002_Dr.AŽGOŠEK IN DRUGE SMEŠNE ZGODBE

Dr.AŽGOŠEK

ERDOGAN

Nekega dne sva z mojim dobrim prijateljem, sicer pa velikim strokovnjakom za psihoanalizo, psihiatrom Dr. Ažgoškom, sedela pred praznim lokalom, kjer ni bilo žive duše. Kar sploh ni bilo čudno glede na uro. Bilo je namreč pol petih zjutraj. Kaj pa naj ljudje tam delajo ob taki uri, a ne?!

Midva sva se tam nahajala tako zgodaj, ker nama obema ni bilo do spanja in potem je to ura za peljat psa scat ven. Pa mir je v mestu, nobenega hrupa, ne kričanja. Še najlepše pa je, ker ne srečaš nobenega, ki bi ga poznal.

Medtem ko psa tacata okrog, ovohavata drevesa in grme, se midva meniva o tem in onem. Dr.Ažgošek mi po navadi v dveh besedah razloži tekoče dnevne dogodke, pa politiko domačo in tujo. Preprosto in brez dosti kompliciranja, kot to delajo raznorazni politkomentatorji na RTV, taki z metuljlčkom in brez, ki ne vedo kaj govorijo (Dr.Ažgovškov stavek, lepo prosim!).

Enkrat, ko sva tako molčala in gledala v psovje, kako se ovohava,  mi je rekel, da Slovenec rabi en nagobčnik za na rit. Vprašal sem, zakaj za vraga pa na rit?! Pa mi je odgovoril da zato, ker se Slovenc pusti jebat glih vsakemu politiku, ki mem pride.

Seveda, Dr. Ažgošek, sicer uglajen gospod, ni uporabil besede "jebat", rekel je ovohavat. Ampak jaz že vem kaj je mislil, tudi kadar ne reče.

Nekdo iz naše diplomacije mi je enkrat zaupal, da so naši prek diplomatskega predstavništva reagirali na turško napoved, da bo Turčija dala Kurdom kos svojega ozemlja, z namenom, da bi ti lahko ustanovili svojo državo. Imenovala bi se Kurčija. Potem so pa z našega veleposlaništva takoj poslali protestno noto, češ da so proti temu, saj ne moreta biti dve Kurčiji hkrati. Ena je že Slovenija.

Znaimalo me je, kaj si Dr.Ažgošek, prekaljeni, ta dan pa tudi prehlajeni psihoanalitik, misli o Erdoganu in njegovih grožnjah EU.

Rekel je, da on zaupa samo psihoanalizi. Po detajlni analizi Erdoganovega psihograma je končno prišel do določenih sklepov.

Vse namreč kaže, da si je mali Ređep, (ko je Erdogan bil še majhen, jasno da mu dons tega ne sme nihče rečt), najbolj od vsega želel, da bi mu ata, to je Erdogan ta stari, kupil avtomat za delat kugle iz sladoleda! Ker pol bi bil pa on ta glavni v njihovi ulici.

Sosed, ki je staoval čez cesto, sicer Kurd, je imel pa tri sinove. In je vsakemu od njih za rojstni dan kupil svoj avtomat za delat kugle iz sladoleda. Potem so oni bili pa oni ta glavni v ulici!

Kadar si je Ređep torej zaželel sladoleda, je moral h Kurdom ponj, ali pa tri ulice daleč do naslednjega sladoledarja. Sam pol se mu je pa po poti nazaj sladoled stopil, in ga ni mogel zmagoslavno pomolit pod nos trem Kurdom.

Zato si je potem, ko ni mogel dobiti avtomata za sladoled za kugle delat, zaželel novega biciklna!

Ampak ata Erdogan mu tudi bicikla ni privoščil. Ta stari Erdogan je namreč bil diktator v družini in je imel zelo stroga pravila. Še posebej je bil strog v tem, da je treba vsak večer pred spanjem odnesti smeti v kontejner. In to je bila naloga, ki jo je opravljal mali Ređep.

In ko je mali Ređep zvečer nesel smeti v smetnjak, čim kasneje in po temi, da ga nihče ne bi videl, so ga tam pri kontejnerju čakali trije smrkavci!

Norčevali so se iz malega Ređepa in pri tem lizali vsak svoj sladoled.

In vsak od njih je imel nov bicikl.

Jebenti. FAK. Vse ima svojo mejo.

Je potem sklenil: boste že videli, ko bom velik. Vam bom že pokazal!

Ampak takrat ga nihče ni vzel za res, ko je to govoril.

V Evropi je zdaj polovica moških, ki si ga ližejo drug drugemu. Kar gre Erdoganu še posebej na živce. V ZDA baje še več kot polovica od polovice moških, zato si ga tistih nekaj, drobiž ki ostane do polovice od polovice, morajo lizat sami sebi ali pa koga plačat zato.

Zadnjič je pa Erdogan popizdil na Nizozemce, kar je tudi logično in po psihogramskem zapisu povsem logično, ker je največ biciklov na Nizozemskem. Dežela biciklistov. Njegova žena pa tudi nosi tulipan na glavi, menda samo zato, da gre na živce Holandcem. Je sklenil svoje svojo analizo Dr.Ažgošek, psa sta se medtem tudi že oscala, in sva šla domov spat še tisto urico, preden je ura zvonila.

FASCINACIJA S TOVARIŠI

Moj zelo dober prijatelj in velik strokovnjak, psihiater Dr.Ažgošek ima čisto svoje poglede na premnoge probleme, ki zdaj tarejo našo družbo, pa ne samo našo. Tudi preostali svet se otepa s to težavo.

Nekaj časa je bilo potrebno, da sem se navadil nanj, kajti njegove znanstvene teze izvirajo iz njegovih življenjskih izkušenj z bolniki. Spoštovani Dr.Ažgošek je možakar stare šole, uglajen gospod in vreden spoštovanja, kar nepretrgoma dokazuje s svojim delom na bolnikih, ki se k njemu zatekajo po pomoč.

Dobro, da ne nategujem po nepotrebnem bom kar prešel na težavo. LGBTZ in gender theory in vdor vsega tega v naše šole. To me mori. V povezavi s sinom, da se razume, da me ne bi kdo narobe razumel.

Ker sem se itak imel namen oglasiti pri Dr.Ažgošku, ker me je malo skrbela erekcija, sem ga sklenil prositi, če lahko ta malega pripeljem na en hitri pregled.

Z erekcijo je bilo pa takole! Z ženo sva rada "nečistovala" (danes je glih Velika noč pa se izogibam nekaterim izrazom) na pralnem stroju med centrifugiranjem. In sicer tako, da se je ona usedla na pralni stroj, ko ta preklopi na centrifugo, ker fajn trese. Meni prec pride.

Enkrat, ko sva to počela v kopalnici, je pozabila zategnit pokrovček na mehčalcu in se mi je mehčalec zlil na tiča...

Potem sem pa ves mesec imel mehkega. Ampak dišal je pa super!

No, potožil sem Dr.Ažgošku, da ima ta mali v šoli raje tovariša kot tovaršico. Da stalno govori samo o njem in da me zdaj to že malo skrbi. Prosil sem ga, če lahko ta malega pripeljem k njemu na hiter pregled, toliko da se pomirim. Za zdaj se tolažim, da je ta njegova fiksacija na tovariša morda povezana s tem, da so tovariši postali neka njegova obramba, da so nekaj takega kot nevidni prijatelji, ki mu pomenijo garancijo, da zmagovalci nad nacizmom in borci za svobodo in enakost med ljudmi, da ne omenjam enakosti med spoloma... ne bodo nacistov in fašistov nikoli več spustili k nam.

Nacistov in fašistov se boji kot hudič križa. Boji se jih bolj od vsega, ponoči ne more spati, more ga tlačijo, zbuja se ves prepoten in moramo mu prižigati luč, da lahko zaspi. Če recimo grmi, ga niti ni toliko strah, razen če si takrat predstavlja mokrega nacista v škornjih. Takrat se ves trese.

Zgleda da ima to od partizanskih filmov. Jaz na to, priznam, nisem bil dovolj pozoren! Nas so v osnovni šoli peljali gledat partizanske filme! Posebej mi je grozen tisti Balada o trobenti in oblaku, še zdaj me stisne pri jajcih, ko poslušam Chet Bakerja.

Skratka, jaz sem svojega ubogega otroka še kot majhnega silil gledat gledat Neretvo, Sutjesko, Kozaro, Exorcista I in II, Žrelo... in druge reke.

Kot zmenjeno, sem ga potem nekega dne tako peljal k Dr.Ažgošku, kajti njemu, staremu znancu zdaj že lahko rečem prijatelju, laže razložim kaj me tišči. Zaupam mu, ker se že dolgo poznava.

Pregledal ga je in mi zagotovil, da je fant čisto normalen in da bo zrasel v normalnega človeka. Sčasoma bo prebolel "tovariše in tovarišice"!

Pojasnil mi je, da je to normalna atavistična faza razvoja pri adolescenci, ker gre pri njem za prehodno obdobje fascinacije s "tovariši", ki pa je normalni sestavni del odraščanja.

V tinejdžerskih letih, tako mi je zaupal Dr.Ažgošek, se bo njegovo zaupanje preneslo na drugi objekt fascinacije! Ko ga bo mali investiral med ženske noge, se bo vse samo poštimalo, samo pazi naj se, da se ne zainvestira.

To me je nekoliko pomirilo!

A ker me je vseeno še malo dajal dvom, me je Dr.Ažgošek hitro pomiril, češ da je fant precej pametnejši in bolj odrasel, kot večina njegovih sovrstnikov in celo odraslih, čemur nisem mogel oporekati.

Imam posnete Dražgoše 2000,2001, 2002.... vse do 2015! Vsako leto doma posnamemo proslavo.

Pol mu pa to predvajam. Najraje posluša, ko partizani vsakokrat v Dražgošah znova ponovijo, da so zbrisali naciste in da jih bodo znova, če bo potrebno! Da nacizma in fašizma pa že ne bodo dovolili na naših (njihovih) tleh.

To ga pomirja.

Twix čokoladica pa itak - za povrh!

SEVERNA KOREJA

Psihiater Dr.Ažgošek, moj dober prijatelj in velik strokovnjak trdi, da so ti fantje, ki se radi mečejo po peskovniku in na ves čas kričijo: Uaaaa, on me je prvi udaru, on je prvi začel... - mulci, ki so žrtve ene sestavine v mivki, po kateri se valjajo. Eni tudi ščijejo v peskovnik, v katerem se igrajo, pa vse sorte delajo. Potem pa do tega pride.

Pol se pa še derejo: bom ata poklicu (strica, prjatla pretepača, mamo, če je mal močnejša ipd.), pol boste videli. Gre za to, kdo ma večjiga in komu dlje nese.

