustvi in prekleti, če smo brez njih!

Še drugače povedano: Odgovornost je blagoslov, odgovornost ni prekletstvo. Prekletstvo je Krivda!

Učiti se, imeti to možnost, da spoznavamo, je (od)rešitev! Neznanje in vztrajanje v neznanju (pri popolnosti), je pa pekel. Tako jaz to vidim.

Dokler nisem postal odgovoren, tudi celote nisem imel pred očmi in zato nisem mogel vedeti, kaj se je nam, in živalim, zgodilo.

Vem, da noben organizem v Vesolju ne more živeti tako krute usode, če sam nanjo ne pristaja. Predvsem s tem mislim na živali, ki so vzrejene na farmah. Služijo človeku za hrano, ne da bi na to same pristale, ker hrepenijo po svobodi enako kot ljudje. To pomeni, da se držijo nekega davnega dogovora sklenjenega z nekom, ki jih je nagovoril, da opravijo nalogo. Ta je, zgodovinsko gledano, bila potrebna, da človeštvo sploh lahko preživi.

Zdaj pa je to samo biznis s smrtjo. Nekaj, kar je samo po sebi razumljivega.

Vendar si s tem nisem mogel dosti pomagati. Nisem videl cele zgodbe.

V tem ni bilo logike, ne namena, zaradi katerih bi živali pristale na nekaj takega. Te nikdar ni, ko gleda Krivda.

Da neko bitje, ali vrsta bitij, demokratično "izglasuje" svojo smrt, samomor in da ta poteka vsa življenja enako, eno življenje za drugim?? Zakaj bi bitja sprejela takšno obupno usodo in se ji podredila?

Kaj zdaj govedo ne kriči Bogu na pomoč? In pravi: Oče, prosimo te, odstrani nas od tu... mi ne moremo več, dvigni nas od tu!

Potem krave zbolijo za boleznijo "norih krav" in zanje je to odrešitev.

Za ljudi je pa to nevarna bolezen, ki jo je treba zdraviti.

Zdaj jo vidim, Zgodbo! Videl sem, kaj sem ji(m) storil.

Odgovornost je povsem svoja zgodba, pravzaprav zgodba nastane šele tedaj ko iz Krivde destiliraš smisel, in ga pretopiš v Odgovornost!

Krivda namreč zgodbe sploh nima. Krivda je stanje brez zgodbe.

Zgodbe imajo rade odgovornost, rade imajo gospodarja, takrat oživijo, tudi če poprej niso. Ne povejo se ti, če nisi ti zanje odgovoren.

Pripovedovalec mora zgodbo posvojiti, da jo lahko posreduje in da se zgodba njemu prilagaja. Zato zgodba potrebuje telo, da se vanj zavije, ker zgodba telesu zaupa.

Telo je namreč del Zgodbe.

Bog ve koliko časa je že tu in čaka na Telo, ki jo bo posvojilo in povedalo!

Odgovoren biti, pomeni skrbeti.

Ne moreš biti skrben, če nisi hkrati odgovoren. Pa tudi odgovoren nisi, če ne skrbiš! Dokler nisi odgovoren, nič ne more biti tvoje. Ko si Odgovoren, je vse tvoje!

Krivda in Odgovornost se izključujeta, hkrati ne moreta obstajati!

Krivda išče krivce, da jih kaznuje, ker se tako maščuje. Maščuje se zato, ker ne zna biti odgovorna. Toda to vrat ne odpre in Zgodbe ne vidiš!

Zgodba torej ostaja za njimi in čaka na tistega, ki bo odgovoren.

Zgodba je kot izgubljen otrok, ki ga moraš najprej posvojiti, preden je lahko tvoj. Potem ti šele zaupa in ti govori. Otrok ti reče: Sem tvoj?? In ti.... boš moj?

Potem čaka odgovor. Od njega je vse odvisno, od njega je odvisno ali bo Vesolje sploh delovalo in Stvarstvo ohranilo Življenje.

Zgodba potrebuje otroka na enak način, kot otrok potrebuje zgodbo. Eden drugega  potrebujeta, potrebna sta si, da se nadaljujeta, da vesta kam gresta, da vesta h komu spadata, komu pripadata. In da vesta, kakšen je njun namen.

Tako se otrok nadaljuje in zaradi tega ve, da je neskončen. Zgodba mu kaže pot! Otrok raste, ko jo posluša. Sledi ji, Zgodbo spremlja in jo tu in tam popravi. Spremeni jo, kot mu srce veleva. Zakaj pa ne bi, saj je njegova!

Srce je pa poveljnik, general, vodi in kaže smer.

Srce obleče Željo v telo, jo zvleče k sebi, in način, na katerega Želja osmišlja telo, da to lahko deluje. Željo tako naredi "funkcionalno", kot bi se temu zdaj reklo. To se imenuje lastna Volja. Želja v telesu, ki deluje k izpolnitvi same sebe! Srce je pa poveljnik.

