094_BOLNIŠNICA
Ko sem bil majhen, sem se igral s palico v roki, tekel sem in padel. S palico sem se po nesreči zadel nekam v bližino očesa in po tistem sem imel težave z desnim očesom. Petletnega otroka so me odpeljali v bolnišnico v Ljubljano. Tam sem ostal dlje časa, dovolj dolgo, da so mi poštimali oko. Ko so odhajali, sem jokal in prosil mamo, naj me ne pustijo samega... in tedaj mi je obljubila, da se vrnejo pome naslednji dan. Zdravniki so se pa obnašali, češ, ne mu obljubljat, ker bo potem vse še slabše. Naslednji dan njih ni bilo. Pa naslednji tudi ne. Pa potem tudi ne... Dokler nisem nehal čakati. Mislil sem, da so me starši zapustili za vedno. Tam mi je potem en drug otrok, tak kot jaz, ko sva sedela na postelji v sobi rekel: Odrasli ne razumejo, o ni niso kot mi, ne razmišljajo kot mi. Mi si moramo sami pomagati, eden drugemu... sami smo. Samo mi smo! Takrat se mi je zdelo, da sem videl Boga v podobi prijatelja, v podobi tega otroka. **** Doma nismo bil...