V bistvu se to zgodi zato, ker jih doma preveč učijo bontonu. Ne preklinjajo v javnosti, globoko se priklonijo, ko morajo koga pozdravit, roke si umivajo, ko gredo scat in podobno. (zadnjič mi je šel sendvič delat, medtem ko sem bil pri njem na obisku, zdaj si ga pa raje kar s sabo prinesem, kaj jaz vem kaj Freud in Jung pravita o drugem umivanju)

Čeprav drug o drugemu mislijo vse najslabše imajo navado, da jim je vsak drugi stavek: Pa lep dan želim!

Kar pravzaprav pomeni: jebi si ti malo mater. Ali pa: puši kurac. Tako si tudi starši mislijo, sam ne povejo.

Ne želijo pa, da se to ve. Zato potem vsakokrat ko slišijo: Pa lep dan želim... sami prevedejo:  Dej, si jebi ti malo mater! Tako so vsi na tekočem.

Kadar meni kdo reče, pa lep dan ti želim, si mislim, tudi tebi. Včasih to tudi rečem.

Psihiater Dr.Ažgošek meni, da je to posledica tega, da imamo podnapise v filmih, ker se pri nas filmi ne sinhronizirajo v naš jezik, kot na primer drugje. Ne mislim, da se v Franciji sinhronizirajo v slovenščino, ker oni imajo svoj jezik.

Potem pa gre to tako daleč, da ljudje, ko eden drugega poslušajo, že samodejno berejo podnapise, kar pomeni čisto nekaj drugega, kot tisto, kar slišijo. Zato vse manj poslušajo in vse več si mislijo svoje, ker jim podnapisi že vse povedo.

Mislim, podnapisi so že pravi, ker govorijo pravo vsebino, le zvok je v pizdi.

Jaz to včasih vidim pri sebi, na televiziji, ko govori precednik države. On govori eno, jaz pa sproti čitam podnapise, in povem vam, da to ni lepo. Še dobro, da sem sam doma, ker na glas čitam.

Seveda, preveč olike ni nikoli preveč dobro, meni Dr.Ažgošek, ki se na to gotovo spozna, saj ima prakso z bolniki. Po navadi mu pripeljejo une s proslave v Dražgošah, ki jih na pomlad poberejo v goši, potem ko sneg skopni. Po proslavi se odpravijo domov in zatavajo v gozdu, ker hočejo celemu svetu pokazati, da znajo sami prit domov. Ampak so pa trdoživi, tako pravi Dr. Ažgošek, ker spomladi še dihajo.

Priporoča pa Dr. Ažgošek eno splošno pravilo, ki je zelo preprosto za uporabo. Staršem priporoča, da učijo otroke, da kadar te v peskovniku kdo poči s kanglico, ti takoj njega nazaj z lopatko. Ne nobenga klicat, kar sam tam naj poračuna na licu mesta.

Ma, kake rakete, lepo te prosim! ... mi je še reku Dr.Ažgošek, potem sva šla na pivo. Je on plačal, ker zadnjič sem jaz.

O BURKAH

Sem vprašal Dr.Ažgoška, kaj misli o burki. Če se bo to kdaj prijelo v Evropi.

Tole mi je povedal:

Predstavljaj si, da gre cel razred žensk na šolski izlet z avtobusom. Recimo, da imaš v busu 40 žensk, vse pod burko. Pa denimo, da je bil pasulj za kosilo. Potem pa sredi poti začnejo vse hkrati prdet.

Madona, saj rabiš celo popoldne preden se prdci pod burko vsaj malo razkadijo. Ene ga s sabo nosijo po ves dan, potem pa, še preden se eden razkadi, že drugi pride...

Kdaj boš pa avtobus prezračil? Ko na koncu šihta pripelješ avtobus v remizo, pa vse lepo prezračiš pa to, odpreš okna, in... čakaš, čakaš! 

Preden se končno šofer odpravi domov je ura pol petih zjutraj. Bogi šofer.

Dr.Ažgošek je praktik. On vedno na stvar pogleda še s praktične strani. Veste, Dr.Ažgošek je stara šola, moderna psihiatrija pa take stvari kar zanemari.

ŠPANSKI BORCI

ZVEZA BORCEV VS. ZVEZA ŠPANSKIH BORCEV  

Baje sta se zadnjič v Kopru dve skupini zborovalcev na istem zborovanju, po koncu zborovanja spopadli v neki gostilni in pri tem razbili lokal. Snažilke so po koncu pretepa med pometanjem našle 12 zobnih protez in dva slušna aparata. 

Spičkali sta se dve skupini: Zveza Borcev in Zveza Španskih borcev! 

Začelo se je pa tako, da je eden od Španskih borcev kriknil: NO PASARAN!

Nakar je na to takoj odgovoril nekdo iz Zveze Borcev, ki je zakričal nazaj: Kva? Kdo je posran? Ti bom jest pokazu...! (baje je imel slušni aparat v popravilu)

In se je počasi vnel pretep.

Počasi pa zato, ker je trajalo kar en lep čas, saj so artiritiki (oboževalci umetnosti) porabili precej cajta za zamahnt, pol pa še več časa za zadet. 

In ker so bili že precej zadeti, saj so bili v gostilni, je to trajalo čez urnik gostilne, se pravi dlje kot je bilo pričakovati. 

Na koncu so zmagali. 

Oziroma, kot so sami interpretirali stvar, kajti fašistov ni blo po pretepu in streznitvi nikjer več (dokaz za zmago!). So se najbrž varno poskrili v mišje luknje, kukavice jedne izdajalske. 

Pred časom je v nekem slovenskem cajtengu pisalo: >>Tako pa se obeležuje in vzdržuje, časti in slavi npr. Franca Rozmana Staneta, človeka, ki se je po vrnitvi iz španske državljanske vojne, kjer se je boril z ramo ob rami s komunisti, zelo hitro vživel v vojno in revolucijo, ki je potekala v takratni državi.<<

Moj dragi prijatelj, sicer pa velik strokovnjak, psihoanalitik in psihiater Dr.Ažgošek, mi je na popoldanskem sprehodu pojasnil:

Veš, v Španiji ni tako kot pri nas! Pri z vsemi štirimi skrbimo za njihove španske borce.

Slovenija ima več španskih borcev kot Španija, v bistvu se Španija imenuje Španija po slovenskih španskih borcih!Imamo celo Dom Španskih borcev!

Medtem je nam slovenska vas - španska vas, jebe se nam za kmete.
Njim so pa slovenski španski borci - španska vas.

Za svoje kmete, zo morač reči, pa zelo lepo skrbijo.

Ne vem zakaj smo po letu 1991 govorili, da bomo druga Švica. Lahko bi bili druga Španija, če nam ne bi slovenska vas bila španska vas...

Res je to čudno, da Barcelona imenuje po nogometnem klubu Barcelona...
Ni normalno.

Drž' se Slovenije, fant moj, mi je še priporočil Dr.Ažgošek!

A LAHKO IMAŠ FAŠISTA ZA PRIJATELJA

Dr.Ažgoška sem spoznal leta 1995 na predavanju z naslovom "A lahko imamo fašista za prijatelja". Predavanje je bilo v telovadnici na lokalni šoli. Naslov se mi je zdel zanimiv in karseda provokativen predvsem pa aktualen. Glede na to, d smo bili na prehodu iz enega sistema v drugega.

To po navadi odpira kup novih vprašanj, na katera ponavadi nihče ne odgovarja, medtem ko so ljudje zmedeni in nihče noče preveč spraševati. Že po tem sem sklepal, da je Dr. Ažgošek posebne sorte človek in me je zanimalo, kaj ima on povedati v zvezi s tem.

Takrat se predavanj še ni snemalo, zato bom povzel po spominu, tisto, kar je tedaj povedal Dr.Ažgošek.

"Najprej poglejmo, kaj fašist sploh hoče od nas! Nekateri modri ljudje pravijo: Daš mu Trst, on pa hoče celo Reko! Takšne in drugačne posplošene trditve boste našli v šolskih knjigah, pa tudi v pogovoru jih boste dostikrat zasledili. Povedane so z zamero in skozi oči strankarske pripadnosti. Mi, psihoanalitiki, ki verjamemo v psihoanalitično znanost, pa moramo trditve utemeljiti skozi psihoanalizo in jih razložiti znanstveno, če naj si s tem potem kaj pomagamo. In tudi vsi ostali, torej tisti med nami, ki sta jim pravni red in ustava več kot le partijska gorečnost, jeprav, da jih vodi znanost in ne predsodki.

Za tole gre:

Ali lahko brez skrbi povabiš fašista domov in predstaviš svojim staršem? Na videz enostavno vprašanje, pa vendarle ne preprosto, kot bomo videli.

Prideš domov in rečeš: mami, oči, evo tu je moj prijatelj - fašist! ln ga predstaviš. Kaj pa naj porečeta na to?

Me veseli ali morda kaj podobnega?

Gotovo se bo pogovor kmalu razvil v" ... kaj pa počnete v življenju? Hodite kam v šolo, še študirate? Kaj so počeli vaši starši med vojno? ln podobno.

Če pa je obratno, in si ti pri fašistu doma na obisku, tedaj te pa njegovi ne vprašajo, kaj so delali tvoji med vojno, temveč, kaj so delali - tik po vojni!

Kaj hočeš, tastare vedno vse zanima.

Vprašanje je zdaj, če sme tudi fašist biti prenovitelj in ali sme morda tudi on pozabiti na lastno preteklost, se ji celo odpovedati in jo ocenjevati s "kritično distanco". Potem pa imeti nanjo povsem objektiven pogled, takega "znotraj konteksta". Seveda lahko!

Če vsemu, kar od njega zahteva prenoviteljstvo ustreza in če odgovarja osnovnim principom prenoviteljstva, lahko tudi on s svoje strani postane dober prenovitelj! Med enim in drugim prenoviteljem pač ni dosti razlike - prenovitelj je prenovitelj! Razlike izginejo!

Spravil se je s svojo preteklostjo in si vse odpustil, ne pa tudi pozabil, ker pozabiti ne sme in tudi ne more.

Pri tem en prenovitelj mimogrede priskoči na pomoč kolegu prenovitelju na drugi strani, da ga spomni, ga opomni in mu pomaga. Kdo naj (prenovitelja!) bolje razume, če ne ravno en prenovitelj drugega prenovitelja? Skupaj so nekoč delili isto muko, isto slabo vreme, isti dež in led, čeprav resda na različnih straneh jarka - pa kaj zato?! Mar se veterani iz Prve svetovne vojne zdaj ne objemajo?! Pa njihovi nasledniki?

Vietnamci, Američani, kavboji in Indijanci, vsi zdaj svojo preteklost drugače vidijo - v kontekstu! - in so zato mnogo prizanesljivejši drug z drugim.