Danes je lastna Volja skoraj  iztrebljena, ker je največji sovražnik takšnih ljudi, ki jih vodijo izključno preparirani možgani, ki so brez stika z lastnim telesom.

Ti brez zavesti Telesa ne vedo, kam gredo!

Zato potrebujejo nešteto zakonov, nešteto pravil, ker sicer se izgubijo. So brez svojega, notranjega, vodila. Ko ubiješ Željo, ubiješ Voljo. Potem onemogočiš Telo in rezultat je na dlani. Tu smo zdaj!

Zato jim je lastna Volja, ko je svobodna, največji sovražnik.

Ubijajo jo, kjerkoli jo srečajo. Izbezajo jo, jo preganjajo in iztrebljajo. Ko jo najdejo, ji prepovedo biti. Ubijejo jo, če prej sama ne umre, v pogojih življenja, ki ga oni dovolijo. Danes jo je le še malo na planetu.

Stvarstvo deluje tako, da ti odpre vrata šele, ko hočeš biti odgovoren, ko imaš potrebo po tem, da si odgovoren, ne prej. Vendar pa, ko enkrat odpreš vrata, teh ne moreš več zapreti. Kar si videl, si videl. Enkrat odprta vrata - ne tesnijo več! Prepih je premočan.

Takšna je narava Zavesti! Požrešna je in hoče vse k sebi!

Vse, kar je ustvarila, je njeno.

Tema, ki je nasprotje zavesti in pomeni njeno popolno odsotnost, pa ni bila ustvarjena. Zato je ukvarjanje z njo nesmiselno.

Zakaj bi se Zavest ukvarjala s Temo ali celo sprejela odgovornost zanjo? To je v nasprotju z Zavestjo, ki je ustvarjala. Luč ne more ustvariti Teme, ker je Tema stanje brez Luči. Obstaja mimo nje.

Zavest pravi: Ko si odgovoren - si vedno dogovoren. Ne moreš biti pet minut odgovoren, naslednjih pet minut pa ne.... Odgovornost je za vedno.

Krivda je pa začasna.

Krivda pomeni prestopanje pred zaprtimi vrati. Začasna je, ker se bodo vrata slej ko prej sama odprla in tedaj se boš moral srečati z vsem tistim, kar nočeš vedeti in za kar nočeš sprejeti odgovornosti.

In boš moral to prenesti. Zakaj?

Ker je TVOJE!

Drugega sodnika ni. Strah pred veliko Sodbo izhaja iz tega, da Krivda razmišlja v okviru same sebe in zato ne ve, kaj Odgovornost pomeni.

Stvarstvo ne dovoli neodgovornosti!

Nam se to zdi kruto in sebično, toda ni.

Ljudje pogosto rečejo, včasih je bilo bolje, ko smo manj vedeli.... Precej lažje je bilo živeti, zdaj pa... ko vsi vse vemo, nam je težje!

Sklep: malo vedeti je lepše, nič vedeti je naj lepše.

Toda v resnici vedeti pomeni blagoslov, ker tudi je blagoslov. Prekletstvo je hoteti nič vedeti in v neznanju vztrajati. To zdaj živimo!

V Vesolju se je morala pojaviti točka, kamor so popadale vse izgubljene, nepriznane, zavržene stvari, ki jim nihče ni našel vrednosti, nekakšno smetišče Vesolja.

Podobno, kot je nekdo na vrata svojega stanovanja napisal: Tega ni! Ali pa na zid: I am not here, this isn't happening ... podobno velja tudi za naš planet. Tu je, pa čeprav ga zanikamo po dolgem in počez. Tu je in ima lastno Voljo.

Takrat nismo še poznali recikliranja odpadnih snovi, nobene potrebe ni bilo po tem, vsega je bilo dovolj, na pretek. Kadar je vsega preveč, se to rado zgodi, da vzameš vse za samo po sebi razumljivo.

Prave vloge "vsega" še ni bilo, ker tedaj ta niti ni bila potrebna. Tudi zaželena ni bila, saj ni bilo nikogar, ki bi jo želel.

Še posebej je to veljalo za tisto, čemur je obstoj bil zanikan. Ko so stvari idealne, so pač popolne.

Po navadi je s popolnostjo tako, da sama o sebi misli, da vse ve in vse zna in ne potrebuje ničesar.

Še danes v glavah ljudi velja, da je tisti, ki potrebuje, manj vreden od onega, ki ne potrebuje.

Tako zdaj mislimo, da je popolno pač nekaj, kar je že za nami in bi se zato radi vrnili tja, v čase, ki jih imamo za popolne.