Oni so svoje oddelali.

Človeku se ponuja, zdaj, ko so zgodovinarji vse to znanstveno obdelali in razčistili, povsem nov pogled do lastne zgodovine. Nanjo gledamo skozi oči znanosti, ne več predsodkov. Če pa bi morda obstajali še preživeli iz stoletne ali kake druge verske vojne (te so bile, namreč, vedno zelo dolge!) - to bi žele bilo smeha in veselja! Objemali bi se in si pripovedovali smešne dogodivščine, pa od kuge, pa kako je enemu topovska kugla odnesla nogo in so mu potem iz enega vinograda izpulili akacijev kolec in iz njega improvizirali nogo... to je bilo smeha, ko so ga gledali kako raca po blatu!

Stari radi pojamrajo, da je včasih bilo vse drugače in se spominjajo starih časov s ponosom in žarečimi očmi. Polni so spominov! ln mi, ki živimo to bedno sedanjost, jim lahko njihovo preteklost samo zavidamo. Če jim to omeniš, se brž popravijo, kot bi se bili malo zaleteli in nato pristavijo, da mi sploh ne vemo, kako hudo je bilo življenje njim. Človek se pri tem že težko znajde, ker jim celo bivši sovražniki tedaj prikimavajo: ja, ja, je bilo pa res težko, vi tega sploh ne veste!

Človek se sprašuje zakaj so se sploh streljali, ko pa pravzaprav mislijo povsem enako.

Slovenska posebnost je, da laže odpustiš tistemu, ki te je napadel s tanki in avioni, kot svojemu 

sosedu, ker je en od bratrancev bil pri domobrancih. Še posebno zdaj, ko je valuta bivšega sovražnika praktično uradno plačilno sredstvo v tej osvobojeni deželi. (ne pozabimo, pisalo se je 1995) ponekod pa celo sploh edino.

Predvsem pa na tistih ogromnih površinah nekdaj osvobojene, zdaj ne več domovine, ki je še nesvobodna in jo je treba zato zdaj še enkrat osvobajati, ker je bila, zgleda, prej še premalo osvobojena. Tako nekako.

Ko se pa bivši taboriščniki srečajo, pa si zmeri rečejo: Nikdar več!

Ste to opazili?! Kot bi hoteli reči: naj še malo zdaj drugi probajo.

Saj probajo!

Pa še prav dobro jim gre doli po Bosni. Nekoč bodo pa tudi oni lahko opisovali svoje dogodivščine potomcem, ki spet ne bodo vedeli a je bila preteklost fajn, ali ne in bodo rekli: Nikdar več... toda tedaj bo preteklost, hvalabogu, že za nami in bomo morda končno tudi mi 

doumeli, v čem je bil ves njen čar.

Če nas bo pa morda spet vse to staro dohitelo, nam bo pa tako lepo v junaški preteklosti, da sedanjosti sploh ne bo bomo več potrebovali, sicer pa - kdo jo pa potrebuje?! Če si moderen človek, je vseeno ali si fašist ali ne; važno je, da imaš dobro penzijo, dost cajta za cajtnge in čisto svojo stranko.

Hvaljen DeSus!"

S tem je Dr.Ažgošek sklenil svoje predavanje. Ne pozabimo, da je to bilo daljnega 1995, ko je naša država nastajala in smo bili še na razpotju!

Eni so bili zadovoljni z njegovim predavanjem, drugi pa niti ne, vendar mu je treba priznati, da je imel prav. Čas je pokazal, da je Dr. Ažgošek imel še kako prav, ko je za svoje znanstvene raziskave uporabil metode psihoanalize. Lahko da so komu te vprašljive, ampak treba je le priznati, da Dr.Ažgošek dosega rezutate, ki jih drugi ne. Pa čeprav pišejo zgodovinske knjige. Je pa le razlika, če se ukvarjaš s psihoanalizo ali pa kar po telefonu preveriš, recimo, hojla, Milan, ti misleš da bi tole tako pa tako objavili ali pa bi ti k temu še kaj dodal?

DOGODKI OB IZSELJENSKEM PIKNIKU V ŠKOFJI LOKI

Naslednjič sem Dr.Ažgoška srečal na izseljenskem pikniku v Škofji Loki.

Tedaj nisem v časopisih nič zasledil o njem, ne o njegovih ekspertizah, nekako se niso zdele interesantne režimu v nastajanju. Najbrž bi ga Dr.Ažgošek hitro pogurntal, da sploh ni v nastajanju, temveč v nadaljevanju. Drugi "znanstveniki" in eksperti so uporabljali stare, bolj preizkušene metode, ki so uspešnejše, predvsem pa hitrejše, ker ubirajo bližnjico. Vse drugo je namreč zamudno. Vmes se ti drugi vtikajo v prenoviteljske procese, režim pa tega ne vidi rad.

Na pikniku sem se Dr.Ažgošku sam predstavil in pohvalil njegovo predavanje na naši šoli. Kaj hitro sva odkrila, da sva someščana in praktično soseda! On stanuje v sosednji ulici. Tako sva se hitro zbližala, kmalu po spoznavanju na pikniku sva postala dobra prijatelja, sj sva se srečevala na ulici, ko vsa peljala psa scat. Dr.Ažgošel je velik strokovnjak na svojem področju, to je psihoanaliza. DR.Ažgošek je namreč psihiater in velik ekspert za psihoanalizo! Poleg tega opravlja zasebno prakso za bolnike, ki zaidejo k njemu. Navadno v njegovi ordinaciji končajo tisti, ki jim drugje ni več pomoči. Zato so njegove izkušnje toliko več vredne. Ker so raznorazne, barvite, še pa še zanimive.

Toda naj se vrnem k pikniku.

Na zadnjem tradicionalnem pikniku za izseljence v Škofji Loki, je tedaj prišlo do splošnega pretepa! Za prazen nič, pomislite, vzrok je bila navadna kavarniška debata o aktualnih političnih razprtijah na Slovenskem. Menda se je vse začelo v mestnem lokalu, potem pa preneslo na odprt prostor in se tam nadaljevalo na pikniku. S pivom se je začela, s pivom se je tudi nadaljevalo.

Piknik, kot piknik!

Uradnih poročevalcev sicer tam ni bilo, le en poročevalec je bil tam, ki je bil na pikniu po privatnih opravkih, pa zaradi gneče niti zraven pretepa ni prišel. Za vse je izvedel iz pripovedovanj mimohahljajočih se. Tudi mimogrede se včasih kaj zanimivega izve.

Nemili dogodek je sprožilo omizje, kjer so skupaj sedele persone kot Dr.Novsek, biznismen iz
Clevelanda v Ohiu, Mr.Hovina iz Pittsburgha v Pennsylvaniji, (upokojeni lastnik verige hotelov) in kot slednji pa zato nič bolj trezen, znani politik in osebni prijatelj predsednika ZDA, sam T.O.Neanderlich iz St.Paula v Minnessoti!

Vsi trije stari dobri znanci Slovenije in dobri prijatelji. Med sabo poslovno že vrsto let uspešno sodelujejo, zato je še toliko bolj žalostno, da so se sprli ravno v deželi svojih očetov. Doma v Ameriki se zagotovo ne bi.

Na to me je opozoril Dr.Ažgošek, ki je opazil s strokovnim očesom izkušenega psihoanalitika, da se izseljenci radi identificirajo s svojimi koreninami, a brž ko so tu, že iščejo razlike med sabo in jih pogrešajo.

To je značilnost slovenstva, tako je dejal Dr. Ažgošek, ki jo bo moral še raziskati, ker je redek in zanimiv pojav.

Zavrela je pač slovenska kri, kar samo dokazuje, da je v tej deželi le še nekaj več vredno od denarja"! Zamera!

Začeli so z aperitivi, nadaljevali z apricotom, končali pa z aperkatom! Men of the world bi se temu reklo, ali svetovljani po slovensko.

Po pripovedovanju prisotnih je prepir povzročil prav Mr.Hovina z izjavo o skupini ameriških
strokovnjakov, ki je celih dvajset let raziskovali domnevo, da avtor Iliade in Odiseje sploh ni Homer, temveč nekdo drug, ki mu je pa čisto slučajno bilo tudi ime Homer.

Dr.Novsek se je tukaj počutil izzvanega! Kot pristaš prenoviteljev si je napačno in po svoje razlagal znano in tudi nedolžno anekdoto. Zdela se mu je očitno cikanje na aktualne politične dogodke v naši na novo nastajajoči državi.

Rekel je, da ima pravico do svojega mnenja, ker gre njegovo povsem legitimno politično in osebno prepričanje, ki čisto nikogar nič ne briga! Pa tudi skrivati ga ni nameraval. Po njegovem je Peterle na Ogleju storil usodno napako, ko je Lahom obljubil spremembo ustave kar tako, ne da bi zahteval kaj v zameno.

Toda Amerikanec je tudi v Evropi še vedno Amerikanec! In kot tak svoboden človek, ki sme

na glas povedati svoje mnenje, četudi se še tako dela Francoza in je še pijan zraven. Saj mu to omogoča ameriška ustava.

Druga pesem pa je, seveda, zdaj, ko je menda sam predsednik skupščine obljubil referendum o spremembi ustave!

V debato je takoj poseglo še sosednje omizje z domačini, in potem se je razširilo kot ogenj v suhem dračju. Nekdo je stopil na mizo ter na ves glas kričal, da je vedno bilo tako, ko so stvar vodili komunisti! Ti so si vedno prilastili tujo idejo zato, da so jo potem prodali za svojo. Z zaslugami vred.

Najprej so si uzurpirali pravico do odpora proti okupatorju, potem pa še zmago, kot da ni nihče drug ničesar storil proti nacizmu in fašizmu. Potem so potihoma izrinili vse ostale. Vse žrtve vojne so posmrtno pokristjanili v komuniste. Če se je pa kdo izmuznil in umrl kot pogan (nekomunist) si je pa sam kriv!

Važno je le, da so komunisti imeli dovolj svojih žrtev za začetek, ostali reveži, ki so se borili proti okupatorju pa niso vedeli kaj je to državljanska vojna, so pa ostali na suhem. Nasedli so uradnim razlagam.

Knjige napišeš kasneje in luknje dopolniš, kjer ti zmanjka. Na koncu ti vsi prikimavajo. Če ne prikimavajo, se jim pa slabo piše, zato radi prikimavajo, ne splača se ne prikimavati!

Poleg tega že mora biti res, če je pa v šolskih knjigah, kajti narod potrebuje zgodovino. Le kaj bi brez nje?

Nakar se je možakar zvrnil z mize.

Dr.Ažgošek si je vse to pridno zapisoval v beležnico (takrat še ni bilo tablic) in vsake toliko rekel, da je v pijanskih izjavah vedno dosti resnice....

Trezen človek po navadi ne govori takih stvari, četudi morda zares tako misli. Zato se je Dr.Ažgošku zdelo prav, da vse to zabeleži, da bo imel pri roki pri izdelavi psihograma tega naroda.

Seveda ni bilo dosti možnosti za to, da bi naši mediji kje kj takega objavili, mnogi bi jim pa sploh oporekali, če je to res, če se je res tako zgodilo.

Morda ni vse tako, kot je dotični govoril v pijanem stanju, je pa za razmislit o tem, ker v naše prepričanje o tem, kaj smo, vnaša dvom. Po odcepitvi od Jugoslavije in osamosvojitvi so
nas komunisti vrgli na isto finto kot v II Svet. Vojni!

Le da so tokrat malo počakali, da bi prej videli kaj se bo iz vsega izcimilo in če se sploh splača. Delo so zanje opravili drugi, zdaj pa so povsod samo še prenovitelji in njihove zasluge. Gospodje so si privatizirali državo in - je bilo konec lastninjenja.

Pri tako zarukani Cerkvi, zapitih intelektualcih in oblasti vedno vdanih kulturnikih alko-kolhoznikih, da ne pozabim na podkupljivi in vdani podmladek ter inkvizitorsko nastrojeno borčevsko organizacijo, to res ni težko.

Um dežele si je izmislil, da ni ene same Resnice in da ima lahko zdaj že vsak svojo. Res koristna parola, če jo znaš pravilno izkoristiti. Zato pa zdaj že vsak idiot piše svojo knjigo s svojo resnico.

Čez tri leta bomo vsi verjeli, da nas je osvobodila Partia, in to še od lastne vojske....

Nekako tako je tedaj sklenil pogovor Dr.Ažgošek!

"S knjigo nad knjigo... " je bilo tedaj slišati vzklike, nato pa "kaj še," z drugega konca, "s
cepci je treba nad cepca!"

Državljanska vojna torej gre naprej, le da se zdaj marke držijo prenoviteljev komunistov, ki se očitno laže spravljajo z okupatorjem, kot pa z domačimi izdajalci. Nekdo je Mr. Hovini moral razlagati, da gospod Trefalt še ni kvizling, zato, ker vodi kviz.

 Na pikniku pijača teče v potokih, besede hitro najdejo prosto pot in ljudje si dajo duška. K sreči obstajajo tudi takšni s trezno glavo. Sicer redki, pa vendar.

"Pustimo zdaj to," se je zaslišal glas tistih sredinskih, zdaj že tudi z bolj oddaljenih miz. "Preteklost naj bo preteklost! Peterle pač ne zna, ne znajde se še, v tem je vsa finta. Pojma nima, kako se to dela, moral bi takoj reči, fantje, jaz imam eno dobro vašo idejo! Že takoj v začetku bi bil moral poudariti, da je ideja prenoviteljska. Saj bi moral sam vedeti, da za komuniste ni nobena ideja dobra, če se je ne zmisli Partija.

Posameznik namreč sploh ne sme imeti dobrih idej, dokler je nima Partija. Kakšen politik pa je, če še tega ne ve?!

Mislite, da je to koga pomirilo? Kje pa! Kot bi samo čakali na to, so brž pograbili priložnost in Peterletu spet očitali, da je eden tistih petelinov, ki prezgodaj poje. Da se v politiki tako ne dela in tako dalje in tako naprej ...

"Zdaj nam bo pa spet kak star senilec iz nekdanjega partijskega vrha po časopisju predaval in nas poučeval, kdaj je za kaj prezgodaj, kdaj pa ravno pravi čas," jim niso ostali dolžni tisti, ki se s takšnimi pogledi seveda ne strinjajo.

"Pa prav on," je še pristavil nekdo, ki je že kar vedel za koga gre. "Ta se sploh ničesar ne spomni! Če ga po nečem vprašaš - pravi, da nič ne ve! Še tega najbrž ne, ali si sploh hlače dol da, preden se userje ... "

"Kaj mu mar," se je že spet slišalo od drugod, "saj se ni on usral v hlače! Saj se je Partija!"

Hahahahaha... je sledil temu smeh, z vseh miz enako.

Dr.Ažgošek je (sem mu gledal čez ramo!) zapisal v beležko: Pri omembi izločanja in iztrebkov se vsi enako smejijo, kar je zgleda to vsem enako smešno.

ln podobno se je nadaljevalo v tem slogu. Da ne bi zdaj vsega našteval.

Tako iz nič pride do državljanske vojne, ustaviš pa jo potem zelo težko. Končno jih je pomiril avtoritativen glas, ki jih je opozoril na neovrgljivo dejstvo: "Hey guys, hold your horses, we are all Americans here, aren't we?!" Saj smo vsi Američani!

Kot bi jih šele to razveselilo, so se bratsko objeli in na to pametno besedo še nekaj spili. Tako izseljenci kot domačini, vsi brez razlike so dvignili čaše in se objemali in se bratili med sabo.

Vsak je plačal svoje - tle so naredili po slovensko, ali v prevodu "dutch treat" - in se odpravili domov spat.

Dr.Ažgošek je na to pripomnil: Dokler so se pa prav po slovansko častili, je bilo pa vse narobe. Slovenci smo res čuden narod!

Nekaj posebnega smo ravno zato, ker znamo brž pozabiti svoje lepe običaje in navade, kadar je treba in takrat se vse poštima za naprej in nazaj. V svetu se bo Slovenec hitro znašel in se mu prilagodil, doma pa se bo med svojimi izgubil.

Zato tudi v demokraciji ali na svobodi vedno glasuje za konservativnejšo opcijo in za trdo roko. Da se mu ne bi ves čas dozdevalo, da je na počitnicah.

Če se ima Slovenec preveč dobro, je pripomnil Dr.Ažgošek, brž pogleda na uro, kdaj se bo končalo, preveč dobrega, namreč škodi.

Za Slovenca je to naravnost idealna politična parola in kar za pričakovati je, da jo bo katera od novih političnih strank uporabila za svoj predvolilni slogan.

Denimo: Preveč dobrega naenkrat - škodi!!! Zato volite našo opcijo, izberite našo stranko itd.itd., boš videl, da bodo še zmagali.

"Ni hudir, da se med sabo kljub temu ne bi razumeli," je zadevo na koncu poznavalsko ocenil tudi sam T.O.Neanderlich, in še dodal:

"Saj smo vendar belci!"

SLOVENSKE VLADE

Včeraj, ko sva skupaj pila pivo, mi je Dr.Ažgošek potožil:

Zgleda, da imamo Slovenci radi ta prizadete in tiste s posebnimi potrebami. Pa tudi zelo smo sočutni do ljudi, ki imajo psihološke in druge težave in hendikepe, prizanesljivi smo z njimi... vendar pri tem nihče niti ne pomisli, da bi recimo ljudi s posebnimi potrebami postavljal za predsednike države ali pa iz njih sestavljal kompletno vlado.

In zakaj ne?

Ja, preprosto zato ne, ker bi se ukvarjali sami s sabo in svojimi težavami, naših pa ne bi videli. Enako se obnašajo naše vlade sedaj, ukvarjajo se same s sabo, na nas pa ne pomislijo.

Kaj naj si drugega mislim, kot to, da se nam smilijo! Zato jih bomo Slovenci drugič še izvolili. Kam pa naj gredo? Kdo jih bo pa take vzel?!

Potem sva spila še po eno pivo. Nakar še eno. Dr.Ažgošek je nato hotel še eno, ampak jaz sem rekel, dost mam. Res mam dost!

Pol sva pa ruknla še vsak po eno.

****

Vse mi je jasno:_ Komunizem je fašizem, Janša je pa fašist, ker je bil komunist in je šel v Jajce.

Dobro. Zdaj sem si končno na čistem.

Tako berem v enem od forumov komentar, da nas je kučanov Forum21 okradel za velike denarje in da uporablja NLB kot prašička, ki ga mi polnimo kučanu. NLB je kučanov šparovček, ko ga on sprazni, mu ga mi spet napolnimo. Potem ga kučan sprazni. In potem ga mi spet napolnimo. In on ga spet izprazni in mi mu ga spet napolnimo in on ga izprazni.

Pol mu pa en na forumu odgovarja: Ja, ja, že res, ampak kaj pa Janša?! Janša je šel v Jajce!

Ker se smejim ko to berem, me vpraša naključni znanec, sicer Francoz s katerim skupaj čakava vlak na Jesenicah, če mu povem, kaj mi je smešno. Gleda mi v tablico, da bi kaj razumel, pa revež ne razume. Prosi me, naj mu prevedem. Dobro. Prevedem.

Malo razmišlja, in me končno vpraša:  Kaj je Janša porabil več kot 5 milijard za povratno karto v Jajce?

Mu odgovorim: Dej tih bod, vous francais ne comprenez en kurc n'č poleg tega da ne kapiraš rien de rien...

Še dobro da gre po svoje in ne z mano. Kdo bi ga prenašal v istem kupeju.

MOJA RAČKA

Kadar človek odrabi stare stvari ali star kos pohištva, to nese na podstrešje. Seveda, če ima tam še kaj prostora. Če je na podstrešju vse polno robe, mora razmisliti, česa se bo prej znebil. Da bo prostora za sprotne stvari, ki jih ne potrebuje več.

Tako sem pospravljal nekatere stvari na podstrešju in gledal, kaj bi lahko pogrešal, česa naj se znebim.

Med iskanjem sem naletel na star kufer. V njem sem v eno staro majčko zavito našel - MOJO RAČKO!!!!

Oooooooo, madonaaaaaaaa.... Imel sem jo za izgubljeno in zdaj sva se zopet našla! Fak! S to račko sem se kopal, ko sem bil majhen, bila je moja najljubša prijateljica, taka za zmeri.

Hitro sem zaklenil vhodna vrata in si natočil banjo z vročo vodo. Potem sva se kopala skupaj z račko.

Ponovno snidenje je bilo lepo. Naslednji dan sem sicer takoj zjutraj imel dva pomembna sestanka in popoldne sem bil obljubil znancu, da mu grem pomagat zlagat cegle s kamiona, ker zida hišo in rabi mojo pomoč.

Ampak zvečer – zvečer sem natočil banjo! Šel sem se kopat z mojo račko. Moje življenje je nenadoma dobilo nov smisel. Morda bi moral reči, da je dobilo stari smisel. Pozabil sem že, kaj to je.

Naslednji dan me je obiskala prijateljica. Ona je zelo lepa, med nama bi lahko kaj tudi nastalo, nič ne rečem. Bila je vsa uštimana, lepo je dišala po dobrem parfumu. Bila sva zmenjena, da prinese sabo s večerjo in bova ob svečah popila kozarec črnega.

Po večerji sva poslušala glasbo in večer je kar lepo minil.

Komaj sem čakal, da gre domov.