Hočemo nazaj tja, v čas, ko nismo nič vedeli in si pri tem rečemo, da je laže biti kriv in nič vedeti, kot biti odgovoren in vse vedeti!

V tem prvem primeru poiščemo krivca in opravimo z njim. Potem je nekaj časa lažje. Ko nam ni več lažje, si poiščemo novega krivca in ponovimo.

Niže od te točke ni moglo nič pasti, ker je to točka, pri kateri je zavesti tako zelo malo, da je skoraj Tema. Vendar je zavesti kljub temu nekoliko več, kot nič! Kar je preveč, da bi Izgubljeno zdrsnilo v Temo, kjer zavesti ni.

Za več zavesti se je treba malo potruditi in jo ustvariti iz tistega, kar je pri roki. Iz lastne izkušnje. Iz Želje, ki deluje.

Kar je pravzaprav vloga Materialnega sveta, da nas nauči temu! Naloga Njenega sveta je, da shrani in obvaruje pred končnim izginotjem vse tisto, kar je Njej drago!

 Potem pa iz nečesa navidezno mrtvega, ustvari nekaj, kar bo živelo, vdihne voljo in spravi k življenju na videz mrtve stvari. Če pride mimo takšna zavest, ki to hoče, vse oživi!

Telo predstavlja "Očeta"! Telo JE Oče v Stvarstvu, ker je Oče Stvarstva. Odgovornost je aktivna sama po sebi in tedaj VSE dobi starše!

Torej nekoga, ki na koncu predstave pridel iskat vse "Izgubljeno". In tedaj bo vse posvojil, kar bo našel, kajti vse, kar ON najde - je Njegovo! In ker je Njegovo, za svoje poskrbi.

In potem... skrbi.

Ker je Odgovoren - to namreč odgovoren Oče dela! - se zaveda, da vse Izgubljeno potrebuje telo - ve tudi to, da se vse stvari MORAJO manifestirati. Za kar pa potrebujejo svoje telo.

Ko imajo svoje telo, čutijo z njim in spoštujejo njegove potrebe, ki tako postanejo njegove. S tem imajo pravico do identitete. Kako sicer sploh lahko imaš identiteto, če te polovica manjka?! S telesom si cel, brez njega pa te je samo pol.

Evolucija človeštva je vedno bila povezana in odvisna s soočenjem med Očetovo zavestjo in intuicijo Matere Vsega v Vesolju.

Ti dve osnovni obliki zavesti si nista vedno bili enotni v svojem pogledu na to, kako, v katero smer naj se Stvarstvo razvija.

Samo tako je lahko ostalo neodgovorjeno vprašanje (ki mimogrede rečeno sploh nikdar ni bilo postavljeno!) ali lahko nekaj dobi pravico do manifestacije, na način, da o tej vsebini ne more biti dvoma, in ji nihče, niti Bog ne, ne more oporekati ali jo zanikati, da obstaja.

Vsebina tu na Zemlji dobi svojo formo. In ta nato vztraja, bori se za svoj obstanek, se razvija. Hkrati je tako očitna, da ji nihče ne more zanikati, da obstaja.

Tako so te vsebine v materialnem svetu nastajale in se tukaj tudi ohranile. Ohranile so se lahko samo v Njenem, Materinem svetu in pod Njenim okriljem, ker se drugje niso mogle.

Drugi so pa te vsebine iskali, jih preganjali, iztrebljali in ubijali... tako kot hočejo zdaj Njo ubiti, jo pregnati iz Stvarstva.

Bom ponovil: Telo predstavlja "Očeta", ki na koncu pride iskat "izgubljeno". In tedaj posvoji vse, kar najde, kar se je ohranilo.

Na dnu Vesolja se pa vse ohrani.

Na vprašanje o tem kdo je potem Oče? - je možno odgovoriti: Tisti, ki pride iskat!

In ne nekdo, ki bi rad še to obliko zavesti, ki si je tu poiskala formo, da bi obstajala, zrinil v Temo da se je znebi in da je sploh ne bi bilo.

Zato je ta oblika zavesti iskala najnižjo točko obstajanja, kjer je lahko nekaj, kar je nižje od najnižjega. Kamor spada zavrženo in izgubljeno.

Med stvari, ki jih nihče noče in jim ne najde smisla!

Toda, tega pojma "za zmerom znebiti se", v Vesolju ni, ker ne obstaja nekaj, kar ima na vratih napis "tega ni, ker ne obstaja".

Zato Izgubljene reči potrebujejo telo in zato jim ga je Mati dala. Mati je vedela, da Telo potrebuje Očeta prav tako, kot Oče potrebuje svoje Telo!
In da ga bo prišel iskat.

Pravzaprav - je Telo Oče Stvarstva.