Ves čas sem bil z mislimi pri rački. Čim je prijateljica odšla, sem zaklenil vrata za njo in si natočil banjo. Potem sva se z račko skupaj kopala. Bilo je prekrasno!

Naslednji teden sem, ne vem kako, pozabil zakleniti vhodna vrata. Prijateljica, ki mi je prišla vrnit strojček za delat rezance, me je našla z račko v banji!

O, fak! Sem takoj pomislil, kaj če je stala za vrati in slišala, kako se pogovarjam z račko. Se z njo menim, jo sprašujem stvari... le kaj si bo mislila o meni. Zdaj je gotovo že na tem, da naredi križ čez najino prijateljstvo. Ne bo me hotela več videti....

Ma kaki!!!!

Ma kaki, še vprašala me je, če lahko pride drugič k meni - s svojim plastičnim ježkom! Se bova skupaj kopala z najinima živalcama...

Zgleda, da sva se spolno zelo ujela. Njen ježek še piska zraven.

V petek, je rekla, da ima dva važna sestanka s poslovnimi partnerji, na katerih ne sme manjkati kot predsednica nadzornega sveta firme. Ker prav ona najbolj obvlada temo, o kateri se bodo pogovarjali mora biti prisotna, gre za milijone. Zato v petek še ne more priti k meni.

A že v soboto pride k meni z ježkom.

Se bova imela lepo!

GEJ BRIGADE HITITE,

razpodite, zatrite

Ko sem v devetdesetih tole pisal, je bilo še smešno. Danes ni več.

Objavljeno je bilo v reviji Primorska Srečanja, leta 2001. Danes bi me uredniki vsake revije v rit brcnili.

Sčasoma so na planetu bili samo še pedri in lezbijke.

Kakih drugih posebnih novosti sicer ni bilo, razen te, da je slovenska slovnica izgubila sklanjatev, ker je sklanjanje postalo nevarno.

Pedri so lezbijkam posojali seme, za povračilo so si pri njih najeli maternico in tako so vsi prišli do želenih potomcev. Punčke so zrasle v lezbijke in fantki v pedre. Seveda, če se ni vmes kaj spridilo.

Zaradi raznih sevanj ali kaj veš zakaj, se je kdaj pa kdaj pripetilo, da so fantki in punčke začutili spolno privlačnost do nasprotnega spola. Starši so v tem primeru poiskali strokovno pomoč. Strokovnjaki so jih tolažili, da gre za tranzicijsko obdobje pri mladostnikih, da je vse normalno in da bo ta atavizem minil sam od sebe. Zato imamo vendar šole, da skrbijo za pravilno rast in zdrav duševni razvoj mladine.

Starši so kljub zagotovilom, da je z njihovimi otroki vse v redu, s strahom in skrbjo spremljali razvoj svojih otrok. O pojavu so najprej razpisale strokovne revije, a ker se je bolj in bolj razraščal, je debata iz znanstvenih krogov prešla v dnevno časopisje in skoraj ni bilo dneva, da ne bi v Pismih bralcev zasledili različna razmišljanja o tem, kaj je bolj prav in kaj narobe.

V krajih, kjer so se ljudje imeli za tolerantne, si lahko videl v parkih deklice in dečke, ki se, meni nič - tebi tič, pri belem dnevu držijo za rokice! Nekateri so se zgražali, večina pa se je požvižgala, kot da se jih to nič ne tiče. Slovencu je pač najpomembnejši njegov lastni v rt. Vsaj tu je vse ostalo isto.

In kot se rado primeri, je vse več raznospolnih parov zahtevalo zase iste pravice, kot veljajo za večino! Torej za istospolne.

Na prvem mestu so zahtevali pravico do porok in z njo do enakosti pred zakonom. To bi seveda pomenilo, da smejo obdržati otroka, ki se rodi iz takšne zveze, zakon je namreč zahteval, naj se raznospolnim parom otroka odvzame in se ga dodeli lezbičnemu ali pederskemu paru, kar je seveda edino zagotovilo, da bo ta otrok kdaj normalen.

Razpravljalo se je povsod in vsepovprek. Ombudswomanka je obnemogla pod kupi peticij!

Javnost je še posebno močno razburil primer samske gospodične P. N., ker je šlo za žensko, katere spolna usmerjenost ni bila povsem jasna, saj ni imela stalne partnerke. Zato je morala pred umetno oploditvijo pridobiti mnenje zdravniške komisije.

Zakon namreč veleva, da zdravniška komisija, ki je sestavljena iz strokovnjakov raznih smeri, ugotovi primernost prosilke oz. prosilca za starševstvo. Eden od članov komisije, psihijater, se je v zaupnem pogovoru na štiri oči ponudil gospodični P. N. za neumetno oploditev.

Mlado in naivno dekle je v trenutku obupa sicer privolilo, a je kasneje zaradi občutka krivde dogodek močno obžalovalo in vse priznalo staršem. Torej obema mamama.

Ti sta psihiatra tožili in tožbo seveda dobili. Tako je bil še en

perverznež razkrinkan. Pred tem sta morali mami podati zahtevek za izločitev sodnika, ki je bil heteroseksualec, saj bi to lahko vplivalo na izid tožbe!

Gospa sodnica je naložila gospodični P. N., naj najprej opravi splav, potem pa ji je priznala pravico do umetne oploditve, s pogojem, da si poišče stalno partnerko in si uredi zakonski stan.

Psihiater je bil obsojen na visoko zaporno kazen in trajno izgubo dovoljenja za opravljanje svojega poklica, saj je prekršil vsa pravila človeške in poklicne etike.

Mlada družinica je bila presrečna, ko se je novopečenima mamicama rodila deklica. Presenečenja tu ni bilo, saj je družba lepo poskrbela za to, da so lezbijke lahko načrtovale deklice. Ena deklica se je rodila najprej eni mami, in ker sta se imeli zelo radi, je čez nekaj časa na svet privekala deklica še drugi mamici.

Polsestrice so živele složno, kot bi bile prave sestrice! Na koncu sta bile obe mamici srečni, vse štiri nonice presrečne in osem pra-nonic pre-presrečnih! Kakšne bi bile pra-pra-nonice, če bi še živele, si lahko le pre-predstavljamo!

A to je bil šele dogodek, ki je napovedoval vse hujšo pravno zmedo! Podobnih pravnih sporov je bilo vse več, večina jih je bila take sorte, da nanje navaden človek sploh ne bi pomislil, kaj šele pravniki, ki so zakone pisali.

Vprašanja so kar deževala. Denimo, kako je s pravico do dedovanja pri neumetno spočetih otrocih, ali pa komu naj ti pripadejo, če pride do ločitve raznospolnega para. Kako je s posvojitvami in podobno. Nekateri so se spraševali, ali naj se otroku, ki je bil neumetno spočet, sploh dovoli obiskovati verouk skupaj s tistimi, ki so umetno (brezmadežno) spočeti! Ali se kaj takega sploh spodobi.

Oglasil se je tudi Fafež, ki je ljudi pozval, naj se zahtevam raznospolnih parov uprejo, češ da so nenaravne. V glasilu Vtikanski Opazovalec je odločno obsodil poroke raznospolnih partnerjev in te pare pozval, naj se streznijo, dokler še ni prepozno.

Nekateri so ga poslušali in se odrekli svojim nagonom ter nenaravnim zvezam. Šli so v samostan in postali samostalniki.

Odprli so zasebne šole in v njih učili otroke sklanjanja.

ZAKAJ EVROPA NE RAZUME BOSNE

Zgodilo se je v letih, ko o vojni pri nas še ni bilo ne duha ne sluha.

Moja teta je tedaj živela v nizkem bloku. Visoko pritličje z nadstropjem. Pritličje dovolj visoko, da ti ne gledajo v stanovanje, ko hodijo mimo, a hkrati dovolj nizko, da znanci vidijo, če si doma in lahko skočijo k tebi na kavo. V tem nesrečnem mestu, ki je bilo najbolj vroče v državi, so imela stanovanja višje stropove kot danes, ko jih sploh ni. Takšna so bila kot so jih imele hiše nekdaj, tiste, grajene pred drugo vojno. Več svetlobe je bilo zato v njih in v poletni vročini je bilo za spuščenimi lesenimi roletami prijetno hladno.

Vse to nakladam zaradi izračuna višine, ker bi si rad predstavljal, kako visoko je ograja zgornjega balkona!

Mimo bloka je peljala cesta, čez dan prepolna turistov, ki so obiskovali begovo džamijo in stari most, zvečer pa povsem zaparkirana z avtomobili; avte so kar tam v temi pustili, potem pa šli v kakega od nešteto lokalčkov - takega z muziko na prostem, ki jih je bilo v starem delu mesta veliko.

Z druge strani bloka je bilo "dvorište". To je intimni del skupnosti, ki skupaj stanuje in si deli bureke in hurmašice, se vabi na kavo in na sladko z vodo (Evropejec ne ve kaj je to, pa zdaj ne bom razlagal!). Ko se tam nič ne dogaja ali pa imaš sam drugačne misli, greš na cestno stran bloka in z okna ali z balkona gledaš mimoidoče. Ogovarjaš ali pozdravljaš. Ali pa nič, gledaš pač!

Nad teto, ki je imela stanovanje v pritličju, je živel starejši par, tovariš in tovarišica, prvoborca. V takšnih primerih in na tej geografski širini je to imelo čisto poseben pomen; življenjski tovariš je bil hkrati tudi partijski, in "moja drugarica" je zvenelo kot " z njo sem poročen - brez cerkve, prosim! - in zdaj skupaj živiva na veke vekov - amen!" In ni se reklo "poročila", temveč - "registrirala". To pa, kar sta delila, so bili njuni skupni spomini in vse kasnejše bolezni.

Nisem spraševal, a zdelo se mi je, da morajo takšnile biti skupaj še z gimnazije. Prirasejo eden za drugega, se na partnerja navadijo in bi brez svoje "tovarišice" kar umrli, kot se pogosto tudi zgodi. Najprej gre eden, potem drugi... Če ne pade vmes kaka vojna.

Ta dva človeka, mož in žena pri sedemdesetih, sta obolela od sindroma  "Mirko in Slavko"! Za vedno sta ostala v svoji mladosti. Nemce sta sovražila še dolgo potem, ko ti niso bili več tapravi Nemci in je njun socializem že davno bil pospravil s Svetovno vojno. Bila sta še vedno v svoji izgubljeni mladosti, tudi v tem novonastalem blagostanju, kjer se ni dalo ničesar več izračunati brez marke, ona dva pa, kot da tega nista opazila. Izgubljena mladost jima je pomenila več kot vse drugo.

No, in nekega dne je bilo njej dovolj zaparkiranih avtomobilov na njenem pločniku, pod njenim balkonom, in se je avtomobilu z nemško registracijo z balkona dol posrala na streho!

Predstavljajte si ogromno belo rit, kako ponoči štrli z balkona, medtem ko jo njen mož čuva, da ne pade! Da se dlje stegne in laže pocentrira streho. Oba zadihana, z licem ob licu... On gleda dol in ji govori: malo bolj levo... še malo... in hkrati pazi, da mu ljubljena ne zgrmi z balkona. Si predstavljate, koliko zaupanja in ljubezni je v takem dejanju?! Kar sami poskusite! Jaz še scati ne morem, če me kdo gleda. Kje dobiš danes takšno žensko? In takšnega moža, da mu smeš verjeti, da te ne bo spustil v odločilnem trenutku... Silak, kot je bil, je držal  vso njeno gmoto, impozantno kot je bila, medtem ko je njen corpus delicti, tudi sam ne od muh ali za čez balkon - molel čez balkon! Ob dveh ponoči!

Bela in ogromna, čista in popolna, mogočna, kot vest vsega civiliziranega sveta s tega planeta je sijala z balkona - pet do šest metrov visoko nad cesto!

Si predstavljajte njuno srečo potem, ko jima je akcija uspela in sta, najbrž olajšana in objeta zadovoljno zaspala drug drugemu v naročju. V žilah je znova zaplala mlada kri. Sindrom Mirko i Slavko.

Predstavljajte si zdaj tudi te uboge turiste, ki si s svojo evropsko kulturo, omiko in logiko ne morejo čisto nič pomagati, kadar zagledajo drek na strehi. Kako je sploh prišel gor?! Saj vendar ni mogel kar pasti z nebes...

Pa tudi če tole vsakemu "očitno" dejanje, greš nato preverjat z miličnikom - kaj pa lahko storiš? Dva starca, ki te na vratih gledata naravnost v oči: "Ne razumem..." In te je še sram, da si na kaj takega sploh pomislil.

Zgineš dol še preden zapreta usta!

Zakaj pa naj bi se dva sedemdesetletnika posrala na avto nekemu turistu? Dajte no, saj ni nobene logike!

Zato Evropa ne razume Bosne.


O PROSTEM PRETOKU LJUDI V EU
s poudarkom na pretok med strankami v Sloveniji

Prejšnji mesec sem bil pri Toniju Škvarči doma ker je njegova žena padla po stopnicah in si je zvila nogo in se udarila v komolec da smo jo odnesli v ambulanto ker Toni ni imel avta ker ga je posodil sinu ki je šel v Portorož s klapo moj avto pa brez tehničnega ker je šla bobina. Sem potem cel teden revežu pomagal kuhat šalšo za pozimi ker žena ni mogla z lungeto.

No, in tega mojga Tonija Škvarče ni več.

Žena mu s tako roko ni mogla pomagat kuhat šalše glih kadar si je on zmislu, pa kuhat večerjo tudi ne in je sam odpiral konzervo rdečega fižola z rjavim odpiračem nakar mu je enkrat zdrsnlo da si ga je zapičil v roko. Ker ni nobenmu povedal je fasal tetanus in je bla ave maria en Škvarča manj.

Žena je še dobra. Ko bo snela lungeto, bo lahko tudi kuhala. Brez šalše je pa kurc. Pa demenca je tudi kurc.

Ena tretjina DeSusa misli da je še v Zaresu, ena tretjina da je v SD-ju, in ena da je v LDS-u. Mlada sekcija DeSus je torej nujna, da si bo sploh kdo zapomnu v katerem SZDL-ju se trenutno nahajajo.

Zaenkrat samo tolko od mene.

Mi je rekla ena bralka: Žal mi je za Tonija. Tudi šalša pra pride. Pomladek v desusu je ideja. Kaj pa je s pretokom ljudi v EU? Pozabu?Miren je v EU, kaj ni?! In jaz sem moral tja, če sem hotel Tonijevi ženi pomagat kuhat šalšo.

VLAK BREZ PRAVNEGA REDA

Formiranje Pravnega Reda je bila zadnja postaja mimo katere smo se peljali.

Strojevodja ni niti pomislil, da bi vlak ustavil ali pa vsaj popiskal potnikom, ki smo pred vrati čakali, da gremo dol. Sploh ni hotel registrirati naše postaje, ne z namenom in tudi ne s komentarjem zakaj tam ni ustavil, pa čeprav smo kupili karto in je v voznem redu jasno pisalo, da ta postaja obstaja, da je.

Tako, kot mnogi gredo na izlet na Bled, ker ga še niso videli, smo tudi mi plačali karto za Pravni Red, ker ga še nismo videli! Mali sprevodnik nam jo je prodal.

Ni pomagalo naše opozarjanje, da je našo postajo spregledal, izgovarjal se je, da bomo na drugih postajah itak videli isto, kar smo želeli tam, kamor nas je vleklo. Pa nismo. Saj smo gledali, ampak nismo videli nič od tistega, kar smo želeli in kar so nam bili obljubili. Mali sprevodnik nas je nategnil.

Sem in tja je kdo potegnil za zasilno zavoro in potem še plačal kazen. Zavora ni delovala, delovalo je le opozorilo na ploščici, da se zloraba kaznuje.

Pravijo, da ko enkrat zgrešiš to postajo, vse življenje čakaš nanjo. Ostane nekje daleč za tabo, zakopana v spominu kot tiha želja in tam bo za vedno ostala. Lahko samo sanjaš o tem, kako bi bilo, če bi bilo.

****

V DRŽAVI SO DOVOLJ DOLGO VLADALI KOMUNISTI

V državi so dovolj dolgo vladali komunisti in je tako bilo vsem jasno, da je treba nekaj spremeniti. Tako preprosto ni več šlo naprej. Na volitvah so zato ljudje izvolili komuniste.

Nekaj časa je šlo v redu, vendar so se stari problemi začeli ponavljati. Ljudje so se spraševali, kako zdaj to, saj smo volili komuniste, da nas popeljejo iz težav. Želeli smo si sprememb in smo izvolili komuniste.

Zato so še bolj odločno na naslednjih volitvah podprli komuniste. No, zdaj bo pa vse drugače, so si rekli. Toda stvari nekako niso šle v pravo smer. Vse je ostajalo isto, kljub temu, da so si želeli sprememb.

Na naslednjih volitvah so pokazali svojo odločnost in izvolili komuniste. Ni kaj, dežela zahteva spremembe in končno zakaj jih ne bi dobila!

Ampak stvari so se zakomplicirale. Sprememb ni hotelo biti in vlada je padla.

Tedaj je v težkih razmerah stopil v ospredje bivši predsednik Kučan in je volivcem sporočil: Zdaj je pa dovolj tega kaosa! Zdaj bomo mi stvari vzeli v roke...

Ljudje so to komaj dočakali. Strinjali so se z gospodom bivšim predsednikom, želeli so si sprememb, zato so na volitvah podprli bivšega predsednika in volili komuniste.

Potem pa so se že na začetku stvari začele zapletati. A gremo spet na predčasne volitve? So se spraševali tisti, ki zahtevajo spremembe, odločni v tem, da če pride do predčasnih volitev, da tokrat pa odločno volijo za komuniste.

2011

**** 

O RAZCVETU LITERATURE NA SLOVENSKEM

Nekoč je Ivan Cankar iskal svoje tri dni stare nogavice. Iskal je in iskal, a jih nikakor ni mogel najti. Zato je vprašal svojo mater:

" Mati, ali ste kaj videli moje nogavice?"

Mati ga je pogledala s tistimi žalostnimi očmi, ki jih poznamo iz literature in ki so v življenju skusile še marsikaj hujega.

"I, sin moj (Bog s teboj), kako naj bi jaz, uboga, to vedela? Gotovo si jih kam založil!"

Tako je nastala Cankarjeva založba.

**** 

KAKO JE BILO TISTO Z REPO

Dedek je posadil repico in zrasla je velika, prekrasna repa!
Hotel jo je izruvati, vlekel je in vlekel repo iz zemlje - pa je ni mogel izvleči. Poklical je na pomoč še babico, babica je prijela dedka, dedek je prijel za repo, babica je vlekla dedka, dedek repo.... oba sta vlekla in vlekla..... (preskočim Prvo in Drugo svetovno vojno in grem kar direktno na osamosvojitveno leta 1991!) v glavnem, da ne bom predolg na koncu muca pokliče na pomoč še miško. Miška je prijela muco, muca je prijela psička, psiček vnučko, vnučka babico, babica dedka, dedek repo, vlekli so in vlekli... a je vsi skupaj niso mogli izvleči!

Miška je še enkrat poskusila, tokrat z vso močjo (da je pri tem dobila revica kilo) ....pa nič!

Potem je Repe napisal knjigo o tem, kako je mimo prišel milan kučan, in sam brez vsake pomoči izvlekel veliko repo.

To je bilo še pred osamosvojitvijo.

Osamosvojitev je pa kučan izpeljal z mezincem leve roke! Kar bo vse lepo opisal in pojasnil Repe v svoji novi knjigi.

****

MOJE MESTO

Ponedeljek zvečer. Ženska s psom pred stolpnico, psa pelje ven, ker moža ni doma, Najbrž se spet kje fuka okoli.

V torek zvečer peljejo psa scat otroci, ker mamo boli glava in joka.

Sreda zvečer. Psa spet pelje ven žena, ker jo je glava malo popustila.

V četrtek pelje psa scat mož. Roke ima v žepih in kadi čik za čikom. Pljuva skozi zobe, jezen, ker doma leži posoda nepomita. Še od kosila včeraj. Otroci sitni, nje pa od nikoder, prasica! Sigurno se kje fuka okoli...

Petek, sobota, nedelja zvečer. Ženska stoji na vogalu, zrihtana! Čaka nekoga. Gledam, če bom kje videl psa - pa ga ni nikjer!

Ta vikend jih bo vse peljala scat.

Za ljubezen sta potrebna dva potrebna.

**** 

TI BRDAVS, TI (obnova po spominu)

Martin Krpan je imel kij. Imel je tudi kobilico. V njej ga je brusil. Po navadi je bil na Vrhu.

Pozimi ga je zavil v slamo, da mu ne bi popokal, bilo bi grozno, če bi se mu to bilo primerilo! Sicer pa je bil silak, da mu ni bilo para. Dvignil ga je z eno roko! 

Nekoč, ko je mimo prišel cesar, ga je z lahkoto premaknil s ceste.

Cesarice ni mogel, ker je imela mesarico, minister Gregor pa nič, kar je prijel se mu je zdrobilo v rokah.

Le v stik, le v stik uboga gmajna!

****

PET LET REVANŠIZMA

Prišli so ponj in ga odpeljali, družina ni smela nič vedeti o njem. Vse imetje so zasegli, družino izselili, v hišo pa naselili druge ljudi. Vrednosti, ki jih je v njej imel, so razdelili zaslužnim članom družbe.