(za razlago odnosa med Telesom in Umom glej povezavo na blogu!) 
https://obstajajoljudje1.blogspot.si/2017/08/telo-in-um.html

Bog je lastno ime, medtem ko oče (Oče) postane šele s tem, ko ima svojo lastno zavest o tem, kdo in kaj je, in kaj Oče počne, da je potem lahko oče.

Skupaj z zavestjo in izkušnjami človeštva v materialnem (Materinem) svetu, tedaj tvori Zavest Enega Boga.

Tedaj je Bog Zavest (pisano z veliko), jaz jo napišem z veliko začetnico ne nazadnje zato, ker ima moč in sposobnost pospraviti stvari na Začetek in jih potem nadaljevati v pravilno smer. V to Zavest imam neizmerno zaupanje.  Preskušana je na vse mogoče načine.

****

Do Telesa čutim neskončno spoštovanje, ker je Telo princip razumevanja delovanja Stvarstva. Izvira iz telesa, ki je iz Planeta, in ima kot materija spomin zaradi izkušenj življenja v Stvarstvu. Razume potrebe in delovanje Stvarstva, in zanj skrbi.

Mi to zavest oživljamo ko pridemo sem. Oživljamo jo v materiji. Mi to moč imamo. Mati nam jo da s telesom, vsakemu od nas.

Včasih, ko gledam živali, tudi v filmih in po televiziji, vidim v njih Ljubezen. Rečem si: glej, te živali so od začetka svojega obstoja ohranjale Ljubezen, in danes je ta pri njih enaka, kot je bila takrat! Mi se pa tega šele učimo.

S to ljubeznijo so ohranjale, hranile sebe in svoje male, jih potem vzgajale in vzdrževale vrsto pri življenju. Človek je na ljubezen do svojih malih pogosto pozabljal. Od koga se je je potem vedno znova naučil, da človeška vrsta ni izumrla?! Pri kom jo je prepoznaval, da jo je znal ponoviti? Živali so naše najboljše učiteljice.

Pametno se je pri njih učiti! Mati Vsega v Vesolju je vedela, komu zaupati to znanje, da ga bo vrsta ohranjala in se mu nikoli ne bo odrekla - nikoli! Ne glede na to, kdo vse jih je preganjal, jih izganjal ali iztrebljal v njih tisto, kar je v Vesolju Njenega - živali niso nikdar klonile in so v sebi ohranjale tisto, kar jim je bila Mati zaupala v hrambo. Poleg tega ne grejejo v nedogled svojih zamer tako kot ljudje. Ko enkrat v tebi odkrijejo ljubezen, ki je njim razumljiva, ti naenkrat ne zamerijo več. Sicer pa - le komu lahko bolj zaupaš, kot bivšemu morilcu?! On ti tega ne bo več storil, kar ti je že. Drugim ne moreš verjeti, ker ne veš kaj naklepajo. Bivši morilci... so pa s klanjem končali in jih je sram tistega, kar so počeli. 

Ljudje, ki to vedo ali pa samo slutijo ker čutijo, se na nek način zavedajo, da je tisto, kar živali prenašajo v sebi, pravzaprav naše. Da te živali varujejo namesto nas, ki tega ne znamo (ali nočemo!) in nas s tem spominjajo na to, kar smo. Mnogo ljudi pri živalih vidi le grobost in nagon po samoohranitvi. Ne vidijo pa ljubezni, ki je v njih, zvestobe in vztrajnosti, pripadnosti vrsti. S prstom kažejo nanje in govorijo: saj se živali tudi koljejo med sabo, zakaj torej ne bi mi njih! Tudi ljubijo so med sabo in so zveste ena drugi, pa jih pri tem ne posnemamo radi in si tega ne vzamemo za vzor. Čudno da vidijo samo tisto, kar hočejo videti, in še to le pri nekaterih vrstah živalih, ne pri vseh. Pa kljub temu to vzamejo kot pravilo tudi zase, ki jim je potem izgovor za njihovo obnašanje. Ljudje , ki pobijajo živalske mladiče, tudi če tega sami ne bodo priznali, to počnejo zato, ker sovražijo Mater Vsega v Vesolju! 

Rekli bodo, da ubijajo mladiče zaradi njihovega krzna, za hrano, zaradi biznisa..., ekonomije, za profit... sto in sto razlogov bodo navajali, a v resnici hočejo le iztrebiti, karkoli je Materinega v Vesolju. Zato pa prihajajo sem! Nekateri prihajamo, da bi jo razumeli in zato ker hočemo biti z Njo. Drugi prihajajo sem, da bi jo ubili. 

Potem pa ubijajo Njo v živalih. Pravzaprav jo ubijajo povsod, kjerkoli jo odkrijejo.

Ubijajo jo v nas. 

Kadar pravijo, da moramo ubijati živali "za preživetje", tedaj od nas zahtevajo naj Mati v nas ubija samo sebe v živalih.