Na ženina vprašanja, kje je in kaj je z njim, so odgovarjali z: ”Boš že izvedela, ko bo čas.” Dejali so še, da je njen mož kriminalec najslabše vrste, da takšne v manj demokratičnih državah takoj streljajo. Naj bo vesela, da je živ.

Počasi je začenjala verjeti, da je res kaj zagrešil. Da ga ni dovolj poznala in podobno. Gotovo ji je kaj skrival!

Če bi ga lahko videla, tako je verjela, bi ji povedal, razložil, razjasnil... Počasi je prenehala s poizvedovanjem in si raje poiskala drugega, saj ji je sami z otroki bilo težko. Kdo bi ji zameril - ko ne najdeš tistega, kar iščeš, pričneš iskati tam, kjer je kaj najti. Otrokom je razložila, da je njihov oče odšel in da ga ni več. Se bodo pač vsi skupaj morali privaditi. In so se privadili!

V zaporu je bil deset let, na koncu, ko so ga izpustili, so rekli, da je bila pomota, da je zdaj svoboden in lahko gre kamor hoče. Polomljen od brc, bolan v duši, z okvarjenim sluhom zaradi klofut zasliševalcev je bil vesel, da je končno zunaj. Nekaterim je šlo slabše kot njemu.

Toda žena zdaj ni hotela več slišati zanj, ker je imela svoje življenje. Otroci so imeli svoje družine in se nekako niso mogli privaditi, da je zdaj njihov oče tu. Potikal se je sem in tja, bil v napoto, malo živel, več životaril, menjal je kraje, izgubljal zaposlitve, skratka - ni in ni se več znašel! Dopovedoval si je, da ne sme biti prezahteven, pa bo že kako.

Čez mnogo let je na cesti srečal svojega zasliševalca, mučitelja iz zapora. Temu ni nič manjkalo. Vsega je imel zadosti, lepo penzijo, hišo, ženo, avto, otroke v dobrih službah, in seveda vnuke. Ti so svojega dedka naravnost oboževali.

Vljudno sta se najprej pozdravila, se nekaj malega menila, potem pa mu je oni mimogrede omenil: “Veš, takrat so bili drugačni časi, saj razumeš... Vem, da ni bilo vse prav, a kaj hočemo, takšno je pač življenje!”

Drugi ni vedel, kaj bi rekel - malo mu je bilo tudi nerodno - in je odvrnil:

"Ah, nič, je že dobro...”

**** 

BLAGOSLOV IMENOVAN ŠOLA

“Prišumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantiča!” Je rekla tovarišica učiteljica, ne brez ustrezne mimike na obrazu in s pomenljivim poudarkom. Potem je pogledala po razredu, kot je to v navadi v vseh primerih, ko te hočejo posebej opozoriti na globlji pomen ugank, pregovorov, ljudskih rekov in podobno. Globina ljudske modrosti!

“Srbi me tič, ker se mi je vnela kožica,” pove učenček pred celim razredom, in to še celo precej zaskrbljeno!

“Je to kakšna uganka?” de na to učiteljica.

“Ne, “ odvrne učenec. “Tič me srbi, ker se mi je vnela kožica.”

“Marš iz razreda!”

Morala:

V šoli nas učijo o zgodovini in stvareh, ki se nikogar več ne tičejo, še mojega tiča ne, zanikajo pa obstoj vsega, kar se dotika vseh nas zdaj in tukaj in nam je še kako potrebno za življenje.

Šola nam je odtrgala glavo od telesa!

In kaj tu počne morala? Nič! Morala je pri tem vedno naredila, kar je morala, nikdar tistega, kar si je v resnici želela.

 ****

VIZIONARSTVO

V nabiralnik mi je nekdo vrgel brošuro, s katero me obveščajo, kako poteka energetska prenova stavb. Brošura najprej opiše primere dobre prakse in načrtovanja energetsko varčnih objektov. Nadalje pove, kakšni so učinki toplotnega izoliranja objektov, omenja izračun gradbene fizike, jasno, pomemben je finančni vidik, kakšni so prihranki, če izoliraš star objekt skladno z zakonodajo, ki sicer velja za nove objekte. 

Spominjam se, da smo v osnovni šoli risali, kako si predstavljamo Slovenijo leta 2000.

Pri likovnem pouku smo risali nebotičnike, po zraku so leteli helikopterji in rakete. Otroci smo razmišljali, da bo leta 2000 vsakdo imel vsaj helikopter, če že ne lastne rakete! Javni promet, v to ni nihče podvomil, bo ves v raketah. 

Tako smo si otroci predstavljali Slovenijo leta 2000!

V razredu smo tedaj imeli peč na bukova drva, takšno z zelenimi emajliranimi vratci, ki so bila obrobljena s srebrno bronzo. Ne vem, če jo je kdo tedaj narisal, a če bi jo, bi bil vizionar! Sošolci bi se mu smejali, da o učiteljih niti ne govorim. Tam bi morda celo padla še kakšna kazen.

Danes, 13 let po letu 2000, je najbolj poceni gretje na bukova drva! In to v peči kot sem jo tu opisal.

(To sem napisal zato, ker danes radi govorimo o "obnovljivih virih". A če to obnovljive vire podrobno razložiš eni stari mamki s Trnovega, bo rekla: Ajaaa, pej sej tu so bukove drve!!!

**** 

SOLZICE

Prežihov Volbenk je lepo opisal družinski odnos v črtici Solzice.

V njej ga opiše res da nekoliko drugače kot se je v resnici zgodil, ampak to je umetniška svoboda. Opiše pa za Slovence ta zelo bazični odnos, ki definira  odnos do mamice.

Zadeva je v originalu potekala drugače kot v literaturi.

Mamica je bila sama, se pravi brez moškega, in bi bila rada malo sama. Se pravi brez sinkota, da se ji plete med nogami. Ker bi rada, da se ji nekaj drugega plete med nogami.

In ker pri nas velja pravilo, kdor prej pride prej melje ( in če mu dobro melje, mu tudi prej pride), jo je imel na očeh en učitelj, ki so ga sicer v vasi klicali Frančeško.

V resnici je bil Franc, ampak ker je bil svojčas v Italiji, v Bologni natančneje, kjer je študiral bolonjsko reformo, so ga ljudje klicali Frančeško.

Večina ga ni marala, ker je ves čas govoril o reformi šolstva, ampak kdo pa to rabi, a ne. V glavnem - niso ga marali!

Malo se je bil tam, kjer je bil, navzel italijanskih manir, ženskam je poljubljal roko, ko jih je srečal in če so mu bile všeč seveda. Pa kako se je bil nosil in kakšno frizuro je imel! No, vse je kazalo na polizanega tipa.

Tistega famoznega dne, nam vsem znanega iz šole, se je Frančeško napovedal pri mamici. Mali Volbrenk se je motal okrog hiše kot bi vedel, da se nekaj pomembnega pripravlja. Pa ga je mamica poklicala in mu rekla: Volbevsk, pejt mi v Pekel nabrat rožic!

Ampak, tam je nevarno, je rekel mamici. Lahko mi še spodrsne in se ubijem.

Toda mamici tedaj ni bilo do tega, da bi o tem razpravljala na dolgo in široko in mu je rekla: Pol pa bolj pazi, da se kaj ne zgodi! Pejt mi rožice.

V resnici je samo ponovila tisto »pazi, da se kaj ne zgodi..., kar se je bila namenila reči Frančeškotu ob njunem srečanju, seveda, če se bo odkrižala ta malega za eno uro ali dve euri.

In je mali Volbmijavsk odšel na svojo nam še iz šole dobro poznano pot nabiranja rožic za mamico. In ker je Volfbang bil okreten in je imel željo vrniti se čimprej zdrav in cel k mamici nazaj domov, da ne govorimo da je bila ura glih za Kravico Katko in Pujso Pepo, je splezal globoko v Pekel dol in spet nazaj. Vse sam in brez tuje pomoči (za mamico!) in je tam nabral solzic.

S šopkom v roki je ponosno korakal proti domu.

Kot ponavadi ni takoj šel h glavnim vratom, temveč je pogledal najprej skozi šipo. In kaj je videl?

Na ognjišču se je kuhal močnik in je zato sklepal, da so šipe kamre zato zamegljene in orošene. Kar je pomenilo, da mati počivajo (množina, a v tem primeru bi bilo bolje uporabiti dvojino, kenede. Torej: počivata! Ali pa, mater(!), (vejica) počivata!

In je vstopil v kolibo ter jel zapirat vrata kamre, češ naj mati počivata (dvojina, ne množina!). A ko je pošpegal skoz priprta vrata kamre – uuuuuuuu, ....'kamadona..., kaj je ugledal? Frančeška, tega izdajalca, kako mu štepa mamico!

Ona pa je sedela na njem (on ni nič delal, lenuh, je vse ona morala sama naredit, praktično jo je izkoriščal) in še uživala zraven. Tedaj je spoznal, da je zapeljana od sovražnih elementov. In to globoko.

Vseh sort stvari mu je tedaj šlo skozi glavo. Ki so se pozneje pretvorile v ideologijo. Recimo to, da gre pri okupaciji ravno za to, da okupator okupira mamico in poliže ves močnik, tako da zanj nič ne ostane.

Da je mamica zapeljana (okupirana) in da se sama sploh ne zna braniti in da potrebuje osvoboditelja iz stiske.

Ne more kar en drug stanovnik vdreti k njim v kolibo in, meni nič -  tebi tič, iz nje izriniti tiste, ki imajo pravico do svoje mamice. Torej, prednost. Torej da so avtohtoni.

Ampak tedaj, ko je to videl, mali Volfštapler ni mogel kaj dosti storiti, ker je bil še majhen. Zato je stal pred oknom, zrl skozi meglico noter v kamro in solze so mu tekle na solzice po lici (solze po lici na solzice na okenski polici), ki jih je nabral svoji mamici.

Mater, če bi se to dalo ovekovečiti na freski, to bi bila slovenska Pietà (so rekli, da za marmor ni denarja, ampak za Robbo, tega italijanskega kurbirja, je pa zmeri bil marmor, pizda vam materina!).

To čustvo in ta zavest sta ostajala živa, vse od tedajci pa do zdajci. In se je vse to slejkoprmej manifestiralo še mnogokrat in na mnoge druge načine v slovenski polpretekli, kot tudi sedanji polzgodovini.

Recimo, ko je udaril sem okupator, ve se s kakšnimi nameni, je bilo treba braniti mamico - pardon domovino z vsemi sredstvi! Če ni bilo orožja, smo ga pa okupatorju vzeli in ga z njim pobili. Ali, kot bi to rekel ta stari Ribičič, s kurcem nad kurce.

Skratka: nacionalni interes je (tu je potreben prevod, ker je ta izraz precej v rabi, pa nihče ne ve, kaj pravzaprav pomeni), interes nacionalni je, da nam tujci ne jebejo mater.

Je že mogoče, da sami ne znamo, ampak se pa patriotizem najlepše  kaže v tem, da ne znaš (da si impotenten), ampak da si sam jebeš mater, kar nam zelo lepo uspeva. Ne pa da smo v tem odvisni od tujca.

Kadarkoli torej kdo omeni našo neodvisnost, gre pravzaprav za to in nič drugega.

Ko pa je treba primerjati psihologijo Slovenca s psihologijo Evropejca, pa se je treba zavedati, da pri nas ne veljajo ista pravila. Kajti pri nas nič ni primerljivega z drugimi.

Ne ekonomija, ne snemanje filmov, ne razlaganje "družine" in odnosov v njej, pa kaj to sploh je, ker je vse vezano na bazični odnos sinek-mamica. In če tega ne razumeš, potem ti ni jasen pojem nacionalnega interesa, ki je še naprej ohranjati nedotaknjen bazični odnos sinkota z mamico, kar je prešlo v kulturo ali v Kulturo, kot to pri nas rad poudarjamo.

Kultura je nekakšen potokaz, v katerem sinko pazi, da je mamica nesrečna. Kar je že Cankar lepo povedal. Cankar je bil velik socialist in to ni mala šala, da ne rečem šalica (kave).

Če drugje uporabljajo psihološki test za ugotavljanje primernosti ljudi za določeno službo in ali so ti optimisti ali pesimisti, in mu zato pred nos pomolijo kozarec na pol poln ali napol prazen, in ga vprašajo če je kozarec napol poln ali napol prazen  - je čisto logično, da se za Slovenca namesto kozarca zato uporabi - fojba!

Kritično vprašanje je torej: ali so pri nas fojbe na pol prazne ali napol polne? Zgodovinsko je takšen test utemeljen! Na stvar je treba gledati v pravilnem kontekstu.

Patriotska čustva so torej vsa v tem, kdo nam bo jebal mamico.

Le kadar je nesrečna, je naša, saj je že to, da je nesrečna, znak da je naša, da ji lahko zaupamo. Če pa je srečna, potem se pa sigurno skrivoma fukari z okupatorjem. Ki ji vlaga sveža sredstva, in to kdove kam v katero luknjo, da mi tega ne vidimo.

Zato je pomembno na oblasti vedno imeti nekoga, ki pazi na narodov interes, da kontrolira denarne tokove, kam gredo. Da imamo družinsko politiko (da se ve kaj je normalno!) in pa seveda, kaj otroke učijo v šoli.

Predvsem nabirat rožice, da se našim politikom (osvoboditeljem!) ne pletejo med nogami, medtem, ko nam v miru jebejo mamico.

 ****

TU IN TAM

 Pred občinsko stavbo odklepam bicikl, ko me pozdravi znanec.

- Kaj lepega delaš?

- Misliš – vmes, ko ne delam?!

Jaz smrtno resen - njemu gre na smeh. Pravkar sem opravil na upravni enoti, pa me je vse minilo.

Kurc, mu rečem, saj itak samo delam. Zjutraj vstanem - grem delat, zvečer pridem domov in zaspim. Zavežem si vezalke na čevljih in zvečer si jih odvežem. To delam! Če ne bi bilo vezalk, če bi namesto čevljev nosil mokasinke, bi moje življenje bilo pusto.

Vmes ni nič, vmes spim…. Morda pa med spanjem kaj pametnega počnem, mu še rečem, ker sicer ne vem, kaj bi rekel. Kaj pa vem - nadaljujem - zjutraj se itak ničesar ne spomnim kaj sem sanjal.

- Morda pa kaj lepega sanjaš, vztraja!

- Morda. Ne spomnim se.

- Ne spomniš se svojih sanj?

- Ne, ne spomnim se.

- Obstaja torej možnost, da v sanjah počneš kaj zanimivega, le da se tega ne spomniš… pozdravi in med smehom gre.

Medtem ko se vozim na kolesu in pazim na promet razmišljam pri sebi in zase:

Morda pa res kaj lepega sanjam… Morda se sprehajam po peščeni morski obali in gledam, kako morje valovi. In se zraven dolgočasim. Ah, kako lepo je dolgočasiti se!

Potem nenadoma v mislih obrnem sliko in pomislim: jebela, morda v sanjah ubijam!

Če se svojih lastnih sanj ne spominjam, mora že obstajati kakšen razlog - morda sem tam morilec.

V sanjah počnem nekaj, kar mi v življenju ni dano ali pa ne smem. Sprehajam se po plaži, uživam prosti čas, sem in tja pa koga ubijem. Jebiga, kompenziram, kaj vem! Ampak to je itak samo "tam"…

Morda pa me "tam" preganjajo, tako kot stekli psi ubogo lisico, in me, spet samo "tam", seveda, končno tudi ujamejo, potem mi sodijo in me obsodijo na dosmrtno ječo. Hej, morda že preživljam svojo doživljenjsko kazen - "tam"!

Pa kaj potem. Čez dan itak samo delam, tja hodim pa samo spat.

**** 

MOJ KOKO

Enkrat sem imel papagaja in sem takoj posumil, da ni papagaj. Kar naenkrat je začel čudno kokodakat. Nič ni hotel ponavljati, samo če si mu rekel ko-ko, potem je rekel ko-ko, ampak nisem prepričan, da je ponavljal po moje bi rekel ko-ko tudi če mu jaz ne bi ponavljal ko-ko in ga nagovarjal k temu, naj ponovi. Ampak jaz sem mu vseeno rekel ko-ko. On pa meni nazaj. Še bolš kot jaz, bolj original!

Pol pa je, da ne povem, še izlegel tako veliko jajce, veliko za približno štiri kučanova jajca, kar za enga papagaja sploh ni bilo mogoče! Bilo je res ogromno za papagaja.

Sem prec vedel, da so mi podtaknili kuro namest papagaja.

Ampak sem jo imel kljub temu rad in sva hodila skupaj po hiši. Je nekako nisem mogel imeti več v kletki, pa še na cingelci... ni šlo. Ni blo placa. Pa tisto tlačenje skoz vratca, enostavno nisem mogel.

Sva skupaj jedla popcorn na kavču in gledala filme na televiziji.

Zelo rada je imela Animal planet, pa bondi vet.

Sem jo imel, dokler je nisem zamenjal z enim tipom za nov nutribulet, ampak pol so mi najdli cukr, pa nisem več smel sadnih sokov. Zdaj mi je žal za Hedvigo (tako ji je bilo ime), njenega priimka pa ne vem, če je po tistemu kmetu s tržnice, ki mi jo je prodal, je bila Škvarča.

Če bi pa še vedel od kod je ta Škvarča, bi šel zdaj k njemu po novo kuro!

Nutribulet mu pa šenkam. Mi je več do dobre družbe kot do zdravja, ker zdaj sam gledam filme. Mi ostaja enga placa na kavču... da ne povem koliko ga je, je kar nekam prazno v hiši brez Hedvige.

**** 

DONS JE PETK

Denimo, da živimo v čudni državi.

Pa recimo še to, da je danes petek, ker je petek za mnoge najlepši dan v tednu. Naslednji dan je namreč že sobota in v soboto človek pomisli, ah, kako hitro vikend mine, jutri je že nedelja, le še en dan še imam pred sabo....

V nedeljo itak vsi vemo, da je naslednji dan ponedeljek in že sama misel na delo ti stisne želodec. Petek je zagotovo najlepši dan v tednu.

Drugi dnevi za tem, sobota in nedelja, so najlepši v petek! Ko pridejo na vrsto, niso več tako lepi. Seveda so lepi, a nikoli tako kot petek.

V petek vesel zjutraj vstaneš (danes je petek!), greš v službo in veselo pozdraviš sodelavce. Med prijaznim kimanjem si rečete "danes je pa petek".

Vsi vemo kaj to pomeni! Pomeni, da bo jutri sobota, pojutrišnjem pa nedelja, pomeni dva prosta dneva, ki sledita petku!!!

Danes je petek in je najlepši dan v tednu. V petek z veseljem delaš, ker je pred tabo še ves vikend.

V resnici pa je to čudna dežela. Ponoči namreč avioni preletavajo mesto in spuščajo aerosol. Ta potem učinkuje na ljudi tako, da ponoči zaspijo in popolnoma pozabijo, da so zaspali v petek. Mislijo, da je petek šele jutri in da se bodo zbudili naslednji dan v petek, ne zavedajoč se, da so ga že preživeli. Prepričani so, da je včeraj bil četrtek. Torej, danes mora biti petek.

Pozabijo, da živijo vsak dan isti dan!

In tako vsako jutro vstanejo z zavestjo, da je petek. Petek je najlepši dan v tednu, si rečejo!

Zadovoljni so in veseli, ker imajo pred sabo še ves vikend. Deviški. Dva dneva dolg, super mega fraj vikend, juhu...

In tako je vsak dan, ker je v čudni državi vsak dan petek.

Ob petkih z veseljem delajo, ker je petek najlepši dan v tednu in ker petku sledi vikend. V bistvu se to igro gredo vse življenje.

Storilnost se iz petka do petka nenehoma povečuje. Zakaj se tudi ne bi, saj so ljudje ves čas zadovoljni sami s sabo, zato tudi radi delajo.

Direktor jih vedno ob petkih pohvali. Pove jim, da jim storilnost raste in oni so tega veseli. Kdo ne bi bil?

Danes je petek, jutri se začne vikend, storilnost raste, uspešni so, celo direktor jih je pohvalil, bolš ne more bit!

Včasih kak nezadovoljnež pripomni: Jebela, ta naš direktor... ob petkih pride samo za eno uro na firmo. Včasih niti to ne, po navadi zgine takoj po deveti...

Daj, tiho bodi, mu rečejo drugi. Ko pa pride direktor na firmo v soboto in nedeljo delat, ga pa ne vidiš! (jebiga, bi reku, da ga ne vidi :)).

Potem še dodajo: ne veš kako je na drugih firmah, tam je šele sranje! Direktor se ob petkih sploh ne prikaže na firmo.

Še dober je... naš direktor. Ti kar tih bod, da nauš eno čez gobec fasu.

Delavci radi zagovarjajo svojega direktorja. V vseh dobrih in uspešnih firmah je tako!

In tako teče življenje v čudni deželi.

Pomembno je kaj ljudje mislijo, kajti če so oni srečni in če sistem skrbi zato, da so delavci srečni, ja, pol so pa srečni.

Potem tudi ni čudno, da zmeri volijo ene in iste in da ima njihov delavni teden samo en dan, enega in istega.

Ko imajo ljudje kratek spomin, lepše živijo. Srečnejši so.